Na bolniški postelji sem naletela na en stari izvod revije Moj malček. Hmmm, v nosečnosti sem jih kar nekaj preletela, kaj celo prebrala... Potem pa so me te revije za starševanje vedno manj zanimale. Le redko si res kupim Mamo ali Super mami. Zakaj redko?
Ker se v teh revijah nahaja tisoč in en nasvet o vzgoji otroka. Tisoč in en nasvet, kako je kaj, zakaj sploh je in kje se vsega glava drži. A ne zame. Le za tisti del populacije staršev, ki imajo otroke, ki se vsaj v grobem razvijajo 'po knjigi'.
Ob tem prebiranju revije sem se zamislila.
Kje je beseda namenjena staršem, ki otroka ne moremo vzgajati po nekih ubranih smernicah? Kje je beseda za starše, katerih otroci zaostajajo v razvoju? Kje je beseda za starše, ki z otrokom komunicirajo drugače kot z besedami? Kje je beseda za starše, ki bi tudi radi otroku približali življenje, kot ga živi večina (beri: družabne igre, učenje osvajanja novega športa, igranje s prijatelji,...), a moramo to narediti drugače?
Nekoč sem v čakalnici pri psihologinji naletela na revijo Otrok in družina. Naslovnica me sploh ni pritegnila. A vsebina, kar požirala bi jo!
Od sedaj naprej si bom občasno privoščila to revijo.
Vseeno pa bom ob pogledu na vse ostale vedno pomislila na to, da se dela razlika. Pa ne da se pritožujem, ker je res razlika. A ne razumem, da vsepovsod slišim, da so tudi drugačni enakopravni, da se tudi njim namenja pozornost... Potem pa ugotovim, da je ovira že prestop čez domači prag. Zunaj so ovire.
Res pogrešam kakšen članek o vzgoji duševno prizadetih oseb, otrok. Pogrešam pa ga zato, ker sem ga iskala tam, kjer je vse urejeno po merilih današnje družbe, brez odstopanj.
Sedaj pa bom pobrskala po internetu ter šla jutri s tetkico v knjižnico: čas je za kako težko branje, za strokovne nasvete.
Kako mojega otroka vzgajati v čimbolj samostojno in samozavestno osebnost s prikrojeno komunikacijo?
Rabim dober, zares dober načrt... Ki pa bo izpeljan, tako kot do sedaj, po instinktu:)
January 31, 2008
January 29, 2008
PRI NAS DOMA
Je ful luštno!
Ja, en teden me ni bilo. Mi je dobro dela izolacija, dobesedno rečeno. Obiski so bili, poleg tetkice in Sare ter tete M., le dvoji. Dve prijateljici, kolegici, kakorkoli se že reče...
Pasalo mi je v smislu, da sem se malo izolirala. Bila sama s sabo. Ter seveda s tremi cimrami. Le ena od njih ni bila tako zelo naglušna in zmedena in sva precej debatirali. O otrokih in spominih... Luštna ženska:) Stara 80 let.
Izolirala sem se od neta. Saj sem že včeraj zvečer pokukala na mail, odpisala na dva takoj, kar je verjetno moj rekord:) Saj bi ful pisala, je toliko stvari, ki bi jih rada povedala... Pa sem v tistem precepu, da to berejo tudi ljudje, ki ne razumejo. In tudi ko bom zaklenila, bodo takoj vedeli, kdo so to, ker ne bodo dobili vabila. In me je strah reakcije, strah me je, da bo kdo spoznal, da prijateljstvo definiram drugače kot ona/on.
Hkrati je moje največje spoznanje tega tedna, da si nikoli ne želim biti stara in polomljena. Da me bodo tam dali v plenico, mi naročili pasirano hrano brez okusa, tulili na gluha ušesa in me premetavali kot one. Ne, če bom na tak način stara, sploh ne želim biti. Če pa bom vitalna, seksi super babica, potem bi se dalo pogajati:)
Malo sem pomislila na moj odnos do drugih. No, gospa poleg mene mi je pomagala. In medicinska sestra, ki je v pričakovanju. Odnos do drugih mamic. Res je klavrn.
Dobro pomislim, pa ugotovim, da sem bila najbolj sproščena v Elerjih. Kako pogrešam vse tiste ljudi! Vse tiste trenutke! Ker smo imeli vsi malčke s PP. Ker nam ni bilo treba marsičesa razlagati. Ker ni bilo trenutka, ko si ravno razložil, vprašal za nasvet, pa hkrati ugotovil, da ne razume že osnove. Kakšne osnove? O tem sem že pisala. Da prijateljico, kolegico ali kakorkoli se že reče, vprašam za kako idejo, kako bi ona skopala velikega dojenčka - ker tako pač eni gledajo na Saro. Pa niti ne pomisli, da me prizadane, če mi reče, naj grem jaz z njo v banjo, on pa pomaga. On? In ne pomisli, kdo sploh sem. Nekdo, ki ne more kar tako sesti nekam, kjer so pete v isti višini kot zadnjica, ker tako ne morem vstati.
Gospa mi je nekako potrdila, da se ljudje tako ločimo med seboj. Da me ona tudi nekoč nebi razumela. A da moram delati po srcu. In da včasih nekatere ljudi pustimo za sabo. Četudi so bili še kratek čas nazaj najbližje srcu.
Tako je z mano. Nekatere puščam za sabo. Ker se mi ne da več poslušati samo o njihovih malčkih. Ker nikoli ne vprašajo, kako resnično sem in kako je s Saro. In ker sem šla jaz nekam naprej, v svojo smer. Mogoče zavedno stran od njihove.
Poleg vsega pa sem se učila. Predelala matematiko skoraj do konca. Ostala sta mi dva lista, dve prosojnici. Vso teorijo. Preštudirala nekaj primerov, ki jih nisem zastopila. Zdaj me čakajo vaje. Res sem vmes malo padla ven. Od predavanj je že dolgo. In ko sem delala, se nisem niti dotaknila resnega učenja. Sem pa ponosna nase. Učenje mi je bilo sicer sredstvo za preganjanje časa, a bilo je super. Vsi so me čudno gledali, kaj se tako zavzeto učim...
In operacija? Bilo je super. Potem. Trajalo je dobro uro in pol, vmes sem se prebudila iz omame. Spremljala sem vrtanje kanala in zabijanje tistega železnega droga, za katerega sem bogatejša:) Nič ni bolelo. In tudi potem so mi redno dajali 'depidolor' za bolečine, da je hitro prijelo. V bistvu se sploh ne spomnim več, da me je dva dni bolelo kot svinja.
Sedaj moram pridobiti gibljivost v kolenu. Zaenkrat hodim s skrčeno nogo, ker še nisem tako imuna, da bi jo upala stegniti preko bolečine. Počasi, pa bo.
Ja, bila sem tudi okregana. Ker sem v četrtek preveč hodila. Pospremila sem tetkico in Saro do vhoda. In potem še Š. In zato še bolj krvavela. Še vedno mi teče kri iz rane, če sem predolgo pokonci. Čez par mesecev bom že spet na nogah, kot se gre:)
Važno da sem doma. Pri Sari in tetkici. Sara je bila čez vikend bolna. Sedaj se čisto malo drži vseh treh. Sara včasih malo zakuha, kaka v obliki driske. Tetkica pa je zelo prehlajena, a noče priznati. A organizacija oseb okoli mene je fantastična. Prvič je preživela popoldne in noč z dedijem in D. Zelo zelo pohvalno, sta jo bolje in lepše zrihtala kot bi jo jaz:)
In tetkica, ona ima preveliko srce. Skrbi za naju, kot bi bila obema mama. Samo mame so tako skrbne. In tetkica. Res hvala ti, ko boš to prebrala. Ni jih besed in dejanj, s katerimi ti bom kdajkoli mogla povrniti!
Zdaj pa grem. Počutim se nekoristno, a upam, da bom vsaj kaj uspela narediti prav in tako, da vsaj malo razbremenim tetkico...
Pa lep dan vsem!
papa
p.s.: Imamo nov transportni voziček! Danes prvič na pravem sprehodu. Jaz sem hitro obrnila, pa sem potepinke počakala pri stari mami:) Sara sedi super v tej zadevi! Zgleda veličastno, tako kraljevsko:)
Ja, en teden me ni bilo. Mi je dobro dela izolacija, dobesedno rečeno. Obiski so bili, poleg tetkice in Sare ter tete M., le dvoji. Dve prijateljici, kolegici, kakorkoli se že reče...
Pasalo mi je v smislu, da sem se malo izolirala. Bila sama s sabo. Ter seveda s tremi cimrami. Le ena od njih ni bila tako zelo naglušna in zmedena in sva precej debatirali. O otrokih in spominih... Luštna ženska:) Stara 80 let.
Izolirala sem se od neta. Saj sem že včeraj zvečer pokukala na mail, odpisala na dva takoj, kar je verjetno moj rekord:) Saj bi ful pisala, je toliko stvari, ki bi jih rada povedala... Pa sem v tistem precepu, da to berejo tudi ljudje, ki ne razumejo. In tudi ko bom zaklenila, bodo takoj vedeli, kdo so to, ker ne bodo dobili vabila. In me je strah reakcije, strah me je, da bo kdo spoznal, da prijateljstvo definiram drugače kot ona/on.
Hkrati je moje največje spoznanje tega tedna, da si nikoli ne želim biti stara in polomljena. Da me bodo tam dali v plenico, mi naročili pasirano hrano brez okusa, tulili na gluha ušesa in me premetavali kot one. Ne, če bom na tak način stara, sploh ne želim biti. Če pa bom vitalna, seksi super babica, potem bi se dalo pogajati:)
Malo sem pomislila na moj odnos do drugih. No, gospa poleg mene mi je pomagala. In medicinska sestra, ki je v pričakovanju. Odnos do drugih mamic. Res je klavrn.
Dobro pomislim, pa ugotovim, da sem bila najbolj sproščena v Elerjih. Kako pogrešam vse tiste ljudi! Vse tiste trenutke! Ker smo imeli vsi malčke s PP. Ker nam ni bilo treba marsičesa razlagati. Ker ni bilo trenutka, ko si ravno razložil, vprašal za nasvet, pa hkrati ugotovil, da ne razume že osnove. Kakšne osnove? O tem sem že pisala. Da prijateljico, kolegico ali kakorkoli se že reče, vprašam za kako idejo, kako bi ona skopala velikega dojenčka - ker tako pač eni gledajo na Saro. Pa niti ne pomisli, da me prizadane, če mi reče, naj grem jaz z njo v banjo, on pa pomaga. On? In ne pomisli, kdo sploh sem. Nekdo, ki ne more kar tako sesti nekam, kjer so pete v isti višini kot zadnjica, ker tako ne morem vstati.
Gospa mi je nekako potrdila, da se ljudje tako ločimo med seboj. Da me ona tudi nekoč nebi razumela. A da moram delati po srcu. In da včasih nekatere ljudi pustimo za sabo. Četudi so bili še kratek čas nazaj najbližje srcu.
Tako je z mano. Nekatere puščam za sabo. Ker se mi ne da več poslušati samo o njihovih malčkih. Ker nikoli ne vprašajo, kako resnično sem in kako je s Saro. In ker sem šla jaz nekam naprej, v svojo smer. Mogoče zavedno stran od njihove.
Poleg vsega pa sem se učila. Predelala matematiko skoraj do konca. Ostala sta mi dva lista, dve prosojnici. Vso teorijo. Preštudirala nekaj primerov, ki jih nisem zastopila. Zdaj me čakajo vaje. Res sem vmes malo padla ven. Od predavanj je že dolgo. In ko sem delala, se nisem niti dotaknila resnega učenja. Sem pa ponosna nase. Učenje mi je bilo sicer sredstvo za preganjanje časa, a bilo je super. Vsi so me čudno gledali, kaj se tako zavzeto učim...
In operacija? Bilo je super. Potem. Trajalo je dobro uro in pol, vmes sem se prebudila iz omame. Spremljala sem vrtanje kanala in zabijanje tistega železnega droga, za katerega sem bogatejša:) Nič ni bolelo. In tudi potem so mi redno dajali 'depidolor' za bolečine, da je hitro prijelo. V bistvu se sploh ne spomnim več, da me je dva dni bolelo kot svinja.
Sedaj moram pridobiti gibljivost v kolenu. Zaenkrat hodim s skrčeno nogo, ker še nisem tako imuna, da bi jo upala stegniti preko bolečine. Počasi, pa bo.
Ja, bila sem tudi okregana. Ker sem v četrtek preveč hodila. Pospremila sem tetkico in Saro do vhoda. In potem še Š. In zato še bolj krvavela. Še vedno mi teče kri iz rane, če sem predolgo pokonci. Čez par mesecev bom že spet na nogah, kot se gre:)
Važno da sem doma. Pri Sari in tetkici. Sara je bila čez vikend bolna. Sedaj se čisto malo drži vseh treh. Sara včasih malo zakuha, kaka v obliki driske. Tetkica pa je zelo prehlajena, a noče priznati. A organizacija oseb okoli mene je fantastična. Prvič je preživela popoldne in noč z dedijem in D. Zelo zelo pohvalno, sta jo bolje in lepše zrihtala kot bi jo jaz:)
In tetkica, ona ima preveliko srce. Skrbi za naju, kot bi bila obema mama. Samo mame so tako skrbne. In tetkica. Res hvala ti, ko boš to prebrala. Ni jih besed in dejanj, s katerimi ti bom kdajkoli mogla povrniti!
Zdaj pa grem. Počutim se nekoristno, a upam, da bom vsaj kaj uspela narediti prav in tako, da vsaj malo razbremenim tetkico...
Pa lep dan vsem!
papa
p.s.: Imamo nov transportni voziček! Danes prvič na pravem sprehodu. Jaz sem hitro obrnila, pa sem potepinke počakala pri stari mami:) Sara sedi super v tej zadevi! Zgleda veličastno, tako kraljevsko:)
January 20, 2008
KO SE OB FILMU ZJOKAŠ...
... Je pa res malo trapasto.
Nisem navajena jokati ob filmih. No, nisem bila navajena.
Dve leti in pol nazaj sem nehala gledati grozljivke. Prej sem imela te najraje in ni ga bilo dovolj groznega filma zame.
To je bil šele začetek.
Potem sem začela premišljevati med najbolj 'praznimi' filmi. Ja, med tistimi, ki sploh ne nosijo nekega sporočila.
In sedaj, nocoj sem ob enem filmu čisto na koncu zajokala.
Čisto banalna scena. Dnevnik Bridget Jones. Enkrat sem ga že videla po odlomkih. Takrat mi je bil ok. Zdaj mi je šele proti koncu postal všeč.
Pa ne všeč. Le nekako me je ta film danes prisilil, da sem spet malo pomislila.
In kaj sem mislila takega, da sem potočila solzice?
Enostavna misel, vprašanje, ki kdaj prav dramatično privre na površje:
'Zakaj hudiča jaz ne morem imeti fanta?'
Vprašanje si postavim zgolj v smislu, zakaj sploh noben ne pogleda za mano? Zakaj nisem nikomur všeč? Zakaj se pa vame nihče ne zatrapa?
Odgovore seveda iščem v svoji preveliki prepričanosti v svojo preveliko nepopolnost.
Kadarkoli na to temo pogledam realno, vedno ugotovim enoinisto dejstvo: Rada bi imela fanta, sedaj celo vem, kakšnega (a verjetno v enem kosu tak ne obstaja), a na žalost nimam ne časa, ne volje zanj. Enostavno si ne predstavljam še nekoga v svojem življenju. Ni prostora.
Ampak, včasih bi pa le pasalo slišati iz kakšnih ust: Ej, spraševal je zate... Ej, njemu si pa všeč... Ej, veš kdo mi je rekel da si luštna...
Jutri bo težek (se morda napiše težak?) dan, a ko bo mimo 'the dogodek' bom imela res precej časa za razmišljanje... O čem bom razmišljala? O tem, ali res šteje le idealna postava, lep obraz in karakter ter stil enak kot ga imajo vsa dekleta-da te nekdo opazi?
Uf, vsaj en teden bom lahko tuhtala. Mogoče pa ob vsem tem izgubim kak kilogram in mozolj, pa bom bliže povprečju in kakšnemu pogledu.
Pa si sploh želim biti povprečna? Ne bi raje vedela, da sem nekomu všeč tudi malo debelejša in sploh vsa nepopolna?
Hmm...
Nisem navajena jokati ob filmih. No, nisem bila navajena.
Dve leti in pol nazaj sem nehala gledati grozljivke. Prej sem imela te najraje in ni ga bilo dovolj groznega filma zame.
To je bil šele začetek.
Potem sem začela premišljevati med najbolj 'praznimi' filmi. Ja, med tistimi, ki sploh ne nosijo nekega sporočila.
In sedaj, nocoj sem ob enem filmu čisto na koncu zajokala.
Čisto banalna scena. Dnevnik Bridget Jones. Enkrat sem ga že videla po odlomkih. Takrat mi je bil ok. Zdaj mi je šele proti koncu postal všeč.
Pa ne všeč. Le nekako me je ta film danes prisilil, da sem spet malo pomislila.
In kaj sem mislila takega, da sem potočila solzice?
Enostavna misel, vprašanje, ki kdaj prav dramatično privre na površje:
'Zakaj hudiča jaz ne morem imeti fanta?'
Vprašanje si postavim zgolj v smislu, zakaj sploh noben ne pogleda za mano? Zakaj nisem nikomur všeč? Zakaj se pa vame nihče ne zatrapa?
Odgovore seveda iščem v svoji preveliki prepričanosti v svojo preveliko nepopolnost.
Kadarkoli na to temo pogledam realno, vedno ugotovim enoinisto dejstvo: Rada bi imela fanta, sedaj celo vem, kakšnega (a verjetno v enem kosu tak ne obstaja), a na žalost nimam ne časa, ne volje zanj. Enostavno si ne predstavljam še nekoga v svojem življenju. Ni prostora.
Ampak, včasih bi pa le pasalo slišati iz kakšnih ust: Ej, spraševal je zate... Ej, njemu si pa všeč... Ej, veš kdo mi je rekel da si luštna...
Jutri bo težek (se morda napiše težak?) dan, a ko bo mimo 'the dogodek' bom imela res precej časa za razmišljanje... O čem bom razmišljala? O tem, ali res šteje le idealna postava, lep obraz in karakter ter stil enak kot ga imajo vsa dekleta-da te nekdo opazi?
Uf, vsaj en teden bom lahko tuhtala. Mogoče pa ob vsem tem izgubim kak kilogram in mozolj, pa bom bliže povprečju in kakšnemu pogledu.
Pa si sploh želim biti povprečna? Ne bi raje vedela, da sem nekomu všeč tudi malo debelejša in sploh vsa nepopolna?
Hmm...
January 18, 2008
JE TO SMEŠNO?
Saj ni res pa je!
Spet doma. Današnje jutro je bilo kar vznemirljivo. Jutri se bom vsemu skupaj verjetno samo še iz srca nasmejala.
Spala nisem nič. Zvečer sem še Mihcu pohvalila bolnišnično trdo posteljo, a v trenutku, ko sem se obrnila na bok, sem si zaželela nazaj svoj Dormeo.
Ob polnoči me zbudi sestra, da me opomni, da ne smem nič jest in pit.
Zjutraj me jutranja sestra pripravi na operacijo. Oblečem njihove spodnjice, njihovo pižamo. O madonca, upam, da je to zadnijič.
Tako velikega šnica med nogami še nisem imela. In tako ogromnega dekolteja tudi ne.
Pove mi, da ob osmih grem v operacijsko. Ok.
Čez nekaj minut pa, da imam še čas, da so nekaj prestavili in da vse izvem na viziti...
Sem že vedela, da ne bo nič. In res ni bilo.
Mojega kirurga včeraj ni bilo in so me dali na seznam na podlagi zadnjega ambulantnega izvida.
Takrat pa še ni vedel, kaj točno bi mi naredil, da bo bolje in je napisal obe možnosti. In so upoštevali dejstvo, da me čaka spongioplastika. In mi določili spodnjo operacijsko.
No, zdaj vsaj vem, kaj me čaka. Menjava železja. Nekako tega ven, ponovno vrtanje v kost in drug žebelj noter. Me niti ne zanima več, kako to delajo.
Vem le, da to delajo v zgornji operacijski, ker je tam rentgen.
In vem le, da me spet čaka čakanje. A saj pravijo, da gre v tretje rado, kajne?
Menda bo v ponedeljek ali torek. A se puščam presenetiti. Ne bom hitela, da bi do takrat vse opravila. Tokrat ne. Ta vikend bom užila stoprocentno in nihče me ne bo motil. In preden bom šla ponovno 'v neznano', ne bom nikomur povedala! Bo tetkica sporočila po operaciji, če bo imela čas sesti za ekran (beri, če ji bo Sara pustila).
Kako sem prišla domov?
Imam neznansko veliko srečo, da tetkica dela skoraj v sosednji stavbi. Sinoči je namreč odnesla moje čevlje in bundo nazaj domov!
Tako sem šla kar v takih fensišmensi natikačkih (seveda roza!) in jopici do avta. Z berglami v roki. In nahrbtnikom na rami. No, še dobro, da sem imela jopico.
Uf, še dobro, da je Polje bolj daleč, ker drugače bi me definitivno kdo lovil tam okoli, da sem ušla iz zaprtega oddelka psihiatrije:)
No, zdaj sem doma. Malo žalostna. Če bi imela čevlje in bundo, pa če bi me spustili pol ure prej, potem bi šla po Saro in bi lahko že danes dobili voziček. No, pa bo počakal.
Saj mi je res kar malo hecno vse skupaj:) Ko bi se lahko pritožila in jim povedala, kako mi križajo vse načrte in se delajo norca iz ljudi... No, meni pa je šlo na smeh ob vsem skupaj...
Pa drugič, papa
Evo mojo zapestnico na roki:
Spet doma. Današnje jutro je bilo kar vznemirljivo. Jutri se bom vsemu skupaj verjetno samo še iz srca nasmejala.
Spala nisem nič. Zvečer sem še Mihcu pohvalila bolnišnično trdo posteljo, a v trenutku, ko sem se obrnila na bok, sem si zaželela nazaj svoj Dormeo.
Ob polnoči me zbudi sestra, da me opomni, da ne smem nič jest in pit.
Zjutraj me jutranja sestra pripravi na operacijo. Oblečem njihove spodnjice, njihovo pižamo. O madonca, upam, da je to zadnijič.
Tako velikega šnica med nogami še nisem imela. In tako ogromnega dekolteja tudi ne.
Pove mi, da ob osmih grem v operacijsko. Ok.
Čez nekaj minut pa, da imam še čas, da so nekaj prestavili in da vse izvem na viziti...
Sem že vedela, da ne bo nič. In res ni bilo.
Mojega kirurga včeraj ni bilo in so me dali na seznam na podlagi zadnjega ambulantnega izvida.
Takrat pa še ni vedel, kaj točno bi mi naredil, da bo bolje in je napisal obe možnosti. In so upoštevali dejstvo, da me čaka spongioplastika. In mi določili spodnjo operacijsko.
No, zdaj vsaj vem, kaj me čaka. Menjava železja. Nekako tega ven, ponovno vrtanje v kost in drug žebelj noter. Me niti ne zanima več, kako to delajo.
Vem le, da to delajo v zgornji operacijski, ker je tam rentgen.
In vem le, da me spet čaka čakanje. A saj pravijo, da gre v tretje rado, kajne?
Menda bo v ponedeljek ali torek. A se puščam presenetiti. Ne bom hitela, da bi do takrat vse opravila. Tokrat ne. Ta vikend bom užila stoprocentno in nihče me ne bo motil. In preden bom šla ponovno 'v neznano', ne bom nikomur povedala! Bo tetkica sporočila po operaciji, če bo imela čas sesti za ekran (beri, če ji bo Sara pustila).
Kako sem prišla domov?
Imam neznansko veliko srečo, da tetkica dela skoraj v sosednji stavbi. Sinoči je namreč odnesla moje čevlje in bundo nazaj domov!
Tako sem šla kar v takih fensišmensi natikačkih (seveda roza!) in jopici do avta. Z berglami v roki. In nahrbtnikom na rami. No, še dobro, da sem imela jopico.
Uf, še dobro, da je Polje bolj daleč, ker drugače bi me definitivno kdo lovil tam okoli, da sem ušla iz zaprtega oddelka psihiatrije:)
No, zdaj sem doma. Malo žalostna. Če bi imela čevlje in bundo, pa če bi me spustili pol ure prej, potem bi šla po Saro in bi lahko že danes dobili voziček. No, pa bo počakal.
Saj mi je res kar malo hecno vse skupaj:) Ko bi se lahko pritožila in jim povedala, kako mi križajo vse načrte in se delajo norca iz ljudi... No, meni pa je šlo na smeh ob vsem skupaj...
Pa drugič, papa
Evo mojo zapestnico na roki:
January 17, 2008
KO ZMANJKA ZRAKA
Malo prej se mi je zgodilo. Že tretjič mi je zmanjkalo zraka!
Ta teden je bil nekako v znamenju zdravnikov... Takšnih in drugačnih.
Jaz sem končno zašla k zobozdravniku, saj je dvojka spredaj začela glasno štrajkati.
V torek smo slikali ta majhen zobek in včeraj ugotovili, da bo šel ven. Nikoli si nisem mislila, da bom ostala brez zoba, kaj šele, da bom sedaj vse svoje prihranke usmerila v nakup nadomestka zanj.
Tako mi je prvič zmanjkalo zraka. Kako je zob počil počez, nimam pojma. Vem le, da imam že dobro leto probleme z njim. Malo sem pomislila, če sem se tudi v zob udarila ob tisti prometni nesreči, a se enostavno ne spomnim, s katerimi deli glave vse sem drajsala po asfaltu...
Včeraj je imela Sara kontrolni EEG na pediatrični kliniki.
mene je presenetilo dejstvo, da mi prvič od vseh obiskov tam, ni bilo peklensko vroče. In da so bili vsi zelo zelo prijazni. Celo zdravnica:)
Namen tega EEGja (snemanje možganske aktivnosti) je bil, da bi spet poskušali ukiniti protiepileptično terapijo. Res sem si zaželela, da Sari nebi bilo več treba jemati zdravil. Niti ni imela očitnih napadov v zadnjem letu in pol. In vse je kazalo na to, da bo vse ok.
Ko sem sama vmes 'skočila' (beri: šla peš od PeK do Aškerčeve!!! In nazaj! Zmatrana še danes. V eno smer 20 minut hitre hoje. Čutila sem vsak vijak v nogi posebej.) k zobozdravniku, je zdravnica tetkico seznanila s trenutnim izvidom. Zelo slab.
Že prejšnji EEG je bil slab. A tokrat... Terapijo so povečali. Zvečer dvojni odmerek.
Ko mi je tetkica to povedala, sem drugič ostala brez zraka.
In danes... Preurejam sobo, vrtam luknje, montiram police.
Zvoni telefon, iz Ortosane. Super, po voziček lahko prideva s Saro jutri. Ob vrtanju delam načrt, kako bi špricali vrtec in šli na prvi sprehod s super duper vozičkom. Takrat je bila ura okoli enajstih. Pm.
Sredi vrtanja zaslišim telefon iz druge sobe, zvonil je glasneje kot ponavadi. Ponavadi ga ne slišim in moram vedno klicati nazaj.
Ženski glas na drugi strani mi pove, da kliče iz travme. Da sem jutri na programu. Da moram biti nocoj tam. Vpraša, če je v redu. Tokrat je bila ura pol dveh. Am.
Tretjič mi je zmanjkalo zraka.
Tihi glas v ozadju mi je govoril, da bo sigurno en petek, ko bom na vrsti. A prepričevala sem se, da sem padla na konec vrste in bom še dolgo doma, čakala na klic.
Tako sem tudi ves strah odrinila na stranski tir. A kako hudiček hitro najde priložnost, da pride na plano v vsej svoji veličini!
Zdaj diham. Globoko.
Upam, da mi hitro uspe namontirati še kakšno polico, da me delo ne bo čakalo...
Hitim po Saro. Z vozičkom pa še nekaj časa ne bo nič, saj tetkica končuje s službo prepozno.
Nekako še nisem prespala vsega. A mi ni bavbav.
Niti to, da ima Sara večje odmerke. Mogoče bi me moralo skrbeti, saj narkotik ni kar tako. Da ne bo preveč zaspana. Preveč pasivna. Preveč umirjena.
Niti to, da bom ostala brez zoba. Se bom pač samo hihitala. Itak me ne vidi veliko ljudi.
In da jutri zjutraj ne bom objokana, ne bom tečna in ne bom zahtevala splošne anastezije. Naj opravijo, kot znajo. Saj so dobri. Oni že vedo, kaj delajo.
Danes bo en sam velik kaos. Da sploh vse pripravim za s seboj. Da očistim bergle vseh pajčevin. Da si dopovem, da sem pogumna. Kot je pogumna moja mala Sara.
papa
P.S.: Se bom pa v bolnici končno odvadila čokolade. In se naspala.
Ta teden je bil nekako v znamenju zdravnikov... Takšnih in drugačnih.
Jaz sem končno zašla k zobozdravniku, saj je dvojka spredaj začela glasno štrajkati.
V torek smo slikali ta majhen zobek in včeraj ugotovili, da bo šel ven. Nikoli si nisem mislila, da bom ostala brez zoba, kaj šele, da bom sedaj vse svoje prihranke usmerila v nakup nadomestka zanj.
Tako mi je prvič zmanjkalo zraka. Kako je zob počil počez, nimam pojma. Vem le, da imam že dobro leto probleme z njim. Malo sem pomislila, če sem se tudi v zob udarila ob tisti prometni nesreči, a se enostavno ne spomnim, s katerimi deli glave vse sem drajsala po asfaltu...
Včeraj je imela Sara kontrolni EEG na pediatrični kliniki.
mene je presenetilo dejstvo, da mi prvič od vseh obiskov tam, ni bilo peklensko vroče. In da so bili vsi zelo zelo prijazni. Celo zdravnica:)
Namen tega EEGja (snemanje možganske aktivnosti) je bil, da bi spet poskušali ukiniti protiepileptično terapijo. Res sem si zaželela, da Sari nebi bilo več treba jemati zdravil. Niti ni imela očitnih napadov v zadnjem letu in pol. In vse je kazalo na to, da bo vse ok.
Ko sem sama vmes 'skočila' (beri: šla peš od PeK do Aškerčeve!!! In nazaj! Zmatrana še danes. V eno smer 20 minut hitre hoje. Čutila sem vsak vijak v nogi posebej.) k zobozdravniku, je zdravnica tetkico seznanila s trenutnim izvidom. Zelo slab.
Že prejšnji EEG je bil slab. A tokrat... Terapijo so povečali. Zvečer dvojni odmerek.
Ko mi je tetkica to povedala, sem drugič ostala brez zraka.
In danes... Preurejam sobo, vrtam luknje, montiram police.
Zvoni telefon, iz Ortosane. Super, po voziček lahko prideva s Saro jutri. Ob vrtanju delam načrt, kako bi špricali vrtec in šli na prvi sprehod s super duper vozičkom. Takrat je bila ura okoli enajstih. Pm.
Sredi vrtanja zaslišim telefon iz druge sobe, zvonil je glasneje kot ponavadi. Ponavadi ga ne slišim in moram vedno klicati nazaj.
Ženski glas na drugi strani mi pove, da kliče iz travme. Da sem jutri na programu. Da moram biti nocoj tam. Vpraša, če je v redu. Tokrat je bila ura pol dveh. Am.
Tretjič mi je zmanjkalo zraka.
Tihi glas v ozadju mi je govoril, da bo sigurno en petek, ko bom na vrsti. A prepričevala sem se, da sem padla na konec vrste in bom še dolgo doma, čakala na klic.
Tako sem tudi ves strah odrinila na stranski tir. A kako hudiček hitro najde priložnost, da pride na plano v vsej svoji veličini!
Zdaj diham. Globoko.
Upam, da mi hitro uspe namontirati še kakšno polico, da me delo ne bo čakalo...
Hitim po Saro. Z vozičkom pa še nekaj časa ne bo nič, saj tetkica končuje s službo prepozno.
Nekako še nisem prespala vsega. A mi ni bavbav.
Niti to, da ima Sara večje odmerke. Mogoče bi me moralo skrbeti, saj narkotik ni kar tako. Da ne bo preveč zaspana. Preveč pasivna. Preveč umirjena.
Niti to, da bom ostala brez zoba. Se bom pač samo hihitala. Itak me ne vidi veliko ljudi.
In da jutri zjutraj ne bom objokana, ne bom tečna in ne bom zahtevala splošne anastezije. Naj opravijo, kot znajo. Saj so dobri. Oni že vedo, kaj delajo.
Danes bo en sam velik kaos. Da sploh vse pripravim za s seboj. Da očistim bergle vseh pajčevin. Da si dopovem, da sem pogumna. Kot je pogumna moja mala Sara.
papa
P.S.: Se bom pa v bolnici končno odvadila čokolade. In se naspala.
January 14, 2008
JE TO DRUGAČNOST?
Razlika med Saro in njenimi vrstniki je ogromna. Tam nekje pri petih mesecih so jo drugi otroci začeli prehitevati v razvoju. Oni so čebljali, osvojili sedenje, tja do enega leta so bili pravi mali ljudje. Diplomati, cirkusanti, bonbončki in sončki. Otroci.
Kje pa je Sara?
Zame je Sara v njihovi sredini.
Verjamem, da kdor jo razume, bi mi pritrdil. Da je diplomatka, ni dvoma. Cirkusantka zna biti ob sproščujočem obisku, pa seveda ob uspavanju:) Obvlada tehniko zapeljevanja, vrtenja okoli prsta in uči se učiti. Stari mami P. se je že naučila pomahati, kar ji je uspelo celo pri zdravnici in tetkici ponoviti. Sedaj zna tudi zaploskati, tudi to jo je naučila stara mama. In zaploska kadarkoli na ukaz:) A njenega ploskanja se ne sliši, saj je malce drugačno. Zelo podobno je gesti, ki nakazuje 'batine'. Torej, eno dlan ima v pesti, drugo razpre in ju nekajkrat združi.
To je drugačnost. Sara je drugačna.
A to ne pomeni, da ni vredna družbe normalnih. In to ne pomeni, da se ne sme pokazati, da ni enakovredna.
Še manj pa to pomeni, da sem tudi jaz drugačna. No, saj sem. Razmišljam drugače.
Moje misli ne sežejo do predsodkov. Te le poslušam, slišim jih vedno pogosteje. Tudi moje misli niso usmerjene samo v eno smer... Zame ni ovir. Sploh pa ni ovira Sara.
Naj pa povem, da marsikdaj ugotovim, da je kakšni mamici ovira živahen otrok, včasih njeno mišljenje, prepričanje, skrb za govorice o njej... In celo, da sva kateri mamici ovira midve s Saro.
Tega nekako nočem razumeti, čeprav mi je kristalno jasno.
Njen karakter je tak, da se podreja. To je vzrok, da marsičesa ne naredi, ker niti ne uspe pomisliti na to, saj najprej pomisli na to, kaj bojo rekli drugi. Skrbi le za to, da bo vedno videti vse super. Njen dom, njeni otroci, njen mož in njena vloga: mama, gospodinja, žena. Nekje v prihodnosti je služba...
Jaz hodim naokoli. S Saro. Povsod gre z mano. Ponavadi še tetkica, kar mi sicer pomaga, a tudi brez nje bi šla.
Po nakupih hodimo v Celovec. Priznam, tam nam nekaj tako diši, da gremo zelo prepogosto. Vsak mesec!
Med vikendi hodimo na izlete. Če je tako piškavo vreme, kot sedaj, gremo pa na Rudnik ali v BTC... Tudi tam se lahko mimogrede sprehodiš po zraku, zluftaš malčka... In ni treba nujno zapravljati, saj lahko samo tavaš po štacunah.
Včasih gremo v Koper. K alternativcu. In takrat smo cel dan zdoma. Do večera. Zvišam mejo, kdaj je treba biti v postelji. Sara ima topel obrok samo zjutraj in zvečer. A me to ne odvrne od tega, da kaj novega vidi, da se ima lepo in da spoznava svet v različnih dimenzijah.
Zaradi Sare nisem še nikoli pomislila, da ne morem kam iti. In da česa ne morem doseči. No, v hribe ne morem z njo. Pa kdo pravi, da bi šla brez nje? In zaenkrat tudi na raziskovanje znamenitosti v tujini ne morem z njo. A kdo pravi, da nikoli ne bom šla? Sara mi še nikoli ni predstavljala ovire. Včasih mi je še bolje, da jo dam lahko v voziček, da mi ne zbezlja v trgovini, da ne nese ničesar v usta, ničesar ne zgrize, ne prime vsake stvari, ki jo vidi in da jo hranim jaz, da ni hrana vsepovsod.
A res mi včasih enostavno ni jasno... Zakaj hudiča je kateri mamici tako težko kam iti? Zakaj se ji podira svet, ker je otrok živahen? No, pa saj to še razumem. Res je težko krotiti malčke in jim v pričo drugih vse lepo dopovedati. Povedano po pravici, tega jaz ne znam. Ker mi ni treba.
In nikakor mi ni jasno, zakaj sem kateri mamici jaz tako zelo drugačna? Zakaj se ob kateri počutim ravno tako, kot da nisem ena izmed njih? Zakaj mi da katera jasno vedeti, da imam jaz drugačnega otroka in zato nimam pojma o vzgoji? Zakaj kdaj slišim očitek, da ni zanimivo, kar povem jaz o Sari, saj midve nisva normalni? In zakaj hudiča mi katera od mamic sikne, da meni je vse lahko.
Vsakič bolj me zaboli, ko slišim in doživim krivico. Naprimer, da jaz itak bi smela dobit porodniške od sociale, ker sem študentka. In včasih celo poslušam, da jaz imam ful denarja, saj sem študentka (in zato dobim več al kaj?) in celo dobim še preživnino. Oja, saj mi je že hecno. Mamica, ki od države ne dobi nič manj kot jaz, kvečjemu več, kar ji privoščim, mi zavida. Ker njen mož poleg vsega ne da denarja še za preživnino. Madonca, a ne pusti plače doma? Hej, drage mamice, ne razumet narobe. A preživnina ni nekaj, kar dobim poleg njegove plače. Ne, preživnina je vse, kar drugi del starša prispeva za otroka.
Pravijo, da se pri denarju vse konča. Res je, včasih celo dober odnos z ne več tako dobro prijateljico.
In potem katera od mamic pametno pove, da je meni lažje, ker mi ni treba kuhati in pospravljati za njim. Ker mi ni treba doma čakati na večer, ko bo prišel iz službe. Da mi je lažje.
Hej, drage mamice, nič ni lažje.
Ni lahko biti v očeh drugih zaznamovan. Ni lahko sedeti za mizo z ljudmi, pa sploh nič ne rečeš, ker samo študiraš, kaj sploh lahko rečeš. Ni lahko biti sam, ko otrok zboli. Ni lahko biti sam, ko čakaš da nekaj tednov ne boš mogel biti več starš. Ne starš, oba starša.
Sem mami in ati. Pa še dve babice in en dedek.
In ni lahko, ko včasih razočaran ugotoviš, da te je življenje povozilo. Pa si se pobral. Še več, uresničuješ svoje sanje. A potem ugotoviš, da nimaš nikogar, ki bi te razumel. Ki te ne bi obsojal. Ki bi s tabo delil solze in smeh.
Zakaj hudiča je komerciala vse kar ta svet odobrava?
Zakaj je vsako majhno odstopanje zaznamovano? Zakaj je v svetu določeno, kaj je sploh sprejemljivo? Določeni centimetri okoli pasu, določena velikost modrčka, določeni kilogrami, določena oblačila, določena lepota, določene sposobnosti, določeno znanje. Zakaj svet ne zna sprejeti drugačnosti?
Vse je v glavi. V tvoji glavi.
Zakaj jaz lahko sprejemam tebe, pa če si v ali izven mer, ko pa ti ne moreš mene?
Kje pa je Sara?
Zame je Sara v njihovi sredini.
Verjamem, da kdor jo razume, bi mi pritrdil. Da je diplomatka, ni dvoma. Cirkusantka zna biti ob sproščujočem obisku, pa seveda ob uspavanju:) Obvlada tehniko zapeljevanja, vrtenja okoli prsta in uči se učiti. Stari mami P. se je že naučila pomahati, kar ji je uspelo celo pri zdravnici in tetkici ponoviti. Sedaj zna tudi zaploskati, tudi to jo je naučila stara mama. In zaploska kadarkoli na ukaz:) A njenega ploskanja se ne sliši, saj je malce drugačno. Zelo podobno je gesti, ki nakazuje 'batine'. Torej, eno dlan ima v pesti, drugo razpre in ju nekajkrat združi.
To je drugačnost. Sara je drugačna.
A to ne pomeni, da ni vredna družbe normalnih. In to ne pomeni, da se ne sme pokazati, da ni enakovredna.
Še manj pa to pomeni, da sem tudi jaz drugačna. No, saj sem. Razmišljam drugače.
Moje misli ne sežejo do predsodkov. Te le poslušam, slišim jih vedno pogosteje. Tudi moje misli niso usmerjene samo v eno smer... Zame ni ovir. Sploh pa ni ovira Sara.
Naj pa povem, da marsikdaj ugotovim, da je kakšni mamici ovira živahen otrok, včasih njeno mišljenje, prepričanje, skrb za govorice o njej... In celo, da sva kateri mamici ovira midve s Saro.
Tega nekako nočem razumeti, čeprav mi je kristalno jasno.
Njen karakter je tak, da se podreja. To je vzrok, da marsičesa ne naredi, ker niti ne uspe pomisliti na to, saj najprej pomisli na to, kaj bojo rekli drugi. Skrbi le za to, da bo vedno videti vse super. Njen dom, njeni otroci, njen mož in njena vloga: mama, gospodinja, žena. Nekje v prihodnosti je služba...
Jaz hodim naokoli. S Saro. Povsod gre z mano. Ponavadi še tetkica, kar mi sicer pomaga, a tudi brez nje bi šla.
Po nakupih hodimo v Celovec. Priznam, tam nam nekaj tako diši, da gremo zelo prepogosto. Vsak mesec!
Med vikendi hodimo na izlete. Če je tako piškavo vreme, kot sedaj, gremo pa na Rudnik ali v BTC... Tudi tam se lahko mimogrede sprehodiš po zraku, zluftaš malčka... In ni treba nujno zapravljati, saj lahko samo tavaš po štacunah.
Včasih gremo v Koper. K alternativcu. In takrat smo cel dan zdoma. Do večera. Zvišam mejo, kdaj je treba biti v postelji. Sara ima topel obrok samo zjutraj in zvečer. A me to ne odvrne od tega, da kaj novega vidi, da se ima lepo in da spoznava svet v različnih dimenzijah.
Zaradi Sare nisem še nikoli pomislila, da ne morem kam iti. In da česa ne morem doseči. No, v hribe ne morem z njo. Pa kdo pravi, da bi šla brez nje? In zaenkrat tudi na raziskovanje znamenitosti v tujini ne morem z njo. A kdo pravi, da nikoli ne bom šla? Sara mi še nikoli ni predstavljala ovire. Včasih mi je še bolje, da jo dam lahko v voziček, da mi ne zbezlja v trgovini, da ne nese ničesar v usta, ničesar ne zgrize, ne prime vsake stvari, ki jo vidi in da jo hranim jaz, da ni hrana vsepovsod.
A res mi včasih enostavno ni jasno... Zakaj hudiča je kateri mamici tako težko kam iti? Zakaj se ji podira svet, ker je otrok živahen? No, pa saj to še razumem. Res je težko krotiti malčke in jim v pričo drugih vse lepo dopovedati. Povedano po pravici, tega jaz ne znam. Ker mi ni treba.
In nikakor mi ni jasno, zakaj sem kateri mamici jaz tako zelo drugačna? Zakaj se ob kateri počutim ravno tako, kot da nisem ena izmed njih? Zakaj mi da katera jasno vedeti, da imam jaz drugačnega otroka in zato nimam pojma o vzgoji? Zakaj kdaj slišim očitek, da ni zanimivo, kar povem jaz o Sari, saj midve nisva normalni? In zakaj hudiča mi katera od mamic sikne, da meni je vse lahko.
Vsakič bolj me zaboli, ko slišim in doživim krivico. Naprimer, da jaz itak bi smela dobit porodniške od sociale, ker sem študentka. In včasih celo poslušam, da jaz imam ful denarja, saj sem študentka (in zato dobim več al kaj?) in celo dobim še preživnino. Oja, saj mi je že hecno. Mamica, ki od države ne dobi nič manj kot jaz, kvečjemu več, kar ji privoščim, mi zavida. Ker njen mož poleg vsega ne da denarja še za preživnino. Madonca, a ne pusti plače doma? Hej, drage mamice, ne razumet narobe. A preživnina ni nekaj, kar dobim poleg njegove plače. Ne, preživnina je vse, kar drugi del starša prispeva za otroka.
Pravijo, da se pri denarju vse konča. Res je, včasih celo dober odnos z ne več tako dobro prijateljico.
In potem katera od mamic pametno pove, da je meni lažje, ker mi ni treba kuhati in pospravljati za njim. Ker mi ni treba doma čakati na večer, ko bo prišel iz službe. Da mi je lažje.
Hej, drage mamice, nič ni lažje.
Ni lahko biti v očeh drugih zaznamovan. Ni lahko sedeti za mizo z ljudmi, pa sploh nič ne rečeš, ker samo študiraš, kaj sploh lahko rečeš. Ni lahko biti sam, ko otrok zboli. Ni lahko biti sam, ko čakaš da nekaj tednov ne boš mogel biti več starš. Ne starš, oba starša.
Sem mami in ati. Pa še dve babice in en dedek.
In ni lahko, ko včasih razočaran ugotoviš, da te je življenje povozilo. Pa si se pobral. Še več, uresničuješ svoje sanje. A potem ugotoviš, da nimaš nikogar, ki bi te razumel. Ki te ne bi obsojal. Ki bi s tabo delil solze in smeh.
Zakaj hudiča je komerciala vse kar ta svet odobrava?
Zakaj je vsako majhno odstopanje zaznamovano? Zakaj je v svetu določeno, kaj je sploh sprejemljivo? Določeni centimetri okoli pasu, določena velikost modrčka, določeni kilogrami, določena oblačila, določena lepota, določene sposobnosti, določeno znanje. Zakaj svet ne zna sprejeti drugačnosti?
Vse je v glavi. V tvoji glavi.
Zakaj jaz lahko sprejemam tebe, pa če si v ali izven mer, ko pa ti ne moreš mene?
January 13, 2008
ZAKLEPAM
Pišem že dobro leto. Bilo je lepo. Nekaj novih poznanstev, malo več novih spoznanj, sploh pa sem se ob pisanju počutila... Hmmm...
...bolje, ker sem lahko nekam dala svoje misli. S tem blogom sem tudi sebe spoznavala na pravi način, marsikaj na sebi sem tudi spremenila, za kar gre zasluga sem gor:)
A sedaj...
...Vse bolj razmišljam, da bi zaklenila blog.
Vsake toliko časa pač ne morem preslišati opazke, ponavadi starejših ljudi, ki me prepoznajo in imajo kak čudno čuden kompliment...
Dam vam časa en mesec. Torej, do 15. februarja 2008.
Kdor je že v moji mailing listi, bo dobil vabilo za nadaljne branje.
Večine bralcev pa verjetno ne poznam. Če želiš brati tudi v prihodnje najine dogodivščine, mi piši na mail na desni strani, pa dobiš vabilo:)
Lahko prazen mail, le z naslovom blog ali vabilo... Mi je vseeno, če te še naprej ne poznam. Le da bom vedela, koliko ljudi to bere in bila brez bojazni, da tamintam nekdo reče, to si pa ti, kaj pa misliš?
(Menda pa je treba biti prijavljen na gmailu.)
Naj bo lep ta dan!
papa
...bolje, ker sem lahko nekam dala svoje misli. S tem blogom sem tudi sebe spoznavala na pravi način, marsikaj na sebi sem tudi spremenila, za kar gre zasluga sem gor:)
A sedaj...
...Vse bolj razmišljam, da bi zaklenila blog.
Vsake toliko časa pač ne morem preslišati opazke, ponavadi starejših ljudi, ki me prepoznajo in imajo kak čudno čuden kompliment...
Dam vam časa en mesec. Torej, do 15. februarja 2008.
Kdor je že v moji mailing listi, bo dobil vabilo za nadaljne branje.
Večine bralcev pa verjetno ne poznam. Če želiš brati tudi v prihodnje najine dogodivščine, mi piši na mail na desni strani, pa dobiš vabilo:)
Lahko prazen mail, le z naslovom blog ali vabilo... Mi je vseeno, če te še naprej ne poznam. Le da bom vedela, koliko ljudi to bere in bila brez bojazni, da tamintam nekdo reče, to si pa ti, kaj pa misliš?
(Menda pa je treba biti prijavljen na gmailu.)
Naj bo lep ta dan!
papa
January 10, 2008
NE GREM
Cel teden je minil v znamenju hitenja, pripravljanja, urejanja in še vsega mogočega... Seveda, zaradi operacije... Ki me čaka jutri... Not!
Ja, res je. Ne grem na operacijo. Travma je polna in sem padla na čakalno listo. Kako že to gre? Nimam pojma.
Menda moram poklicati jutri. A vse bolj se mi dozdeva, da ne bom na vrsti takoj, ko se nekdo pozdravi oziroma dobi odpustnico. Saj menda ne bodo zdaj vseh planiranih prestavljali le zato, da mene in verjetno še nekaj odpadlih zbašejo notri?
Ne. Zdi se mi, da se bom kar načakala...
Ja, malo so se mi podrli načrti. Ker ni snega, res nisem pričakovala, da bo polno. In da jih bo toliko polomljenih... Pa naj jim bo, naj se pozdravijo, res jim želim zdravja.
Mene bodo poklicali en dan prej. Torej moram biti v nizkem štartu? Kako to sovražim. Da vsak dan čakaš, ali je tvoj zadnji frej dan...
Tako se niti ne morem zmenit za službo, niti za faks ne vem, kaj naj, saj se je plan podrl. Kaj šele najhuje, ko se je tetkica v službi vse zmenila, si rezervirala morebitni dopust, sedaj pa... Če bo to trajalo, res pade vse v vodo. Ahhh...
Malo sem žalostna, ker sem včeraj zvečer jokala od strahu.
V torek sem že vse sprejela, premagala strah in bila pogumna. To sem dosegla z mislijo na Saro. Rekla sem si, če je ona tako pogumna, da prenese vse zdravnike, da potrpi med vsako terapijo, da premaguje krče in je vesela ob tem, da marsičesa ne zmore, no, potem moram tudi jaz čez to z dvignjeno glavo.
Včeraj pa mi je tetkica pojasnila, da operacija ne bo potekala v splošni anasteziji. To ponavadi delajo v bloku (ohromijo te le od pasu navzdol) in pri polni zavesti. Mene bi lahko le uspavali, da nebi spremljala vsega, a tega me je še bolj strah.
Splošne mi vsekakor ne bodo dali. No, saj to sem potiho vseskozi vedela. Ker mi je prvič, pred letom in pol, tako hudo padel pritisk (imela sem ga 70/40). In navsezadnje, tudi jaz sem na vrsti, da se soočim z bolečino in neham bit cmera! Ja no, res sem samo zaradi psihe jokala, ko so mi vlekli noht dol in devali vijak ven iz kosti. Psiha pa, naj bi bila sedaj pozdravljena.
Torej, premagala sem strah. Čaka me le še premagovanje čakanja na vsak jutri.
Torej moram biti vsak večer lepo pobrita, ne najedena čokolade in z lepo frizuro. In iz torbice moram že enkrat strpati tisto pleničko, slinček, Sarino žličko in rokavičke:)
Vsem vam pa hvala za pripravljene pestke za jutri. Vam sporočim, ko jih boste lahko stiskali:)
Pa čakajmo...
Vam tačas povem, kakšen je bil moj teden?
Klik klik na spodnje povezave:)
Sara v vrtcu
Transportni (invalidski) voziček za Saro
Kopanje princese
Sara
Naš Jabooz
Sama svoja mojstrica
Nekaj tistega
Finance
Kako to gre s policijo?
Uživajte!
papa
Ja, res je. Ne grem na operacijo. Travma je polna in sem padla na čakalno listo. Kako že to gre? Nimam pojma.
Menda moram poklicati jutri. A vse bolj se mi dozdeva, da ne bom na vrsti takoj, ko se nekdo pozdravi oziroma dobi odpustnico. Saj menda ne bodo zdaj vseh planiranih prestavljali le zato, da mene in verjetno še nekaj odpadlih zbašejo notri?
Ne. Zdi se mi, da se bom kar načakala...
Ja, malo so se mi podrli načrti. Ker ni snega, res nisem pričakovala, da bo polno. In da jih bo toliko polomljenih... Pa naj jim bo, naj se pozdravijo, res jim želim zdravja.
Mene bodo poklicali en dan prej. Torej moram biti v nizkem štartu? Kako to sovražim. Da vsak dan čakaš, ali je tvoj zadnji frej dan...
Tako se niti ne morem zmenit za službo, niti za faks ne vem, kaj naj, saj se je plan podrl. Kaj šele najhuje, ko se je tetkica v službi vse zmenila, si rezervirala morebitni dopust, sedaj pa... Če bo to trajalo, res pade vse v vodo. Ahhh...
Malo sem žalostna, ker sem včeraj zvečer jokala od strahu.
V torek sem že vse sprejela, premagala strah in bila pogumna. To sem dosegla z mislijo na Saro. Rekla sem si, če je ona tako pogumna, da prenese vse zdravnike, da potrpi med vsako terapijo, da premaguje krče in je vesela ob tem, da marsičesa ne zmore, no, potem moram tudi jaz čez to z dvignjeno glavo.
Včeraj pa mi je tetkica pojasnila, da operacija ne bo potekala v splošni anasteziji. To ponavadi delajo v bloku (ohromijo te le od pasu navzdol) in pri polni zavesti. Mene bi lahko le uspavali, da nebi spremljala vsega, a tega me je še bolj strah.
Splošne mi vsekakor ne bodo dali. No, saj to sem potiho vseskozi vedela. Ker mi je prvič, pred letom in pol, tako hudo padel pritisk (imela sem ga 70/40). In navsezadnje, tudi jaz sem na vrsti, da se soočim z bolečino in neham bit cmera! Ja no, res sem samo zaradi psihe jokala, ko so mi vlekli noht dol in devali vijak ven iz kosti. Psiha pa, naj bi bila sedaj pozdravljena.
Torej, premagala sem strah. Čaka me le še premagovanje čakanja na vsak jutri.
Torej moram biti vsak večer lepo pobrita, ne najedena čokolade in z lepo frizuro. In iz torbice moram že enkrat strpati tisto pleničko, slinček, Sarino žličko in rokavičke:)
Vsem vam pa hvala za pripravljene pestke za jutri. Vam sporočim, ko jih boste lahko stiskali:)
Pa čakajmo...
Vam tačas povem, kakšen je bil moj teden?
Klik klik na spodnje povezave:)
Sara v vrtcu
Transportni (invalidski) voziček za Saro
Kopanje princese
Sara
Naš Jabooz
Sama svoja mojstrica
Nekaj tistega
Finance
Kako to gre s policijo?
Uživajte!
papa
Sara v vrtcu
Tale fotka je nastala v vrtcu.
Fino je, da se veliko slikajo. In da starši potem dobimo smehljajčke do ušes, ko vidimo umetnije:)
V vrtcu ji je lepo. Nekako to čutim, toliko že poznam Saro, da jo razumem.
Če ji nebi bilo všeč, bi mi pokazala. Tako pa je vesela, vsako jutro prav obožuje najin obred v garderobi. In kako zadovoljno se prepusti vzgojiteljici, ko jaz zaprem vrata.
Spet je postajala prehlajena, toliko, da so bile noči spet budne. A tokrat mi je ratalo, upam, stvar zatreti v kali. Le eno učko ima še fajn gnojno, pa seveda smrkelj, ta jo ima neizmerno rad!
Pa saj tam so si otroci tako podobni... A hkrati različni.
Prav fino jih je opazovati, kako živijo skupaj, a vsak v svojem svetu, vsak s svojo zgodbo.
Kadar sem tam na vratih, jih imam prav rada. Kako pogumni so!
In kako se imajo radi.
Sara porajta prav vse. No, fante pa še posebej.
S K.jem sta prava kolega. Imata skupno strast, gledanje v ogledalu.
Sara vsako jutro najprej pogleda v njegov stol, če je že tam. To opažam že dolgo.
Pogosto princesa pokasira kakšen poljubček. Ali dva:)
No, jaz pa se še vedno pripravljam na to, da bom postala malo strožja mami.
Govorim si, da naslednjič bom pa rekla... In spet nič. Nimam srca za komandiranje.
Navsezadnje Sara menda uživa. In to je najvažnejše.
Transportni voziček za Saro
Dopoldneve sem ta teden preživljala v avtu. Na vseh koncih me je bilo malo. In na telefonu...
No, za voziček pa mi ni bilo potrebno prav nič težiti.
Papirje sem na ZZZS dostavila 3. januarja. In ne morem verjeti, v torek je že bilo znano, da je transportni voziček za Saro odobren. Juhu!
Nisem pomislila na to, kam bodo odločbo poslali.
Seveda, mojega naslova nimajo, niti mojih podatkov. Le Sarine podatke in podatke človeka, preko katerega je Sara zavarovana. Torej, njenega očeta. In so poslali njemu.
Včeraj sem odločbo že držala v rokah in opazovala, kako je šarmerka skušala omrežiti nekega človeka... Za trenutek ji je ratalo. Mene pa tokrat ni nič ganilo. Končno!
Danes sem papirje že dostavila v Ortosano.
Pozanimala sem se za cene vseh dodatkov, ki jih bo potrebno dokupiti. Posamezni deli niti niso dragi, sploh ne po šoku s stolčkom. Skupaj pa nanesejo lepo vsoto. A nič zato, denar je našparan, na varnem kupčku, namenjen prav temu vozičku.
Doplačala bom vstavek za med noge, stehico, košaro pod vozičkom, verjetno pa še dežno prevleko. Razmišljam, da bi kupila še sobno podnožje, saj z umazanimi gumami res ne bo fajn voziti vsega po stanovanju. In tudi celotna masa za po stopnicah nosit... Ah. Tisto podnožje pa je precej praktično, le sedež prestavljaš. In ni drago. Vsaj meni ne, kar je prodajalca precej začudilo. Okoli 250 €. Ne, proti stolčku za kopanje je to zastonj. In bolj praktično, bolj nenadomestljivo.
Drug teden ga greva s Saro iskat. Namontirali ga bodo po njenih merah, me naučili, kje je kaj in kako se kaj premontira in voziček bo tu. Samo Sarin.
Že sedaj sem prav ponosna, kako lepo se bo Sara vozila. Kako lepo bo sedela v njem.
Tetkico malo mika, da ga ona nebi uporabljala, ker malo pa le odstopa od navadnih otroških vozičkov.
Bomo videli. Če se je navadila vsega, se bo tudi tega. In ko bo videla, kakšna razlika je med Sarinim sedenjem v PegPeregu in Patronu, bo tudi ona vesela.
Komaj čakam! Tako bova spet z večjim veseljem hodili na sprehode in potepanja. Zdaj se temu res izogibam, ker nimam potrpljenja s Saro v PegPeregu. Enostavno ga je prerasla in ne gresta več skupaj.
Res komaj čakam!
No, za voziček pa mi ni bilo potrebno prav nič težiti.
Papirje sem na ZZZS dostavila 3. januarja. In ne morem verjeti, v torek je že bilo znano, da je transportni voziček za Saro odobren. Juhu!
Nisem pomislila na to, kam bodo odločbo poslali.
Seveda, mojega naslova nimajo, niti mojih podatkov. Le Sarine podatke in podatke človeka, preko katerega je Sara zavarovana. Torej, njenega očeta. In so poslali njemu.
Včeraj sem odločbo že držala v rokah in opazovala, kako je šarmerka skušala omrežiti nekega človeka... Za trenutek ji je ratalo. Mene pa tokrat ni nič ganilo. Končno!
Danes sem papirje že dostavila v Ortosano.
Pozanimala sem se za cene vseh dodatkov, ki jih bo potrebno dokupiti. Posamezni deli niti niso dragi, sploh ne po šoku s stolčkom. Skupaj pa nanesejo lepo vsoto. A nič zato, denar je našparan, na varnem kupčku, namenjen prav temu vozičku.
Doplačala bom vstavek za med noge, stehico, košaro pod vozičkom, verjetno pa še dežno prevleko. Razmišljam, da bi kupila še sobno podnožje, saj z umazanimi gumami res ne bo fajn voziti vsega po stanovanju. In tudi celotna masa za po stopnicah nosit... Ah. Tisto podnožje pa je precej praktično, le sedež prestavljaš. In ni drago. Vsaj meni ne, kar je prodajalca precej začudilo. Okoli 250 €. Ne, proti stolčku za kopanje je to zastonj. In bolj praktično, bolj nenadomestljivo.
Drug teden ga greva s Saro iskat. Namontirali ga bodo po njenih merah, me naučili, kje je kaj in kako se kaj premontira in voziček bo tu. Samo Sarin.
Že sedaj sem prav ponosna, kako lepo se bo Sara vozila. Kako lepo bo sedela v njem.
Tetkico malo mika, da ga ona nebi uporabljala, ker malo pa le odstopa od navadnih otroških vozičkov.
Bomo videli. Če se je navadila vsega, se bo tudi tega. In ko bo videla, kakšna razlika je med Sarinim sedenjem v PegPeregu in Patronu, bo tudi ona vesela.
Komaj čakam! Tako bova spet z večjim veseljem hodili na sprehode in potepanja. Zdaj se temu res izogibam, ker nimam potrpljenja s Saro v PegPeregu. Enostavno ga je prerasla in ne gresta več skupaj.
Res komaj čakam!
Kopanje princese
Težava s kopanjem dobiva svetlo plat.
Na tisti poseben stolček za kopanje iz Experte sem že pozabila.
V Ameriki je isti stolček približno 300€. In še toliko drugih je... Tudi poceni. In s poštnino čez lužo še vedno cenejši.
V bistvu pa sem morala le spraviti problem iz sebe. Vprašati prave ljudi za
nasvet, izkušnje.
In tako se je začelo odpirati morje idej.
Mislim na to, da mora biti rešitev takšna, da je Sara ne bo prerasla. Vsaj ne kmalu.
In rešitev mora biti takšna, da ne bo v napoto v naši majhni kopalnici. In mora biti takšna, da se suši, ker ne maram plesni.
In teh rešitev je vsak dan več. Le nekaj letanja bo potrebnega, malo organizacije in veliko časa, da bo končen izdelek res pravi.
Torej, najprej sem pomislila na to, da lahko tak stol naredim sama. Grem v Smrkolina, kupim največji rabljen ležalnik za dojenčke, ga odrešim svojega blaga in mu nadanem novo srajčico.
Srajčica je bila problem, vse do danes, ko mi je Rajka predlagala točno tako rešitev in povedala, da so oni za sedež skrojili luknjaste zavese.
Druga rešitev, ki je tudi kar dobra in ugodna, je mrežast vrtni stol. Problem je le v tem, kje ga imeti spravljenega. In kje ga sušiti, da se odteče in nekje nakaplja tla... In problem je, kje dobiti tako ozkega, da se bo s svojim ogrodjem stlačil v našo banjo. In kje sploh ta letni čas dobiti vrtni stol?
Tretja možnost je bila luknjasta deska čez banjo in nekaj pene na njej za mehkobo. A je odpadla, ker to sva s Saro sprobali v Elerjih in da bi jo gledala, kako po moji krivdi trenira svoj ekstenzijski vzorec, še bolj krči medenico in zategne kolk navzven, to pa ne.
Pa naj kdo reče karkoli, da sem mehkužna mami ali kaj, ampak zakaj potem vse terapije in trud, da bi čimbolj odpravili ravno te probleme?
Prva rešitev se mi zdi najboljša. Vsaj do zdaj. Nekaj idej je še v glavi, a še niso povsem dodelane.
Počakala bom le toliko, da našparam mali kupček denarja in pridem do potrebnega časa, da vse skupaj spravim v tek in izvedbo.
Sara se bo vseeno kopala jutri. S tetkico, menda:)
Prejšnji teden sem jo umila kot dojenčka na previjalni. Z vato. Ni bilo težko, saj se Sara ne upira, ne vrti in ne razgraja. Le smeji se, zeha in zelo pozorno spremlja dogajanje. Težko je le nadzirati in spotoma odpravljati njeno zategovanje. Tega je v ležečem položaju največ.
papa
Na tisti poseben stolček za kopanje iz Experte sem že pozabila.
V Ameriki je isti stolček približno 300€. In še toliko drugih je... Tudi poceni. In s poštnino čez lužo še vedno cenejši.
V bistvu pa sem morala le spraviti problem iz sebe. Vprašati prave ljudi za
nasvet, izkušnje.In tako se je začelo odpirati morje idej.
Mislim na to, da mora biti rešitev takšna, da je Sara ne bo prerasla. Vsaj ne kmalu.
In rešitev mora biti takšna, da ne bo v napoto v naši majhni kopalnici. In mora biti takšna, da se suši, ker ne maram plesni.
In teh rešitev je vsak dan več. Le nekaj letanja bo potrebnega, malo organizacije in veliko časa, da bo končen izdelek res pravi.
Torej, najprej sem pomislila na to, da lahko tak stol naredim sama. Grem v Smrkolina, kupim največji rabljen ležalnik za dojenčke, ga odrešim svojega blaga in mu nadanem novo srajčico.
Srajčica je bila problem, vse do danes, ko mi je Rajka predlagala točno tako rešitev in povedala, da so oni za sedež skrojili luknjaste zavese.
Druga rešitev, ki je tudi kar dobra in ugodna, je mrežast vrtni stol. Problem je le v tem, kje ga imeti spravljenega. In kje ga sušiti, da se odteče in nekje nakaplja tla... In problem je, kje dobiti tako ozkega, da se bo s svojim ogrodjem stlačil v našo banjo. In kje sploh ta letni čas dobiti vrtni stol?
Tretja možnost je bila luknjasta deska čez banjo in nekaj pene na njej za mehkobo. A je odpadla, ker to sva s Saro sprobali v Elerjih in da bi jo gledala, kako po moji krivdi trenira svoj ekstenzijski vzorec, še bolj krči medenico in zategne kolk navzven, to pa ne.
Pa naj kdo reče karkoli, da sem mehkužna mami ali kaj, ampak zakaj potem vse terapije in trud, da bi čimbolj odpravili ravno te probleme?
Prva rešitev se mi zdi najboljša. Vsaj do zdaj. Nekaj idej je še v glavi, a še niso povsem dodelane.
Počakala bom le toliko, da našparam mali kupček denarja in pridem do potrebnega časa, da vse skupaj spravim v tek in izvedbo.
Sara se bo vseeno kopala jutri. S tetkico, menda:)
Prejšnji teden sem jo umila kot dojenčka na previjalni. Z vato. Ni bilo težko, saj se Sara ne upira, ne vrti in ne razgraja. Le smeji se, zeha in zelo pozorno spremlja dogajanje. Težko je le nadzirati in spotoma odpravljati njeno zategovanje. Tega je v ležečem položaju največ.
papa
Sara
Vsi pravijo, kako je princesa zrasla. Tudi meni se zdi, da kar malo prehiteva.Danes sem ugotovila, da ji je body z bambijem že kar premajhen. Pa še zadnjič je bil čisto prav!
Sicer pa je Sara že prava dama.
Njeni dosežki in vsakodnevna napredovanja so zame vredna zlata. Vsak dan mi pokaže kaj novega. Včasih le spet odkrije kak gib, ki ga je odkrila po naklučju nekaj mesecev nazaj. Včasih pa jo je le tako fino opazovati, da se vse zdi novo, neverjetno in čudovito.
Sproščenost ob jutrih traja vedno dlje. Zjutraj so njene mišice res ravno prav sproščene, da zmore vse. Če bi to stanje lahko obdržala še pet minut po tem, ko jo dvognem, bi verjetno sama obsedela.
A ji spastičnost tega ne dovoli. Meni je prav. Zame je odlična tudi taka. Ker vem, da se trudi. Ker vem, da bo nekoč dosegla, kar si želi.
In, kaj je novega?
Sedaj že sedi ob opori. Na kavču obsedi kar dolgo, čeprav jo je treba malo popravljati. V naročju (na kolenih) pa sedi že čisto vzravnano.Prekotali se prek desnega boka in nazaj. V tem dobesedno uživa.
Najljubša igrača ji je šaltar za TV. Tudi z Žirafo sta kar kolegici. Osliček pa je še vedno res naj naj. Kako otroci presenečajo, kajne?
Majhne ali ozke predmete prijema z obema rokama. Včasih ji uspe zadržati stvar, ponavadi pa potem vse pade na tla.
Ja, kar prime, ji je sedaj najbolj zabavno vreči na tla.
Kdaj pa kdaj jo zalotimo s prstom v ustih. Zgi se ji prav fino. In zelo smešno:)
Čokolade še vedno ne mara. Ni prav nič po meni.
Rada pa jo prijema in še raje se mi smeji, ko ji vlečem prstke narazen, da lahko potem očistim tisto brozgo.
Zelo zelo rada riše. Zadnjič sta s tetkico risali snežinke, sanke in otroke.Zelo rada gleda risanko Fifi. Odkar smo bogatejši za najcenejši DVD, smo jo gledali že dvakrat. Po celo uro ali dve. Sara uživa. Se pogovarja zraven. (Se bom končno naučila snemati dol z neta?)
Sara je krompir. Ja, sedaj ga je tudi doma. Kot da sploh ni nikoli zaradi njega bruhala.
In novo odkritje so vanilijevi pudingi. Zmaže ga za šalo, včasih takoj po obilnem obroku.
Mislim, da nas čakajo novi zobki. Niti ne vem, ali manjkajo štirice ali petice. Upam na slednje, ker zanje je prostor, za štirice pa ne. Obnašanje in jokcanje je primerno temu. Ali je pa kaj novega na vidiku?
Zelo rada se češe. Odkar ima čisto pravo damsko krtačo, ob tem prav uživa. Kakšen preobrat! Še septembra glavnika tudi videti ni smela!
In še enkrat, zelo rada ima ljudi.
Vesela je, če se lahko stisne, če lahko brca v naročju, najbolj pa je zadovoljna, če ji uspe koga očarati.
Med terapijo po Vojti ne joka več. Malo pojoka na začetku, da mi pove, da se ji ne da delati. A potem vidi, da tu ni kompromisov in potem lepo dela z menoj. Se prepusti. Dvakrat je celo zaspala vmes.
Ja, postala je prava zaspanka. Zjutraj rada spi dolgo. Med vikendi včasih do devetih! In ta teden sva kar trikrat zaspali:)Sara je super punca!
Naš Jabooz
Že pred dobrim mesecem dni se nam je v dnevni sobi pridružil Jabooz. Prinesel ga je dobri sveti Miklavž. Hvala!
Sedaj se včasih res kar drenjamo.
Sara se je z njim spoznala v vrtcu in tam sem se tudi jaz zaljubila vanj. Sploh v prizor, kako Sara lepo sedi v njem.
Kaj je Jabooz? To je sedalna vreča, napolnjena s stiroporjem.
Sara jo ima rada. Ko kuham, sedi v svojem Jaboozu, zraven ima žirafo, malo Fifi, oslička ali pa kocke. In me gleda. Čeblja. Se uči kuhati. Jaz pa imam pol ure ljubega miru in nasmeh na ustih.
Zvečer je Jabooz posvojen. Seveda od mene. Ker je tako zelo prilagodljiv, je zmožen večih položajev.
Tako midva prakticirava ležečega. In ni bilo samo enkrat, ko sem prav udobno zaspala na njem.
Boljši je od Dormea.
Sedaj vestno čekiram rezultate nagradne igre, saj si želim še enega. Ta velikega. Naš je Quattro, pa še ta je šel komaj v avto.
Jabooz je zakon:)
Sedaj se včasih res kar drenjamo.
Sara se je z njim spoznala v vrtcu in tam sem se tudi jaz zaljubila vanj. Sploh v prizor, kako Sara lepo sedi v njem.
Kaj je Jabooz? To je sedalna vreča, napolnjena s stiroporjem.
Sara jo ima rada. Ko kuham, sedi v svojem Jaboozu, zraven ima žirafo, malo Fifi, oslička ali pa kocke. In me gleda. Čeblja. Se uči kuhati. Jaz pa imam pol ure ljubega miru in nasmeh na ustih.
Zvečer je Jabooz posvojen. Seveda od mene. Ker je tako zelo prilagodljiv, je zmožen večih položajev.
Tako midva prakticirava ležečega. In ni bilo samo enkrat, ko sem prav udobno zaspala na njem.
Boljši je od Dormea.
Sedaj vestno čekiram rezultate nagradne igre, saj si želim še enega. Ta velikega. Naš je Quattro, pa še ta je šel komaj v avto.
Jabooz je zakon:)
Sama svoja mojstrica
Že kot majhna deklica sem rada opazovala atija, ko je kaj delal.
Vsakič bolj sem si želela, da bi lahko tudi jaz kdaj probala sestaviti omaro, kaj zašraufati ali pa zvrtati luknjo.
Odkar živimo v Šmarci, mi je nekajkrat ratalo. Kaj storiti sama, brez pomoči. Kakšno stvar, ki se je ne spravi naredit ravno vsaka ženska.
Sedaj pa sem se podala v pravi projekt.
Ker me Sara ne more vreči iz sobe (potem bom brezdomka!), nama kronično primanjkuje prostora. Predvsem igrače se počutijo utesnjene, saj jih bašem že res v vsako luknjo, ki jo najdem.
Omara pa je standardna, kar mi gre precej na jetra. Police tako zelo narazen, da se kupi cunj kar podirajo. In seveda, večina prostora namenjena obešalnikom, česar ne rabim tako zelo.
Tako grem jutri iskat naročene police, da preuredim omaro. In tako pridobim malo prostora, predvsem pa funkcionalnosti.
Naslednji teden bodo izdelane tudi police za steno. Naročila sem take mini, a jih bo malo več. Da končno spravim knjige in neuporabno, a lepo kramo tja gor.
Največji projekt pa je nova previjalna miza.
Sedaj Saro previjam na svoji otroški mizi, ki je precej nizka. Na njej je le kupljena previjalna pena, a Sara že krepko gleda čez. Precej neudobno.
Odkar delava terapijo po Vojti, je še malo težje, zame seveda. Hrbet se kar lomi v neudobnih položajih.
Tako imam doma že noge, čakam še na nekaj delov... Neko podrobnost bo naredil mizar, ker s predali se res ne mislim ubadat, čeprav mogoče niti ni težko narediti predala.
Na koncu kupim le še blago v imitaciji usnja, veliko veliko debele pene in se grem tapicerja.
Sama svoj mojster, ni kaj. Se mi vidi, da nimam desca, da se mi ne da ubadat z raznimi ljudmi v hiši in da se je dedi praktično res odselil.
Upam, da bom na svoj izdelek ponosna. Pri tehniki v OŠ sem imela vedno zu:) A tu ni primerjave, kajne?
Vsakič bolj sem si želela, da bi lahko tudi jaz kdaj probala sestaviti omaro, kaj zašraufati ali pa zvrtati luknjo.
Odkar živimo v Šmarci, mi je nekajkrat ratalo. Kaj storiti sama, brez pomoči. Kakšno stvar, ki se je ne spravi naredit ravno vsaka ženska.
Sedaj pa sem se podala v pravi projekt.
Ker me Sara ne more vreči iz sobe (potem bom brezdomka!), nama kronično primanjkuje prostora. Predvsem igrače se počutijo utesnjene, saj jih bašem že res v vsako luknjo, ki jo najdem.
Omara pa je standardna, kar mi gre precej na jetra. Police tako zelo narazen, da se kupi cunj kar podirajo. In seveda, večina prostora namenjena obešalnikom, česar ne rabim tako zelo.
Tako grem jutri iskat naročene police, da preuredim omaro. In tako pridobim malo prostora, predvsem pa funkcionalnosti.
Naslednji teden bodo izdelane tudi police za steno. Naročila sem take mini, a jih bo malo več. Da končno spravim knjige in neuporabno, a lepo kramo tja gor.
Največji projekt pa je nova previjalna miza.
Sedaj Saro previjam na svoji otroški mizi, ki je precej nizka. Na njej je le kupljena previjalna pena, a Sara že krepko gleda čez. Precej neudobno.
Odkar delava terapijo po Vojti, je še malo težje, zame seveda. Hrbet se kar lomi v neudobnih položajih.
Tako imam doma že noge, čakam še na nekaj delov... Neko podrobnost bo naredil mizar, ker s predali se res ne mislim ubadat, čeprav mogoče niti ni težko narediti predala.
Na koncu kupim le še blago v imitaciji usnja, veliko veliko debele pene in se grem tapicerja.
Sama svoj mojster, ni kaj. Se mi vidi, da nimam desca, da se mi ne da ubadat z raznimi ljudmi v hiši in da se je dedi praktično res odselil.
Upam, da bom na svoj izdelek ponosna. Pri tehniki v OŠ sem imela vedno zu:) A tu ni primerjave, kajne?
Nekaj tistega
Pred časom me je M. vprašal, kako in kaj...
Moj srček.
Končno bije normalno.
Dolgo sem razmišljala o tem. Nekako sem se še bolj spoznala. Poglobila vase.
Vprašati sem se morala marsikaj, predelati marsikateri spomin, opaziti marsikateri dogodek, začutiti marsikatero čustvo.
Ta teden sem imela dovolj časa za razmišljanje. V avtu, ob radiu Hit, tetkinem CDju, je to idealno.
Dognala sem, kakšni moški so mi všeč. Zakaj so mi taki všeč.
Dognala sem svoj položaj, trenutno stanje in možnosti za jutri, pojutrišnem, za vsak nov dan.
In dognala sem, zakaj sem sploh taka. Zakaj govorim eno, želim si drugo in čutim tretje. Sedaj sem vse troje združila. Našla rešitev.
Naj ostane v meni. Tako prijetno je, ko spoznaš nov košček sebe, ko doumeš novo stvar, ko čustva postanejo prijetna. Prijetno je, ko si enkrat, končno na čistem sam s sabo.
Pravijo, da je vsak dober začetek v glavi. Sedaj verjamem.
Lepo je:)
papa
Moj srček.
Končno bije normalno.
Dolgo sem razmišljala o tem. Nekako sem se še bolj spoznala. Poglobila vase.
Vprašati sem se morala marsikaj, predelati marsikateri spomin, opaziti marsikateri dogodek, začutiti marsikatero čustvo.
Ta teden sem imela dovolj časa za razmišljanje. V avtu, ob radiu Hit, tetkinem CDju, je to idealno.
Dognala sem, kakšni moški so mi všeč. Zakaj so mi taki všeč.
Dognala sem svoj položaj, trenutno stanje in možnosti za jutri, pojutrišnem, za vsak nov dan.
In dognala sem, zakaj sem sploh taka. Zakaj govorim eno, želim si drugo in čutim tretje. Sedaj sem vse troje združila. Našla rešitev.
Naj ostane v meni. Tako prijetno je, ko spoznaš nov košček sebe, ko doumeš novo stvar, ko čustva postanejo prijetna. Prijetno je, ko si enkrat, končno na čistem sam s sabo.
Pravijo, da je vsak dober začetek v glavi. Sedaj verjamem.
Lepo je:)
papa
Finance
Začela sem si beležiti svoje finančno stanje.
To sem nekoč že počela, a sem takrat obupala, saj nisem imela nobenega denarja in nobenih stroškov, poleg mesečke. Vse ostalo je šlo itak za cunje.
Zdaj spet pišem. Najprej si zapišem, koliko denarja pride kateri dan v mesecu.
Potem napišem, koliko je obveznih, stalnih stroškov. Tu so položnice, na kar sem prav ponosna, da si bivanje plačujem sama. Potem je tu novi kredit za kurilno olje. In prispevek za hrano, ki si ga delim s tetkico.
Kar ostane, porazdelim. Bencin, Sarina hrana.
Še od tega ostanka pa lahko določim, kaj si lahko privoščim. Ta mesec je tu naprimer Sarin voziček, material za mojstrico in mogoče še kaj nepredvidenega. Naprimer zavarovanje hiše? Nezgodno zavarovanje sebe?
Tako je denar pod nadzorom in varčevanje je precej lažje. Ker že na začetku meseca vem, koliko bom prihranila in ni treba čakati do konca meseca, ko se pogleda v denarnico in ugotovi, da je prazna.
Rešila me je nekako štipendija. Navajena sem bila živeti brez nje in to je tisti dohodek v mesecu, ki ga lahko prišparam. Za zdaj...
Še prekmalu bo tu avgust, registracija...
Zrno na zrno, pogača. Kamen na kamen, palača:)
To sem nekoč že počela, a sem takrat obupala, saj nisem imela nobenega denarja in nobenih stroškov, poleg mesečke. Vse ostalo je šlo itak za cunje.
Zdaj spet pišem. Najprej si zapišem, koliko denarja pride kateri dan v mesecu.
Potem napišem, koliko je obveznih, stalnih stroškov. Tu so položnice, na kar sem prav ponosna, da si bivanje plačujem sama. Potem je tu novi kredit za kurilno olje. In prispevek za hrano, ki si ga delim s tetkico.
Kar ostane, porazdelim. Bencin, Sarina hrana.
Še od tega ostanka pa lahko določim, kaj si lahko privoščim. Ta mesec je tu naprimer Sarin voziček, material za mojstrico in mogoče še kaj nepredvidenega. Naprimer zavarovanje hiše? Nezgodno zavarovanje sebe?
Tako je denar pod nadzorom in varčevanje je precej lažje. Ker že na začetku meseca vem, koliko bom prihranila in ni treba čakati do konca meseca, ko se pogleda v denarnico in ugotovi, da je prazna.
Rešila me je nekako štipendija. Navajena sem bila živeti brez nje in to je tisti dohodek v mesecu, ki ga lahko prišparam. Za zdaj...
Še prekmalu bo tu avgust, registracija...
Zrno na zrno, pogača. Kamen na kamen, palača:)
Kako to gre s policijo?
Se spomnite, kako navdušena sem bila, ko sem šla med prazniki ven s prijateljicami?
Ja, ja, tisti četrtek, ko je bilo tako fajn bit spet v družbi:)
No, nisem povadala vsega...
Med vožnjo domov sem zagledala zataknjen listek za brisalci pred seboj. Vsa neučakana ga doma vzamem dol in pofirbcam, kaj to je.
Hmmm, neka registrska številka. Le zakaj? Le kdo bi mi zataknil registrsko za brisalce? Hmmm...
Nič mi ni bilo jasno, a vseeno sem jo spravila, če slučajno zgodba kdaj dobi svoj epilog.
Na Silvestra dan tetkica pelje moj avto v pralnico. Res je bil že potreben tuša!
In me kliče, da je na sprednji levi strani ves popraskan.
Valda nisem vedela nič o tem, saj tam ga pa res nisem nič sračkala. Zato se skrega z nedolžnim zaposlenim v pralnici...
Nakar se le spomnim, da mogoče pa je to povezano s tistim listkom!
Žarnica se mi je posvetila nad glavo in v ponedeljek takoj zjutraj hitim na policijo, povedat svojo zgodbo.
S policisti naredimo zapisnik, napišem izjavo in možje v modrem me napotijo na zavarovalnico. Seveda! Jaz pa sem se rodila s karambolom, al kaj? Valda, saj že poznam ves postopek, kajne?
Not! Vsaka stvar je enkrat prvič in tudi jaz se učim.
Na zavarovalnici že vse napišem, dočakam stolček pred referentko, nakar me pošlje nazaj na policijo.
Parkinga se ne uveljavlja, če je znan krivec. Ha, kaj res? (Ko bi meni to kdo prej povedal...)
No, krivec ni znan, je le domneven. Predvidevanje, da je zgodba prava. Vse je v rokah policista, da lastnika tiste registrske povpraša o tem. In mogoče preveri njegov avto...
Do sedaj je bil frej, zato čakam. Do jutri, ko bo spet v službi in mogoče bom nadaljevala s 'postopkom'.
Učim se. Tudi to se je treba učiti.
In vem, da je le praskarija (drugi policist se mi je celo posmehoval, zakaj se mi nekaj gre zaradi nekaj prask...), a praska na prasko, pa je avto ves štrahast.
In še črn je. Pričakovala sem, da se bo vse poznalo. Zato tudi malo bolj pazim. A to ne pomeni, da zdaj ne bom parkirala poleg nekoga le zato, ker obstaja možnost, da oni ne bo znal odparkirati svojega avta brez da bi se dotikal drugih?
Ja, ja, tisti četrtek, ko je bilo tako fajn bit spet v družbi:)
No, nisem povadala vsega...
Med vožnjo domov sem zagledala zataknjen listek za brisalci pred seboj. Vsa neučakana ga doma vzamem dol in pofirbcam, kaj to je.
Hmmm, neka registrska številka. Le zakaj? Le kdo bi mi zataknil registrsko za brisalce? Hmmm...
Nič mi ni bilo jasno, a vseeno sem jo spravila, če slučajno zgodba kdaj dobi svoj epilog.
Na Silvestra dan tetkica pelje moj avto v pralnico. Res je bil že potreben tuša!
In me kliče, da je na sprednji levi strani ves popraskan.
Valda nisem vedela nič o tem, saj tam ga pa res nisem nič sračkala. Zato se skrega z nedolžnim zaposlenim v pralnici...
Nakar se le spomnim, da mogoče pa je to povezano s tistim listkom!
Žarnica se mi je posvetila nad glavo in v ponedeljek takoj zjutraj hitim na policijo, povedat svojo zgodbo.
S policisti naredimo zapisnik, napišem izjavo in možje v modrem me napotijo na zavarovalnico. Seveda! Jaz pa sem se rodila s karambolom, al kaj? Valda, saj že poznam ves postopek, kajne?
Not! Vsaka stvar je enkrat prvič in tudi jaz se učim.
Na zavarovalnici že vse napišem, dočakam stolček pred referentko, nakar me pošlje nazaj na policijo.
Parkinga se ne uveljavlja, če je znan krivec. Ha, kaj res? (Ko bi meni to kdo prej povedal...)
No, krivec ni znan, je le domneven. Predvidevanje, da je zgodba prava. Vse je v rokah policista, da lastnika tiste registrske povpraša o tem. In mogoče preveri njegov avto...
Do sedaj je bil frej, zato čakam. Do jutri, ko bo spet v službi in mogoče bom nadaljevala s 'postopkom'.
Učim se. Tudi to se je treba učiti.
In vem, da je le praskarija (drugi policist se mi je celo posmehoval, zakaj se mi nekaj gre zaradi nekaj prask...), a praska na prasko, pa je avto ves štrahast.
In še črn je. Pričakovala sem, da se bo vse poznalo. Zato tudi malo bolj pazim. A to ne pomeni, da zdaj ne bom parkirala poleg nekoga le zato, ker obstaja možnost, da oni ne bo znal odparkirati svojega avta brez da bi se dotikal drugih?
January 4, 2008
OBČUTEK
Že lani se me je prijel nek čuden občutek.
Pa se še kar drži, že dva tedna, čeprav je že novo leto in čeprav sem vsaj nekako že pomirjena.
Občutek? Kot šesti čut. Teh imam jaz včasih vrh glave.
Imela sem ga v nosečnosti, ko sem sanjala, da bom v rokah nosila bolnega, nepokretnega otroka, a lepo punčko. Pa takrat nisem vedela niti, da bo punčka, kaj šele, da ne bo vse ok z njo.
Naslednji je bil pred kakim letom in pol. Da me lovi usoda, ker so se nenormalno pogosto dogajale nesreče pred našo ulico. V času teh nesreč sva bile s Saro na sprehodu, nekaj minut stran. Dokler usoda ni našla pravega trenutka...
Sedaj se mi dogaja tretjič. In tako zelo me je strah, da včasih zaadi živcev nevede, nehote in v podzavesti pohrustam celo čokolado. In imam diarejo na obisku.
Tokrat moram povedati naglas, povedala sem že tetkici, a ni nič odgovorila. Bila je prav čudna reakcija.
Torej, preganja me občutek, da se moram v tem tednu posloviti od ljudi. Kot da ne bom nikogar več videla. Kot da moram presoditi, s kom bi šla še na kavo, ker za vse ne bo časa.
Zraven je občutek, da moram storiti vse, kar me čaka. Vse tisto, kar sem si zadala sama in za kar vem, da drugi ne bodo poskrbeli.
Najhujši pa je občutek, da moram v tem tednu izkoristiti čas s Saro in pripraviti vse, kar bo potrebovala v prihodnje, da ji bo vsaj malo lažje in bolje.
Misli odganjam s prepričevanjem, da postajam totalen čudak in da je vse skupaj trapasto.
Upam, da je res. Trapasto.
A vseeno se sprašujem, zakaj hudiča me je vsak dan bolj strah? Zakaj me stiska pri srcu?
Ojoj...
Pa se še kar drži, že dva tedna, čeprav je že novo leto in čeprav sem vsaj nekako že pomirjena.
Občutek? Kot šesti čut. Teh imam jaz včasih vrh glave.
Imela sem ga v nosečnosti, ko sem sanjala, da bom v rokah nosila bolnega, nepokretnega otroka, a lepo punčko. Pa takrat nisem vedela niti, da bo punčka, kaj šele, da ne bo vse ok z njo.
Naslednji je bil pred kakim letom in pol. Da me lovi usoda, ker so se nenormalno pogosto dogajale nesreče pred našo ulico. V času teh nesreč sva bile s Saro na sprehodu, nekaj minut stran. Dokler usoda ni našla pravega trenutka...
Sedaj se mi dogaja tretjič. In tako zelo me je strah, da včasih zaadi živcev nevede, nehote in v podzavesti pohrustam celo čokolado. In imam diarejo na obisku.
Tokrat moram povedati naglas, povedala sem že tetkici, a ni nič odgovorila. Bila je prav čudna reakcija.
Torej, preganja me občutek, da se moram v tem tednu posloviti od ljudi. Kot da ne bom nikogar več videla. Kot da moram presoditi, s kom bi šla še na kavo, ker za vse ne bo časa.
Zraven je občutek, da moram storiti vse, kar me čaka. Vse tisto, kar sem si zadala sama in za kar vem, da drugi ne bodo poskrbeli.
Najhujši pa je občutek, da moram v tem tednu izkoristiti čas s Saro in pripraviti vse, kar bo potrebovala v prihodnje, da ji bo vsaj malo lažje in bolje.
Misli odganjam s prepričevanjem, da postajam totalen čudak in da je vse skupaj trapasto.
Upam, da je res. Trapasto.
A vseeno se sprašujem, zakaj hudiča me je vsak dan bolj strah? Zakaj me stiska pri srcu?
Ojoj...
January 3, 2008
POL URICE...
...imam časa, preden spet odrinem v Ljubljano.
Dan je poln nekih novic, ki jih moram prespati...
Operacija vsekakor bo, le upam, da se ne bo kaj zakompliciralo. Danes ni bilo mojega zdravnika, pa me je nadomestna zdravnica kar malo pomirila. Da ni tak bavbav vse skupaj. In sestra E., ona je zlata. Najbolj zlata od vseh na travmi.
Našla sem Experto. Se pozanimala za stolček. In na koncu zvedela za ceno.
Skoraj nihče ne kupuje tega. Prodajo ga le kakšnemu zavodu, šoli... Za tak denar ga tudi jaz verjetno ne bom kupila.
Je pa edini primeren. In zdi se mi, kolikor sem že prebrskala zaradi tega stola, tudi edini dobavljiv v Sloveniji.
Če ga bom vseeno kupila, ga definitivno ne bom tu, v Sloveniji. Ker samo tistih 20% davka nanese takšno vsoto denarja, da grem lahko ponj v Nemčijo, zraven pa še za pet dni v Turčijo. Samo davek. Za tak majhen stol. Pač, vreden svojega denarja...
Zakaj so ti pripomočki tako hudičevo dragi?
Ljudje, ki živijo z določenimi ovirami, ki imajo posebne potrebe, ne morejo služiti velikih denarcev za vse to. A ti ljudje to najbolj potrebujejo za svoje delovanje v nam prilagojenem okolju.
Tu se skriva odgovor.
Pripomoček za nas, zdrave in normalne je naprimer stol. Kavč. Miza. To je nadstandard, kot je ta stol za kopanje za Saro samo 'nadstandard'.
A Sara ta nadstandard enostavno potrebuje, ker se meni ne svita, kaj naj drugega.
Proizvajalec in prodajalec teh pripomočkov dobro vesta, da so te stvari za nekatere pač nujne. In da bodo kupili, ne glede na ceno. Ker brez tega ne morejo živeti normalno. No, lahko, a so brez tega še bolj odvisni od drugih in še bolj 'privezani na posteljo'. Za te ljudi je to več vredno kot za nas cela kuhinja. S temi pripomočki se vsaj malo počutijo samostojne, vsaj s tem imajo občutek, da nekaj zmorejo sami.
Zadnje čase res prevečkrat sprašujem na različnih koncih: Kako naj skopam Saro?
V soboto sem si rekla, da jo zadnjič kopam v dojenčkovem stolu... Enostavno ne gre več, v njem je vsa ukrivljena, rita sloni na štrlečem delu, ki je namenjen opori med nogami (da dojenček ne zdrsne dol), glava je podprta le v zatilju. In Sara postaja vedno bolj živahna in firbčna in zgodilo se je že, da se je prekucnila na bok - skoraj. Do zdaj sem jo še lovila.
Zaradi narave svoje noge se kopati z njo ne morem: a to največkrat dobim v odgovor. Da bi jo umivala na previjalni, samo z brisačkami, mi ni. Tudi meni paše, da voda odteče z mene in odnese s seboj nesvežino...
Pol urice imam časa, da pogruntam še kaj novega. Me prav zanima, kako se znajdejo druge mamice... Nekako že verjetno. Mora obstajati rešitev.
Sicer pa... Si bom kak večer vzela čas, da spet napišem kaj o princeski. Kako je zrasla!
papa
Dan je poln nekih novic, ki jih moram prespati...
Operacija vsekakor bo, le upam, da se ne bo kaj zakompliciralo. Danes ni bilo mojega zdravnika, pa me je nadomestna zdravnica kar malo pomirila. Da ni tak bavbav vse skupaj. In sestra E., ona je zlata. Najbolj zlata od vseh na travmi.
Našla sem Experto. Se pozanimala za stolček. In na koncu zvedela za ceno.
Skoraj nihče ne kupuje tega. Prodajo ga le kakšnemu zavodu, šoli... Za tak denar ga tudi jaz verjetno ne bom kupila.
Je pa edini primeren. In zdi se mi, kolikor sem že prebrskala zaradi tega stola, tudi edini dobavljiv v Sloveniji.
Če ga bom vseeno kupila, ga definitivno ne bom tu, v Sloveniji. Ker samo tistih 20% davka nanese takšno vsoto denarja, da grem lahko ponj v Nemčijo, zraven pa še za pet dni v Turčijo. Samo davek. Za tak majhen stol. Pač, vreden svojega denarja...
Zakaj so ti pripomočki tako hudičevo dragi?
Ljudje, ki živijo z določenimi ovirami, ki imajo posebne potrebe, ne morejo služiti velikih denarcev za vse to. A ti ljudje to najbolj potrebujejo za svoje delovanje v nam prilagojenem okolju.
Tu se skriva odgovor.
Pripomoček za nas, zdrave in normalne je naprimer stol. Kavč. Miza. To je nadstandard, kot je ta stol za kopanje za Saro samo 'nadstandard'.
A Sara ta nadstandard enostavno potrebuje, ker se meni ne svita, kaj naj drugega.
Proizvajalec in prodajalec teh pripomočkov dobro vesta, da so te stvari za nekatere pač nujne. In da bodo kupili, ne glede na ceno. Ker brez tega ne morejo živeti normalno. No, lahko, a so brez tega še bolj odvisni od drugih in še bolj 'privezani na posteljo'. Za te ljudi je to več vredno kot za nas cela kuhinja. S temi pripomočki se vsaj malo počutijo samostojne, vsaj s tem imajo občutek, da nekaj zmorejo sami.
Zadnje čase res prevečkrat sprašujem na različnih koncih: Kako naj skopam Saro?
V soboto sem si rekla, da jo zadnjič kopam v dojenčkovem stolu... Enostavno ne gre več, v njem je vsa ukrivljena, rita sloni na štrlečem delu, ki je namenjen opori med nogami (da dojenček ne zdrsne dol), glava je podprta le v zatilju. In Sara postaja vedno bolj živahna in firbčna in zgodilo se je že, da se je prekucnila na bok - skoraj. Do zdaj sem jo še lovila.
Zaradi narave svoje noge se kopati z njo ne morem: a to največkrat dobim v odgovor. Da bi jo umivala na previjalni, samo z brisačkami, mi ni. Tudi meni paše, da voda odteče z mene in odnese s seboj nesvežino...
Pol urice imam časa, da pogruntam še kaj novega. Me prav zanima, kako se znajdejo druge mamice... Nekako že verjetno. Mora obstajati rešitev.
Sicer pa... Si bom kak večer vzela čas, da spet napišem kaj o princeski. Kako je zrasla!
papa
January 2, 2008
2008
Pa je tu. Lepo, mirno in toplo...
'Najdaljša' noč v starem letu seveda ni bila tako dolga kot kakšna tistih, ki sem jih prebedela ob učenju. Bila pa je najdaljša lepa, brezskrbna in zabavna noč.
Sedaj pa je tu novo leto... Nov list, nepopisan in čist.
Brez smisla je spraševanje, kaj vse bo prineslo in kaj se nam bo dogajalo.
V redu pa je, vsaj meni, da imamo v mislih tisto rdečo nit, ki naj nas vodi.
Moja rdeča nit je... Hmmm... Vedno ob pravem trenutku zatreti negativnost v meni ali okoli mene in s tem dati prostor le pozitivnim stvarem, mislim, besedam in dejanjem.
V starem letu sem s tem šele začenjala, zato mi je včasih še ušlo. (Se vidi v zadnjem postu, a?)
Sicer pa... Kako se počutite, je kaj drugače?
Ste sprejeli tistih milijon odločitev? Si je kdo rekel, da bo ob polnoči s čim prenehal in to še vedno počne?
Pri meni bistvenih razlik ni. Je pa v meni vedno bolj prisoten občutek časa oziroma primankovanja le-tega.
V bistvu sem vseskozi vedela, da se bom šele januarja zavedala, kako hitro vse beži. In res je.
Priganja me misel, da imam le še devet dni 'časa'. Devet dni, ko še lahko hodim z obema nogama in prostima rokama. Devet dni, ko še lahko prenašam Saro. Devet dni, ko še lahko vozim avto. Devet dni, ko še lahko sploh kaj storim sama, brez pomoči.
In ko pomislim... Kaj bom zelo pogrešala?
V prvi vrsti definitivno zmožnost. Zmožnost biti mama. Pogrešala bom najine trenutke s Saro. Pogrešala bom nošenje na wc. Pogrešala bom klepetavo vožnjo v vrtec. Pogrešala bom najine plese po dnevni sobi.
Poleg nje pa bom pogrešala službo. Že zdaj mi je zelo manjkala. Na trenutke sem bila (neupravičeno) zelo jezna na vrtec.
Za januar sem še imela načrte s službo. Vsaj nekaj dni. Pa ne vem, če mi bo ratalo. Nisem si mislila, da mi bo tako fajn tam. Da me lahko ravno služba tako sprosti. Da lahko ravno med službo pridem mnogim stvarem do dna. Hkrati pa si tudi nisem predstavljala, da je tako težko imeti Saro in biti hkrati zanesljiv na delovnem mestu. Kako je lahko otrok kar naprej čist 'fertik' zaradi počutja? Kar naprej na robu bolehanja. Kar naprej nekaj... Zraven pa še šef. Takega šefa ni nikjer. Da razume. Skuša razumeti. Upam, da se bom lahko vrnila, ko bom spet na nogah.
Ne vem, ali bom uspela poleg vsega urediti stvari glede transportnega vozička za Saro. Ne vem, koliko bremena lahko prepustim tetkici. Želim si, da bi ga čimmanj. Da prej vse uredim, ker bo potem natrpano. Kar naenkrat full-time job in še otrok. Praktično biti mama nečakinji - čez noč... Pravi, da bosta uživali. Jaz pravim, da bosta obe precej zmatrani.
Najti moram še poseben stol za kopanje Sare. Pa niti ne vem, kje je Experta, kjer bi ga mogoče lahko imeli. In rada bi še vsaj začela z iskanjem primernega mizarja, ki bi naredil previjalno mizo. Moja otroška pisalna miza mi lomi hrbet in Sari je že krepko prekratka. Previjalno pa bova uporabljali še kar dolgo. Potrebna sem tudi frizerja, a imam občutek, da bo moralo to počakati...
Pripraviti moram še papirje, ker prvič ne bom mogla it s Saro na Pediatrično... (Oh, bogve kje po sobi se valjajo vsi izvidi in napotnice?) Kupiti moram malenkost za staro mamo, ki bo tačas praznovala. In iti na predčasno praznovanje k malemu A., čeprav sem bila zelo presenečena, da me je mamica povabila. Poleg vsega pa še faks, predavanja za nov predmet, ki ga celo na ekonomiji nismo imeli... Ali pač?
V bistvu pa komaj čakam jutrišnji dan, da padem spet v malo hitrejši ritem življenja. A ko pomislim na tisto gnečo na A hodniku poliklinike, na jamranje stare gospe, ki bo sedela poleg mene, na čakanje za rentgen in na ves tisti čuden strah... Nekako me je že danes strah. Kaj bo...
Potihem upam, da bo kost čudežno zaraščena. Nekajkrat sem se ujela na misli, da bi probala prestaviti operacijo... A ne smem, ker je tetkica že zmenjena v službi in v bistvu: prej ko grem, prej bo konec.
Me je pa res strah.
To odmeva v moji glavi. Prav zbrana moram biti, da lahko mislim na kaj drugega.
No, veliko je še drugih misli in dogodkov.
Zadnje dni se celo dogaja, da imam toliko zamisli za pisanje, a ničesar ne dokončam. Tako se osnutki kar kopičijo in čakajo na objavo... Nekoč...
Leto 2008 bo definitivno zanimivo. Polno. Zabavno. Srečno.
Naj bo tako tudi vaše leto 2008!
Srečno!
'Najdaljša' noč v starem letu seveda ni bila tako dolga kot kakšna tistih, ki sem jih prebedela ob učenju. Bila pa je najdaljša lepa, brezskrbna in zabavna noč.
Sedaj pa je tu novo leto... Nov list, nepopisan in čist.
Brez smisla je spraševanje, kaj vse bo prineslo in kaj se nam bo dogajalo.
V redu pa je, vsaj meni, da imamo v mislih tisto rdečo nit, ki naj nas vodi.
Moja rdeča nit je... Hmmm... Vedno ob pravem trenutku zatreti negativnost v meni ali okoli mene in s tem dati prostor le pozitivnim stvarem, mislim, besedam in dejanjem.
V starem letu sem s tem šele začenjala, zato mi je včasih še ušlo. (Se vidi v zadnjem postu, a?)
Sicer pa... Kako se počutite, je kaj drugače?
Ste sprejeli tistih milijon odločitev? Si je kdo rekel, da bo ob polnoči s čim prenehal in to še vedno počne?
Pri meni bistvenih razlik ni. Je pa v meni vedno bolj prisoten občutek časa oziroma primankovanja le-tega.
V bistvu sem vseskozi vedela, da se bom šele januarja zavedala, kako hitro vse beži. In res je.
Priganja me misel, da imam le še devet dni 'časa'. Devet dni, ko še lahko hodim z obema nogama in prostima rokama. Devet dni, ko še lahko prenašam Saro. Devet dni, ko še lahko vozim avto. Devet dni, ko še lahko sploh kaj storim sama, brez pomoči.
In ko pomislim... Kaj bom zelo pogrešala?
V prvi vrsti definitivno zmožnost. Zmožnost biti mama. Pogrešala bom najine trenutke s Saro. Pogrešala bom nošenje na wc. Pogrešala bom klepetavo vožnjo v vrtec. Pogrešala bom najine plese po dnevni sobi.
Poleg nje pa bom pogrešala službo. Že zdaj mi je zelo manjkala. Na trenutke sem bila (neupravičeno) zelo jezna na vrtec.
Za januar sem še imela načrte s službo. Vsaj nekaj dni. Pa ne vem, če mi bo ratalo. Nisem si mislila, da mi bo tako fajn tam. Da me lahko ravno služba tako sprosti. Da lahko ravno med službo pridem mnogim stvarem do dna. Hkrati pa si tudi nisem predstavljala, da je tako težko imeti Saro in biti hkrati zanesljiv na delovnem mestu. Kako je lahko otrok kar naprej čist 'fertik' zaradi počutja? Kar naprej na robu bolehanja. Kar naprej nekaj... Zraven pa še šef. Takega šefa ni nikjer. Da razume. Skuša razumeti. Upam, da se bom lahko vrnila, ko bom spet na nogah.
Ne vem, ali bom uspela poleg vsega urediti stvari glede transportnega vozička za Saro. Ne vem, koliko bremena lahko prepustim tetkici. Želim si, da bi ga čimmanj. Da prej vse uredim, ker bo potem natrpano. Kar naenkrat full-time job in še otrok. Praktično biti mama nečakinji - čez noč... Pravi, da bosta uživali. Jaz pravim, da bosta obe precej zmatrani.
Najti moram še poseben stol za kopanje Sare. Pa niti ne vem, kje je Experta, kjer bi ga mogoče lahko imeli. In rada bi še vsaj začela z iskanjem primernega mizarja, ki bi naredil previjalno mizo. Moja otroška pisalna miza mi lomi hrbet in Sari je že krepko prekratka. Previjalno pa bova uporabljali še kar dolgo. Potrebna sem tudi frizerja, a imam občutek, da bo moralo to počakati...
Pripraviti moram še papirje, ker prvič ne bom mogla it s Saro na Pediatrično... (Oh, bogve kje po sobi se valjajo vsi izvidi in napotnice?) Kupiti moram malenkost za staro mamo, ki bo tačas praznovala. In iti na predčasno praznovanje k malemu A., čeprav sem bila zelo presenečena, da me je mamica povabila. Poleg vsega pa še faks, predavanja za nov predmet, ki ga celo na ekonomiji nismo imeli... Ali pač?
V bistvu pa komaj čakam jutrišnji dan, da padem spet v malo hitrejši ritem življenja. A ko pomislim na tisto gnečo na A hodniku poliklinike, na jamranje stare gospe, ki bo sedela poleg mene, na čakanje za rentgen in na ves tisti čuden strah... Nekako me je že danes strah. Kaj bo...
Potihem upam, da bo kost čudežno zaraščena. Nekajkrat sem se ujela na misli, da bi probala prestaviti operacijo... A ne smem, ker je tetkica že zmenjena v službi in v bistvu: prej ko grem, prej bo konec.
Me je pa res strah.
To odmeva v moji glavi. Prav zbrana moram biti, da lahko mislim na kaj drugega.
No, veliko je še drugih misli in dogodkov.
Zadnje dni se celo dogaja, da imam toliko zamisli za pisanje, a ničesar ne dokončam. Tako se osnutki kar kopičijo in čakajo na objavo... Nekoč...
Leto 2008 bo definitivno zanimivo. Polno. Zabavno. Srečno.
Naj bo tako tudi vaše leto 2008!
Srečno!
Subscribe to:
Posts (Atom)
