KO ZMANJKA ZRAKA

Malo prej se mi je zgodilo. Že tretjič mi je zmanjkalo zraka!

Ta teden je bil nekako v znamenju zdravnikov... Takšnih in drugačnih.
Jaz sem končno zašla k zobozdravniku, saj je dvojka spredaj začela glasno štrajkati.
V torek smo slikali ta majhen zobek in včeraj ugotovili, da bo šel ven. Nikoli si nisem mislila, da bom ostala brez zoba, kaj šele, da bom sedaj vse svoje prihranke usmerila v nakup nadomestka zanj.
Tako mi je prvič zmanjkalo zraka. Kako je zob počil počez, nimam pojma. Vem le, da imam že dobro leto probleme z njim. Malo sem pomislila, če sem se tudi v zob udarila ob tisti prometni nesreči, a se enostavno ne spomnim, s katerimi deli glave vse sem drajsala po asfaltu...

Včeraj je imela Sara kontrolni EEG na pediatrični kliniki.
mene je presenetilo dejstvo, da mi prvič od vseh obiskov tam, ni bilo peklensko vroče. In da so bili vsi zelo zelo prijazni. Celo zdravnica:)
Namen tega EEGja (snemanje možganske aktivnosti) je bil, da bi spet poskušali ukiniti protiepileptično terapijo. Res sem si zaželela, da Sari nebi bilo več treba jemati zdravil. Niti ni imela očitnih napadov v zadnjem letu in pol. In vse je kazalo na to, da bo vse ok.
Ko sem sama vmes 'skočila' (beri: šla peš od PeK do Aškerčeve!!! In nazaj! Zmatrana še danes. V eno smer 20 minut hitre hoje. Čutila sem vsak vijak v nogi posebej.) k zobozdravniku, je zdravnica tetkico seznanila s trenutnim izvidom. Zelo slab.
Že prejšnji EEG je bil slab. A tokrat... Terapijo so povečali. Zvečer dvojni odmerek.
Ko mi je tetkica to povedala, sem drugič ostala brez zraka.

In danes... Preurejam sobo, vrtam luknje, montiram police.
Zvoni telefon, iz Ortosane. Super, po voziček lahko prideva s Saro jutri. Ob vrtanju delam načrt, kako bi špricali vrtec in šli na prvi sprehod s super duper vozičkom. Takrat je bila ura okoli enajstih. Pm.
Sredi vrtanja zaslišim telefon iz druge sobe, zvonil je glasneje kot ponavadi. Ponavadi ga ne slišim in moram vedno klicati nazaj.
Ženski glas na drugi strani mi pove, da kliče iz travme. Da sem jutri na programu. Da moram biti nocoj tam. Vpraša, če je v redu. Tokrat je bila ura pol dveh. Am.
Tretjič mi je zmanjkalo zraka.

Tihi glas v ozadju mi je govoril, da bo sigurno en petek, ko bom na vrsti. A prepričevala sem se, da sem padla na konec vrste in bom še dolgo doma, čakala na klic.
Tako sem tudi ves strah odrinila na stranski tir. A kako hudiček hitro najde priložnost, da pride na plano v vsej svoji veličini!

Zdaj diham. Globoko.
Upam, da mi hitro uspe namontirati še kakšno polico, da me delo ne bo čakalo...
Hitim po Saro. Z vozičkom pa še nekaj časa ne bo nič, saj tetkica končuje s službo prepozno.

Nekako še nisem prespala vsega. A mi ni bavbav.
Niti to, da ima Sara večje odmerke. Mogoče bi me moralo skrbeti, saj narkotik ni kar tako. Da ne bo preveč zaspana. Preveč pasivna. Preveč umirjena.
Niti to, da bom ostala brez zoba. Se bom pač samo hihitala. Itak me ne vidi veliko ljudi.
In da jutri zjutraj ne bom objokana, ne bom tečna in ne bom zahtevala splošne anastezije. Naj opravijo, kot znajo. Saj so dobri. Oni že vedo, kaj delajo.

Danes bo en sam velik kaos. Da sploh vse pripravim za s seboj. Da očistim bergle vseh pajčevin. Da si dopovem, da sem pogumna. Kot je pogumna moja mala Sara.

papa


P.S.: Se bom pa v bolnici končno odvadila čokolade. In se naspala.