--Tole sem pobrala nekje...--
--in kr morm tuki prilepit-za spomin...--
--Katarini hvala, da je tko lepo napisala--

Sedeli smo v kuhinji. Hčer je držala v naročju in se pogovarjala. Nisem mogla umakniti pogleda z njiju. Ker sem imela občutek, da bi bilo neprimerno pokazati čustva, sem požrla solze in se smehljala.

Mlada je, ima komaj 23 let. Njena hči šteje slabo leto in pol. Tako mladi sta, tako polni življenja, ona se smehlja in crklja hčerko, meni pa gre na jok. Nisem žalostna, nisem nesrečna zaradi nje, njene hčere ali sebe, občudujem jo in ne morem verjeti, da je pri svojih letih in pri svoji hčeri tako zelo pozitivna oseba, nasmejana in psihično zdrava. Ima načrte za prihodnost - študij, službo, ve, kaj si želi in ima voljo, da to vse doseže.

Že v nosečnosti je ostala sama. Ko se je hčerka rodila jo je njen očka prišel samo pogledat. Ne ve kaj naj bi počel z njo, niti ga ne zanima. Ima svoje življenje, v katerem ni prostora za ekstreme. Mala je ekstrem in njena mama tudi. Prva se je rodila s cerebralno paralizo (upam, da nisem falila), druga pa je to dete brezpogojno vzljubila. Niti je nihče ni vprašal ali si želi tako bolnega otroka in ali si je zamišljala življenje z njim. To je njen otrok. Vsem se zdi naravno, da jo ima rada, da jo je sprejela, česar za očeta male ne bi mogla reči.
Ko sem jo vprašala koliko časa je potrebovala, da je dojela situacijo, je rekla, da nič. To je njen otrok, kaj je tukaj za premišljevat.

Jaz si ne predstavljam biti v njeni situaciji, zanjo pa to ni nič takega. V tem je že toliko mesecev in ko si noter ne vidiš v čem pravzaprav si. Jaz vidim v čem je, ker imam dva zdrava otroka, ker sem njuno otroštvo že preživela in ker sem zdaj že malo ven iz 24/7 obveznoti do njiju. Ona pa je globoko noter z bolnim otrokom, ki ne bo nikoli zdrav, ki bo vedno potreboval posebno nego, pozornost in dvojno mero ljubezni.

Gledala sem jo in čutila do nje veliko spoštovanje. Ona in njena mala sta mi dali vedeti, da še obstajajo pogumni ljudje, ljudje, ki imajo voljo, moč in sposobnost preživeti, ljudje, ki se ne ustrašijo življenjskih preizkušenj.
Koliko žensk pravi, da ne bi nikoli rodile tako bolnega otroka, koliko žensk naredi v času nosečnosti vse možne preiskave samo zato, da so prepričane da bodo rodile zdravega otroka, koliko žensk naredi splav in niti pomislijo ne da bi donosile. Ona pa se je kljub razpadli zvezi odločila, da donosi in je vzljubila tako zelo bolnega otroka, tako drugačnega, tako njenega. Joj, mami, kar na jok mi gre, ko pomislim na vaju.

Ko mi je pripovedaovala kako se je prijateljice, ki so noseče, izogibajo, ker se bojijo, da se bodo okužile z boleznijo njene hčere in kako samo se počuti v svojem okolju, sem ostala brez besed. Nisem mogla verjeti, da v 21. stoletju poslušam tako zgodbo. Nisem mogla verjeti, da obstajajo tako primitivni ljudje v naši družbi. Prijateljice jo pokličejo po telefonu, k njej na obisk ne pridejo. Kot znanstvenofantastičen film …

Mami, tebi in tvoji hčeri vse spoštovanje. Tvoj pogum je neizmeren, tvoja volja brezmejna. Hvala ti, da sem te lahko spoznala in želim si tvojega prijateljstva. Ne vem kako ti lahko pomagam in kaj ti lahko nudim, toda če ti lahko kakorkoli pomagam mi povej. Pozdravi svojo hči.