Nocoj vsepovsod gori kres... Ljudje zraven stojijo, sedijo, lezijo...
Se pogovarjajo, razmisljajo, gledajo zvezde... Opazujejo ogenj...
Enkratno je, vsakic znova se rodi nekaj novega... Nova misel, nova podoba, nov stik med dvema bitjema...
In ob jutru... Bo le se zerjavica... Ljudi ne bo vec...
Prihaja budnica... Vznemirljivo za mlade, tradicionalno za stare...
Pa golaz... Ansambel... Rajanje...
1.maj... Praznik dela...
Naj bo veselo...
April 30, 2007
SPREHOD
Danes bi lahko sicer razglabljala o pereči tematiki ali trenutnem dogajanju...
Pa bom ucvrla pot nekje vmes, ki zadeva oboje=)
Zjutraj sva šle s Saro na nevrofizioterapijo. Tokrat sva šle kar k Jani domov,
saj danes terapije v zdravstvenih domovih ni. In šle sva peš. Torej, kaj je tu takega, se sprašujete? Nič, le to, da sem prvič po skoraj 11.mesecih z vozičkom iz dvorišča zavila na drugo stran ulice. Na tisto stran, ki se je peš do sedaj nisem upala dotakniti. Danes sem se morala soočiti s svojim strahom. Pred očmi se mi je zavrtel že miljonkrat viden prizor tiste nedelje, ko me je na koncu ulice čakala Usoda. Že v lanskem poletju so sicer takoj naredili pločnik in prehod za pešce (ki pa je že precej zabrisan, skorajda se ga ne vidi več), a jaz sem odlašala. Že z avtomobilom me je pri izvozu iz ulice vedno spreletaval srh.
No, na križišču sem najbolj previdno zavila z vozičkom na pločnik in se podzavestno pogovarjala s Saro. Tako me je bilo strah, zdelo se mi je, da na drugi strani ceste še vedno gori na desetine svečk, v vsakem koraku sem slišala škripanje zavor in pred očmi se mi je odvijal film, tako hitro, a hkrati tako počasi.
Pri prehodu za pešče sva uspešno prišli čez. Oddahnila sem si, saj je polovica že za nama, pa čeprav je bilo le nekaj metrov. Sedaj sem lahko upočasnila korak in zadihala. Čeprav se mi zdi, da se fizično to ni zgodilo, le v glavi. Do te točke sem imela namreč občutek, kot da tečem maraton, vsa premočena, prestrašena, a nikamor ne pridem. Kot v groznih sanjah.
Do Duplice sva hodili več kot pol ure, lansko leto ob takem času pa le kakih deset minutk. To me je opomnilo, da nisem več tako hitra. Zame je normalno hiter sprehod hitra hoja. Kar je hitrejšega, se mi še dva dni pozna tako vizualno na nogi kot v bolečinah.
A prišli sva le=) In nazaj tudi. Ugotovila sem, kako bolj sem sedaj previdna. In kako se mi v glavi vrti film pri prečkanju ceste. Hudo pa mi je, ko vidim, kako brezskrbno se sprehajajo drugi.
Saj sem bila jaz ista, celo na cesto sem se z vozičkom umikala stari gospe. Nikoli niti pomislila nisem, da voznik ne gleda naprej, da se itak nebi mogel ustaviti tudi pri pravilni hitrosti ne, da motoristom ni zanimivo voziti 'le' 70km/h... Nisem pomislila na nevarnost do te mere. Le toliko, kot se vedno opozarja- bo gneča, pazi čez cesto, opazuj okoli in podobno...
Kako naj človek ve, da v lepem nedeljskem jutru nekdo namerava iti na pot, s težkim motorjem, s seboj vzeti prijatelja, po vrhu je pa 'še od včeraj' (pijan od prejšnjega večera, zjutraj nadaljuje)? Kako naj motorist ve, kaj je za ovinkom? Naj bi zato vozil 50km/h, ker je tam zadaj možnost, da zavija avto na cesto, da so na pločniku tri 'ničhudegasluteča' življenja in da njega nihče ne vidi, ker drvi 150km/h čez ovinek? Ne, motoristi se ne prilagajajo. Ne pomislijo, kaj jih čaka za ovinkom. Oni grejo svojo pot, dokler jih ne izuči...če sploh jih. Tega motorista ni izučilo to, da je nekdo umrl, da so se za eno življenje borili cel teden in da zdaj s prividi hodi čez cesto. Izučilo ga bo... nekoč, ko bo trezen.
A mene? Mene je izučilo, da vozim počasi, čeprav sem prej ljubila hitrost. Opazim vsak voziček ob cesti, včasih bi celo ustavila in nahrulila mamico, zakaj ni na pločniku, zakaj nastavlja voziček pred sabo, zakaj se ne sprehaja po neprometnih poteh... A pač kaj morem?
Vendar vseeno, previdno na cesti!
papa
Pa bom ucvrla pot nekje vmes, ki zadeva oboje=)
Zjutraj sva šle s Saro na nevrofizioterapijo. Tokrat sva šle kar k Jani domov,
saj danes terapije v zdravstvenih domovih ni. In šle sva peš. Torej, kaj je tu takega, se sprašujete? Nič, le to, da sem prvič po skoraj 11.mesecih z vozičkom iz dvorišča zavila na drugo stran ulice. Na tisto stran, ki se je peš do sedaj nisem upala dotakniti. Danes sem se morala soočiti s svojim strahom. Pred očmi se mi je zavrtel že miljonkrat viden prizor tiste nedelje, ko me je na koncu ulice čakala Usoda. Že v lanskem poletju so sicer takoj naredili pločnik in prehod za pešce (ki pa je že precej zabrisan, skorajda se ga ne vidi več), a jaz sem odlašala. Že z avtomobilom me je pri izvozu iz ulice vedno spreletaval srh.
No, na križišču sem najbolj previdno zavila z vozičkom na pločnik in se podzavestno pogovarjala s Saro. Tako me je bilo strah, zdelo se mi je, da na drugi strani ceste še vedno gori na desetine svečk, v vsakem koraku sem slišala škripanje zavor in pred očmi se mi je odvijal film, tako hitro, a hkrati tako počasi.
Pri prehodu za pešče sva uspešno prišli čez. Oddahnila sem si, saj je polovica že za nama, pa čeprav je bilo le nekaj metrov. Sedaj sem lahko upočasnila korak in zadihala. Čeprav se mi zdi, da se fizično to ni zgodilo, le v glavi. Do te točke sem imela namreč občutek, kot da tečem maraton, vsa premočena, prestrašena, a nikamor ne pridem. Kot v groznih sanjah.
Do Duplice sva hodili več kot pol ure, lansko leto ob takem času pa le kakih deset minutk. To me je opomnilo, da nisem več tako hitra. Zame je normalno hiter sprehod hitra hoja. Kar je hitrejšega, se mi še dva dni pozna tako vizualno na nogi kot v bolečinah.
A prišli sva le=) In nazaj tudi. Ugotovila sem, kako bolj sem sedaj previdna. In kako se mi v glavi vrti film pri prečkanju ceste. Hudo pa mi je, ko vidim, kako brezskrbno se sprehajajo drugi.
Saj sem bila jaz ista, celo na cesto sem se z vozičkom umikala stari gospe. Nikoli niti pomislila nisem, da voznik ne gleda naprej, da se itak nebi mogel ustaviti tudi pri pravilni hitrosti ne, da motoristom ni zanimivo voziti 'le' 70km/h... Nisem pomislila na nevarnost do te mere. Le toliko, kot se vedno opozarja- bo gneča, pazi čez cesto, opazuj okoli in podobno...
Kako naj človek ve, da v lepem nedeljskem jutru nekdo namerava iti na pot, s težkim motorjem, s seboj vzeti prijatelja, po vrhu je pa 'še od včeraj' (pijan od prejšnjega večera, zjutraj nadaljuje)? Kako naj motorist ve, kaj je za ovinkom? Naj bi zato vozil 50km/h, ker je tam zadaj možnost, da zavija avto na cesto, da so na pločniku tri 'ničhudegasluteča' življenja in da njega nihče ne vidi, ker drvi 150km/h čez ovinek? Ne, motoristi se ne prilagajajo. Ne pomislijo, kaj jih čaka za ovinkom. Oni grejo svojo pot, dokler jih ne izuči...če sploh jih. Tega motorista ni izučilo to, da je nekdo umrl, da so se za eno življenje borili cel teden in da zdaj s prividi hodi čez cesto. Izučilo ga bo... nekoč, ko bo trezen.
A mene? Mene je izučilo, da vozim počasi, čeprav sem prej ljubila hitrost. Opazim vsak voziček ob cesti, včasih bi celo ustavila in nahrulila mamico, zakaj ni na pločniku, zakaj nastavlja voziček pred sabo, zakaj se ne sprehaja po neprometnih poteh... A pač kaj morem?
Vendar vseeno, previdno na cesti!
papa
April 29, 2007
Samohranilka
Hej hej...
Danes res nisem vedela, o cem naj pisem. V glavi je polno linkov, polno tem, a tale bo zdajle res se najboljsa.
Malo sem prebrskala po netu. Seveda jaz nisem jaz, ce mi kaj ne gre v nos. Tale stran torej... To je forum, kjer dobronamerni Martin pomaga studentskim druzinam... Grozno pa se mi je zazdelo, ko sem kliknila na nekaj vprasanj predvsem bodocih mamic studentk. Cisto na vsako vprasanje glede financne situacije jim je predlagal da 'naj se grejo samohranilstvo'.
HALOOO??? Je to dopustno od nekoga, ki naj bi svetoval?
Samohranilstvo nekateri obravnavajo kot starse, katerih otroci tudi na papirju nimajo drugega starsa. V 'uradni definiciji' pa smo samohranilci vsi, ki zivimo sami z otrokom brez partnerja.
Pa zasledim toliko teh dobronamernih nasvetov od vsepovsod: prijavita se vsak na svojem naslovu, uredita prezivnino, tako bo vec denarja od drzave, ipd...
Prvo kot prvo, se mi to zdi goljufanje samega sebe. Kaj ni dobro biti ponosen na to, kar si, s kom si in kaj imas? Mar nihce ne pomisli na otroke? To je pomoje del vzgoje. Kako bo lahko nekdo otroka vzgojil v posteno osebnost, ce pa sam na otrokov racun goljufa? Ce pred drzavo zataji svojo ljubezen, zataji bitje, ki je ustvarjeno iz ljubezni ter se pretvarja zaradi financ?
Moje zelo osebno mnenje: tisockrat raje bi zivela z eno normalno placo v hisi, se prebijala skozi mesec, le da bi imela 'normalno' druzino. Da bi imel moj otrok oba starsa, ljubezen obeh, da bi se skupaj smejali in crkljali. Da sem sama, mi ne povrne noben denar, nobena prezivnina, nobena beseda. Ker srece ne prinasa niti 'cist' denar, kaj sele 'prigoljufan'. Sreco prinasa cista vest, ljubezen, pospravljena podstreha, iskren nasmeh, topel pogled, majhne pozornosti, dobrota, postenost in se tisoc drobnarij, ki jih noben denar ne odtehta.
Kot drugo pa si zelim, da bi enkrat za vselej nasa majhna drzava uvidela probleme navadnih ljudi. S tem tudi probleme pravih samohranilcev. Jaz sem na sociali na slabem glasu, ker sem sama s Saro, ker sem studentka in ker s svojim ocetom ne grem urejat 'kvazi prezivnine' (pazi, to kvazi prezivnino so mi predlagali prav na CSD-da bi goljufala drzavo in dobila denarno pomoc), ker sem se naucila z lahkoto prebiti cez mesec. Ker sem postena in drzavni denar, namenjen pomoci raje pustim tam, naj ga ima nekdo, ki ga zares potrebuje. Saj jaz lahko doma prosim, kdo drug pa ne. Tega na sociali ne razumejo in takoj smatrajo, da nekaj prikrivas samo zato, ker ne stojis vsak mesec v vrsti za denar. In ko se 'sprehodim' po netu, naletim na take forume, si mislim: jaz zivim posteno, sem dobra. A kaj, ko na racun takih postenih, ki mislimo, da so nekje se hujsi primeri, 'molzejo' denar tisti, ki jim nic ne manjka?
In se eno moje zelo osebno mnenje: Veliko nas je, ki se ne grebemo za denarne pomoci, cetudi nam pripadajo. Mogoce nas je veliko, ki se nam upre ze sama birokracija okoli tega. Pa se imam za nekoga, ki mu nic ne manjka. Kaj sele te mlade studentke, ki imajo lepo zaobljen trebuscek, imajo partnerja, ki jih ima rad, v vecini urejajo skupno gnezdece in cakajo na sreco. Ampak ta njihova sreca je na napacnem vogalu, saj si ze prej vneto urejajo papirje, da bodo na ta racun 'dobili cimvec'. Kaj jim sploh manjka?
Je tako tezko placati 8jurckov (v tolarjih) za vrtec, ker nimas SDP? Je tako tezko biti lepo oblecen in urejen, ce nimas SDP? Meni ni tezko. Vrtec bom placala krepko nad 8 jurjev (ker je razvojni 5x drazji), pa kaj. Oblecem se poceni in kvalitetno, udobno in pac lepo perem in likam. Mi ni, da mi bo na joskah pisalo 'S.Oliver' ali 'united colors of benetton'... Meni je sreca, da bo moja mala v vrtcu med drugimi malcki, da bo dobila prijatelje, jih mogoce posnemala, da bo 'socializirana'. Kaj me briga denar. Meni je sreca, da spiva v postelji, da greva na sprehod, da imava trebuscke, kar pomeni, da ne stradava=) Meni je sreca, da vem, da sem dobra in postena mati, da se mi Sara nasemhne, da me objame, da jo imam. Sreca mi je, da imam telefon, ker se z njegovo pomocjo menim za sprehode in kavice... to pomeni da imam prijatelje. Prijatelji so vse in se vec, so sreca. (Sam ne vecja od otrok!)
Vedno se bom sprasevala, kje je fora tega 'kvazi' samohranilstva? Mar res denar odtehta vse trenutke srece, ki ti vzamejo sapo? Mar res denar prinasa sreco?
Seveda se ga nihce ne brani, ampak meni je vseeno ljubse, ce ga sama zasluzim. Ne pa na racun tistih, ki ga res potrebujejo, ne na racun goljufije!
Ce mene kdo vprasa, kje dobiti denar: vplacaj listek za loto in upaj da te ujame sreca! se prej pa moras odkrizat nekaj pravih stevilk=) Potem bos bogat, da ne bos vedel, kam z vsem tem denarjem. Lahko ga investiras sem, lahko ga das meni, lahko ga vlozis v sklade... delaj kar hoces, samo da ne zivis na racun tistih, ki nimajo niti za kruh, kaj sele za tvoj vplacan loto listek!
(Jutri je pa penzija, juhu denar!!!)
Pozdravcke!
Danes res nisem vedela, o cem naj pisem. V glavi je polno linkov, polno tem, a tale bo zdajle res se najboljsa.
Malo sem prebrskala po netu. Seveda jaz nisem jaz, ce mi kaj ne gre v nos. Tale stran torej... To je forum, kjer dobronamerni Martin pomaga studentskim druzinam... Grozno pa se mi je zazdelo, ko sem kliknila na nekaj vprasanj predvsem bodocih mamic studentk. Cisto na vsako vprasanje glede financne situacije jim je predlagal da 'naj se grejo samohranilstvo'.
HALOOO??? Je to dopustno od nekoga, ki naj bi svetoval?
Samohranilstvo nekateri obravnavajo kot starse, katerih otroci tudi na papirju nimajo drugega starsa. V 'uradni definiciji' pa smo samohranilci vsi, ki zivimo sami z otrokom brez partnerja.
Pa zasledim toliko teh dobronamernih nasvetov od vsepovsod: prijavita se vsak na svojem naslovu, uredita prezivnino, tako bo vec denarja od drzave, ipd...
Prvo kot prvo, se mi to zdi goljufanje samega sebe. Kaj ni dobro biti ponosen na to, kar si, s kom si in kaj imas? Mar nihce ne pomisli na otroke? To je pomoje del vzgoje. Kako bo lahko nekdo otroka vzgojil v posteno osebnost, ce pa sam na otrokov racun goljufa? Ce pred drzavo zataji svojo ljubezen, zataji bitje, ki je ustvarjeno iz ljubezni ter se pretvarja zaradi financ?
Moje zelo osebno mnenje: tisockrat raje bi zivela z eno normalno placo v hisi, se prebijala skozi mesec, le da bi imela 'normalno' druzino. Da bi imel moj otrok oba starsa, ljubezen obeh, da bi se skupaj smejali in crkljali. Da sem sama, mi ne povrne noben denar, nobena prezivnina, nobena beseda. Ker srece ne prinasa niti 'cist' denar, kaj sele 'prigoljufan'. Sreco prinasa cista vest, ljubezen, pospravljena podstreha, iskren nasmeh, topel pogled, majhne pozornosti, dobrota, postenost in se tisoc drobnarij, ki jih noben denar ne odtehta.
Kot drugo pa si zelim, da bi enkrat za vselej nasa majhna drzava uvidela probleme navadnih ljudi. S tem tudi probleme pravih samohranilcev. Jaz sem na sociali na slabem glasu, ker sem sama s Saro, ker sem studentka in ker s svojim ocetom ne grem urejat 'kvazi prezivnine' (pazi, to kvazi prezivnino so mi predlagali prav na CSD-da bi goljufala drzavo in dobila denarno pomoc), ker sem se naucila z lahkoto prebiti cez mesec. Ker sem postena in drzavni denar, namenjen pomoci raje pustim tam, naj ga ima nekdo, ki ga zares potrebuje. Saj jaz lahko doma prosim, kdo drug pa ne. Tega na sociali ne razumejo in takoj smatrajo, da nekaj prikrivas samo zato, ker ne stojis vsak mesec v vrsti za denar. In ko se 'sprehodim' po netu, naletim na take forume, si mislim: jaz zivim posteno, sem dobra. A kaj, ko na racun takih postenih, ki mislimo, da so nekje se hujsi primeri, 'molzejo' denar tisti, ki jim nic ne manjka?
In se eno moje zelo osebno mnenje: Veliko nas je, ki se ne grebemo za denarne pomoci, cetudi nam pripadajo. Mogoce nas je veliko, ki se nam upre ze sama birokracija okoli tega. Pa se imam za nekoga, ki mu nic ne manjka. Kaj sele te mlade studentke, ki imajo lepo zaobljen trebuscek, imajo partnerja, ki jih ima rad, v vecini urejajo skupno gnezdece in cakajo na sreco. Ampak ta njihova sreca je na napacnem vogalu, saj si ze prej vneto urejajo papirje, da bodo na ta racun 'dobili cimvec'. Kaj jim sploh manjka?
Je tako tezko placati 8jurckov (v tolarjih) za vrtec, ker nimas SDP? Je tako tezko biti lepo oblecen in urejen, ce nimas SDP? Meni ni tezko. Vrtec bom placala krepko nad 8 jurjev (ker je razvojni 5x drazji), pa kaj. Oblecem se poceni in kvalitetno, udobno in pac lepo perem in likam. Mi ni, da mi bo na joskah pisalo 'S.Oliver' ali 'united colors of benetton'... Meni je sreca, da bo moja mala v vrtcu med drugimi malcki, da bo dobila prijatelje, jih mogoce posnemala, da bo 'socializirana'. Kaj me briga denar. Meni je sreca, da spiva v postelji, da greva na sprehod, da imava trebuscke, kar pomeni, da ne stradava=) Meni je sreca, da vem, da sem dobra in postena mati, da se mi Sara nasemhne, da me objame, da jo imam. Sreca mi je, da imam telefon, ker se z njegovo pomocjo menim za sprehode in kavice... to pomeni da imam prijatelje. Prijatelji so vse in se vec, so sreca. (Sam ne vecja od otrok!)
Vedno se bom sprasevala, kje je fora tega 'kvazi' samohranilstva? Mar res denar odtehta vse trenutke srece, ki ti vzamejo sapo? Mar res denar prinasa sreco?
Seveda se ga nihce ne brani, ampak meni je vseeno ljubse, ce ga sama zasluzim. Ne pa na racun tistih, ki ga res potrebujejo, ne na racun goljufije!
Ce mene kdo vprasa, kje dobiti denar: vplacaj listek za loto in upaj da te ujame sreca! se prej pa moras odkrizat nekaj pravih stevilk=) Potem bos bogat, da ne bos vedel, kam z vsem tem denarjem. Lahko ga investiras sem, lahko ga das meni, lahko ga vlozis v sklade... delaj kar hoces, samo da ne zivis na racun tistih, ki nimajo niti za kruh, kaj sele za tvoj vplacan loto listek!
(Jutri je pa penzija, juhu denar!!!)
Pozdravcke!
April 28, 2007
MORJE
Zjutraj me najprej popade mala majčkena jeza. Nikoli ne morem zastopit te logike:
Trije naenkrat vstanejo, eden izmed njih je majhen otrok, ki potrebuje dve tuji roki da ga zrihtata.
Pa prvi sklepa, da čez eno uro odrinejo od doma. Ta prvi lagano uredi vse svoje jutranje obveznosti... Ena ura je več kot dovolj za to. In ta drugi z otrokom? On mora pripraviti vse zase in za otroka. Dela je za dva, dvakrat zajtrk, dvakrat ga pojesti, dvakrat umivanje in dvakrat oblačenje. V tej pičli uri odpade luksuzno tuširanje in standardnih 15 minut pred omaro za izbiro oblačil.
Ko sedejo v avto, prvi človek preverja, ali je vse, pa zakaj ne to, zakaj ne ono. Na koncu še, zakaj je drugi človek spet tako oblečen in zakaj ne drugače?
Groza!
Taka so pri nas jutra, ko se kam 'na veliko' odpravljamo=)
Med potjo se vse omehča, jeza ostane doma in otrok spravlja vse po vrsti v smeh=)
V Kopru smo čakale več kot eno uro na vrsto pri našem alternativcu. Amak se je splačalo. Učinek njegovih rok je na Sari takoj viden.
In opa: Portorož, prihajamo! V prvem zamahu smo našle zastonj parkirno mesto v središču mesta=) Le ljudje nas malo čudno gledajo, ker parkiramo na invalidskem, pa brez tistega vozička z velikimi kolesi. Se bodo že socializirali, si rečem. Tako se odpravimo proti našemu kotičku pod mladimi borovci... Med potjo srečamo Jaka in Kajo: Jaka je že v vodi - do riti. Če njegovih staršev ne moti, tudi mene ne. Važno da ni moj otrok in da lahko gledam stran. Vmes Sara že zaspi, a jo neko ropotanje v bližini prestraši in spravi v jok. Kmalu se namestimo v naši senčiki, a Sara je jezna=) Zaposlimo tetkico, saj ima do ponedeljka še rejništvo plačano. jaz se zleknem na sonce v upanju na kakšen lep odtenek rjave barve na moji koži. Ah, sonce se me je spet ognilo v velikem loku! Tetkica pa je končno uspavala Sarčiko in zdaj tudi jaz malo zadremam. Kako paše! Nadoknadila sem za nekaj dni, čeprav mi še vedno manjka nekaj kitic=) Spočite smo se odpravile na drug konec plaže, kjer smo Sari servirali kosilo. Pridna punca vse poje=) In potem, nekaj pred peto popoldan mi je bilo že čudno, da ima otrok suho plenico. Tako jo tetkica nese v en simpatičen kot, kjer Sara presenetljivo opravi svoje, vse potrebe. Madonca se mi je zdelo, tako majhna, pa se že tako lepo odvaja od pleničke=) Po slastni polovici pice smo se odpeljale proti domu. Bilo je zanimivo, zabavno in predvsem prijetno utrujajoče=)
Vmes sem pa pobrala še veliko zamisli, kaj bo ta teden krasilo moj blog.
Morske pozdravčke!
Trije naenkrat vstanejo, eden izmed njih je majhen otrok, ki potrebuje dve tuji roki da ga zrihtata.
Pa prvi sklepa, da čez eno uro odrinejo od doma. Ta prvi lagano uredi vse svoje jutranje obveznosti... Ena ura je več kot dovolj za to. In ta drugi z otrokom? On mora pripraviti vse zase in za otroka. Dela je za dva, dvakrat zajtrk, dvakrat ga pojesti, dvakrat umivanje in dvakrat oblačenje. V tej pičli uri odpade luksuzno tuširanje in standardnih 15 minut pred omaro za izbiro oblačil.
Ko sedejo v avto, prvi človek preverja, ali je vse, pa zakaj ne to, zakaj ne ono. Na koncu še, zakaj je drugi človek spet tako oblečen in zakaj ne drugače?
Groza!
Taka so pri nas jutra, ko se kam 'na veliko' odpravljamo=)
Med potjo se vse omehča, jeza ostane doma in otrok spravlja vse po vrsti v smeh=)
V Kopru smo čakale več kot eno uro na vrsto pri našem alternativcu. Amak se je splačalo. Učinek njegovih rok je na Sari takoj viden.
In opa: Portorož, prihajamo! V prvem zamahu smo našle zastonj parkirno mesto v središču mesta=) Le ljudje nas malo čudno gledajo, ker parkiramo na invalidskem, pa brez tistega vozička z velikimi kolesi. Se bodo že socializirali, si rečem. Tako se odpravimo proti našemu kotičku pod mladimi borovci... Med potjo srečamo Jaka in Kajo: Jaka je že v vodi - do riti. Če njegovih staršev ne moti, tudi mene ne. Važno da ni moj otrok in da lahko gledam stran. Vmes Sara že zaspi, a jo neko ropotanje v bližini prestraši in spravi v jok. Kmalu se namestimo v naši senčiki, a Sara je jezna=) Zaposlimo tetkico, saj ima do ponedeljka še rejništvo plačano. jaz se zleknem na sonce v upanju na kakšen lep odtenek rjave barve na moji koži. Ah, sonce se me je spet ognilo v velikem loku! Tetkica pa je končno uspavala Sarčiko in zdaj tudi jaz malo zadremam. Kako paše! Nadoknadila sem za nekaj dni, čeprav mi še vedno manjka nekaj kitic=) Spočite smo se odpravile na drug konec plaže, kjer smo Sari servirali kosilo. Pridna punca vse poje=) In potem, nekaj pred peto popoldan mi je bilo že čudno, da ima otrok suho plenico. Tako jo tetkica nese v en simpatičen kot, kjer Sara presenetljivo opravi svoje, vse potrebe. Madonca se mi je zdelo, tako majhna, pa se že tako lepo odvaja od pleničke=) Po slastni polovici pice smo se odpeljale proti domu. Bilo je zanimivo, zabavno in predvsem prijetno utrujajoče=)
Vmes sem pa pobrala še veliko zamisli, kaj bo ta teden krasilo moj blog.
Morske pozdravčke!
April 27, 2007
SKOMINI
Ja, ja, ravnokar me je Spelca z sms-om presenetila: je na morju in valda mi mora naredit mal skominov! Ampak jutri gremo tudi mi na obalo, Sarčiko čaka terapija pri g.Jermanu, potem pa hitro v Portorož, da damo vse štiri od sebe=)
Zadnje dni mi kar nekaj stvari in dogodkov dela skomine. Tiste pozitivne in negativne, skomine namreč. Malo brskanja po blogih, prebiranje Ringaraje, opazovanje Ule čez okno... vse to mi je v glavi sestavljalo tale post. Namreč, ODNOSI. Med ljudmi.
Ko berem bloge (to bi bila lahko nova tema, kako sem nekako 'padla not' v tole bloganje) in sledim čveku na Ringaraji, so vsi popolni. Imajo probleme in težave, tudi kdo se najde ki si jih naredi, a vseeno, so popolni. Zame. Ker včasih pomislim, kaj sem spet napisala sem gor, kakšne traparije krasijo moj blog, drugi pa pišejo o resnih zadevah, premišljujejo o življenjskih temah in se jim stalno dogaja oh in sploh. Enkrat sem celo prebrala na nekem blogu, da je opisovanje dogodkov, kaj se ti dogaja, navajam, 'puhlo in lahkotno pisanje, kot spis v šoli...'. Ja no, mogoče je res, a ta poved ima lahko mnogo pomenov. Tudi jaz pišem kaj se pri nas dogaja, kaj se mi podi po glavi, kaj si o kakšni stvari mislim, kaj čutim. Pa nimam občutka da bi sedela za šolsko klopjo in pisala spis. Niti da bi bilo to lahkotno pisanje: saj madonca, pišem o sebi, ne o neki tretji stvari, ki se me ne zadeva. Tu pustim delček sebe, vsak objavljen post mi je mogoče čisto malo mučen, ker čakam odziv. Čakam, da mi nekdo pove kako sem smotana ipd. ...
Drugi skomin je pri forumih. Imela sem obdobje, ko nisem bila le bežna obiskovalka forumov, ko nisem le brala. Imela sem obdobje kakih dveh ali treh mesecev, ko sem 'padla not' v forum enostarševskih družin. Pisala sem svašta, vedno sem imela nekaj za dodat, za pripomnit. Zdaj pa niti ni več nobene pametne teme, take za razmišljat in debatirat na dolgo in široko... No, na raznoraznih forumih sem dobila vtis, da ima skoraj vsaka mamica nekje starše ali taščice, ali neko drugo sorodstvo ali prijatelje, ki ji občasno pazijo otroka. Ali da se vsaj vsake toliko časa razbremeni in ni 24h/dan pri malčku. To opazujem tudi pri naših sosedih. Ula ima štiri stare starše, ki vedno pazijo nanjo. Prepogosto pa mi gre v nos, zakaj jo pazijo tudi ob vikendih, ko sta mami in ati doma, pa imata že pospravljeno. Enkrat sem vprašala, kako to, da jo merkajo, pa mi je mami odgovorila, da rabi čas zase.
Ta teden sem vsak dan s tetkico planirala, da bo vzela Saro v četrtek popoldan. Toliko, da bi jaz enkrat za vselej uspela pospraviti omare. No, pa je Sara poskrbela, da je celo popoldne spala in tako so omare spale z njo. Pa smo se zmenile za danes. Me prav zanima, kako bo. Če bo tetkica sploh prišla pravočasno domov. In če bosta zunaj kaj več kot eno uro. Kajti v eni uri res ne morem pospraviti cele sobe cunj, izsesati zraka iz SpaceBag vreč in zložiti na police poletnih, lahkotnih oblačilc. Razmišljam pa tudi, da bi mi presneto dobro delo, če bi imela kje koga, ki bi mi kdaj popazil na Saro, da bi jaz odsmrčala kakšno kitico ali dve. Ali da bi se enkrat sama odpravila na kavo ali sladoled. Ali da ji nebi bilo treba hodit z menoj na socialo, k odvetniku, k zdravniku... To bi bilo super. Samo takega človeka nimam ob sebi:(
No, tretji skomin je že malo napeljan v drugem. Kako do zadnjega trenutka čakam, kakšne plane ima tetkica. Ona nikoli ne pomisli, da se mogoče že cel teden menimo, kam bomo šle v nedeljo. ne pomisli, da jo kdaj pa kdaj prosim, če bo pazila Saro ker imam jaz zdravnika. V kolikor dobi ponudbo za na kavo, ali ima željo it po dolgih 'afterwork' nakupih, vse dogovore pozabi. In sedaj, ko so spet prazniki: Kake tri tedne mi je govorila, kam bomo šle 27., kako bomo vse praznike preživele skupaj in naj se jaz s prijateljicami zmenim za druge dneve... Nakar je včeraj zvečer čisto pozabila na to in s Saro sva ostali sami.
Sicer je to super tetkica, ko jo res nujno rabim, je vedno ob meni. Ampak včasih mi grejo kocine pokonci, ko tri tedne govorimo, kam vse bomo šle, potem pa gladko pozabi. Po vrhu pa vedno naredi tako, da sami ostaneva zadnji trenutek, ko se ne morem več meniti za 'last minute' s kakšno prijateljico. Čeprav bi mogoče jaz lahko bila malo bolj pametna in vedela, da tudi ona rabi čas zase, za svojo ljubezen in se nebi toliko sekirala za podrte načrte...
Toliko za danes, vseeno je en čudovit dan in komaj čakam, da se Sarč zbudi in greva novim dogodivščinam naproti=)
Pozdravčke!
Zadnje dni mi kar nekaj stvari in dogodkov dela skomine. Tiste pozitivne in negativne, skomine namreč. Malo brskanja po blogih, prebiranje Ringaraje, opazovanje Ule čez okno... vse to mi je v glavi sestavljalo tale post. Namreč, ODNOSI. Med ljudmi.
Ko berem bloge (to bi bila lahko nova tema, kako sem nekako 'padla not' v tole bloganje) in sledim čveku na Ringaraji, so vsi popolni. Imajo probleme in težave, tudi kdo se najde ki si jih naredi, a vseeno, so popolni. Zame. Ker včasih pomislim, kaj sem spet napisala sem gor, kakšne traparije krasijo moj blog, drugi pa pišejo o resnih zadevah, premišljujejo o življenjskih temah in se jim stalno dogaja oh in sploh. Enkrat sem celo prebrala na nekem blogu, da je opisovanje dogodkov, kaj se ti dogaja, navajam, 'puhlo in lahkotno pisanje, kot spis v šoli...'. Ja no, mogoče je res, a ta poved ima lahko mnogo pomenov. Tudi jaz pišem kaj se pri nas dogaja, kaj se mi podi po glavi, kaj si o kakšni stvari mislim, kaj čutim. Pa nimam občutka da bi sedela za šolsko klopjo in pisala spis. Niti da bi bilo to lahkotno pisanje: saj madonca, pišem o sebi, ne o neki tretji stvari, ki se me ne zadeva. Tu pustim delček sebe, vsak objavljen post mi je mogoče čisto malo mučen, ker čakam odziv. Čakam, da mi nekdo pove kako sem smotana ipd. ...
Drugi skomin je pri forumih. Imela sem obdobje, ko nisem bila le bežna obiskovalka forumov, ko nisem le brala. Imela sem obdobje kakih dveh ali treh mesecev, ko sem 'padla not' v forum enostarševskih družin. Pisala sem svašta, vedno sem imela nekaj za dodat, za pripomnit. Zdaj pa niti ni več nobene pametne teme, take za razmišljat in debatirat na dolgo in široko... No, na raznoraznih forumih sem dobila vtis, da ima skoraj vsaka mamica nekje starše ali taščice, ali neko drugo sorodstvo ali prijatelje, ki ji občasno pazijo otroka. Ali da se vsaj vsake toliko časa razbremeni in ni 24h/dan pri malčku. To opazujem tudi pri naših sosedih. Ula ima štiri stare starše, ki vedno pazijo nanjo. Prepogosto pa mi gre v nos, zakaj jo pazijo tudi ob vikendih, ko sta mami in ati doma, pa imata že pospravljeno. Enkrat sem vprašala, kako to, da jo merkajo, pa mi je mami odgovorila, da rabi čas zase.
Ta teden sem vsak dan s tetkico planirala, da bo vzela Saro v četrtek popoldan. Toliko, da bi jaz enkrat za vselej uspela pospraviti omare. No, pa je Sara poskrbela, da je celo popoldne spala in tako so omare spale z njo. Pa smo se zmenile za danes. Me prav zanima, kako bo. Če bo tetkica sploh prišla pravočasno domov. In če bosta zunaj kaj več kot eno uro. Kajti v eni uri res ne morem pospraviti cele sobe cunj, izsesati zraka iz SpaceBag vreč in zložiti na police poletnih, lahkotnih oblačilc. Razmišljam pa tudi, da bi mi presneto dobro delo, če bi imela kje koga, ki bi mi kdaj popazil na Saro, da bi jaz odsmrčala kakšno kitico ali dve. Ali da bi se enkrat sama odpravila na kavo ali sladoled. Ali da ji nebi bilo treba hodit z menoj na socialo, k odvetniku, k zdravniku... To bi bilo super. Samo takega človeka nimam ob sebi:(
No, tretji skomin je že malo napeljan v drugem. Kako do zadnjega trenutka čakam, kakšne plane ima tetkica. Ona nikoli ne pomisli, da se mogoče že cel teden menimo, kam bomo šle v nedeljo. ne pomisli, da jo kdaj pa kdaj prosim, če bo pazila Saro ker imam jaz zdravnika. V kolikor dobi ponudbo za na kavo, ali ima željo it po dolgih 'afterwork' nakupih, vse dogovore pozabi. In sedaj, ko so spet prazniki: Kake tri tedne mi je govorila, kam bomo šle 27., kako bomo vse praznike preživele skupaj in naj se jaz s prijateljicami zmenim za druge dneve... Nakar je včeraj zvečer čisto pozabila na to in s Saro sva ostali sami.
Sicer je to super tetkica, ko jo res nujno rabim, je vedno ob meni. Ampak včasih mi grejo kocine pokonci, ko tri tedne govorimo, kam vse bomo šle, potem pa gladko pozabi. Po vrhu pa vedno naredi tako, da sami ostaneva zadnji trenutek, ko se ne morem več meniti za 'last minute' s kakšno prijateljico. Čeprav bi mogoče jaz lahko bila malo bolj pametna in vedela, da tudi ona rabi čas zase, za svojo ljubezen in se nebi toliko sekirala za podrte načrte...
Toliko za danes, vseeno je en čudovit dan in komaj čakam, da se Sarč zbudi in greva novim dogodivščinam naproti=)
Pozdravčke!
April 26, 2007
HMMM...
S Saro se vedno prakticirava potepanje=) Pa se prav fino je. Vceraj sva v Domzalskem Meckatorju spoznali Nives in njeno Gajo, prav fletne sta tedve punce=) In Sara je prav zadovoljna, ko spoznava nove obraze, sploh ce so to otroci. Na poti iz Domzal sem prav veselo ugotovila, da je Gaja res ful lepo vzgojena. K Lumpiju se gre igrat, v delavnici je naredila cudovitega zelenega dinozavra in lepo uboga svojo mamico. No, saj je tudi lumpasta, ampak to spada zraven. To tako rada vidim, take otroke, pa mamice zraven, ki imajo glede vzgoje poslihtano. Seveda se sigurno porajajo strahovi, 'kako' in 'kaj pa ce...' ampak ravno tak strah je tisti zdrav, da stars pomisli in razmisli o najboljsi varianti, da si zacrta pot, po kateri bo peljal svojega otroka v zivljenje. Tako tudi opazam pri Incibinci, da bo njen Lovro vedno pod budnim ocesom mamice, ki za vsak narejen korak vnaprej pomisli. Tudi ona ima super stalisca glede vzgoje. In sploh v zadnjem casu opazujem mamice, ki jih poznam: vecina, s katerimi se poznam, ima dobre temelje za super vzgojo. Prva od mamic, ki sem jo spoznala sele v materinstvu, je bila Tina
. Njo se vedno obcudujem, kako mocna in trdna osebnost se skriva v njej. In kako ji rata ziveti cisto svoje zivljenje, svoje sanje skupaj z njeno Laro. In Teja, ona je tudi ene sorte 'biblija' materinstva. Ima tako mocno karmo, da ti da mislit=) Se mi zdi, da je v danasnjem casu, v tem svetu vedno vec pa primerov, ko nezavedno otrok postane 'sef' druzine. Poznam vsaj stiri primere, kjer je tako. Dobro vem, da starsi niso imeli takega cilja in da se zelo trudijo z vzgojo. Ti mogoce se bolj, a pri njih je vsak majhen spodrsljaj vidna posledica. Mislim, da imajo karakterji tu kar veliko vlogo. Tako karakter starsev kot otrok. Saj veste kaj mislim. Tudi otrok zna biti trmast in vsak otrok probava doseci svoje. Ampak tu nastopi starsevstvo. Mame smo si zelo razlicne. Poznam mamo, ki hcerko vedno sprasuje, kaj bo, ali bo to ali ono, ponudi se tretje. Tezko je ob tem misliti, da bo otrok prej ko slej sprejel ponujeno. Ce ponudis veliko, das ogromno moznosti, bo zagrabil. Tako bojo meje vedno manjse in pricakovanja vecja. Na koncu bo otrok sam dolocil, kaj bo pocel in kaj jedel, ne bo se oziral na to, da mogoce ni dobro ziveti od bonbonov ter gledanja risank. Na koncu celo mama rece, da drugega pac ne mara jesti, ceprav bi mogoce otrok z veseljem vse drugo pojedel, a nima komande. Ce je meja ze od zacetka, ko se stars zaveda, da otroka usmeri v dejavnost, mu ponudi najvec dve stvari in ne dovoli zmisljevanja, potem otrok pac to sprejme. In tu so meje osnovane tako, da je stars sef. Tako otrok zivi od sadja, zelenjave, mesa in 
malo bonbonckov. Dejavnosti so raznolike, take, ki spodbujajo razvoj in kazejo pot v kasnejso samostojnost. Primer omenjene mame ni 'obsodba', da dela narobe. Ker karakter, pocutje, lastno zavedanje tu igrajo pomembno vlogo. Ta mama je sebe navezala na hcerko, mala ji pomeni vse, zato ji zeli nuditi cimvec. Zaradi tega popusca, ne postavlja kakih strogih meja... Mislim, da ima v sebi strah, ce bo stroga mati, da je hci ne bo vec marala. Moje stalisce glede tega: otroke imamo zato, da imamo mi njih radi in ne oni nas. To mi je nekoc rekel Sandi. In res je, od otroka ne moremo zahtevati povratne ljubezni, saj nas imajo radi kot starse. Vazno je, da jim mi pokazemo, dajemo zgled, ce nam to rata, nas bojo imeli najraje na svetu=) Pa da ne bom govorila samo o drugih mamah. Tudi sama kot mama precej razmisljam o tem, kako vzgojiti Saro. Po eni strani mi je malo lazje zaradi Sarinega stanja. Ker je zelo odvisna od pomoci drugih, tudi tako uboga. Je zelo priden otrok, kar je tudi posledica njene bolezni. Saj niti nima moznosti steci stran, da bi jo morala jaz loviti. Nima moci zagrabiti bobi palcke na mizi namesto kosila. Ne more s kricanjem zahtevati pozornosti, ko jaz pijem kavo. Pa vendar imam tudi jaz ravno tako tezko nalogo, kot vsak stars: vzgojiti otroka v dobro osebnost, ga pripraviti na samostojnost. V svoji glavi imam vedno misel, kako in kaj. Vcasih ravno v napacnem trenutku ta misel skoci na dopust=) Pa
vseeno: trudim se postavljati realne meje. Da ji bo samoumevno, da jemo vso hrano, ne le najboljso in najslajso. Da ji bo samoumevno, da so vse igrace enakovredne, tako pliskoti za stisnit, knjigice za treniranje mozganov, kot lesene in tiste zogice za sestavljanje, pri katerih je treba malo tudi pomisliti, ker imajo svoj namen. Da ji bo samoumevno, da ne bo vedno mama tista, ki bo ob njej, da mora ubogati tudi druge in jih ne 'testirati' pri postavljanju meja. Vse to mame zacinimo z ljubeznijo, vsakdanjim smehom ter predvsem z zgledom. To je del moje predstave o vzgoji. Ce mi bo ratalo, bom napisala, ko bom babica=) Najlepse pozdravcke iz Smarce!
SPOMINI
Moje najljubse:
O skavtih sem ze pisala...
Obozevala sem vse izlete z ministranti.
Razna srecanja, festivali, sploh pa letovanje na Kosljunu.
Ponavadi smo bili tam en teden in imeli smo se izvrstno=)
Na fotki, me kdo najde?
Potem sem imela rada solo.
Ja no, moram biti bolj natancna. SCRM mi je bil kar kul.
Nakljucje me je osrecilo, da sem se lahko prepisala tedaj v 2.A...
Ta fotka krasi maturantsko knjigo.
Saj niti ne vem, ali sem bila edina na soli, ki je ni narocila?
Pa se nekaj fotk iz vecera, ko sem bila 'lepa'...
Ko sem bila studentka, sem rada uzivala.
Za svoj denar sem si privoscila tudi morje:
Spomine pa mi polnijo tudi 'Orhidejevke'.
Bejbe, super smo ble=)
Nakar sta se dve porocili, vsega skupaj stejemo stiri otroke.
(In se prihajajo?)
Zgleda kot mala spominska knjiga tole.
Super=)
Pozdravcke!
O skavtih sem ze pisala...
Obozevala sem vse izlete z ministranti.
Razna srecanja, festivali, sploh pa letovanje na Kosljunu.
Ponavadi smo bili tam en teden in imeli smo se izvrstno=)
Na fotki, me kdo najde?
Potem sem imela rada solo.Ja no, moram biti bolj natancna. SCRM mi je bil kar kul.
Nakljucje me je osrecilo, da sem se lahko prepisala tedaj v 2.A...
Ta fotka krasi maturantsko knjigo.
Saj niti ne vem, ali sem bila edina na soli, ki je ni narocila?Pa se nekaj fotk iz vecera, ko sem bila 'lepa'...
Ko sem bila studentka, sem rada uzivala.Za svoj denar sem si privoscila tudi morje:
Spomine pa mi polnijo tudi 'Orhidejevke'.Bejbe, super smo ble=)
Nakar sta se dve porocili, vsega skupaj stejemo stiri otroke.
(In se prihajajo?)
Zgleda kot mala spominska knjiga tole.Super=)
Pozdravcke!
April 25, 2007
SKAVTI
Malo sem brskala... po blogih, po forumih, nenazadnje tudi po glavi. Brskam ze celo zivljenje.
Najboljse je brskanje po glavi. Po spominih. Najraje se spomnim skavtskih let... pa ministrantskih... pa dijaskih... pa... ojoj, saj bom celo ugotovila, da sem imela zanimivo zivljenje=) Pa se res je!
Kadar se s Saro setava po nasem polju, mi misli uidejo... Ce ravno disi po poljskem cvetju, sveze pokoseni travi in na nebu sije zlato sonce, potem so moje misli cisto v naravi... sem skavtinja, ceprav ze lep cas ne vec aktivna. Tako rada se spomnim tistih casov, dolgih poti v neznano, smehljajev, tujih poznanih obrazov, nocnih izzivov, Maretovih pajkov, zaspanih senikov, tezkih sotorov, Mihovih palacink, skrbno zvitih rutk, poljubov, navihanih krstov, volcicev in volkuljic, uglasenih kitar, noskoncnih noci pod zvezdami...
Najraje pa se spomnim Sandija, ki sem ga spoznala na nekem taboru v nekem Kocevskem rogu, nekega leta 1998. Od takrat Sandi igra pomembno vlogo v mojem zivljenju. Namrec, edino on ima usesa, ki slisijo res vse moje ljubezenske probleme. Nikomur drugemu teh delikatnih stvari ne gre zaupati, le njemu=)
In se necesa se zelo rada spominjam. Tabora Caldeirada na Portugalskem, leta 2000. In 'mojega' Marca=) In vsega novega, neznanega, zanimivega, lepega in smesnega=) O Marcu bom tudi se kaj napisala... drugic.
Pri skavtih sem spoznala in dozivela marsikaj. Skavtstvo mi je bilo nacin zivljenja. In moram reci, da je v meni pustilo nemalo sledi. Se vedno imam vrednote, cilje in zelje, ki me delajo super. To sem pridobila v skavtskem zivljenju. S skavtom sem dozivela prvi poljub, prizgala prvo cigareto, spila prvi kozarec vina, dozivela tisti pravi 'prvic'. Skavtinja bo vedno v meni. Tisti 'Nezni polh': Pera, Cil, kaca Kaja, mama Raksa.
Sedaj bo ze tretje poletje brez skavtskega tabora. Brez tistega navdusenega pricakovanja.
Imam pa sedanje zivljenje. Lepo in srecno. Imam Saro. Ze kot nosecka sem rekla, ta otrok se bo napol vzgojil pri skavtih=) In ce bo le moznost, bo Sarc res nekoc spoznala skavte, nosila okrog vratu svojo rutico in prepevala vesele pesmi=)
'Skavtstvu reces DA in postane ti zivljenje!'
(S.H.)
Bi-Pi
Najboljse je brskanje po glavi. Po spominih. Najraje se spomnim skavtskih let... pa ministrantskih... pa dijaskih... pa... ojoj, saj bom celo ugotovila, da sem imela zanimivo zivljenje=) Pa se res je!
Kadar se s Saro setava po nasem polju, mi misli uidejo... Ce ravno disi po poljskem cvetju, sveze pokoseni travi in na nebu sije zlato sonce, potem so moje misli cisto v naravi... sem skavtinja, ceprav ze lep cas ne vec aktivna. Tako rada se spomnim tistih casov, dolgih poti v neznano, smehljajev, tujih poznanih obrazov, nocnih izzivov, Maretovih pajkov, zaspanih senikov, tezkih sotorov, Mihovih palacink, skrbno zvitih rutk, poljubov, navihanih krstov, volcicev in volkuljic, uglasenih kitar, noskoncnih noci pod zvezdami...
Najraje pa se spomnim Sandija, ki sem ga spoznala na nekem taboru v nekem Kocevskem rogu, nekega leta 1998. Od takrat Sandi igra pomembno vlogo v mojem zivljenju. Namrec, edino on ima usesa, ki slisijo res vse moje ljubezenske probleme. Nikomur drugemu teh delikatnih stvari ne gre zaupati, le njemu=)In se necesa se zelo rada spominjam. Tabora Caldeirada na Portugalskem, leta 2000. In 'mojega' Marca=) In vsega novega, neznanega, zanimivega, lepega in smesnega=) O Marcu bom tudi se kaj napisala... drugic.
Pri skavtih sem spoznala in dozivela marsikaj. Skavtstvo mi je bilo nacin zivljenja. In moram reci, da je v meni pustilo nemalo sledi. Se vedno imam vrednote, cilje in zelje, ki me delajo super. To sem pridobila v skavtskem zivljenju. S skavtom sem dozivela prvi poljub, prizgala prvo cigareto, spila prvi kozarec vina, dozivela tisti pravi 'prvic'. Skavtinja bo vedno v meni. Tisti 'Nezni polh': Pera, Cil, kaca Kaja, mama Raksa.
Sedaj bo ze tretje poletje brez skavtskega tabora. Brez tistega navdusenega pricakovanja.Imam pa sedanje zivljenje. Lepo in srecno. Imam Saro. Ze kot nosecka sem rekla, ta otrok se bo napol vzgojil pri skavtih=) In ce bo le moznost, bo Sarc res nekoc spoznala skavte, nosila okrog vratu svojo rutico in prepevala vesele pesmi=)
'Skavtstvu reces DA in postane ti zivljenje!'
(S.H.)
Bi-Pi
KAJ POMENIJO SANJE
Čudno se mi zdi, da še vedno doživljam nočne more.Malo sem se jih že privadila, v smislu, da me ne vržejo iz tira,
da po mori kmalu zaspim nazaj in da ne tuhtam preveč o tem.
Enkrat v življenju sem že dobila pameten nasvet, da moram,
kar se dogaja slabega, vedno povedati drugim.
Takrat se je šlo za tedanjo mačeho. Tedanje rezmere doma
sem v sebi tiščala 7 let, bilo me je sram in sem o 'družinskih zadevah'
raje lagala.
No, menda če poveš, ti ljudje lažje verjamejo.
Res je, takrat sem se zadnje leto odprla in odkrito spregovorila o tem,
kaj se pri nas doma dogaja.
Valda, eni niso verjeli, ker sem prej govorila čisto drugače...
Zdaj sem zašla s teme, amak morala sem razložiti, zakaj nastaja ta post.
Da povem, da imam po nesreči še vedno velike težave s svojo glavo.
Pretres možganov se ne vidi, se ne čuti, pusti pa posledice.
Nekateri že vedo, da vsakih nekaj dni izgubim malo spomina.
Tega ne znam razložiti, vem samo, da se zjutraj ne spomnim celotnega večera.
Opažam tudi, da mi kdo pripoveduje o dneh takoj po nesreči.
Menda sem se takrat vsega zavedala, zdaj nimam pojma o nekaterih dogodkih.
In kaj me muči sedaj?Dedi je šel v Tunizijo, jaz pa sem tri dni skupaj sanjala...
Da je letalo eksplodiralo, da je padlo v morje, da so zasilno pristali in the middle of nowhere...
Tako me je skrbelo tri dni skupaj, da ne bo kaj res.
In včeraj sem razmišljala o današnjem dnevu.
S Saro sva bili zjutraj v Ljubljani. Zvečer, ko sem legla v posteljo, sem takoj začela tuhtati...
In to se je nadaljevalo v slabe sanje. Z avtom sva nekako padli v neko veliko luknjo.
In potem v sanjah to popravljam, kako avto zgrmi noter, kako bi se lahko rešili.
Nisem mogla popravit do te mere, da bi rešila Saro.
Naprej mi je srhljivo pisati.
Maybe I'm weird, maybe I'm PSYHO!
Sploh ne vem, kaj se dogaja z menoj, Nimam nadzora nad svojo domisljijo.
Vcasih pa sem zaspala z mislijo na kakega postavnega mladenica in celo noc v sanjah
pridno vadila... kaj? Ne povem!
Tetkica je za diplomo dobila Veliko staro sanjsko knjigo.
Bom sše tja pokukala, kaj vse to pomeni.
lep in ne srhljiv dan!
Naj vam sonček sije=)
papa
April 24, 2007
KAJ VSE JE NOVEGA?
Hmmm...
Torej: MON ima novo preobleko. No, se še preoblikuje, ampak... Meni ni pisano na kožo. Sicer že nekaj dni (natančneje, tri dni) premišljujem, da so spremembe v bistvu ok. Ampak, ko drugi naredijo nekaj drugače, se moramo privaditi. Meni na MONu kar nekaj stvari ne dela, naprimer da bi spet pisala pod svojim nickom, pa da bi nastavila poste v nitke... bom že pogruntala. Takrat bom zadovoljna. Pa saj se tudi sama vedno ostrižem in pobarvam, ker preprosto rabim spremembo. In nekaterim ni všeč na prvi pogled, pa se potem privadijo. Vcasih celo komu uide, da mi pase=)
Torej, na MON zaenkrat niti ne grem vec cekirat, dokler ne bo popolnoma nova podoba, pa dokler si ne vzamem casa za privajanje.
Dedi jutri zjutraj odpotuje: v Tunizijo=)
Srečno dedi! In uživajta z Dani!
Rezervirale smo apartma na morju. Sicer tetkica se nima tocno rezerviranega dopusta, ampak je rekla, da bo slo. Gremo od 11. do 16. junija v Poreč. Midve s Saro že komaj čakava! In meni je super, dokler lahko vzameva s sabo tetkico: za družbo, smeh, male prepirčke, da me nekdo vsake toliko opozori, da sem smotana in čudna, pa da me merka=) In dokler se (cez kako leto menda) ne poroči, moram to ponucat.
Mi gre na jetra, ker imajo otroci zastonj večinoma samo ob dveh odraslih osebah. Ko bova s Saro začeli sami okrog hodit, bom krepko plačala še za malo:(
Sekica mi je kupila revijo Moj sonček. Je v sklopu/režiji revije Lepa&zdrava.
Nisem je še prebrala, zato nočem sodit prehitro. Revije Mami in Moj malček v glavnem ne kupujem, mi ne diši. Itak pogledam na netu, če je kaj takega. Najbolj pri (predvsem družinskih) revijah me moti to, da so vsi članki napisani za 'normalne' ljudi, družine. V omenjeni sem vrgla oko na članek 'Vloga očeta' in 'Nepogrešljiva babi & dedi'. OK, če bi vsaj kakšno vrstico namenili tudi tistim, ki očeta nimajo ob sebi, in v slednjem članku tistim, ki nimajo 'toliko' starih staršev. Mene to kar zaboli. Ker se ob takih stvareh počutim nenormalno, izrinjeno, ne dovolj dobro za mere današnje družbe.
Sicer pa je na prvi pogled kul revija=)
V današnji oddaji Svet na Kanalu A so povedali, koliko bo regresa ob majski pokojnini. Mene to žuli že lep čas, no, zdaj pa vem. Imela bom kar zajeten kupček denarja=) Za nekatere je to drobiž, zame pa celo bogastvo. Sekico so takoj zasrbeli prsti, je že delala načrte, kam bom denar dala (ona je namreč tak karakter, dokler imaš, zapravi vse!)... No, saj tudi jaz razmišljam, kam bom dala, ampak za razliko od nje pomislim na kakšno pomembno stvar in malo naprej --> naprimer, da bom imela vseeno položnice, pa morje in kakšna poletna oblačila za financirat (tega ona ne vidi).
V spletni knjigarni Cangura sem naročila knjigo Rina: Ločevalna dieta. V prodajalnah je nimajo več, sem prečekirala vse merkatorje in bližnje tovrstne trgovinice. No, pa jo v četrek le dobim. In čez sezono kopanja bom še bajsika, avgusta pa menda že malo boljša za pogledat=) Držte pesti, da ne bom grešila v McDonald's-u!
Sara je danes spet odkrila pleničko=) Včeraj sem ji cel dan govorila, da lahko tudi pleničko napolni, da ne bo tako tiščala. Kaj pa jaz vem, kaj se ji podi po glavi. Me je skrbelo, da se ji bo uprlo lulanje, da bo to vzela kot na mus, da se ji bojo zamašile ledvice in oh in sploh, vse sorte sem pomislila. Tako da zdaj lula in kaka v kahlico, vseeno pa vmes, če je dolga, spusti. Tako sem pomirjena, da se ji ne bom s tem zamerila. itak pa je bil danes tak weird dan, in je tut ona pokazala, da jo nekaj matra. Bomo videli, če je kaj resnega.
Zdaj pa grem spat, to so bile novice na najinem blogu=)
(jutri naju spet berite, prihaja sveže!)
papa
Torej: MON ima novo preobleko. No, se še preoblikuje, ampak... Meni ni pisano na kožo. Sicer že nekaj dni (natančneje, tri dni) premišljujem, da so spremembe v bistvu ok. Ampak, ko drugi naredijo nekaj drugače, se moramo privaditi. Meni na MONu kar nekaj stvari ne dela, naprimer da bi spet pisala pod svojim nickom, pa da bi nastavila poste v nitke... bom že pogruntala. Takrat bom zadovoljna. Pa saj se tudi sama vedno ostrižem in pobarvam, ker preprosto rabim spremembo. In nekaterim ni všeč na prvi pogled, pa se potem privadijo. Vcasih celo komu uide, da mi pase=)
Torej, na MON zaenkrat niti ne grem vec cekirat, dokler ne bo popolnoma nova podoba, pa dokler si ne vzamem casa za privajanje.
Dedi jutri zjutraj odpotuje: v Tunizijo=)
Srečno dedi! In uživajta z Dani!
Rezervirale smo apartma na morju. Sicer tetkica se nima tocno rezerviranega dopusta, ampak je rekla, da bo slo. Gremo od 11. do 16. junija v Poreč. Midve s Saro že komaj čakava! In meni je super, dokler lahko vzameva s sabo tetkico: za družbo, smeh, male prepirčke, da me nekdo vsake toliko opozori, da sem smotana in čudna, pa da me merka=) In dokler se (cez kako leto menda) ne poroči, moram to ponucat.
Mi gre na jetra, ker imajo otroci zastonj večinoma samo ob dveh odraslih osebah. Ko bova s Saro začeli sami okrog hodit, bom krepko plačala še za malo:(
Sekica mi je kupila revijo Moj sonček. Je v sklopu/režiji revije Lepa&zdrava.
Nisem je še prebrala, zato nočem sodit prehitro. Revije Mami in Moj malček v glavnem ne kupujem, mi ne diši. Itak pogledam na netu, če je kaj takega. Najbolj pri (predvsem družinskih) revijah me moti to, da so vsi članki napisani za 'normalne' ljudi, družine. V omenjeni sem vrgla oko na članek 'Vloga očeta' in 'Nepogrešljiva babi & dedi'. OK, če bi vsaj kakšno vrstico namenili tudi tistim, ki očeta nimajo ob sebi, in v slednjem članku tistim, ki nimajo 'toliko' starih staršev. Mene to kar zaboli. Ker se ob takih stvareh počutim nenormalno, izrinjeno, ne dovolj dobro za mere današnje družbe.
Sicer pa je na prvi pogled kul revija=)
V današnji oddaji Svet na Kanalu A so povedali, koliko bo regresa ob majski pokojnini. Mene to žuli že lep čas, no, zdaj pa vem. Imela bom kar zajeten kupček denarja=) Za nekatere je to drobiž, zame pa celo bogastvo. Sekico so takoj zasrbeli prsti, je že delala načrte, kam bom denar dala (ona je namreč tak karakter, dokler imaš, zapravi vse!)... No, saj tudi jaz razmišljam, kam bom dala, ampak za razliko od nje pomislim na kakšno pomembno stvar in malo naprej --> naprimer, da bom imela vseeno položnice, pa morje in kakšna poletna oblačila za financirat (tega ona ne vidi).
V spletni knjigarni Cangura sem naročila knjigo Rina: Ločevalna dieta. V prodajalnah je nimajo več, sem prečekirala vse merkatorje in bližnje tovrstne trgovinice. No, pa jo v četrek le dobim. In čez sezono kopanja bom še bajsika, avgusta pa menda že malo boljša za pogledat=) Držte pesti, da ne bom grešila v McDonald's-u!
Sara je danes spet odkrila pleničko=) Včeraj sem ji cel dan govorila, da lahko tudi pleničko napolni, da ne bo tako tiščala. Kaj pa jaz vem, kaj se ji podi po glavi. Me je skrbelo, da se ji bo uprlo lulanje, da bo to vzela kot na mus, da se ji bojo zamašile ledvice in oh in sploh, vse sorte sem pomislila. Tako da zdaj lula in kaka v kahlico, vseeno pa vmes, če je dolga, spusti. Tako sem pomirjena, da se ji ne bom s tem zamerila. itak pa je bil danes tak weird dan, in je tut ona pokazala, da jo nekaj matra. Bomo videli, če je kaj resnega.
Zdaj pa grem spat, to so bile novice na najinem blogu=)
(jutri naju spet berite, prihaja sveže!)
papa
UTRINKI
Zadnje dni smo pri nas izkoriscali za 'nebitidoma'... Vecinoma se, zaradi moje fobije pred cesto, sprehajamo po Arboretumu. In kot je znano, se tam vse vesoljstvo pripravlja na vseznano razstavo tulipanov=) Res je lepo... in ob tem toplem in neznem soncku polno energije in smeha=) Danes je pac oblacno: pod njihovimi mogocnimi kostanji, predvidevam, hladno. Nekaj fotoutrinkov iz potepanj... (manjka le kaksna fotka od Inchy in Lovra)
April 21, 2007
CEREBRALNA PARALIZA
O cerebralni paralizi, bolezni moje male Sare, nekaj najbolj clovesko razlozenega je tukaj. Da boste tisti, ki Saro poznate 'v zivo', vedeli, kam jo uvrstiti, naj povem, da ima spasticno CP (spasticna tetrapareza) ter epilepsijo. Vid in sluh preverjamo sproti. O umskih razseznostih pa jaz nebi, ker tu se pa lahko skregamo. Uradno je Sara umsko zelo zadaj, v bistvu cisto zadaj, za moje pojme pa le malenkost zaostaja (le kdo, umsko prizadet ve, da je na kahli in da mora lulat? in da je cel teden suha plenicka? in da razume, res razume, ko nekaj govorim? in da razume in pokaze custva?) No, pa sem spet zasla, hitela razlagati... V kratkem dam gor se stopnje CP. (Sam za dokaz teti, ki bere (pre)stare knjige...)
KAJ JE CEREBRALNA PARALIZA?
ČE IMA OTROK CEREBRALNO PARALIZO, POTEM DEL OTROKOVIH MOŽGAN ALI NE DELA PRAVILNO ALI PA SE NI NORMALNO RAZVIL. PRIZADETO PODROČJE JE OBIČAJNO ENO OD TISTIH, KI NADZORUJE MIŠICE IN DOLOČENE GIBE TELESA. PRI NEKATERIH LJUDEH JE CEREBRALNA PARALIZA KOMAJ OPAZNA. DRUGI SO BOLJ TEŽKO PRIZADETI. NITI DVA ČLOVEKA NISTA PRIZADETA NA ČISTO ENAK NAČIN. PODOBNA SLIKA SE LAHKO POJAVI PRI NEZGODNI POŠKODBI MOŽGAN (KOT POSLEDICI PROMETNE ALI KAKŠNE DRUGE NESREČE, PADCEV, UDARCEV, ...)
KATERI SO VZROKI?
DO POŠKODBE MOŽGANOV, KI POVZROČI CEREBRALNO PARALIZO, PRIDE NAVADNO PRED, MED ALI KMALU PO ROJSTVU. VZROKI ZA CEREBRALNO PARALIZO SO LAHKO TUDI NASLEDNJI:
• INFEKCIJA V NOSEČNOSTI V PRVIH MESECIH OTROKOVEGA RAZVOJA V MATERI (NPR.: RDEČKE, CITOMEGALOVIRUS)
• TEŽAK ALI PREZGODEN POROD,
• MOŽGANSKA KRVAVITEV IN KRVAVITEV V MOŽGANSKE VENTRIKLE (INTRAVENTRIKULARNA KRVAVITEV), POGOSTEJŠA PRI NEDONOŠENEM OTROKU
• OTROKOVI MOŽGANI SO IZ NEZNANEGA RAZLOGA NENORMALNO RAZVITI
• GENETSKE MOTNJE, KI SO LAHKO PODEDOVANE TUDI, ČE STA OBA STARŠA POPOLNOMA ZDRAVA
• NEZGODE - SLUČAJNE, PROMETNE
• ZASTRUPITVE
• BOLEZNI
• ZLORABE - TEL. NASILJE (STRESANJE, PRETEPANJE).
KATERE SO GLAVNE OBLIKE CEREBRALNE PARALIZE?
CEREBRALNA PARALIZA "POMEŠA" SPOROČILA MED MOŽGANI IN MIŠICAMI. GLEDE NA TO, KATERO SPOROČILO JE PRIZADETO, POZNAMO TRI TIPE CEREBRALNE PARALIZE. MNOGI LJUDJE S CEREBRALNO PARALIZO IMAJO KOMBINACIJO DVEH ALI VEČ TIPOV.
ZAPLETENOST CEREBRALNE PARALIZE IN NJENIH UČINKOV SE RAZLIKUJE OD ENE DO DRUGE OSEBE. ZATO JE VČASIH TEŽKO NATANČNO OPREDELITI, KATERI TIP CEREBRALNE PARALIZE IMA OTROK.
1. SPASTIČNA CEREBRALNA PARALIZA
SPASTIČEN POMENI KRČEVIT (PRAVIMO, DA JE OTROK "TRD"). LJUDJE S TO VRSTO CEREBRALNE PARALIZE ZELO TEŽKO KONTROLIRAJO NEKATERE ALI VSE SVOJE MIŠICE IN IZGLEDAJO OTRDELI. NJIHOVE MIŠICE SO NAPETE IN ŠIBKE; ČESTO DRŽIJO SVOJE ROKE, NOGE IN GLAVO NA NEK DOLOČEN, ZNAČILEN NAČIN. DO SPASTIČNE CEREBRALNE PARALIZE PRIDE NAVADNO TAKRAT, KO ŽIVČNE CELICE V MOŽGANSKI SKORJI, IMENOVANI CEREBRALNI KORTEKS, NE DELUJEJO PRAVILNO. PRI HEMIPLEGIJI JE LEVA ALI DESNA POLOVICA TELESA SPASTIČNA, DRUGA POLOVICA PA DELUJE NORMALNO. PRI DIPLEGIJI STA PRIZADETI OBE NOGI, ROKI PA STA NORMALNI ALI PA LE RAHLO PRIZADETI. PRI KVADRIPLEGIJI (TETRAPLEGIJI = BILATERALNI HEMIPLEGIJI) SO PRIZADETE VSE ŠTIRI OKONČINE - OBE ROKI IN OBE NOGI, PRIDRUŽENE SO TEŽAVE PRI DRŽI TRUPA IN GLAVE.
2. ATETOIDNA CEREBRALNA PARALIZA
PRI LJUDEH S TO VRSTO CEREBRALNE PARALIZE SE NAPETOST MIŠIC (MIŠIČNI TONUS) SPREMINJA IZ OHLAPNOSTI V NAPETOST. PRISOTNI SO ŠTEVILNI NEHOTENI GIBI ZLASTI DLANI, STOPAL, KI JIH NI MOGOČE NADZOROVATI. NJIHOV GOVOR JE LAHKO TEŽKO RAZUMLJIV, KER TEŽKO NADZORUJEJO SVOJ JEZIK, DIHANJE IN GLASILKE. ATETOIDNO CEREBRALNO PARALIZO POVZROČA NEPRAVILNO DELOVANJE SREDNJEGA DELA MOŽGANOV, BAZALNIH GANGLIJEV.
3. ATAXIČNA CEREBRALNA PARALIZA
LJUDJE S TO VRSTO CEREBRALNE PARALIZE TEŽKO LOVIJO RAVNOTEŽJE. ČE SE NAUČIJO HODITI, SO PONAVADI ZELO NESTABILNI. NAVADNO TRESEJO Z GLAVO IN IMAJO SUNKOVIT GOVOR. ATAXIČNA CEREBRALNA PARALIZA JE POSLEDICA NEPRAVILNEGA DELOVANJA MALIH MOŽGANOV.
KAJ SO POSLEDICE?
OTROCI S CEREBRALNO PARALIZO NE MOREJO KONTROLIRATI NEKATERIH ALI VSEH MIŠIC. NEKATERI OTROCI SO KOMAJ PRIZADETI. DRUGI BODO IMELI TEŽAVE Z GOVOROM, HOJO ALI UPORABO ROK. NEKATERI NE BODO SPOSOBNI SEDETI BREZ PODPORE IN BODO RABILI POMOČ PRI VEČINI VSAKODNEVNIH NALOG. OTROK S CEREBRALNO PARALIZO IMA LAHKO NEKATERE ALI VEČINO NASLEDNJIH ZNAČILNOSTI, KI SO KOMAJ OPAZNE ALI ZELO RESNE:
1. POČASNE, NESPRETNE ALI SUNKOVITE GIBE
2. OTRPLOST
3. SLABOTNOST
4. MIŠIČNE KRČE
5. MLAHAVOST
6. NEHOTNE GIBE
7. ZAČETEK ENEGA GIBA NAVADNO POVZROČI DRUGE NEŽELJENE GIBE
NEKATERI OTROCI RAZVIJEJO DOLOČENE VZORCE GIBANJA. ZDRAVNIKOM JE TEŽKO NAPOVEDATI NA KAKŠEN NAČIN BO CEREBRALNA PARALIZA PRIZADELA OTROKA, POSEBNO, ČE JE VAŠ OTROK ŠE ZELO MAJHEN. CEREBRALNA PARALIZA NI NAPREDUJOČA (TO POMENI, DA NE POSTANE TEŽJA, KO OTROK RASTE), TODA NEKATERE TEŽAVE LAHKO POSTANEJO BOLJ OČITNE. MORDA BOSTE TUDI UGOTOVILI, DA SE BO VAŠA POMOČ PRI RAZVIJANJU DOLOČENIH SPRETNOSTI MORALA S ČASOM SPREMENITI. NA PRIMER, KO JE VAŠ OTROK MAJHEN, MU BOSTE MORDA ŽELELI POMAGATI PRI OSREDOTOČENJU NA SEDENJE. KO JE OTROK VEČJI, SE BOSTE MORDA OSREDOTOČILI NA SPRETNOSTI SPORAZUMEVANJA. OTROCI S CEREBRALNO PARALIZO SO NAVADNO NAGNJENI K TEMU, DA SEDIJO ALI LEŽIJO NA DOLOČEN NAČIN. TO LAHKO POVZROČI OKVARE NJIHOVIH SKLEPOV, KER SO NJIHOVE MIŠICE VČASIH V KRČU. S FIZIOTERAPIJO, KI JO PRIČNEMO TAKOJ KO SUMIMO NA CEREBRALNO PARALIZO, LAHKO POMAGAMO ZMANJŠATI MOŽNOSTI TAKŠNIH KOMPLIKACIJ.
ALI SO ŠE DRUGE TEŽAVE POVEZANE S CEREBRALNO PARALIZO?
DOLOČENE TEŽAVE IN ZDRAVSTVENA STANJA SE PRI OTROCIH S CEREBRALNO PARALIZO POJAVIJO POGOSTEJE KOT PRI DRUGIH OTROCIH.
VID
NAJBOLJ POGOSTA TEŽAVA OČI JE ŠKILJENJE, KI MORDA POTREBUJE KOREKCIJO Z OČALI, V TEŽJIH PRIMERIH OPERACIJO. BOLJ RESNI PROBLEMI Z OČMI NISO TAKO POGOSTI. NEKATERI OTROCI IMAJO LAHKO OKVARO KORTIKALNEGA VIDA. TO POMENI, DA DEL MOŽGANOV, KI JE ODGOVOREN ZA RAZUMEVANJE SLIK, KI JIH OTROK VIDI, NE DELUJE PRAVILNO. OTROKOVE OČI PRI PREGLEDU MORDA IZGLEDAJO ZDRAVE, TODA OTROK NE VIDI NORMALNO. V MAJHNEM ŠTEVILU ZELO RESNIH PRIMEROV JE OTROK MORDA SLEP. TODA V VEČINI PRIMEROV IMAJO OTROCI S TO POŠKODBO LE TEŽAVE V DEŠIFRIRANJU SPOROČIL, KI JIH DOBIJO PREKO SVOJIH OČI, NA PRIMER, KO SE UČIJO BRATI.
PROSTORSKA ZAZNAVA
NEKATERI OTROCI S CEREBRALNO PARALIZO NE MOREJO DOJETI PROSTORA IN GA POVEZATI S SVOJIM LASTNIM TELESOM (NA PRIMER, NE MOREJO PRESOJATI RAZDALJE) ALI RAZMIŠLJATI PROSTORSKO (NA PRIMER, PREDSTAVLJATI SI TRIDIMENZIONALNO ZGRADBO). TO JE POSLEDICA NENORMALNEGA DELOVANJA DELA MOŽGANOV IN NI POVEZANO Z INTELIGENCO.
SLUH
OTROCI S ATETOIDNO CEREBRALNO PARALIZO IMAJO, POGOSTEJE KOT DRUGI OTROCI, RESNE PROBLEME S SLUHOM. TO NI OBIČAJNO PRI OTROCIH Z DRUGIMI OBLIKAMI CEREBRALNE PARALIZE. VENDAR IMAJO LAHKO OTROCI S CEREBRALNO PARALIZO, PRAV TAKO KOT DRUGI OTROCI, POGOSTA VNETJA SREDNJEGA UŠESA ALI IZLIVNI OTITIS, KAR LAHKO POVZROČI RAHLE PROBLEME S SLUHOM, KI LAHKO OTEŽUJEJO UČENJE.
GOVOR
GOVOR JE ODVISEN OD SPOSOBNOSTI KONTROLE DROBNIH MIŠIC V USTIH, JEZIKU, NEBU IN RESONANČNIH VOTLINAH. TEŽAVE Z GOVOROM, ŽVEČENJEM TER POŽIRANJEM SE PRI OTROCIH S CEREBRALNO PARALIZO NAVADNO POJAVLJAJO SKUPAJ. PRI TEH TEŽAVAH LAHKO POMAGA LOGOPED. VEČINA OTROK S CEREBRALNO PARALIZO SE NAUČI NEKE VRSTE GOVORNEGA SPORAZUMEVANJA. TISTIM, KI SO BOLJ TEŽKO PRIZADETI, PA LAHKO POMAGA MIKROTEHNOLOŠKA KOMUNIKACIJA.
EPILEPSIJA
EPILEPSIJA PRIZADENE PRIBLIŽNO ENEGA OD TREH OTROK S CEREBRALNO PARALIZO, TODA NEMOGOČE JE NAPOVEDATI, ČE SE BODO IN KDAJ SE BODO POJAVILI NAPADI. NEKATERI OTROCI JIH IMAJO, KO SO ŠE DOJENČKI, DRUGI PA ŠELE KO ODRASTEJO. ČE SE PRI VAŠEM OTROKU POJAVI EPILEPSIJA, JE NAPADE ZELO POGOSTO MOGOČE NADZOROVATI Z ZDRAVILI.
DRUGE TEŽAVE
PRI NEKATERIH OTROCIH S CEREBRALNO PARALIZO SE LAHKO POJAVIJO DRUGE TEŽAVE. TO SO LAHKO NAGNJENOST K TRMI, ZAPRTJU, OZEBLINAM, TEŽAVAM PRI KONTROLIRANJU TELESNE TEMPERATURE, PREMAJHNA TEŽA, VEDENJSKE TEŽAVE (ZARADI FRUSTRACIJ) IN TEŽAVE V SPANJU. V MNOGIH PRIMERIH LAHKO VELIKO STORITE, DA TE TEŽAVE PREMAGATE ALI PA JIH ZMANJŠATE. VAŠ ZDRAVNIK, PATRONAŽNA SESTRA ALI DRUG ZDRAVSTVENI DELAVEC VAM BO LAHKO SVETOVAL PRI TEM.
UČNE TEŽAVE
ZA LJUDI, KI NE MOREJO DOBRO KONTROLIRATI SVOJIH GIBOV ALI NE MOREJO GOVORITI, SE DOMNEVA, DA SO DUŠEVNO PRIZADETI. NEKATERI LJUDJE S CEREBRALNO PARALIZO IMAJO UČNE TEŽAVE, TODA TO NI VEDNO TAKO. LJUDJE S CEREBRALNO PARALIZO SO LAHKO NADPOVPREČNO, POVPREČNO ALI PODPOVPREČNO INTELIGENTNI. ČE IMA VAŠ OTROK UČNE TEŽAVE, POTEM TO POMENI, DA SE POČASI UČI. TEŽAVE SO LAHKO LAŽJE, ZMERNE ALI TEŽKE. NEKATERI OTROCI SE TEŽKO NAUČIJO DOLOČENIH VEŠČIN, KOT SO BRANJE, RISANJE ALI RAČUNANJE, KER JE DOLOČEN DEL NJIHOVIH MOŽGANOV PRIZADET. ČE TEŽAVA NI V SKLADU Z OTROKOVO SPLOŠNO INTELIGENCO, JO IMENUJEMO SPECIFIČNA UČNA TEŽAVA. TA JE PRI OTROCIH S CEREBRALNO PARALIZO POGOSTA.
ALI LAHKO CEREBRALNO PARALIZO ZDRAVIMO?
ZA CEREBRALNO PARALIZO NI ZDRAVILA. TODA, ČE OTROKE OD ZGODNJEGA OTROŠTVA DALJE PRAVILNO DVIGUJEMO, DRŽIMO IN NAMEŠČAMO TER JIH SPODBUJAMO PRI IGRI, KI JIM POMAGA IZBOLJŠATI NJIHOVO DRŽO IN KONTROLO MIŠIC, SE LAHKO MNOGO NAUČIJO IN ŽIVIJO POLNO ŽIVLJENJE.
KAJ JE CEREBRALNA PARALIZA?
ČE IMA OTROK CEREBRALNO PARALIZO, POTEM DEL OTROKOVIH MOŽGAN ALI NE DELA PRAVILNO ALI PA SE NI NORMALNO RAZVIL. PRIZADETO PODROČJE JE OBIČAJNO ENO OD TISTIH, KI NADZORUJE MIŠICE IN DOLOČENE GIBE TELESA. PRI NEKATERIH LJUDEH JE CEREBRALNA PARALIZA KOMAJ OPAZNA. DRUGI SO BOLJ TEŽKO PRIZADETI. NITI DVA ČLOVEKA NISTA PRIZADETA NA ČISTO ENAK NAČIN. PODOBNA SLIKA SE LAHKO POJAVI PRI NEZGODNI POŠKODBI MOŽGAN (KOT POSLEDICI PROMETNE ALI KAKŠNE DRUGE NESREČE, PADCEV, UDARCEV, ...)
KATERI SO VZROKI?
DO POŠKODBE MOŽGANOV, KI POVZROČI CEREBRALNO PARALIZO, PRIDE NAVADNO PRED, MED ALI KMALU PO ROJSTVU. VZROKI ZA CEREBRALNO PARALIZO SO LAHKO TUDI NASLEDNJI:
• INFEKCIJA V NOSEČNOSTI V PRVIH MESECIH OTROKOVEGA RAZVOJA V MATERI (NPR.: RDEČKE, CITOMEGALOVIRUS)
• TEŽAK ALI PREZGODEN POROD,
• MOŽGANSKA KRVAVITEV IN KRVAVITEV V MOŽGANSKE VENTRIKLE (INTRAVENTRIKULARNA KRVAVITEV), POGOSTEJŠA PRI NEDONOŠENEM OTROKU
• OTROKOVI MOŽGANI SO IZ NEZNANEGA RAZLOGA NENORMALNO RAZVITI
• GENETSKE MOTNJE, KI SO LAHKO PODEDOVANE TUDI, ČE STA OBA STARŠA POPOLNOMA ZDRAVA
• NEZGODE - SLUČAJNE, PROMETNE
• ZASTRUPITVE
• BOLEZNI
• ZLORABE - TEL. NASILJE (STRESANJE, PRETEPANJE).
KATERE SO GLAVNE OBLIKE CEREBRALNE PARALIZE?
CEREBRALNA PARALIZA "POMEŠA" SPOROČILA MED MOŽGANI IN MIŠICAMI. GLEDE NA TO, KATERO SPOROČILO JE PRIZADETO, POZNAMO TRI TIPE CEREBRALNE PARALIZE. MNOGI LJUDJE S CEREBRALNO PARALIZO IMAJO KOMBINACIJO DVEH ALI VEČ TIPOV.
ZAPLETENOST CEREBRALNE PARALIZE IN NJENIH UČINKOV SE RAZLIKUJE OD ENE DO DRUGE OSEBE. ZATO JE VČASIH TEŽKO NATANČNO OPREDELITI, KATERI TIP CEREBRALNE PARALIZE IMA OTROK.
1. SPASTIČNA CEREBRALNA PARALIZA
SPASTIČEN POMENI KRČEVIT (PRAVIMO, DA JE OTROK "TRD"). LJUDJE S TO VRSTO CEREBRALNE PARALIZE ZELO TEŽKO KONTROLIRAJO NEKATERE ALI VSE SVOJE MIŠICE IN IZGLEDAJO OTRDELI. NJIHOVE MIŠICE SO NAPETE IN ŠIBKE; ČESTO DRŽIJO SVOJE ROKE, NOGE IN GLAVO NA NEK DOLOČEN, ZNAČILEN NAČIN. DO SPASTIČNE CEREBRALNE PARALIZE PRIDE NAVADNO TAKRAT, KO ŽIVČNE CELICE V MOŽGANSKI SKORJI, IMENOVANI CEREBRALNI KORTEKS, NE DELUJEJO PRAVILNO. PRI HEMIPLEGIJI JE LEVA ALI DESNA POLOVICA TELESA SPASTIČNA, DRUGA POLOVICA PA DELUJE NORMALNO. PRI DIPLEGIJI STA PRIZADETI OBE NOGI, ROKI PA STA NORMALNI ALI PA LE RAHLO PRIZADETI. PRI KVADRIPLEGIJI (TETRAPLEGIJI = BILATERALNI HEMIPLEGIJI) SO PRIZADETE VSE ŠTIRI OKONČINE - OBE ROKI IN OBE NOGI, PRIDRUŽENE SO TEŽAVE PRI DRŽI TRUPA IN GLAVE.
2. ATETOIDNA CEREBRALNA PARALIZA
PRI LJUDEH S TO VRSTO CEREBRALNE PARALIZE SE NAPETOST MIŠIC (MIŠIČNI TONUS) SPREMINJA IZ OHLAPNOSTI V NAPETOST. PRISOTNI SO ŠTEVILNI NEHOTENI GIBI ZLASTI DLANI, STOPAL, KI JIH NI MOGOČE NADZOROVATI. NJIHOV GOVOR JE LAHKO TEŽKO RAZUMLJIV, KER TEŽKO NADZORUJEJO SVOJ JEZIK, DIHANJE IN GLASILKE. ATETOIDNO CEREBRALNO PARALIZO POVZROČA NEPRAVILNO DELOVANJE SREDNJEGA DELA MOŽGANOV, BAZALNIH GANGLIJEV.
3. ATAXIČNA CEREBRALNA PARALIZA
LJUDJE S TO VRSTO CEREBRALNE PARALIZE TEŽKO LOVIJO RAVNOTEŽJE. ČE SE NAUČIJO HODITI, SO PONAVADI ZELO NESTABILNI. NAVADNO TRESEJO Z GLAVO IN IMAJO SUNKOVIT GOVOR. ATAXIČNA CEREBRALNA PARALIZA JE POSLEDICA NEPRAVILNEGA DELOVANJA MALIH MOŽGANOV.
KAJ SO POSLEDICE?
OTROCI S CEREBRALNO PARALIZO NE MOREJO KONTROLIRATI NEKATERIH ALI VSEH MIŠIC. NEKATERI OTROCI SO KOMAJ PRIZADETI. DRUGI BODO IMELI TEŽAVE Z GOVOROM, HOJO ALI UPORABO ROK. NEKATERI NE BODO SPOSOBNI SEDETI BREZ PODPORE IN BODO RABILI POMOČ PRI VEČINI VSAKODNEVNIH NALOG. OTROK S CEREBRALNO PARALIZO IMA LAHKO NEKATERE ALI VEČINO NASLEDNJIH ZNAČILNOSTI, KI SO KOMAJ OPAZNE ALI ZELO RESNE:
1. POČASNE, NESPRETNE ALI SUNKOVITE GIBE
2. OTRPLOST
3. SLABOTNOST
4. MIŠIČNE KRČE
5. MLAHAVOST
6. NEHOTNE GIBE
7. ZAČETEK ENEGA GIBA NAVADNO POVZROČI DRUGE NEŽELJENE GIBE
NEKATERI OTROCI RAZVIJEJO DOLOČENE VZORCE GIBANJA. ZDRAVNIKOM JE TEŽKO NAPOVEDATI NA KAKŠEN NAČIN BO CEREBRALNA PARALIZA PRIZADELA OTROKA, POSEBNO, ČE JE VAŠ OTROK ŠE ZELO MAJHEN. CEREBRALNA PARALIZA NI NAPREDUJOČA (TO POMENI, DA NE POSTANE TEŽJA, KO OTROK RASTE), TODA NEKATERE TEŽAVE LAHKO POSTANEJO BOLJ OČITNE. MORDA BOSTE TUDI UGOTOVILI, DA SE BO VAŠA POMOČ PRI RAZVIJANJU DOLOČENIH SPRETNOSTI MORALA S ČASOM SPREMENITI. NA PRIMER, KO JE VAŠ OTROK MAJHEN, MU BOSTE MORDA ŽELELI POMAGATI PRI OSREDOTOČENJU NA SEDENJE. KO JE OTROK VEČJI, SE BOSTE MORDA OSREDOTOČILI NA SPRETNOSTI SPORAZUMEVANJA. OTROCI S CEREBRALNO PARALIZO SO NAVADNO NAGNJENI K TEMU, DA SEDIJO ALI LEŽIJO NA DOLOČEN NAČIN. TO LAHKO POVZROČI OKVARE NJIHOVIH SKLEPOV, KER SO NJIHOVE MIŠICE VČASIH V KRČU. S FIZIOTERAPIJO, KI JO PRIČNEMO TAKOJ KO SUMIMO NA CEREBRALNO PARALIZO, LAHKO POMAGAMO ZMANJŠATI MOŽNOSTI TAKŠNIH KOMPLIKACIJ.
ALI SO ŠE DRUGE TEŽAVE POVEZANE S CEREBRALNO PARALIZO?
DOLOČENE TEŽAVE IN ZDRAVSTVENA STANJA SE PRI OTROCIH S CEREBRALNO PARALIZO POJAVIJO POGOSTEJE KOT PRI DRUGIH OTROCIH.
VID
NAJBOLJ POGOSTA TEŽAVA OČI JE ŠKILJENJE, KI MORDA POTREBUJE KOREKCIJO Z OČALI, V TEŽJIH PRIMERIH OPERACIJO. BOLJ RESNI PROBLEMI Z OČMI NISO TAKO POGOSTI. NEKATERI OTROCI IMAJO LAHKO OKVARO KORTIKALNEGA VIDA. TO POMENI, DA DEL MOŽGANOV, KI JE ODGOVOREN ZA RAZUMEVANJE SLIK, KI JIH OTROK VIDI, NE DELUJE PRAVILNO. OTROKOVE OČI PRI PREGLEDU MORDA IZGLEDAJO ZDRAVE, TODA OTROK NE VIDI NORMALNO. V MAJHNEM ŠTEVILU ZELO RESNIH PRIMEROV JE OTROK MORDA SLEP. TODA V VEČINI PRIMEROV IMAJO OTROCI S TO POŠKODBO LE TEŽAVE V DEŠIFRIRANJU SPOROČIL, KI JIH DOBIJO PREKO SVOJIH OČI, NA PRIMER, KO SE UČIJO BRATI.
PROSTORSKA ZAZNAVA
NEKATERI OTROCI S CEREBRALNO PARALIZO NE MOREJO DOJETI PROSTORA IN GA POVEZATI S SVOJIM LASTNIM TELESOM (NA PRIMER, NE MOREJO PRESOJATI RAZDALJE) ALI RAZMIŠLJATI PROSTORSKO (NA PRIMER, PREDSTAVLJATI SI TRIDIMENZIONALNO ZGRADBO). TO JE POSLEDICA NENORMALNEGA DELOVANJA DELA MOŽGANOV IN NI POVEZANO Z INTELIGENCO.
SLUH
OTROCI S ATETOIDNO CEREBRALNO PARALIZO IMAJO, POGOSTEJE KOT DRUGI OTROCI, RESNE PROBLEME S SLUHOM. TO NI OBIČAJNO PRI OTROCIH Z DRUGIMI OBLIKAMI CEREBRALNE PARALIZE. VENDAR IMAJO LAHKO OTROCI S CEREBRALNO PARALIZO, PRAV TAKO KOT DRUGI OTROCI, POGOSTA VNETJA SREDNJEGA UŠESA ALI IZLIVNI OTITIS, KAR LAHKO POVZROČI RAHLE PROBLEME S SLUHOM, KI LAHKO OTEŽUJEJO UČENJE.
GOVOR
GOVOR JE ODVISEN OD SPOSOBNOSTI KONTROLE DROBNIH MIŠIC V USTIH, JEZIKU, NEBU IN RESONANČNIH VOTLINAH. TEŽAVE Z GOVOROM, ŽVEČENJEM TER POŽIRANJEM SE PRI OTROCIH S CEREBRALNO PARALIZO NAVADNO POJAVLJAJO SKUPAJ. PRI TEH TEŽAVAH LAHKO POMAGA LOGOPED. VEČINA OTROK S CEREBRALNO PARALIZO SE NAUČI NEKE VRSTE GOVORNEGA SPORAZUMEVANJA. TISTIM, KI SO BOLJ TEŽKO PRIZADETI, PA LAHKO POMAGA MIKROTEHNOLOŠKA KOMUNIKACIJA.
EPILEPSIJA
EPILEPSIJA PRIZADENE PRIBLIŽNO ENEGA OD TREH OTROK S CEREBRALNO PARALIZO, TODA NEMOGOČE JE NAPOVEDATI, ČE SE BODO IN KDAJ SE BODO POJAVILI NAPADI. NEKATERI OTROCI JIH IMAJO, KO SO ŠE DOJENČKI, DRUGI PA ŠELE KO ODRASTEJO. ČE SE PRI VAŠEM OTROKU POJAVI EPILEPSIJA, JE NAPADE ZELO POGOSTO MOGOČE NADZOROVATI Z ZDRAVILI.
DRUGE TEŽAVE
PRI NEKATERIH OTROCIH S CEREBRALNO PARALIZO SE LAHKO POJAVIJO DRUGE TEŽAVE. TO SO LAHKO NAGNJENOST K TRMI, ZAPRTJU, OZEBLINAM, TEŽAVAM PRI KONTROLIRANJU TELESNE TEMPERATURE, PREMAJHNA TEŽA, VEDENJSKE TEŽAVE (ZARADI FRUSTRACIJ) IN TEŽAVE V SPANJU. V MNOGIH PRIMERIH LAHKO VELIKO STORITE, DA TE TEŽAVE PREMAGATE ALI PA JIH ZMANJŠATE. VAŠ ZDRAVNIK, PATRONAŽNA SESTRA ALI DRUG ZDRAVSTVENI DELAVEC VAM BO LAHKO SVETOVAL PRI TEM.
UČNE TEŽAVE
ZA LJUDI, KI NE MOREJO DOBRO KONTROLIRATI SVOJIH GIBOV ALI NE MOREJO GOVORITI, SE DOMNEVA, DA SO DUŠEVNO PRIZADETI. NEKATERI LJUDJE S CEREBRALNO PARALIZO IMAJO UČNE TEŽAVE, TODA TO NI VEDNO TAKO. LJUDJE S CEREBRALNO PARALIZO SO LAHKO NADPOVPREČNO, POVPREČNO ALI PODPOVPREČNO INTELIGENTNI. ČE IMA VAŠ OTROK UČNE TEŽAVE, POTEM TO POMENI, DA SE POČASI UČI. TEŽAVE SO LAHKO LAŽJE, ZMERNE ALI TEŽKE. NEKATERI OTROCI SE TEŽKO NAUČIJO DOLOČENIH VEŠČIN, KOT SO BRANJE, RISANJE ALI RAČUNANJE, KER JE DOLOČEN DEL NJIHOVIH MOŽGANOV PRIZADET. ČE TEŽAVA NI V SKLADU Z OTROKOVO SPLOŠNO INTELIGENCO, JO IMENUJEMO SPECIFIČNA UČNA TEŽAVA. TA JE PRI OTROCIH S CEREBRALNO PARALIZO POGOSTA.
ALI LAHKO CEREBRALNO PARALIZO ZDRAVIMO?
ZA CEREBRALNO PARALIZO NI ZDRAVILA. TODA, ČE OTROKE OD ZGODNJEGA OTROŠTVA DALJE PRAVILNO DVIGUJEMO, DRŽIMO IN NAMEŠČAMO TER JIH SPODBUJAMO PRI IGRI, KI JIM POMAGA IZBOLJŠATI NJIHOVO DRŽO IN KONTROLO MIŠIC, SE LAHKO MNOGO NAUČIJO IN ŽIVIJO POLNO ŽIVLJENJE.
April 20, 2007
SIVC
Popoldne sva s Saro pospremile Spelo k Sivcu.
Lezi na travmi, z zlomljenimi rebri in kolkom. V nedeljo je padel z motorjem.
Tale post je zanj, da se cimprej pozdravi.
Sicer ze pocasi napreduje z berglami, a jaz vem, da ga caka se dolga pot, preden bo lahko 'malo trse' stopil in se iz srca zarezal.
Spelci pa sporocam, ce je tko pac usojeno, naj tako bo.
Bodi zaljubljena v kogarkoli hoces, ko bo srce hotelo igrati drugace, bo ze zaigralo.
Do takrat pa ljubi njega, sanjaj in ga se kdaj obisci=)
papa
SAMOZAVEST
Ker vem, da tale blog berejo ljudje, ki me osebno poznajo, ne morem pisati tega kot nekdo, ki ima blog za dnevnik in vanj pise vse ravno zato, ker je anonimen... Ampak meni se ne da pisati dnevnika v kak stolisten zvezek, zato bo tole tudi prostor za moja custva, ki jih nihce ne pozna in nikoli ne slisi iz mojih ust. Ker ze brez moje najave poslusam dobronamerne nasvete, da tako cutenje in zaznavanje zame ni dobro...
Komentarji so dobrodosli, pozitivni in negativni, a vedi, da nanje ne bom odgovorila.
Raven moje samozavesti je bolj nizka, a v primerjavi s prejsnjimi triindvajsetimi leti, na maximumu.
Ze nekaj mesecev je minilo, odkar sem ugotovila, da sem bila prej 'huda' bejba... No, ne ravno najlepsa, najboljsa in najpametnejsa, bila pa sem v mejah normale... Dobila sem vsakega fanta, ki sem ga zelela (ceprav ni bilo veliko takih, ki bi ustrezali mojim merilom)...
A takrat nisem imela toliko samozavesti, da bi vedela, da sem ok punca. Malokdaj se je zgodilo, da me je kdo pohvalil, mi rekel kako sem super, mi rekel da sem lustna. Vecina ljudi okoli mene je raje izkoriscala mojo nesamozavest do najnizje meje. Tako sem vecinoma poslusala, da sem se malo zredila, pa kako je ona in ona lustna, pa kako vsem vse uspeva...Ker nisem tip, ki bi se sama hvalila, sem te opazke razumela kot da sem manjvredna, ker nimam hlac miss sixty (takrat so bile to svetovne kavbojke), ker se ne mazem okoli oci in ker se ne pudram, ker nimam zurke za rojstni dan, ker ne grem trikrat dnevno na kavo, ker pri osemnajstih nisem imela svojega avta in ker nimam tisoc prijateljev.
Tako sem vedno mislila, da si ne zasluzim bit kul, saj nisem imela vsega tega. Vedela pa sem, da imam vrednote, drugacne od teh... Jaz sem bila srecna, ker sem imela Sandija (btw Sandi rada te mam! A kej beres najin blog?) da sem mu vse povedala, da sem imela nekaj kolegic za kofetkanje (a ne vsak dan) in da sem globoko v sebi vedela, da sem dober clovek, ceprav brez vseh dobrin, ki bi me naredile popularno.
Potem sta bili dve leti v mojem zivljenju, ko sem hodila s fantom, in sebe nekako zapustila. Nisem negovala svjih malih ljubezni, kot je risanje, slikanje, skavtstvo in ministriranje, pisanje pisem na Portugalsko in v Beltince... zivela sem iz dneva v dan, delala, se zabavala in se trudila biti IN. Ti dve leti sta bili super, zivela sem studentsko zivljenje, imela svoj denar. A v teh dveh letih sem sama sebi dokazala, da sta bili prazni. Edino, kar ne obzalujem, so dolgi in globoki pogovori s tedanjim fantom, z njim bi se lahko pogovarjala do konca zivljenja (nikoli ni zmanjkalo teme, bila sva crno in belo, plus in minus, a na tej ravni, da je bilo super kot dusi dvojcici).
Potem sem neke jeseni spoznala Njega. Ceprav sem imela vse, kar sem potrebovala, sem po nekaj mesecih kratkih pogovorov ala 'hej,kako si?' in 'blablabla' pustila vse kar je nekaj stelo in bila z Njim. Fanta, ki me je imel rad, sem pustila na dan, ko je kupil spalnico, prvi korak k dolgorecnemu nacrtu nekoc skupnega zivljenja... Pustila sem ga, da sem sla lahko na zmenek z Njim. Potem se je odvijalo po svoje, nesteti zmenki, z moje strani zaljubljenost do uses in borba za Njegovo pozornost, za Njegovo ljubezen, za Njegovo spostovanje.
Prijateljica je hodila z Njegovim najboljsim kolegom in poslusala sem njun nasvet, kako Ga osvojiti. Nasvet je bil napacen zame, a pravi zanj. Le tako sem ga imela nekaj casa zase. A kmalu se eno malo bitje pod srckom.
To bitje me je zacelo postavljati na realna tla. Po dveh letih 'tavanja' po poti zivljenja sem spet zacela razmisljati o svojih zeljah, spet sem obudila svoje cilje, spet sem zacela verjet v svoje vrednote. Postajala sem vse bolj resna, pripravljala sem se na novo zivljenje, na zakljucek mladosti, na popolno odgovornost in zrelost.
On tega ni bil zmozen. Dva meseca po 'novici' sem bila vse, le clovek ne. Nenehno zmerjanje, ukazovanje, zanicevanje in to sem poslusala dolgih pet mesecev. Ugotovila sem, da tudi prej nisem bila dovolj dobra Zanj. Ves trud, navajanje na kmecko zivljenje, vlozena ljubezen je bilo nicvredno.
Na sreco sem sestavila mozaik po kosckih in ugotovila, zakaj nisem dovolj dobra.
To je bila zivljenjska sola za mojo Bit. Postavila sem se na noge, rodila prelepo puncko, ji dala prelepo ime in zivela prelepo zivljenje. Srce sem ignorirala, se vedno ga.
To moje srce ne bo nikoli vec dovolilo ljubezni, ker ljubi le troje: malo, Njega in sebe.
Odkar me je povozil motorist, si vcasih mislim, da bi bilo bolje se predati, da bi raje umrla. Samozavest je padla pod nivo nic. Zredila sem se za dvajset kilogramov in to je bil glavni razlog, da sem se dolge mesece sovrazila. Muka mi je bila iti iz hise, sram me je bilo hoditi po polju, in the middle of nowhere, sovrazila sem iti med ljudi. V vsakem sem videla, da me gleda, me ocenjuje in vsako stvar sem razumela le negativno. Tudi ce me je kdo pohvalil, sem to vzela zlonamerno, ces, norca se dela, da bom jokala. Sovrazila sem svoj obraz, svojo malo pleso (bila je zacasna) sredi glave, svojo ukrivljeno nogo, polno brazgotin.
Edina ljubezen mi je bila mala, ki me je potrebovala vsak trenutek. Njej sem dajala vse, spostovanje, ljubezen, sebe. V zameno za lep pogled, nasmeh, ki me je obdrzal pokonci do vecera.
Nekega dne pa se je to moralo spremeniti. Verjetno je bil to vecer, ko sem dobila sms, na podlagi katerega sem zacela graditi svojo osebnost. Startala sem na nuli, v mislih sem imela samo svoje najboljse vrline: spostovanje in sprejemanje Sare take, kot je. Na podlagi tega sem gradila dva meseca, se gledala v ogledalo, brala tisocineno besedilo o samopodobi, ljubezni in egu.
Ugotovila sem, da sem zelo dobra. Da se lahko pohvalim. Da sem mocna. Da sem v dolocenem zornem kotu celo lustna=)
Ponosna sem na svojo malo: s tem sem ponosna na to, da jo imam, da je moja in da jo ljubim. In ce sem ponosna nanjo, sem tudi nase.
Tisocinena misel je prijadrala meni v pomoc, da sem danes to, kar sem.
Se vedno ljubim Njega in to je se nedokoncana 'samoterapija', ki jo moram spremeniti.
Ostalo mi je ratalo. Kljub odvecnim dvajsetim kilogramom in kljub santanju sem oseba, kakrsna zelim biti. In upam, da do menopavze ne bom vec imela obdobja, v katerem bi se izgubila.
Kajti uzitek mi je iti med ljudi, pogled v ogledalo mi pove se veliko drugega kot samo povrsinsko debelost in povprecnost, in imam zavest, ki mi pravi, da sem mocna in da zmorem nositi breme, ki mi je dano.
Vendar do tega spoznanja sem lahko prisla le tako, da sem bila na dnu. Zdaj znam se bolj ceniti majhne pozornosti in drobne uzitke=)
In danes sem resno razmisljala, zakaj mi hujsanje ne gre... Zato, ker nisem ukinila svoje ljubezni do cokolade=) Ne pomaga mi nobena Rina in noben Montignac, ce jem cokolado. Inchy pa sporocam, da se tista vadba zaenkrat se ne bo obnesla, dokler imam prepovedan sport z nogo=)
Komentarji so dobrodosli, pozitivni in negativni, a vedi, da nanje ne bom odgovorila.
Raven moje samozavesti je bolj nizka, a v primerjavi s prejsnjimi triindvajsetimi leti, na maximumu.
Ze nekaj mesecev je minilo, odkar sem ugotovila, da sem bila prej 'huda' bejba... No, ne ravno najlepsa, najboljsa in najpametnejsa, bila pa sem v mejah normale... Dobila sem vsakega fanta, ki sem ga zelela (ceprav ni bilo veliko takih, ki bi ustrezali mojim merilom)...
A takrat nisem imela toliko samozavesti, da bi vedela, da sem ok punca. Malokdaj se je zgodilo, da me je kdo pohvalil, mi rekel kako sem super, mi rekel da sem lustna. Vecina ljudi okoli mene je raje izkoriscala mojo nesamozavest do najnizje meje. Tako sem vecinoma poslusala, da sem se malo zredila, pa kako je ona in ona lustna, pa kako vsem vse uspeva...Ker nisem tip, ki bi se sama hvalila, sem te opazke razumela kot da sem manjvredna, ker nimam hlac miss sixty (takrat so bile to svetovne kavbojke), ker se ne mazem okoli oci in ker se ne pudram, ker nimam zurke za rojstni dan, ker ne grem trikrat dnevno na kavo, ker pri osemnajstih nisem imela svojega avta in ker nimam tisoc prijateljev.
Tako sem vedno mislila, da si ne zasluzim bit kul, saj nisem imela vsega tega. Vedela pa sem, da imam vrednote, drugacne od teh... Jaz sem bila srecna, ker sem imela Sandija (btw Sandi rada te mam! A kej beres najin blog?) da sem mu vse povedala, da sem imela nekaj kolegic za kofetkanje (a ne vsak dan) in da sem globoko v sebi vedela, da sem dober clovek, ceprav brez vseh dobrin, ki bi me naredile popularno.
Potem sta bili dve leti v mojem zivljenju, ko sem hodila s fantom, in sebe nekako zapustila. Nisem negovala svjih malih ljubezni, kot je risanje, slikanje, skavtstvo in ministriranje, pisanje pisem na Portugalsko in v Beltince... zivela sem iz dneva v dan, delala, se zabavala in se trudila biti IN. Ti dve leti sta bili super, zivela sem studentsko zivljenje, imela svoj denar. A v teh dveh letih sem sama sebi dokazala, da sta bili prazni. Edino, kar ne obzalujem, so dolgi in globoki pogovori s tedanjim fantom, z njim bi se lahko pogovarjala do konca zivljenja (nikoli ni zmanjkalo teme, bila sva crno in belo, plus in minus, a na tej ravni, da je bilo super kot dusi dvojcici).
Potem sem neke jeseni spoznala Njega. Ceprav sem imela vse, kar sem potrebovala, sem po nekaj mesecih kratkih pogovorov ala 'hej,kako si?' in 'blablabla' pustila vse kar je nekaj stelo in bila z Njim. Fanta, ki me je imel rad, sem pustila na dan, ko je kupil spalnico, prvi korak k dolgorecnemu nacrtu nekoc skupnega zivljenja... Pustila sem ga, da sem sla lahko na zmenek z Njim. Potem se je odvijalo po svoje, nesteti zmenki, z moje strani zaljubljenost do uses in borba za Njegovo pozornost, za Njegovo ljubezen, za Njegovo spostovanje.
Prijateljica je hodila z Njegovim najboljsim kolegom in poslusala sem njun nasvet, kako Ga osvojiti. Nasvet je bil napacen zame, a pravi zanj. Le tako sem ga imela nekaj casa zase. A kmalu se eno malo bitje pod srckom.
To bitje me je zacelo postavljati na realna tla. Po dveh letih 'tavanja' po poti zivljenja sem spet zacela razmisljati o svojih zeljah, spet sem obudila svoje cilje, spet sem zacela verjet v svoje vrednote. Postajala sem vse bolj resna, pripravljala sem se na novo zivljenje, na zakljucek mladosti, na popolno odgovornost in zrelost.
On tega ni bil zmozen. Dva meseca po 'novici' sem bila vse, le clovek ne. Nenehno zmerjanje, ukazovanje, zanicevanje in to sem poslusala dolgih pet mesecev. Ugotovila sem, da tudi prej nisem bila dovolj dobra Zanj. Ves trud, navajanje na kmecko zivljenje, vlozena ljubezen je bilo nicvredno.
Na sreco sem sestavila mozaik po kosckih in ugotovila, zakaj nisem dovolj dobra.
To je bila zivljenjska sola za mojo Bit. Postavila sem se na noge, rodila prelepo puncko, ji dala prelepo ime in zivela prelepo zivljenje. Srce sem ignorirala, se vedno ga.
To moje srce ne bo nikoli vec dovolilo ljubezni, ker ljubi le troje: malo, Njega in sebe.
Odkar me je povozil motorist, si vcasih mislim, da bi bilo bolje se predati, da bi raje umrla. Samozavest je padla pod nivo nic. Zredila sem se za dvajset kilogramov in to je bil glavni razlog, da sem se dolge mesece sovrazila. Muka mi je bila iti iz hise, sram me je bilo hoditi po polju, in the middle of nowhere, sovrazila sem iti med ljudi. V vsakem sem videla, da me gleda, me ocenjuje in vsako stvar sem razumela le negativno. Tudi ce me je kdo pohvalil, sem to vzela zlonamerno, ces, norca se dela, da bom jokala. Sovrazila sem svoj obraz, svojo malo pleso (bila je zacasna) sredi glave, svojo ukrivljeno nogo, polno brazgotin.
Edina ljubezen mi je bila mala, ki me je potrebovala vsak trenutek. Njej sem dajala vse, spostovanje, ljubezen, sebe. V zameno za lep pogled, nasmeh, ki me je obdrzal pokonci do vecera.
Nekega dne pa se je to moralo spremeniti. Verjetno je bil to vecer, ko sem dobila sms, na podlagi katerega sem zacela graditi svojo osebnost. Startala sem na nuli, v mislih sem imela samo svoje najboljse vrline: spostovanje in sprejemanje Sare take, kot je. Na podlagi tega sem gradila dva meseca, se gledala v ogledalo, brala tisocineno besedilo o samopodobi, ljubezni in egu.
Ugotovila sem, da sem zelo dobra. Da se lahko pohvalim. Da sem mocna. Da sem v dolocenem zornem kotu celo lustna=)
Ponosna sem na svojo malo: s tem sem ponosna na to, da jo imam, da je moja in da jo ljubim. In ce sem ponosna nanjo, sem tudi nase.
Tisocinena misel je prijadrala meni v pomoc, da sem danes to, kar sem.
Se vedno ljubim Njega in to je se nedokoncana 'samoterapija', ki jo moram spremeniti.
Ostalo mi je ratalo. Kljub odvecnim dvajsetim kilogramom in kljub santanju sem oseba, kakrsna zelim biti. In upam, da do menopavze ne bom vec imela obdobja, v katerem bi se izgubila.
Kajti uzitek mi je iti med ljudi, pogled v ogledalo mi pove se veliko drugega kot samo povrsinsko debelost in povprecnost, in imam zavest, ki mi pravi, da sem mocna in da zmorem nositi breme, ki mi je dano.
Vendar do tega spoznanja sem lahko prisla le tako, da sem bila na dnu. Zdaj znam se bolj ceniti majhne pozornosti in drobne uzitke=)
In danes sem resno razmisljala, zakaj mi hujsanje ne gre... Zato, ker nisem ukinila svoje ljubezni do cokolade=) Ne pomaga mi nobena Rina in noben Montignac, ce jem cokolado. Inchy pa sporocam, da se tista vadba zaenkrat se ne bo obnesla, dokler imam prepovedan sport z nogo=)
KAHLICA
Sara je, odkar je odkrila lulanje in kakanje v kahlico, suha.
Ne vem, ali noce vec v plenicko, ali je ugotovila, da se udobneje pocuti, ce je suha ali pa ji je kahlica tako zanimiva.
V glavnem, danes ko sva se vrnili iz sprehoda (btw.arboretum volcji potok se ze pripravlja na razstavo tulipanov...) je bila suha. Komaj caka, da prideva domov, in da gre na kahlo.
Potem sva pojedli, in ker je 15 miut nazaj lulala, sem predvidevala, da bo lepo zaspala.
Jok brate, odpade! Ker Sara ne zna govoriti, se sporazumeva drugace. Malo jokca in stokca,
vsako stvar nakaze drugace in zdi se mi, da jo malo ze razumem.
No, in je postokcala, tako da sem jo dala se enkrat na kahlo. Po globokem zavzdihu je spet lulala.
Nazaj v posteljo, ceprav se mi je zdelo, da jo se nekaj muci. Po pol ure pocivanja (pazi, to je bilo pocivanje in ne spanje) je spet jamrala, dokler nisem probala vsega: caj, ce je mogoce zejna... calgel, ce ji raste zob... sprehod cez stanovanje, da vidi da nic ne pocnem brez nje... nakar sem jo dala spet na kahlo: kakamo=)
Zdaj lepo lezi v postelji, se nekaj pogovarja z zivalicami in Pujem in zeha.
Madonca, jaz pa vsa presenecena nad tem otrokom.
Kar ne morem verjet! In ko smo ze kupili kopalke, se zdaj veselim, da jih bomo mogoce celo nosili... zraven deke in brisac na plazi pa bo kahlica cakala, da jo Sara vsa vesela napolni=)
Ampak saj pravim, bomo videli. Upam, da ni samo preveliko veselje nad spremembo in da ni samo dvotedenska modna muha v nasi hisi...
Pozdravcke!
Ne vem, ali noce vec v plenicko, ali je ugotovila, da se udobneje pocuti, ce je suha ali pa ji je kahlica tako zanimiva.
V glavnem, danes ko sva se vrnili iz sprehoda (btw.arboretum volcji potok se ze pripravlja na razstavo tulipanov...) je bila suha. Komaj caka, da prideva domov, in da gre na kahlo.
Potem sva pojedli, in ker je 15 miut nazaj lulala, sem predvidevala, da bo lepo zaspala.
Jok brate, odpade! Ker Sara ne zna govoriti, se sporazumeva drugace. Malo jokca in stokca,
vsako stvar nakaze drugace in zdi se mi, da jo malo ze razumem.
No, in je postokcala, tako da sem jo dala se enkrat na kahlo. Po globokem zavzdihu je spet lulala.
Nazaj v posteljo, ceprav se mi je zdelo, da jo se nekaj muci. Po pol ure pocivanja (pazi, to je bilo pocivanje in ne spanje) je spet jamrala, dokler nisem probala vsega: caj, ce je mogoce zejna... calgel, ce ji raste zob... sprehod cez stanovanje, da vidi da nic ne pocnem brez nje... nakar sem jo dala spet na kahlo: kakamo=)
Zdaj lepo lezi v postelji, se nekaj pogovarja z zivalicami in Pujem in zeha.
Madonca, jaz pa vsa presenecena nad tem otrokom.
Kar ne morem verjet! In ko smo ze kupili kopalke, se zdaj veselim, da jih bomo mogoce celo nosili... zraven deke in brisac na plazi pa bo kahlica cakala, da jo Sara vsa vesela napolni=)
Ampak saj pravim, bomo videli. Upam, da ni samo preveliko veselje nad spremembo in da ni samo dvotedenska modna muha v nasi hisi...
Pozdravcke!
April 19, 2007
TORKOV MLAJ
Pri nas je malo popustil. Tri dni pa smo bili cist izven konteksta=)
No, kar se tice smehljajev, brez animacije ni slo.
Se huje, brez animacije smo tri dni jokali...
Samo da sem jo dala kam lezat:
'v jok pa na drevo, pa vse igrace s sabo pa nikol vec dol=)'
Danes smo ze bolj veseli, jupiiii!
aja, glede uhancka pa: ima mozolj tik poleg luknjice.Weird...
papa
April 18, 2007
SREDINA SREDA SREDI SREDE
Sreda je...
Ah, midve nadaljujeva lulanje v kahlico.
Vceraj je bila plenicka mokra le po sprehodu=) Sicer cisto suha! In danes isto, lulamo v kahlico.
Sem tako ponosna!
In meni zdravniki recejo, da moj otrok ne razume? Recejo, da je moj otrok mentalno na stopnji enomesecnega dojencka? Recejo, da bo tezko. Halo?
Premisljujem, kdaj mi je bilo s Saro tezko. NIKOLI. Ok, ko so jo spikali v bolnici in ji je v uckah pisalo, da ji ni vsec. Tezko je bilo, ko jo vsakic znova specialist 'obsodi' dobesedno na 'idiota'.
Ampak zivljenje z njo, tu doma: to je najlepse, kar clovek lahko ima.
Ona z mano tako lepo sodeluje, vedno vem, kaj cuti, kako ji je in zdi se mi, da tudi ona zivi v sozitju z menoj, ker je resna kadar sem zalostna in se smeje, ko me mora razvedriti, me boza, ko to potrebujem...
Tako mi tudi pomaga, da me navajanja na kahlico ni vec strah.
Sem pricakovala dolge tedne joka, neuspeha, da ne bo nikoli niti kapljice... Pa mi je punca spet dala vedeti, da ONA RAZUME, SE ZAVEDA IN CUTI!
In mene je sram, da sem mislila s takimi mozgani, kot zdravniki... da sem jo v bistvu ponizevala, ces, saj ne ve, za kaj se gre.
Sara, oprosti mi!
Sem najbolj srecna in ponosna mamica na svetu.
Aja, se to. Imava pa jokajoc dan. Usesek je bil cisto napihnjen, ko sem vzela uhancek ven, ni bilo hujsega kot to. Potem sva spucali vse okoli, stanje se normalizira- a ne vem, zakaj ji je otekel.
Gnojcka ni nic videti. Je pa zanimivo, kako se njej vse upam narediti, tudi ce zraven joka. Ker vem, da to moram narediti, da je ne bo vec bolelo. To moram narediti zanjo.
Naprimer, sebi nebi upala vlect uhana ven, ce bi bilo tako napihnjeno uho.
Zanjo bi z najvecjo neznostjo, previdnostjo in ljubeznijo naredila vse. Cisto vse.
Ker je Sara moja, samo moja, moja ljubljena in ker ji moram bit zgled.
Ah, midve nadaljujeva lulanje v kahlico.
Vceraj je bila plenicka mokra le po sprehodu=) Sicer cisto suha! In danes isto, lulamo v kahlico.
Sem tako ponosna!
In meni zdravniki recejo, da moj otrok ne razume? Recejo, da je moj otrok mentalno na stopnji enomesecnega dojencka? Recejo, da bo tezko. Halo?
Premisljujem, kdaj mi je bilo s Saro tezko. NIKOLI. Ok, ko so jo spikali v bolnici in ji je v uckah pisalo, da ji ni vsec. Tezko je bilo, ko jo vsakic znova specialist 'obsodi' dobesedno na 'idiota'.
Ampak zivljenje z njo, tu doma: to je najlepse, kar clovek lahko ima.
Ona z mano tako lepo sodeluje, vedno vem, kaj cuti, kako ji je in zdi se mi, da tudi ona zivi v sozitju z menoj, ker je resna kadar sem zalostna in se smeje, ko me mora razvedriti, me boza, ko to potrebujem...
Tako mi tudi pomaga, da me navajanja na kahlico ni vec strah.
Sem pricakovala dolge tedne joka, neuspeha, da ne bo nikoli niti kapljice... Pa mi je punca spet dala vedeti, da ONA RAZUME, SE ZAVEDA IN CUTI!
In mene je sram, da sem mislila s takimi mozgani, kot zdravniki... da sem jo v bistvu ponizevala, ces, saj ne ve, za kaj se gre.
Sara, oprosti mi!
Sem najbolj srecna in ponosna mamica na svetu.
Aja, se to. Imava pa jokajoc dan. Usesek je bil cisto napihnjen, ko sem vzela uhancek ven, ni bilo hujsega kot to. Potem sva spucali vse okoli, stanje se normalizira- a ne vem, zakaj ji je otekel.
Gnojcka ni nic videti. Je pa zanimivo, kako se njej vse upam narediti, tudi ce zraven joka. Ker vem, da to moram narediti, da je ne bo vec bolelo. To moram narediti zanjo.
Naprimer, sebi nebi upala vlect uhana ven, ce bi bilo tako napihnjeno uho.
Zanjo bi z najvecjo neznostjo, previdnostjo in ljubeznijo naredila vse. Cisto vse.
Ker je Sara moja, samo moja, moja ljubljena in ker ji moram bit zgled.
April 17, 2007
TAMARA
Ste gledali danes Preverjeno? Jaz sem med pomivanjem posode malo ujela...
In me je prignal do tega pisanja, po katerem zeljo je ze nekoc v meni prebudilo neko pisanje...
Preverjeno. O Tamari, ki bo pet let v zaporu.
Na kratko, zaradi napada in ropa. Tega se je lotila se z dvema mladenicema, menda...
In sedaj so mediji iz tega naredili celo stalo. Kao da je revica.
Kao da ima opravicilo. Navaja, da je imela tezko otrostvo... da se je oce pred njo zabodel v trebuh,
da je bila izkoriscana, da je bila 'primorana' se zaplesti z drogo... Vse le zaradi neurejenih razmer doma... Da je zato ze v mladosti ropala, ker je bilo doma nevzdrzno...
Ker je imela take starse, ker je bila prica pretepanju... Ker je rosno mlada izkusila toliko grenkobe.
Tudi moja sestra je gledala.
Ko je Tamara pripovedovala, da je ostala brez mame in da je takrat zivljenje zacelo (bojda zaradi tega) obracati svojo pot na 'slabe tire'...
Mediji so to izpoved prikazali kot nek izgovor. Kot neko opravicilo, da je postala taka. Kot da je pa normalno, da je tak clovek prestopnik.
S sestro sva se spogledali. Tudi midve sva rosno mladi ostali sami. Brez mame, metaforicno tudi brez oceta. Bili sva sami, saj nama je takratna maceha dobrih osem let grenila zivljenje, nama prepovedovala prijateljstva (najtrdnejsa so se obdrzala), preprecevala stike s sorodniki, naju blatila pred ocetom in krsila najine osnovne pravice od raznih prepovedi glede osebne higiene, osebnih interesov, hrane do te meje, da se z ocetom tudi pogovarjati nisva smeli na samem.
Torej sva bili sami.
In danes sva se strinjali, da je to najslabsi mozni izgovor za slaba dejanja ljudi.
Ce razpade druzina, ce te zivljenje s svetlobno hitrostjo odriva drugam, pa nimas nadzora... se vedno si Ti, lahko se boris, vedno locis med dobrim in slabim, med jingom in jangom, med crnim in belim. Vedno se odlocas sam.
Midve s sestro se nisva vedno razumeli, vcasih je mene zaneslo, vcasih njo. A vedno ko sva bili v 'ravnovesju' sva vedeli, kje imava moc: v upanju, v zrelosti, v dobri vzgoji, ki nama jo je nudila mami pred smrtjo, v odgovornosti, v razumevanju... V marsicem torej.
Imeli sva probleme, kako dobiti prijatelje v najini situaciji, probleme v soli, probleme sami s seboj.
To je res najhujse. Ko se boris s svojo psiho. Ko se trudis ugoditi okolici in hkrati ostati oseba, kakrsna si in kakrsna smes biti.
Strinjava pa se obe, da ni izgovora na tem svetu, zakaj clovek poseze po drogi, po nasilju, po ilegali.
In tudi Tamara nima razloga, zakaj je ropala. Kaj bi potem tudi jaz lahko napadla kaksno starejso gospo, ji pobrala denar, denarnico seveda vrnila in odsla?
Ne! Za to ni opravicila. Tamara je zalostna, ker mora v zapor. Menda ni cisto dokazano (?)
Ampak kazen mora biti. Ravno zaradi tega, da si jaz lahko na zgornje vprasanje o upravicenosti kaznivega dejanja odgovorim kratkomalo z besedo NE.
Vsak clovek je zgodba zase. Imamo vrednote, cilje, ljubezni, karakterje in zivljenja. 100 ljudi, sto cudi torej.
A nihce v svoji zgodbi nima opravicila za neclovesko dejanje. Niti brezdomec, klosar ali najvecji revez nima pravice ropati. Saj se da vprasati, prositi za pomoc, kajne? Saj smo namrec ljudje.
Vedno sta (vsaj) dve poti. Vsaj ena je dobra. Potrebna je le odlocitev, po kateri bomo sli.
In me je prignal do tega pisanja, po katerem zeljo je ze nekoc v meni prebudilo neko pisanje...
Preverjeno. O Tamari, ki bo pet let v zaporu.
Na kratko, zaradi napada in ropa. Tega se je lotila se z dvema mladenicema, menda...
In sedaj so mediji iz tega naredili celo stalo. Kao da je revica.
Kao da ima opravicilo. Navaja, da je imela tezko otrostvo... da se je oce pred njo zabodel v trebuh,
da je bila izkoriscana, da je bila 'primorana' se zaplesti z drogo... Vse le zaradi neurejenih razmer doma... Da je zato ze v mladosti ropala, ker je bilo doma nevzdrzno...
Ker je imela take starse, ker je bila prica pretepanju... Ker je rosno mlada izkusila toliko grenkobe.
Tudi moja sestra je gledala.
Ko je Tamara pripovedovala, da je ostala brez mame in da je takrat zivljenje zacelo (bojda zaradi tega) obracati svojo pot na 'slabe tire'...
Mediji so to izpoved prikazali kot nek izgovor. Kot neko opravicilo, da je postala taka. Kot da je pa normalno, da je tak clovek prestopnik.
S sestro sva se spogledali. Tudi midve sva rosno mladi ostali sami. Brez mame, metaforicno tudi brez oceta. Bili sva sami, saj nama je takratna maceha dobrih osem let grenila zivljenje, nama prepovedovala prijateljstva (najtrdnejsa so se obdrzala), preprecevala stike s sorodniki, naju blatila pred ocetom in krsila najine osnovne pravice od raznih prepovedi glede osebne higiene, osebnih interesov, hrane do te meje, da se z ocetom tudi pogovarjati nisva smeli na samem.
Torej sva bili sami.
In danes sva se strinjali, da je to najslabsi mozni izgovor za slaba dejanja ljudi.
Ce razpade druzina, ce te zivljenje s svetlobno hitrostjo odriva drugam, pa nimas nadzora... se vedno si Ti, lahko se boris, vedno locis med dobrim in slabim, med jingom in jangom, med crnim in belim. Vedno se odlocas sam.
Midve s sestro se nisva vedno razumeli, vcasih je mene zaneslo, vcasih njo. A vedno ko sva bili v 'ravnovesju' sva vedeli, kje imava moc: v upanju, v zrelosti, v dobri vzgoji, ki nama jo je nudila mami pred smrtjo, v odgovornosti, v razumevanju... V marsicem torej.
Imeli sva probleme, kako dobiti prijatelje v najini situaciji, probleme v soli, probleme sami s seboj.
To je res najhujse. Ko se boris s svojo psiho. Ko se trudis ugoditi okolici in hkrati ostati oseba, kakrsna si in kakrsna smes biti.
Strinjava pa se obe, da ni izgovora na tem svetu, zakaj clovek poseze po drogi, po nasilju, po ilegali.
In tudi Tamara nima razloga, zakaj je ropala. Kaj bi potem tudi jaz lahko napadla kaksno starejso gospo, ji pobrala denar, denarnico seveda vrnila in odsla?
Ne! Za to ni opravicila. Tamara je zalostna, ker mora v zapor. Menda ni cisto dokazano (?)
Ampak kazen mora biti. Ravno zaradi tega, da si jaz lahko na zgornje vprasanje o upravicenosti kaznivega dejanja odgovorim kratkomalo z besedo NE.
Vsak clovek je zgodba zase. Imamo vrednote, cilje, ljubezni, karakterje in zivljenja. 100 ljudi, sto cudi torej.
A nihce v svoji zgodbi nima opravicila za neclovesko dejanje. Niti brezdomec, klosar ali najvecji revez nima pravice ropati. Saj se da vprasati, prositi za pomoc, kajne? Saj smo namrec ljudje.
Vedno sta (vsaj) dve poti. Vsaj ena je dobra. Potrebna je le odlocitev, po kateri bomo sli.
O ZARECENEM KRUHU
Dopoldne sem Saro hvalila pred Inchy, kako nikoli nima problemov med dobivanjem zobkov.
Joj, a moram jaz res ves zarecen kruh pojest?
Upam, da bo zdajle zaspala, ker prejle je malo driskala... In kako sem pohvalila Calgel, da vedno nuca... do sedaj... No, saj mogoce pa sploh ni zobek?
Itak je cela zlahta nekaj na prehladih, tko da sva lahko od kje kaj prinesli. In tudi tetkica se vceraj ni pocutila nic kaj prida... Mogoce je pa to?
In upam, da je, ceprav je to slabo za Saro, ker bi tako ovekovecili prvo 'bolehanje'...
Ampak vsaj zareceni kruh bi nehala jesti, sem se ga ze preobjedla.
Ali pa me nekdo hoce izuciti, naj ne hvalim dneva pred vecerom?
hmmm... res sem se zadnjic zaljubila da sem pojedla tisti kruh, tudi zanosila sem tako... da sem ostala sama, je kruh pojedel drug del starsa... v bistvu od takrat naprej ze dve leti zivim od zarecenega kruha.
Madona, al pa nekdo hoce, da mi drobtine postanejo vsec?
hmmm...
April 16, 2007
VSE V VETRU
Danes se je torej zacel tisti usodni ponedeljek... ko pri nas zacenjamo z nekaterimi korenitimi spremembami... no, pa poglejmo kako se je zacelo:
Zjutraj sem spet tezko vstala=) Sara seveda spi se enkrat dlje kot mami in ima popolnoma nafilane baterije. Najprej je bila na vrsti kahlica=)
Saro lepo posedim v stolcek (spodaj ima kahlico) in ji povem, da sedaj lahko lula ali kaka, da bom pocakala 10 minut in se ji ne mudi. Ce ne bo slo, bova probale spet kasneje.
V tistem gospodicna zacne. Pokazala mi je, da sem jo malo storasto posedla (ja, malo je zakomplicirano tako malo rito lih prov vdeti) in sem brisala se po tleh.
Torej, lulanje je prvic uspelo=) JUHU!
Po zajtrku sva si ogledale postavneza, ki je prisel menjat stevec za elektriko. Nakar je napocila ura za telovadbo: Jana pozvoni, pride in naredi=) Mala je vsa vesela opazovala puncko na drugi strani ogledala, kako pridno dela vaje. Ko je se prababici uspelo priti stuk visje, pa sem se jaz odpravila na socialo.
Najprej to, vsi ful prijazni! Ojoj, mi je blo kr nerodno, tam vsi vedo kdo sem. Najprej sem prekinila rejnistvo. To je trajalo, OLALA... Zenska je morala narediti se en zapisnik o stanju... Ta zapisnik je bil dolg ravno eno A4 stran. A ona je za to tipkanje porabila celo uro in pol!
Vmes sem oddala vlogo za otroski dodatek in dodatek za nego. Pazi to, povsod isto: Najprej sem prisla v pisarno, mrtvo hladno dober dan, kaj pa to, do kdaj pa mate... Ko razlozim, da se mi se ne iztece in da oddajam zaradi prekinitve rejnistva pa: >O, vi ste tista ki je mela nesreco, pa mate puncko v rejnistvu, ja, ja, vem...< Tko so mi lezle v rit, da sem brez besed. In jaz kakrsna sem, sem se pocutila bedno. Samo zato, ker sem prej spoznala eno plat teh odnosov, najbolj negativno, sedaj pa to, popolnoma narejeno.
Saj ne, da takih odnosov ne prenesem, ker brez njih bi bil svet verjetno dolgocasen... Ampak preprosto obozujem tiste variante, ko pri cloveku ves, da je iskren, da ti upa tudi kritiko povedat v obraz in da je odprt za vec pogledov.
Na sociali pa ne dozivis neke iskrenosti. Zvedela sem tudi, da so za Saro napisali priporocilo za kamniski vrtec: na zalost eno leto prepozno...
Ko sem se po tej uri in pol vrnila domov, je Sarc ze spala. Mama je 'ne zna' nahranit in seveda se je zbudila takoj ko sem prisla...
A so vsi otroci taki, da ko pac zamudis eno doloceno uro, da je veselja za vedno konec?
Ker sem zamudila opoldansko malico, je bila Sara cel dan (ampak res cist cel dan!) malo slabse volje. To pomeni jokanje brez razloga, rahlo trmarjene in podobne zadevscine. Poleg vsega mi ni pustila da jo dam se enkrat v stol na kahlico, pa tudi jedla je cel dan toliko kot najmanjsa mravljica: skoraj nic.
Jutri zjutraj upam na novo moznost=)
Zjutraj sem spet tezko vstala=) Sara seveda spi se enkrat dlje kot mami in ima popolnoma nafilane baterije. Najprej je bila na vrsti kahlica=)
Saro lepo posedim v stolcek (spodaj ima kahlico) in ji povem, da sedaj lahko lula ali kaka, da bom pocakala 10 minut in se ji ne mudi. Ce ne bo slo, bova probale spet kasneje.
V tistem gospodicna zacne. Pokazala mi je, da sem jo malo storasto posedla (ja, malo je zakomplicirano tako malo rito lih prov vdeti) in sem brisala se po tleh.
Torej, lulanje je prvic uspelo=) JUHU!
Po zajtrku sva si ogledale postavneza, ki je prisel menjat stevec za elektriko. Nakar je napocila ura za telovadbo: Jana pozvoni, pride in naredi=) Mala je vsa vesela opazovala puncko na drugi strani ogledala, kako pridno dela vaje. Ko je se prababici uspelo priti stuk visje, pa sem se jaz odpravila na socialo.
Najprej to, vsi ful prijazni! Ojoj, mi je blo kr nerodno, tam vsi vedo kdo sem. Najprej sem prekinila rejnistvo. To je trajalo, OLALA... Zenska je morala narediti se en zapisnik o stanju... Ta zapisnik je bil dolg ravno eno A4 stran. A ona je za to tipkanje porabila celo uro in pol!
Vmes sem oddala vlogo za otroski dodatek in dodatek za nego. Pazi to, povsod isto: Najprej sem prisla v pisarno, mrtvo hladno dober dan, kaj pa to, do kdaj pa mate... Ko razlozim, da se mi se ne iztece in da oddajam zaradi prekinitve rejnistva pa: >O, vi ste tista ki je mela nesreco, pa mate puncko v rejnistvu, ja, ja, vem...< Tko so mi lezle v rit, da sem brez besed. In jaz kakrsna sem, sem se pocutila bedno. Samo zato, ker sem prej spoznala eno plat teh odnosov, najbolj negativno, sedaj pa to, popolnoma narejeno.
Saj ne, da takih odnosov ne prenesem, ker brez njih bi bil svet verjetno dolgocasen... Ampak preprosto obozujem tiste variante, ko pri cloveku ves, da je iskren, da ti upa tudi kritiko povedat v obraz in da je odprt za vec pogledov.
Na sociali pa ne dozivis neke iskrenosti. Zvedela sem tudi, da so za Saro napisali priporocilo za kamniski vrtec: na zalost eno leto prepozno...
Ko sem se po tej uri in pol vrnila domov, je Sarc ze spala. Mama je 'ne zna' nahranit in seveda se je zbudila takoj ko sem prisla...
A so vsi otroci taki, da ko pac zamudis eno doloceno uro, da je veselja za vedno konec?
Ker sem zamudila opoldansko malico, je bila Sara cel dan (ampak res cist cel dan!) malo slabse volje. To pomeni jokanje brez razloga, rahlo trmarjene in podobne zadevscine. Poleg vsega mi ni pustila da jo dam se enkrat v stol na kahlico, pa tudi jedla je cel dan toliko kot najmanjsa mravljica: skoraj nic.
Jutri zjutraj upam na novo moznost=)
ČUSTVA?
Ljubim in sovražim...Je ta občutek možen? Hkrati?
Hrepenim...
A si sama ne dovolim.
Ljubim...
Zaman?
Pogrešam...
Topel objem. Pogovor, ki steče ravno na poti domov.
Sovražim...
Moja napaka.
Upam...
Ali je sploh kje?
Ljubim in sovražim...
Njega, ali smem?
Iščem...
Spet tisto mladost?
Čutim...
Je to srce?
Ljubim...
Hrepenim...
A si sama ne dovolim.
Ljubim...Zaman?
Pogrešam...
Topel objem. Pogovor, ki steče ravno na poti domov.
Sovražim...Moja napaka.
Upam...
Ali je sploh kje?
Ljubim in sovražim...Njega, ali smem?
Iščem...
Spet tisto mladost?
Čutim...Je to srce?
Ljubim...
April 15, 2007
OD PLENIC DO AVTOMOBILA...
Dedi je svoji vnukinji prinesel plenice. Waw, kako lepo! A te plenice so kupljene v precenjeni trgovini LIDL... Vem, da se senkanemu konju ne gleda v zobe, saj smo tudi Lumpijeve nekoc sprobali, pa Pretty baby iz Spara... Vedno smo pristali na velecenjenih Pamperskah, in tudi tokrat komaj cakam, da se zaloga spravi na stevec 0 in da bo Sarc spet veselo lulala in kakala v Pamperske. Lidlove plenicke sicer zadrzijo vse (za razliko od Lumpijevih, ki so bile kar na sredini mokre) a imajo en poseben vonj... Ker nam je ta teden zmanjkalo zalog hladilnega mazila in sem pozabila teti narociti nove pakunge, smo pac enega kupili. V lekarni... ojoj, spet so me spomnili, da se v lekarnah kupuje samo zdravila, ker ostalo je tako drago. Za en mali loncek mazila sem dala skoraj 5 evrov. In 20 minut kasneje isto kolicino mazila videla pri najboljsem sosedu za borih 3,50 evrov...
Koncno sem dobila katalog kozmetike Avon. Sedaj bom 'dilerka', in da naredim kar takoj reklamo: licila in kreme za soncenje so preverjeno dobre. In kolekcija za razvajanje koze...jaz sem navdusena nad mojim Spa-jem, oljem, ki ga nikoli ne zmanjka, koza po njem pa je kot dojenckova ritka=)
Opazam, da sem izgubila pigment. Najbolj se opazi na rokah, imam tako flekasto kozo, kot bi ravno prisla iz Bahamov in se luscila... Lani sem bila tako lepo rjava, letos pa tole... Sekica je predlagala zdravnika zaradi njenih stalnih sumov na pretakanje slabe krvi po mojih zilah... Verjetno bom morala le odsteti nekaj dragocenih bankovcev za solarij.
Teta Mimi ima nov avto. Staro (dve generaciji zadaj) Opel Corso. Kar soliden izbor. Se priporocam za voznjo=) In kdaj bo meni usojeno kupiti novega? Na najnovejsem seznamu najnaj avtomobilov se nahajajo: Volvov terenec (XC90), Audijev terenec (Q7), Audi A3 sportback, Renault Megane, Peugeot 307, Opel Corsa, Opel Meriva, Renault Scenic Sky, Toyota Corolla Verso.
In jutri... nov teden... vsak dan nekaj novega... po malem zabusavanju s terapijo ponovno zacenjamo s polno paro: telovadba s Saro vsak dan, urejanje stvari in papirjev na sociali (nocna mora here I come!) ter novi sprehodi z Inchy in Teichi... kopiranje vseh izvidov, pospravljanje zimskih cot, sesanje zraka iz novih SpaceBag vrec ter ponovni posvet pri odvetniku... Sarine kahlice, kosila opoldne ter veliko smeha=)
LEP TEDEN VAM ZELIVA MIDVE S SARO!
NEDELJA
Dopoldne sva s Saro prav počasi vstopale v dan.
Lenobno sva vstali, a kar na hitro, saj me je Sara kakšno uro skupaj kregala, naj se spravim pokonci (nebodilena mi je ratal kinkat celo uro ob njenem jamranju).
Potem sem ji počasi skuhala zajtrk - 'skuhala' no, pogrela mleko in pripravila sadje in piškote za zraven=) pojedla je rekordno hitro, saj je mogla bit Sara ob osmih že precej lačna...
Potem je še bolj lenobno dobila zdravila, kot vedno jih je nekaj pristalo na plenici pod glavo...
Po obredu umivanja sva se končno spokali ven, da sva pozdravili strica sončka=) Končno je prišla tetkica od maše in šle smo na Homec, k Sarini babici na grob. Tam imamo čudovit razgled na (skoraj) celoten Kamnik z širšo okolico.
Na urniku pred spanjem je bila še telovadba, a je bila Sara za kaj takega preveč zmatrana=) Uspela je še pojesti velecenjeno sadno skuto in kinknila je za celo uro in pol (btw to je malo).
Medtem sva s tetkico skuhali slastno kosilo: saj mi kar rata ne se zadržat in valda sem se napokala do konca! Po Sarinem obredu papcanja sva se na hitro spokali in odšli na Gorenjsko=)
Peljali sva se s Corso, hvalabogu, saj najina petka nebi zdržala s tisto kapljico bencina v rezervoarju (btw čakamo sredino preživnino, da gremo tankat).
V Šenčurju sta naju pričakale Katarina in Ada in odbrzele (ja Katarina, kar malo hitro smo šle, a ti si verjetno spredaj bremzala, da sva te lahko dohajale) smo proti vasicam pod Storžič k Rose Ann in njenemu velikemu malemu.
Klepet je bil sila prijeten, Sara zelo vljudna. Pohvale vreden priden otrok, ki je spet prišel na svoj račun: opazovanje simpatičnega in sila pametnega fantiča ob igri, neskončen trud komuniciranja in kar zna najbolje: lezenje pod kožo vsem okoli nje=)
Prijetno popoldne se je prehitro končalo, sedeti in klepetati je sila fino. Sploh z ženskami, ki so res kul in ki ti nikoli ne sporočajo česa med vrsticami. Lahko poveš kaj misliš in vedno boš slišal direktno, kaj mislijo one.
Med potjo nazaj je Sara spala in v avtu sem lahko poslušala meni drage komade... sicer stare, a dobre, ravno pravšnje da so misli ušle v davne čase...
Sara sedaj lepo spi, ta otrok je preveč priden in idealen=) (trkam)
In jutri: nov dan, nove poti...
Subscribe to:
Posts (Atom)
