December 17, 2008

TIKA TAKA

Draga mama!
Želim si, da te danes odpeljem domov...
...Želim si, da bi ti bila še naprej tako zelo podobna, a vseeno...
...Zdaj ne spusti več na plano vseh svojih skrbi za druge!
Prosim, naj te zdaj skrbi samo še zase in dovoli, da tudi nas skrbi zate.
...Da bo tvoj srček v slogu in pravilnem ritmu še dolgo tiktakal!
Tvoji Petra in Sara.
Radi te imava!

December 16, 2008

hmmm

Kaj bi pisala?

Po eni strani bi mi zdajle pasalo tipkati. In v 'realnem življenju' si ob takšnih in drugačnih prigodah rečem, da si moram to in ono zapomniti, da bom napisala na blog... No, pa je danes vse izpuhtelo. A sem prepričana, da bo na koncu iz tega spet en dolg post;)

Sicer se imamo fino. Kaia smo že čisto navajeni, ujeli smo njegov ritem. Še lepše pa je, da se je on privadil nas in našega ritma. Ja, vmes sem si že rekla, da smo res ena posebna sorta žensk v tej hiši, ob katerih bi se človek lahko nasmejal do solz, pa tudi zjokat se ne bi bilo težko=)

Sara pridno hodi v vrtec in čudim se temu, da ni nič bolna. Prav vesela sem za to. Da vsak dan namenimo čas svežemu zraku, čiščenju noska in igri. Ja, telovadimo samo, ko je nuja. Na to nisem ponosna. Sploh Vojta včasih kar ne gre... Ko pridemo malo pred peto popoldan domov, ni časa, da bi se Sara lahko zmišljevala, kdaj ji paše telovadit... In zato je včasih veliko joka, ker je nuja in ne 'proste izbirne vsebine'...

Igranje pa vedno prinese nova spoznanja, nove napredke. Komaj sem verjela svojim očem, pa še fino sem se nasmejala ob tem, kako Sara kuha v svoji novi mini kuhinji. Miklavž je res dobro izbral, saj je mini ravno dovolj nizka, da v sede doseževa vse, tudi do šporgeta=) In smeha vredno dejanje? Ko Sara pride na vrsto, da poje vse skuhano: Mala dejansko odpre usta in čisto malo iztegne jezik, da se dotakne mini žličke ali vilčke. Ko ima v ustih nevidno hrano, se nasmehne. Potem pa začne z improviziranjem grizenja. Opa! Nimam pojma, kako bi jo naučila, da bi tudi pravo, čisto pravo hrano lahko grizla in mlela.
Ko pomivava posodice s suho vodo in jih briševa z nevidnimi krpicami, je smeha na tone. Še Kai se ji smeji=)

Drugo so knjigice. Ker smo že od malega nori nanje, smo sedaj še bolj nori. Ker so se ljudje tega naučili in Sara dobi za darila same kul knjige! Zdaj si na tla pogrneva najlepšo roza dekico, Sara dobi še dodaten povšterček za pod rit in bereva. Zraven imava malo večjo pručko, okoli se obloživa z idejami za kasneje (beri: legice, lesene kocke in obročke za funkcionalno učenje, barbike...), kajti meni se ponavadi po prvi prebrani knjigi ne da vstati. In tako sediva kakšno uro in se spomniva vseh mogočih iger. Ponavadi pride ven improliga domačega gledališča. Sem že pomislila, da bi šla na sprejemce na AGRFT, sigurno bi komisijo vsaj nasmejala, če ne že pripravila do tega, da bi me sprejeli;)

Jah, Sara verjetno uživa... Čeprav še vedno dosti gledamo risanke in tega časa mi je škoda. A so nujno zlo, saj moram jaz vmes kdaj pripraviti torbo, pa peljati na hitro Kaia ven, skuhati večerjo ali pa le pospraviti aktualno nastavljeno kramo, da potem spet kaj najdem...


Zadnjič mi je stara mama rekla, da sem vsak dan bolj podobna mamici. To je bil kompliment in pol. Mami mi je namreč vzor, vsaj kar se tiče materinstva in obnašanja. V 12. letih je nisem dobro spoznala kot žensko in osebo, saj sem bila otrok in kateri otrok se zanima za zgodovino in karakter staršev? Ne rata mi biti vedno ponižna, se pa velikokrat zjočem, kot se je ona. In čeprav vztrajam, da sem po zunanjosti, trmi in vzkipljivosti slika stare mame Štefke, sem ponosna na to, da me vsaj nekdo vidi podobno mamici.

Pred dnevi me je tetkica malo uredila 'v frizuro'. Kolikor se mi je najprej zdelo grozno, sem zdaj ponosna=) Ker so odzivi pozitivni. In ker mi je celo zdravnik rekel, da izgledam super, da žarim in sem srečna. No, to pa je nekaj, kajne? No, sprednji lasje bodo odslej vedno kratki, saj mi povrnejo leta, za katera so me ljudje vedno postarali.

Moja desna golenica je končno zaceljena! Juhu! Bula bo ostala, saj je to cena celjenja. A naj bo, imam vsaj posebnost: bulo sredi noge.
Zdaj me čaka le še tomografija gležnja. Če je razpoka še tam, se lahko odločim za hitrejšo, a bolj zakomplicirano pot: z operacijo. Če ne, mi lahko naredijo toaleto sklepa (očistijo vso svinjarijo okoli kosti, ki je ni malo, glede na zabuhlost, ki je vidna od daleč) in odškrtnejo tisto koščico na nartu, ki tako žulji.
In potem? Konec! Komaj čakam to finalno dejanje, slovo na travmi in mojo sprijaznjenost, da nikoli ne bom postala (ne, da sem kdaj hotela) kvazi športašica.

Naučila sem se zamenjati sprednjo luč v avtu. No, v petki sem to obvladala, saj ni bilo kaj obvladati. Tu pa je dejanje vredno dveh milih kletvic (slovenskih in ne jugoslovanskih!), saj kazalec in prstanec skoraj dobita podaljšano verzijo samega sebe. Na kratko, kratka havba ima dolgo pot do luči.

Spravljam se okranclati in zimprovizirati venček za na vhodna vrata. Tetkica je dala že jasne napotke, le še fizikalec s silikonsko pištolo v eni roki in laksom v drugi manjka.
Potem pa me čakajo voščilnice. Idej imam preveč in sploh ne vem, kje naj se lotim prve. No, najbolje bo, na najprej narežem papir, kajne?
Seveda, v ponedeljek imam še en izpit letos... In tako je volja za ustvarjanje še večja, idej je nešteto in tudi čas se bo hitro našel, čeprav vem, da je prvotno ta čas namenjen zapiskom.
A izpit je lahek, tako kot je bil prejšnji, katerega rezultat mi je polepšal včerajšnji dan=)


Še to... Zavestno odvajanje od čokolade? To obstaja? Se priporočam za nasvet, kako ne poseči po čokoladi v trenutku, ko jo vidiš v mislih. To je moj največji problem! Iz tega problema bi znala narediti dramo, veliko večjo kot kakšna prelepa afnasta najstnica, ki cvili zaradi mozoljev in dveh odvečnih kilogramov.


Kmalu bodo tu prazniki! HoHoHo!!! Vas je že zadelo? Lepe rdeče kapice z belimi obrobami in velikim, belim cofom? Že noro postavljate dreveščka, okrašujete hiške, montirate bleščeče lučke? Imate že ograjo za jaslice? (Mi je nikoli nimamao, ker se vsak poskus izjalovi in letos... Ah, letos nujno rabimo ograjo za jaslice!)
In, je že aktualno vprašanje na vsakem koraku: Kje boš za novo leto?
No, kje boš pa ti?


papa ;)

December 7, 2008

ZUNAJ IN ZNOTRAJ, V ENEM TELESU, PA TAKO NARAZEN!

Odkar je z nami psiček Kai, je čas zapolnjen res do zadnjega kotička.

Tudi jaz imam malo več energije. Zase.

Tako se spet prav po otročje igram s Saro, mislim o mislih pa le še, ko sem s psom zunaj... Ostali čas, ko ni Sare in ko Kai ves priden drema pri nogah, izrabim za učenje in branje.



Ja, res, spet malo berem. Včasih se mi zdi, kot da že od mature nisem ničesar prebrala.
Ker je bil Alamut res zadnje čtivo, tako pravo, obvezno, sicer zelo všečno in zanimivo, a pod prisilo. No, pa se potem vedno spomnim, da od tedaj berem bolj knjige, ki so 'zame'.
Seveda po obdobjih, ki redno kar prihajajo in izginjajo, nikoli za vedno, a vedno so tu. Enkrat je torej na sceni drugačnost, otroci sončki, potem spet vsi čari samozavesti in samopodobe, zdaj pa so na sceni angeli v prav posebni obliki=)

Mogoče ob priliki najdem čas, da katerega podelim z vami.



Prišel je Miklavž, pa tudi že odšel=) Letos je Sari prinesel oboje, kar je bilo na njenem listku želja. Kombinezonček so zamenjale tople tople trikrat podložene hlače (ker sem potem razmišljala, da ima lahko take tople hlače, saj ne bo sedela v snegu in podobno...), sanke pa že čakajo na izlet v neznano=)

Je pa letos Sara srečala Miklavža tudi v živo. Tudi slikala se je z njim v naročju!
Tam ji je prinesel mini kuhinjo, ki je ravno pravšnja za domačo delovno terapijo=) Tako sedaj vsak dan skuhava meso in krompir (mnjami=)), popijeva sok, za sladico sladoled in celo za sabo pomijeva vso umazano posodo!
Sara uživa, ob tem trenira sedenje na tleh, sprošča roke in se srčno nasmeji.
Le posodico za kuhanje kavice morava še najti, pa narediti mini servetke=)



Jaz pa... Ob vsem tem se zdi vse idealno in super, kajne?

Saj je, no, bi bilo, če jaz nebi imela nekje v sebi še enega glasu, ki me stalno kritizira, ocenjuje, podcenjuje, komandira in si verjetno nasploh zelo želi, da me sploh nebi bilo.

Jah, ta glas je grozen. Verjetno je to moja druga osebnost. In zelo si želi prodreti v ospredje in postati prva osebnost. Borim se in borim, prigovarjam si, da sem čisto ok in da nisem svetovni čudak, da vsaj komu kaj pomenim in me ima vsaj kdo rad... No, pa je ta smotani glas kar na dobri poti, da mi uničuje dan za dnem, da mi v glavo kliče misli, ki so grde in me spravljajo v obup. Iz obupa pa strašanska slaba volja in napetost.
Upam, da mi bo borba uspela, čeprav obupujem in na koncu vedno verjamem, da je to res.

Zakaj? Ker vsak večer pomislim tudi na to, kako mi gre lahko toliko stvari narobe. Sedaj je prvi problem spet noga, ta zgodba očitno nima konca. Dan, ko ne vzamem ketonala, je grozen. Če vzamem ketonal, čutim stranske učinke (želodec). V stopalu, kjer so se zarasle kosti hitro in lepo, mi ena vedno hitreje raste navzven. Posledično me bolijo vsaki čevlji in v trgovini, tudi če bi hotela (beri: znala usmeriti denar zanje), ne dobim primernih novih. Vse mi je preozko v nartu. S to nogo se počutim že tako grozno. In nikomur ne upam pojamrat, ker že doma dobim odziv 'ne jamraj, pojdi k zdravniku'. Ja, samo zdravnik mi ne pomaga več, njemu je to vse ok in baje se samo nočem navadit. Kako naj se navadim na slabšanje stanja? Kje naj vzamem denar za čevlje po meri, ki so očitno neizogibni?

Da pa ni konec slabih stvari, zadnje čase srečujem ljudi (tudi na spletu), ob katerih se počutim neumna. Ne neumna, še nesposobna za povrhu! Pa ne, da se tako počutim, zelo si želijo, da bi mi dopovedali, da taka sem.

Mi lahko kdo sodi, da je narobe, da imamo psa? Ne, nisem ga jaz kupila, midve s Saro imava le vsa dovoljenja, da ga negujeva in crkljava. In po enem tednu pri nas je na Saro že naredil velik vtis, pusti ji biti, kakršna je in ga lahko vleče za dlako namesto boža. Ve, da se pri njej crklja in da njo lahko le liže po rokah (čeprav bi jo on rad še po ustih), na meni pa lahko tudi malo prime štumfe in copate... In po enem tednu skoraj ni več lužic v stanovanju, če so, so po naši krivdi, ker se obiramo na poti ven... Ne, nekateri so pa sveto prepričani, da jaz ne morem skrbeti za psa, da imam s Saro dovolj dela in naj se posvetim njej... Halo? Kaj bi šele bilo, če bi si še vedno želela otročka (zdaj si ga pa ne več!?!, hvala psu za to spoznanje) oziroma tri, kako bi sfolgala to in vozila dva vozička hkrati na sprehode?

Moti me, da se ljudje vtaknejo vame. Vedno in povsod. Stare mame po vasi sem že prebolela. Čeprav ne razumem, zakaj se ne vtaknejo v poročene mamice? Jih mož ščiti? Je zato, ker je poročena, super mama? No, jaz to za mnoge nisem iz samo enega razloga: ker samska ženska ne more (in ne sme?) biti dobra mama.
Po mojem mnenju je pa ravno materinstvo tisto, kar mi sploh gre v življenju. In ne kritiziram in ne komandiram drugih, čeprav nekateri delajo drugače in kdaj pomislim, da bi bilo bolje pa še malo bolj drugače... Ne, trudim se biti tiho. Potem pa ravno iz njihovih ust v moja ušesa (preko starostnega posrednika), da vse delam narobe in da ne znam živeti.
O, hvala lepa.

Malo negativnosti ne škodi. Vsaj ne, dokler še znam presoditi, da mnenja drugih niso pomembna. In dokler se znam iztrgati iz svoje vedno večje zakompleksanosti... Ker v tem primeru se vedno nagradim s še več pozitivnosti in optimizmom=)


No, nekaj pa še moram napisat! Čeprav bi si to zaslužilo svoj post na blogu: srečala sem Klemna Slakonjo! Ja, v petek dopoldne, ko sem namesto Miklavža kupovala čokoladice v Müllerju, je stal na nasprotni blagajni. Ker je bil brez las, sem morala vprašati tetkico, če mu je samo nekdo tako podoben ali je res on... No, pa je bil. Teh oči ne zgrešiš.
In ja, že nekaj tednov se vsako jutro (no, skoraj vsako) peljem mimo njegovega avtomobila. Zdaj namreč vozim v službo (spotoma, ko peljem Saro) še tetkico in brez očal sem videla njegov avto, na daleč=) Samo upam, da tja hodi gret posteljo in da ne živi v tistem starem socialističnem bloku...
No, kakorkoli... Stal je čisto blizu mene. Tako me je zmedel, da sem na blagajni samo plačala, čisto sem pozabila, da bi bilo kupljeno dobro spravit, naprimer, v vrečko. Bolj sem se ubadala s tem, zakaj hudiča se nisem oblekla normalno, kajti v vrtec zjutraj grem vedno v cunjah, ki so bolj za doma. No, v petek so bile na vrsti vsaj kavbojke in ne trenirka=)

Potem pa sem včeraj seveda spet malo pogledala na TV sredi popoldneva. Da sem preverila, če je res na ekranu tako drugačen. In je res. Puder mu prav paše, zakrije mozolj na čelu... V živo pa izgleda kot mi, navadni smrtniki, ko z belo belo poltjo spremlja soigralko (cimro? punco?) pri nakupu wc papirja in vode (bila je z roza etiketo, v kaj vse se vtaknem=))... Res je na ekranu in z lasmi malce lepši, a ko ga človek, kot sem jaz, vidi v živo, je še vedno favorit na naši sceni.
(Če upoštevamo dejstvo, da praktično ne spremljam 'zvezd', ker so moje zvezde ljudje, ki se jih lahko dotaknem.)


Toliko za zdaj=)
Malo sicer pogrešam blog, ker bi rada veliko napisala in pisala... A se dogaja in dogaja, prav prijetno je in začenjam čutiti duh veselega decembra, zato se oglašam bolj redko... (mogoče mi bo pa letos uspelo prvič probati okus kuhanega vina?)
Fotke, veliko fotk... sledi=)

Bodite lepo!

Vaši Petra in Sara*

November 28, 2008

ZIMSKI ČAROBNI ČEVELJCI

Danes bi mi prišli prav=)
Khmm, tako zelo sem ga čakala, zdaj je tu! Sneeeg! Jeeej!
Zjutraj sem v Ljubljani še godrnjala, če nas je letos zima izpustila. Pred vrtcem so bile kolesnice, vse okoli nežna belina na zelenem ozadju, a pri nas, tik pod planinami: NIČ.
Preden sem šla po Saro, sem se precej obirala...
Še na pošto, pa v en tak mini šoping, ki sem ga prestavljala že zelo dolgo (danes je bila penzija=)).
No, kupila nisem nič, le potico (dve, ker imam tako velike oči!) in neko presenečenje za princa.
Pa sem na poti iz Ljubljane spet godrnjala in se tolažila s tem, da je verjetno pa v Šiški tudi kaka toplarna ala Moste in zato sneži...
S Saro sva skočili še v tavelikega Mercatorja v Ljubljani (nisem opredeljena, ali je tam Šiška ali so Dravlje...), ker v tistem mini šopingu nisem dobila čisto nič! No, tu pa sem=) Happy me!
Ko sva prispeli do domačega dvorišča sem doumela, da bo res snežilo.
Hitro sva pojedli kosilo (mmm, čufte=)) in se pripravili za odhod. Ura je bila nekaj čez pet popoldne.
Tako sem se veselila obiska in da bom videla tisti wannasee prizidek, pa malega princa in klepet... da me je sneg na poti le še bolj razveseljeval.
Dokler ga ni bilo skoraj preveč.
Do odcepa na stransko cesto je šlo čisto v redu. Tetkica ima v redu gume, saj so super prijele tudi ob naglem zaviranju. Ustavilo pa se je, ko me je zanesla vsaka vijuga snega na cesti. No, če lahko temu rečemo cesta, saj je bila vožnja identična kot če bi vozila po Krvavcu.
Naj omenim, da sploh nisem predvidela Selskega klanca? Niti tega, da nam lahko kdo pride nasproti in se bom morala ustaviti, saj je cesta ozka.
No, in sem se morala ustaviti dvema avtomobiloma, ki sta kar postrani drsela po klancu.
Naj razlagam naprej? Nisem mogla speljat naprej, avto je le še kopal, ob zaviranju je bil avto vedno bolj v podobnem položaju kot vaška barikada.
Na srečo je bil poleg kombi, ki je obtičal za robom. Gospod je videl da se matram in da nimam pojma, kaj naredit, kako se izkopat iz luknje in zagate.
Pomagal mi je obrniti avto, me hkrati naučil koliko gasa in bremze je potrebnega... Neskončno sem mu hvaležna!
Stara mama se je še vedno držala za vse možne vire prijema v tetkinem avtu.
Sara je kar jokala. Točno je vedela, da me je strah, da slučajno nebi zgrmele za robom ceste po klancu...
Ko smo avto obrnili, je šlo gladko. Recimo. Navzdol v snegu pa znam vozit!
Ko sem se spomnila dogodivščin izpred štirih let, sem se glasno vprašala, kako sem si takrat upala v najhujšem snegu vozit s petko proti Krvavcu in zjutraj še pred plugom dol?
Enkrat sem zletela s ceste, a sem se šele nocoj zavedela, kaj sem takrat tvegala... Kako sem bila nespametna, bilo mi je v užitek, ko sem vsako jutro na ledeni cesti probavala manevre, pa z ročno v ovinek in vse, o čemer so se pogovarjali fantje ob večernem pivu...
Mama je pripomnila, da takrat nisem imela Sare in sem si zato vse upala.
Nocoj pa me je bilo strašno strah. Celo zmolila sem vmes, se priporočila svetemu Krištofu. Najbolj me je bilo strah za Saro. Če se nam kaj zgodi, bo izgubila vse, pa že tako ničesar nima, sem si mislila. Odvil se mi je film, kako smo poškodovane. In Sara ne zmore povedati ničesar, ne vem, če bi se uspela boriti že samo za dihanje.
No, taki prizori pri meni niso nič tujega. Že dve leti imam more ob vsakem manjšem problemu na cesti. Že samo, da me kak avto izsili ali prehiti, se mi odvije film, kaj vse se lahko zgodi. In vedno v teh prikaznih vidim samo Saro, vso nemočno.
Sedaj je vseeno. Plugi so že na delu, jaz pa že komaj čakam jutro, ko se bom navsezgodaj odpeljala proti Ljubljani po tetkico. Le da bom tokrat, če bo še snežilo, avtomobilu obula zimske čarobne čeveljce. Seveda! Verige=)
Prav ponosna sem, da jih znam namontirat. Ker sploh ni težko. Če bi živela v Kanadi, bi verjetno to počela bolj pogosto in posledično bolj hitro. No, pa živim le v Šmarci, a sem vseeno vesela, da bom končno začutila varen oprijem cestišča s ketno.
Sneg pa... Naj kar pada! Dokler ga ne bo zares preveč. Kar verjetno ne bo nikoli, saj ponavadi prej obupa in se zimska pravljica konča.
Vseeno upam na bel bel, zelo bel božič in tudi novo leto je lepše pričakati buden, če zunaj škripa sneg pod škornji=)
Evo, me je že zajelo praznično vzdušje!
Bodite lepo!

November 25, 2008

VEM, VEM

Res vem, da včasih pa preveč pišem.
Ampak dele nimam časa, da bi svojo jezo usmerila v sestavljanje omare, šraufanje in zajebavanje s panti. Tko da, spet nasanka PC, ker mi je kar zavrelo.

Kdaj, kaj, zakaj?

Bila pri zdravnici v RA. Res, zadnji trenutek se vse spomnim.
Jutri greva s Saro na sprejem na pediatrično kliniko za snemanje EEGja. In sem pač rabila napotnico. Ta opravek sem uspešno odlašala do danes.
In ker se na telefon ni oglašala, sem mogla it v Domžale. Pa sploh nisem bila prepričana, ali dela.

No, pa sem dobila napotnico.
Potem mi je šla pa razlagat od vrtca. Ona pač rada vse na dolgo in široko razloži.
In počasi že doumeva, da mi njeno mnenje bolj malo pomeni, da jo imam le za birokracijo: da napiše izvid, da izda napotnico, da dobim recept.
No, pa sem sceno, kakšni smo starši požrla in nisem več poslušala. Ker mi je v prvem stavku rekla, zakaj se trudimo dat otroke med normalne, pol na koncu se je pa tok zapletla, da je grajala politiko in sistem, ki jih daje v zavode, stran od normalnih in zdravih otrok, zakaj da jih izolirajo...
No comment, res!

No, pa ko sem bila že tam in ker je imela očitno dovolj časa zame, jaz pa sem pozabila, da se mi v bistvu zelo mudi, sem previdno vprašala:

"Na sočo bi šla sprobat nadomestno komunikacijo. Saj z logopedinjo delamo, a tam imajo opremo, več izkušenj, že primere čisto podobne Sarinemu, pa se mi zdi primerno."

"Blablabla... Zakaj pa zdaj? Saj vem, da Sara zelo razume in to pokaže, a je prekmalu... Blablabla... Nimate še dovolj dolgo logopedske obravnave, da bi kar preskočili stopnjo višje... Blablabla... Dajmo zdaj na tem funkcionalnem učenju delat, čez leto ali raje dve pa bomo videli, če bo primerno... Blablabla... Saj ta logopedinja nima tečaja za nadomestno komunikacijo..."

Hmmm, zakaj hudiča sem taka? Zakaj sem bila tiho?
Lepo sem prikimala in rekla, da sem ravno zato pa prišla njo vprašat, če bi bilo, pa da v redu.

Joj! Pa tega sploh ne mislim! V moji glavi se jasno podi misel, da je pri Sarinem razumevanju že skrajni čas, da kaj premaknemo v tej smeri.
Motorično, če bo kaj še dosegala, bo počasi. In na motoriko se ni več za zanašat. In jaz bi se rada usmerila počasi v Sarino umsko napredovanje.

Saj vem, ko bom čez dve leti prišla na sočo, bom pa deset minut poslušala: "Ja gospa, kje ste pa bili doslej? A se ne zavedate, kako je pomembno kmalu začeti z otrokom delat? A ste sploh kaj delali?"
In to si bom definitivno očitala. Očitam si že danes do te mere, da sem spet spustila nekaj solz na plano.

Zanima me, ali se druge mame skregajo al kaj. A se pregovarjajo pol ure, dokler ne dosežejo svojega? Ali vzamejo s sabo moža, da on z basom pove, da to ni želja, ampak ukaz?

Včasih mi res ni všeč moje popuščanje, prijaznost in dejstvo, da sem copata in dovolim zdravnikom držati vajeti Sarine usode v svojih rokah.

No, pa mam prav vesel dan čisto pokvarjen.
In zato gre zahvala v Domžale, k precenjeni zdravnici.

Bodite vsaj vi nasmejani!

LJUDJE, VELIKO LJUDI. NOVI LJUDJE.

Hmmm, odkar blogam, sem navezala stik z mnogimi.
Z enimi čisto frišnega, z drugimi sem obudila stare stike. Oboji so zame nekaj novega in prijetnega.
Z večino novih ljudi sem še vedno v fazi komentarjev, nekatere doleti ta čast, da celo odpišem mail. Pa ne, da nebi hotela ali karkoli v negativnem smislu, le jaz in maili - stara pesem, a vedno ista. Že pravi evergreen je, da jaz pač včasih odpišem šele po nekaj tednih, včasih mesecih...
No, ker mi pa že ravno ne paše predbožično vzdušje v stilu kupuj, kupuj in še malo več kupuj, sem si letos za okrasitev svojega adventa omislila kavice in sprehode.
To je najlepša okrasitev srca, duha in nasmeha=)
Najprej sva s Saro spoznali Majo in malega velikega Lana. Že spodaj med vrati sem se zaljubila vanju. No, saj veste, kako mislim.
Šarmantni gospodič, še ne dveletnik me je osvojil v trenutku. Tekom večera pa sploh, ko sem se čudila, kako otrok lepo je, koliko poje (ko bi se Sara zgledovala po njem, bi bilo krasno!) in kako ima osvojeno lepo oliko. Igral se je z igračami, ki sem jih prinesla, pa so še meni po petih minutah odvrnile zanimanje. Celo pospravil je sam, navezal stik s Saro, kar pa je sploh (a kdo tega še ne ve?) velik plus pri meni.
Njegova mami pa... Enostavno se ob njej lahko skrijem, saj izžareva šarm in samozavest, sploh pa zna spustiti otroka v sebi na prostost, zna biti spontana in je zanimiva, očarljiva.
No, pa še njen pulover je še nekaj dni buril duhove v naši hiši, ker sem vsaj kaj podobnega že štirikrat iskala po vseh katalogih in online shopih na netu. Maja, kje si ga kupila?
Po tem kul večeru je prišla še sobota, ko je Sara z zamudo praznovala. Prišle so meni najljubše mamice (in tudi še ne mamice) z malčki. Pogrešala sem pa tadrugo sosedo, ki mi je sploh super ženska. (Zakaj? Ker se da z njo pogovarjati tudi o Sari, o drugačnosti in sploh, o vsem=))
Ni me presenetilo, da je mala Ula takoj, ko je sedla za mizo rekla 'Mami, pojdimo domov.' In ne bom komentirala tega, saj nekako nimam pojma, zakaj so se naši odnosi kar naenkrat ohladili na podlagi tega, da Ula noče več kontaktirati s Saro. (Pa premišljujem, si ne upa? Ne sme? Ne zmore? Ne zna?) No, po drugi strani pa dobro razumem, da ji je bedno, ko jo je srečala na dvorišču, pa so ji vsi prigovarjali, naj poboža Saro, pa ne trdo... Meni je bilo tako vedenje povsem nezrelo, mala pa je tudi verjetno ugotovila, da se boža dojenčke in da Sara že dolgo ne zgleda več kot dojenček...
No, kakorkoli, sem zašla. Tista sobota je bila lepa. Všeč mi je bil predvsem obisk Maje in Irene, čeprav se mi zdi, da vseh kar nisem znala povezati, sploh pa ne zabavati. Kot da bi postala totalno nedružabno, še huje, nezanimivo bitje.
Všeč mi je bilo, da je Tristan odšel zadnji, tako sem vsaj malo lahko poklepetala s Prinčipesso. Čeprav jo zelo, res zelo zelo pogrešam (a sem omenila, da zelo?).
No, nedelja po omenjeni soboti je bila šele zabavna. In jaz ponosna.
Najprej sem bila ponosna, ker sem hitro zatrla svojo jezo. Namreč, Sara ima spet preveč cunj. Ljudje, za katere sem vedela, da bodo prinesli super darila, so me celo presenetili, saj so bila darila ultra super. Še enkrat hvala Ireni za majčko, ki jo ogledujem že vsaj dve leti! Za žabice, knjigico in barbiko s tisto super oblekico! No, pa saj sem nekje spodaj v enem postu že omenjala, da eni pa pri Sari enostavno ne vedo, da je za darila enako dojemljiva. Vseeno sem vesela vsega, itak da pride prav. Ko sem tisto napisala, sem imela v mislih natanko te ljudi, ironično?
Spet sem zašla od nedelje. Jah, izprsila sem se in dedija z Danico ter Sarina tamala strička, pa tetkico z njenim peljala na pico. Jaz sem jedla pohan sir. In ga skoraj pol pustila, saj so bile oči spet prevelike. Sara pa si bo tisti dan zapomnila, saj je najprej s pomočjo knjigice, ki vsebuje vse potrebne pripomočke, postala prava princesa balerina, kasneje doma pa je zajahala čisto svojega mini konjička=)
Zdaj jahamo skoraj vsak dan in mala naravnost uživa! Jaz pa sem vesela, da se tako super drži pokonci in trenira svoje hrbtne in vratne mišice... Zraven ji pa lahko še frizure delam!
(Hmmm, spet sem, čisto zares udarila mimo teme!)
Dolgo pričakovani torek je prinesel srečanje v živo s (kravico) Katko. Spet sem odnesla nasmeh in željo, da obdržim stike z njo, da se še kdaj vidimo. Ostalo si lahko preberete na njenem blogu. (Klik klik na link v levem stolpcu!)
Včeraj pa sva s Saro čakali, da bo ura čas za odhod. Sara je bila spet vsa pridna. Očitno ji je sedaj prav, da greva skupaj na kavo in da tam spozna nove ljudi=) Tokrat pa sem po osmih letih videla sošolki s Šube. No, eno zdaj čekiram na FB=), tako da sem vedela, kako izgleda. Drugo pa sem lani srečala v Domžalah, a je bilo prekratko, prehitro. Včeraj pa smo si rezervirale čas samo za nas. Seveda sta punci pravi lepotici, res sem kar požirala stil, lepoto in šarm... Takoj bi zamenjala sebe z eno od njiju! (To je enostranska želja!)
Presenečena sem bila nad darili. Joj, bilo mi je kar nerodno. Če bi vedela, da skoraj ne bom mogla vsega nest do avta, bi šla tudi jaz v šoping... In navdušena sem nad Sarino novo pižamo! Tople letos res še nismo kupili in res je že nekaj tednov spala v bodiju in žabicah. Pa sploh nisem vedela, da to tako nujno rabimo. In zdaj imamo=)
Hkrati pa je bil to čas, ko sem se v spominu vrnila v tiste čase... Ko se je ravno menjala moda in sem bila oblečena kot klovn. Pa navijala sem si lase. In bila sem vsa nedolžna punčka, moj svet je bil verouk, ministriranje in skavti, občasno velika doza risanja... No, pa sta punci razblinili to predstavo o nedolžnosti, saj se kakšne moje nesramnosti še predobro, preveč dobesedno spomnita=) No, sama teh spominov nimam, le zakaj? Pa sem vseeno vesela, da sedaj vem, da sem grdo komentirala zapestnico... (Me prav zanima, kakšna je bila zapestnica?)
No, jaz sem se predvsem spomnila Barbarine oranžne jakne in vseh cunj Fishbone, ki je bil takrat tako kul=) Pa smehcov Suzani, ki je bila odlična Fata. In solz zaradi mate in dojče. In posvojitve ljubljanščine v moj slovar. No, o Angeli pa prav posebne spominčke najinih pogovorv z vlaka=) Še vedno imam Marijo, ki mi jo je dala, čeprav jo je njena gospa prinesla njej iz Međugorja.
Dolgo sem se bala spoznavanja v živo z vsemi novimi ljudmi. Kakšnega se še vedno malo potiho bojim. Predvsem zato, ker včasih pomislim, da zunanjost pomeni preveč in da bom deležna kakšnega čudnega pogleda. A imajo vsake oči svojega malarja. In moje oči z malarjem vred niso navdušene nad podobo v ogledalu. Sploh ne...
No, vseeno upam, da je vsaj trši led prebit in da bom lahko spoznala še koga. Mogoče že kmalu=)
(V mislih imam malo Tio... No, pa moram hitro poslat mail!)
Darila ljudi so najlepša! Nekoč je nekdo rekel, da je največ, kar lahko daš, da daš del sebe.
Bodite lepo!

November 24, 2008

MOJE MISLI O SREČI...

Zadnje dni težko najdem čas za tipkanje. Bolje bi bilo po blondinkino kar napisat na ekran=)

Pa ne da ni časa ker ga ni. Ni ga zato, ker se dogaja veliko, ker sem srečna in ker me vsak dan znova razveseli moja lastnost iskanja dobrega v slabem.

Do petka je bilo torej vse prepovedano, to sem si malo težko dopovedovala.
Pred izpitom dobim energijo za vse: za šoping (tudi brez denarja), za sestavljanje in šraufanje omar, za poskusno ustvarjanje čestitk, za pospravljanje omar in urejanje sobe (ja, še vedno ni bilo na vrsti!), za čakanje snega in nenazadnje, za kofetkanje.

No, kako uspešna sem bila pri vzdržnosti, je pokazal današnji rezultat izpita: OPRAVLJENO.
No, moram poudariti, da bi z malo učenja dobila deset. Pa sem se v resnici učila le v petek dopoldne. No, še to nisem odprla knjige, niti zapiskov. Celo dopoldne sem namreč pisala obvezno seminarsko nalogo. Zakaj tako dolgo? Ker nimam Windows Officea! No, pa sem okoli 12h odkrila, kako hudiča se odpre oziroma namesti zastonj OpenOffice. In je kul. Zelo kul!

V soboto zjutraj je Sara na terapiji zopet dala vse od sebe. No, vsaj veselje in dobro voljo, saj je vmes še Jana pozabila, da se ji vrti in da je na robu kolapsa (beri: kot bi manična utrujenost zaradi poklicne deformacije hitela za njo, a je ne dohiti).
Zopet sva jo za nekaj trenutkov postavili na noge. No, jaz sem samo prijela tam in tam, kar je eno zrno v toni truda, ki ga porabi Jana za to. A Sara je v tej dimenziji 'navpišno' čisto druga. Pokončna. Visoka. Velika. Punca in pol.
A to je le nekaj trenutkov na teden. Doma se tega ne upam delati, zaradi kolka. In ker mi manjka nekaj rok, da bi zmogla zadržati vse Sarine nehotene in asociirane gibe.

Ob tem, ko sem v sekundi Sarinega stanja pomislila na lepoto stoječega otroka, sem se vprašala, ali je to prav. Pomisliti. In si želeti.
Je prav, da si želim normalnega otroka? Je prav, da si ob želji na moje morebitne naslednje tri pamže želim, da bi bili vsaj hodeči in govoreči? Je sploh prav, da si še želim otroke, ko pa me Sara rabi celo? Je prav, da si za Saro želim nov izum tisočletja?
Po takih prebliskih v moji glavi vedno vse potlačim nazaj nekam globoko v podzavest. Ker si mislim, da to ni prav. Da s tem Sari delam krivico. Da če bi imela druge otroke, bi bila ona manjvredna, zapostavljena že zaradi svojega stanja. Zdi se mi, kot bi me večno spremljala slaba vest, če bi si dovolila imeti še tri. No, mogoče vsaj enega.

Sobotno popoldne je bilo v znamenju nabiranja mahu.
Nepričakovano nismo prišle niti do razpotja na poti proti Orglicam, ker smo že na začetku oluščile nekaj skal, na katerih je nekoč rasel lep, lep mah.
Sara je v nahrbtniku na tetkinem hrbtu doživela pravo senzacijo smeha=)
Jaz pa sem na eni roki z lepo, bleščečo rokavičko (namenjena je bila z 'v life'), na drugi pa s tono zemlje za nohti nabirala mah. Bilo mi je super. Tega nisem počela že od rane mladosti.
Nabrana vreča že čaka predbožične večere, ko bo tam nekje za mizo nastajalo pravljično mesto=)

Ja, prazniki se bližajo... A res? Uh, zame je še prekmalu. A ko stopim čez domači prag, me vse opozarja na to. No, meni bi bil zadovolj samo sneg. Čeprav me skrbi zasnežena cesta, se belega polja in razgleda na gore zelo veselim=)
Prazniki pa... Vmes je še cel mesec stvari, srečanj, kofetkov, crkljanj in pohodov...
No, pismo Miklavžu smo pa že napisale! Sara ima le dve materialni želji, cel luksuz. V tej krizi v Miklavževi denarnici izpolnitev niti ne bo tako težka=)
res, ostale praznike pa odrivam stran. Za zdaj. Ker najprej čakam veseli december. In prižiganje lučk po mestih. In kakšen mamljiv štant za Ljubljanico.
Z darili in čestitkami pa prosim, počakajte še en mesec, drugače bo ves čar do takrat že zbledel!

Aja, včeraj smo naredile turo okli Blejskega jezera. Sara je bila najbolj zmatrana. Za nagrado za hitra štiri kolesa je zmazala smetanov del kremšnite. A še vedno je bila tako zelo fuč (od zraka in vseh tistih ljudi, ki jih je morala pogledati!), da je na obisku pri dediju na Gorenjskem pojedla le pol frutka in skoraj na koncu poti nazaj (v Mostah) zaspala do jutra.
Da ne omenjam, da spet spi?

Moj otrok je verjetno najbolj priden na svetu. No, je na vrhu lestvice. In na trenutke sem prav ponosna, kako dobro ve, kje se mora kako obnašati.
No, v Merkatorju je nekako dojela, da lahko tudi neutolažljivo joka. Sploh, če se ena stara mama vtakne v voziček in jo popljuva med govoričenjem, kako je lepa in velika in debela?!? Sara si za nameček še zatakne prstke v mrežo nakupovalnega vozička in solz je kmalu preveč za zadrževanje.
Ji ne zamerim. Ker na kavicah se zdaj zna obnašati. In na obiskih tudi. Le doma, ko jo kdo obišče, je še vsa resna in zadržana.

Toliko za danes... Hitim kuhat, da potem odideva na potep in kavo=)
Bodite lepo!


November 20, 2008

ODLOČITEV JE TU

Najdlje sem za ekranom, ko se moram učit... Pač, zdaj najbolj paše, haha=)


Torej, če je kdo ob mojem tuhtanju in neskončno dolgem odločanju že obupal, prav.
Jaz se pač odločam zelo počasi. Previdno. Ukradem si veliko trenutkov, da razmislim, kaj in kako bo najbolje. Tako se je tole moje odločanje, kaj z blogom, končno zaključilo.


Ja, še od takrat je trajalo, ko sem bila jezna=)
Verjetno sem dala z naslednjimi objavami občutek, da bo vse po starem...
No, pri meni ne more bit vse po starem.

Res je, da stvar hitro prespim, celo pozabim, a senca ostaja. Za vedno.
Mojo pravilno odločitev je v trenutku potrdil klic sredi noči. S tiste telefonske številke, ki sem jo včasih znala na pamet. Ob treh ponoči. OMG! (komu se da?)
Še vedno ne verjamem, da je klical on, ker verjetno pa že ve, da to zbudi Saro.
Bolj sem prepričana, da je moja javna objava njegovega obiska in poteka le-tega razkurila koga drugega.
Nikoli pa ne bom razumela, zakaj grem komu v nos. Zakaj mi mora nagajati. In zakaj, le zakaj me ne pusti pri miru?
Dala sem ji, kar bi bilo lahko nekoč moje, dala sem ji, kar bo vedno Sarino, rabila sem dve leti in pol, da sem se sprijaznila in da sem prebolela. A zdaj začenja nekdo drug...


Verjetno bo še trajalo, da bom lahko napisala res vse. Brez, da bi pomislila, kdo bo to prebral.
Kljub temu, da sem med povabljene bralce vtipkala le maile oseb, ki to lahko preberejo.

No, kakorkoli.
Zdelo se mi je prav, da pozdravim VIP obiskovalce=) in da razložim, zakaj je v moji glavi prišlo do takega viharja. Verjetno sama stvari ne bom nikoli prišla do dna. Malo zaradi mojega karakterja, ki se rad poniža v slabše, malo zaradi njega in nje, ki ju ne morem razumeti, predvsem pa zato, ker se v tej situaciji ne da enostavno 'sedimo in se pogovorimo'. No, če bi to kdaj ratalo, bi verjetno razčistili za vedno. Pa nekdo noče in drugega prepričuje, da ne sme.

Pa, meni je vseeno, le mir bi imela rada. Ker nisem nikoli nagajala, klicarila sredi noči, prepovedovala komu, da kam gre in nikoli nisem ščuvala koga proti komu.
A kaj, ko sta dva človeka na vsem svetu prepričana, da sem čarovnica. Ne bi bilo nič hudega, če bi si to mislilo milijon ljudi... A ravno njegovo mnenje mi pa le nekaj pomeni. Ne vem zakaj, mogoče zaradi Sare, ki bo nekoč težko razumela vse skupaj.


Torej, da ne zaidem še globje, med bralci ni nikogar, ki ga nebi vsaj malo poznala, če ne drugače, prek bloga ali maila, večino pa sem seveda že videla (tudi po stokrat=)). To mi je všeč. Vsakega posebej imam na svoj način rada oziroma shranjenega nekje v sebi. Ker je vsak nekaj posebnega!

No, jutri imam izpit in ne smem več pisat. Berem zakon, v tem pa tiči razlog, zakaj me tako mika, da bi kaj ustvarjala, tipkala, pacala in pekla... Saj bo že jutri zvečer minilo!

Bodite lepo=)

November 12, 2008

ŠE FOTKE=)

Evo malo ustvarjanja.

Modri listki s Pujem so bili prva verzija vabil, ki jih je uničila sprememba načrta.

Sara je popala slikice gor, jaz pa sem rezala kot zamorček=)
Ker so danes vabila v novi verziji že prišla, lahko pokažem, kakšna so (ste) dobili.

To sem mogla pa sama naredit, Sari sem jih samo pokazala.
Pokomentirala je in na srečo je v njeni čebljaščini nisem razumela.
Upam, da so ji bila všeč.



Moja nova denarnica.

Darilo mojih punc. Bila sem res presenečena=)
A tisti petek je bil super.
Kljub temu, da sem sedaj edina samska v družbi.
Čeprav sem se zdajle spomnila, da bi morala zjutraj poklicat na Hitovo odprto linijo=)
Haha, si moram privoščit še eno polnočno kavo s puncami.

Evo tetkino darilo, ki ga že tako dolgo hvalim.

Najlepši čeveljci na svetu=)
In celo nisem zasledila še nobene punčke, ki bi jih imela na sebi!

Pa še fotkanje medtem, ko sem jaz na faksu:


Prava pozerka! (Takih verig fotografij pri nas ne manjka.)

KONJ IN KOMBINEZON


Sara je že dobila super darila za svoj BDay.
Praktično je skoraj vse sovpadalo z željami, če pa ni, je bilo vseeno zelo zelo dobrodošlo.

Najprej je dobila čeveljce. Take lepe, šajni=) Fino mi je, da najdražje dele 'vzdrževanja' financira kdo drug=)

Potem je dobila gamaše. Handmade. In pašejo k bundi. Sledijo še bele in rokavičke za zraven=)

Dobila je kjut trenirko. Ne vem, zakaj so mi všeč postale trenirke. No, za Saro so bile vedno 1A, da ji je bolj udobno. In da jo lahko kadarkoli 'malo raztegneš' - Saro namreč. Mislim na sproščanje njenega spastičnega telesca.

Dobila je risanko na DVDju. Dvakrat jo je že pogledala, seveda sredi noči: takrat pri nas gledamo risanke. Ups, Sara jih gleda, da jaz zraven kinkam. No, pa tudi ona vmes zaspi.
In poleg risanke še kjut krilce, majčko s Kitty in jopico, ki ji ni para=)

Letos ima veliko oblačilc v obliki krilca ali kratkih volnenih hlač. To ji tako paše. In da so noge frej, se še jaz počutim bolj udobno, ko ne pomislim, če jo že kaj žuljijo hlače pod koleni. Mene kavbojke pogosto žuljijo v pregibih in potem kar mislim, da Saro tudi...


Ta vikend pa pridejo na vrsto malčki. Vse sem povabila na en dan. Ojoj, gužva bo velika! Pri takih stvareh pa babyboom čisto nič ne pomaga=)
No, malčke bomo napodili v sobo, če bodo začeli hoditi en po drugem.

Zadnje dni se dogaja, da me celo kdo vpraša, kaj naj prinese Sari.
Ojoj, ponavadi je to vprašala samo tetkica, pa kak sorodnik. In nisem znala odreagirat, ker je bilo preveliko presenečenje.

Pa sem zvečer malo pomislila, kaj bi bilo poceni, pa da bi bilo uporabno za našo sončico...

Ja, konjiček. Takle :klik: Ta teden ga imajo v Hoferju za 30€. Sicer je v Sparu, Toysu in še kje drugje med 50 in 60€. In bi bila zadovoljna, če bi od vseh povabljencev dobila samo to.

Dedi se bo danes odločil, če bi kupil kombinezon. Če bi, odločil... Kakšen stavek=)
Najprej sem imela v mislih enodelnega. Ker ima že bundo, pa še prejšnji dve sta ji tudi prav.
No, pa bodo bolj prav prišle hlače (smučarske). Da jo bom v vrtcu lažje slekla, kadar bo imela spodaj tanko trenirko ali elegantno krilo.
Toda, kje dobiti samo hlače, ki bi pasale k bundi, ki je že doma?

In pa kakšne dokolenke za zraven. Tiste tople=)

Ostale želje so... Hmmm, oblačilce za barbiko. Kakšne dolge hlače bi ji prišle prav, ker trenutno se nama s Saro zdi, da jo precej zebe v poletnih oblekicah=)

Knjigica s čudovito zgodbo in super ilustracijami...


Potem pa se želje že končajo.


November 11, 2008

PO PONEDELJKU... TOREK?

Včerajšnja megla me je čisto ohromila. No, naju obe.
Ko sem peljala iz Domžal proti Kamniku, bila hkrati free taxi (kar je sicer zanimivo, saj vmes zvem vse, kako je bilo, ko so bili oni mladi...in kakšna je bila takrat tista in ta hiša...) in bodrila Saro, naj še ne zaspi od velike utrujenosti po terapijah... no, takrat še ni bilo nič megle.
V trenutku, ko sem pospremila Saro do postelje (kjer je, kar je za zadnje čase zelo zelo nenavadno, v trenutku zaspala) in pogledala čez okno, je bilo vse belo... megleno.

Tako sva bili primorani ostani na toplem... Igranje, malo risank in po dolgem času Rebelde=)
Končno sva (lahko rečem, da sem tokrat goljufala in naredila vse sama?) dokončali vabila za velike in male otroke, ki bodo tu tako hitro, kot bo tu vikend. Jeeej!
Obenem pa mi je bilo že dovolj tega vremena. Spominja na mrzlo zimo, ko je od jutra do večera tu samo megla. No, pa takrat je vsaj malo vonja po snegu! In takrat se zadekaš v najbolj topel pulover! Takrat je enostavno veliko lepše, saj celo brez piškotov diši po piškotih, v zraku je pričakovanje Miklavža, pa novega leta in sankanja...
Vse to pomeni megla.
A včeraj kar ni bilo prav, ker sem želela iti ven, se vozičkat, dihat zrak... (Pa je v meni še vedno tisto pravilo, da megla in njena vlaga povzročata astmo pri malčkih...Je Sara še malček?)


Danes pa... Sara ima v vrtcu gužvo. Prijetno=) Z njimi sta dve študentki in predvidevam, da to pomeni štiri roke več. No, meni bi pasalo že, če bi to pomenilo kakšno mini crkljanje več... In kakšno risbico gratis. Čeprav sem zelo, res zelo zelo vesela, ker se sedaj v vrtcu dogaja=) In Sari se pozna tudi po prihodu domov, ko ustvarjava, pa bi ona kar nalimala kaj, čeprav riševa... In vsako prebrano zgodbo mora še bolj glasno in zavzeto pokomentirati. Všeč mi je, ker vem, da še nekje počne podobno in da tudi v vrtcu ustvarja in dela s svojimi malimi sivimi celicami.Všeč mi je, ker to spodbudi njen napredek. Všeč mi je, ker tudi tam zdaj uživa v sedenju in kot se zdi, ji je zanimivo. (Vsekakor drugače kot lani, ko je prišla domov, pa ni pokazala nobenega zanimanja za nič, kot da bi rada cele dneve le opazovala...)

Jaz pa sem bila na Soči. EMG preiskava ni tako boleča, kot je bilo slišati. Je pa neprijetno, ko ti spušča tok po nogi in ko iglo zapiči v mišico. No, na koncu je bilo kar prijetno, če pomislim, da to delajo tudi otrokom. Čeprav me je še potem malo špikalo po nogi...
Hkrati sem seveda izkoristila veliko priložnost, saj sem videla, kje je ta slavna nevrofizioterapija za otroke, pa ves otroški oddelek pač... Malo me je zmrazilo, ker imajo vse pomešano in raztreseno po celem objektu. In vse je tako hladno, hladne črno-bele slike na stenah, preširoki hodniki, ki se z očesom sploh ne končajo (pomoje slabo izkoriščen prostor, ker je vsak hodnik kar avla)... In ker tam med otroki čakajo tudi starejši bolniki, kar meni osebno ni lih... pač, ni lepo za videt, ko starčki šantajo tam okoli mamic in po treh krogih še vedno bulji v voziček... Jaz to definitivno gledam drugače in s čisto drugega zornega kota... A tako pač to vidim.

Pa sem v sprejemni povprašala še malo po informacijah, ki me že nekaj tednov tarejo. Namreč, namen imam Saro peljat tudi v Sočo, a samo za učenje nadomestne komunikacije.
Svetovali so mi že v vrtcu, najprej sem dobila željo po pripovedovanju drugih mamic, no, zdaj pa sploh, si želim, da bi bilo to učenje za Saro ornk. Ne kar nekaj... Ne pomešano s funkcionalnim učenjem... Ne, da mi da nekdo napotke in zraven reče, tako nekako, probajte... Ne, rabim točno tako in tako. In na Soči so menda dobri v tem.
Pa kaj, če sem se branila te ustanove, zdaj bo treba pač požreti tisti mali odpor in se naročiti. In čakati in biti tečna, da prideva na vrsto. Sicer bi rada preskočila tisti prvi pregled pri zdravnici, ker bo pomoje čisto nepotreben... A v redu, tudi ona mora spoznati Saro, važno je, da začnemo trdo delat tudi na tem področju.


Stvari se počasi urejajo in grejo na stare tirnice. Sara po zadnjem bolehanju dobiva urnik spanja nazaj, kar mi je zelo všeč (verjetno bi bilo vsem všeč, ko se neha avtomatsko zbujanje ob štirih zjutraj samo iz goreče želje, da bi do jutra otrok spal v veliki postelji...) . Preživela sem prvi šok, da sem brez štipendije. In kar gre, zdaj, ko gremo kdaj tudi v Lidla=)


Zdi se mi, da me čaka čudovit teden!
In Saro tudi=)
Tudi vam lep teden!


November 8, 2008

POMISLEKI... (SPET)

Itak je bilo prelepo, da bi trajalo.
Namreč, moje prepričanje o tem, da ni moj problem, kaj si drugi mislijo.
Bolj natančno, kaj si drugi mislijo o mojem mnenju.
Zgleda na svoji poti še nisem zares prišla do tega, da se nebi ozirala na to, kaj si mislijo drugi o mojih besedah, mislih in dejanjih. Ne, ostajam tista naivnica, ki ji več pomeni to, da nekomu ni všeč, kar si misli, kar čuti in kako se počuti. Naivnica, ki ji ni para. In zato se lahko pometa z menoj?
Resnica boli?
Kaj res nimam pravice napisati tega, kar je res?
Se mogoče ni zgodilo? Mogoče ni bilo ravno tako izrečeno? Mogoče lažem?
No, dokler se imam še za kolikor toliko normalno, sem prepričana, da je vse res.
V redu, očitno te je prizadelo.
Nimam pojma, zakaj.
Se pred drugimi delaš junaka?
Je kdo izvedel, kako je v resnici bilo in ti ni všeč, da se to ve?
Mogoče sam nočeš, da je tako?
Sem kriva jaz?
Zdaj se moram jaz spraševati in sekirati, če sem šla čez mejo.
Ne, taka je resnica. To je vse in v tem je point.
Si zato, ker povem, kako se počutim ob tebi in tvojem odnosu do naju s Saro, zaslužim grožnjo?
Se bom zaradi tega zagovarjala na sodišču?
Mi bo kdo odpeljal Saro?
Je nezakonito, da naglas povem moje občutke?
Ja, uspelo ti je.
Ob vsem, kar se danes dogaja v Sloveniji, si mi nagnal strah v kosti.
In zaradi enega ušivega smsa me je minilo do pisanja.
Kot da mi nisi pobral že dovolj, mi boš še to, kar imam res rada.
Uspelo ti je, zaploskaj si!
Zmagal si.
Ob misli nate si najbolj želim, da bi se lahko izgubila, brez sledu.
In bi s Saro začeli novo življenje, daleč stran.
Hvala ti.
Le še to, kar se te itak ne dotakne. Bolj boli tvoje sovraštvo do mene. Tega ti ne privoščim, nikoli.
In... Kje je meja?
Minilo me je pisanje. Minilo me je biti do vseh dobra. Minilo me je upoštevati mnenja drugih in zatreti sebe, znova in znova.
A še vedno ostajam prav taka, preveč naivna, preveč dobra.
Blog gre na dopust. Pisarije tudi. Najverjetneje za vedno.
Tako vsaj ne bo več vedel, kaj se dogaja s Saro.

November 6, 2008

NA TAKŠEN DAN

Sem pa lahko brezveze jezna.
(Tistim, ki ne prenesejo jamranja, branje odsvetujem!)


Ne vem, zakaj, čemu in kako. Zjutraj sem se enostavno zbudila z velikim kupom jeze v sebi.
Tega najprej nisem pogruntala. Šele potem... Po toku dogodkov... Ah... GRRR!

Najprej sem šla v laboratorij. Da bi dala tiste nekaj krvi.
Gužva do stopnic. Vsi neučakani. Nekam živčni. In laborantka, nadvse slabe volje, polna visokega tona s pridihom jeze. Pa sem kar šla. In si rekla, pridem v torek, pa bom že ob šestih zjutraj tam čakala! Čisto očitno je postalo, da ne maram gužve in čakanja v nedogled, niti tega, da ni tam nobenega sistema, nobenega reda, samo kaos. GRRR!

Sarin zajtrk. Madonca, kako dolgo se hladi ena navadna polenta! Pa sem obupala, ker sva bili na poti temu, da bo zajtrk šele ob osmih. In je pohamcala slastno skuto. Vsaj malo sem se nasmehnila, ker skuto tako z užitkom poje=) A že med doziranjem zdravil spet tisto njeno nepožiranje. Kar pljunila je ven, me pogledala v oči in se zarežala. Če to ni nagajanje! Pa kaj naj, porabili sva en prašek več. In malo B-complexa je v njenih laseh. GRRR!

Vožnja v vrtec. Ker je danes na koledarju sv. Lenart, bo tako vreme menda do božiča. In voznikom se seveda to najbolj pozna. Do Ljubljane se kar znajo nagužvat, koliko jih je za cesto, koliko se jih zaleti in kako hudiča nekateri ne pustijo drugim, da bi lahko prišli hitreje mimo po hitrem pasu. Pa same rdeče na semaforjih. Valda, na tisti ozki uličici pred vrtcem sem spet butnila neko ogledalo. Dobro, da svojega sploh ne menjam, samo zbiram praske na njem=) Po dolgem času sva parkirali 'spodaj' na Celovški in šli v dežju, brez kape ali kapuce gor. Jezna na avto, ki se meni nič tebi nič lagano ustavi na sredini in prižge vse štiri. In potem bi rad še z vrati butnil vame. Ne vame, v Saro. GRRR!

Na poti domov, moje misli: Moram naredit nekaj za to jezo. Že od jutra kar jočem. Brez veze. In z mislijo na Irenino pripoved o sestri, ki jo Tony očiščuje jeze v njej. Pomislila sem, kako bi bilo fajn it za tri mesece tja k Tonyju, da bi bruhala non stop in se rešila te jeze. Najbolj grozno pa je, ker vem, od kje izvira in zakaj je izbruhnila. GRRR!

Šla sem v Vele zamenjat modrčke. In jih peljala k stari mami. Ona je tista, 'po kateri sem se vrgla'. Res, ogledalo, tudi karakterno. In že od nekdaj mi je kul. In danes sva bili obe jezni. Zakon! Ona, ker čaka prosto mesto v domu. Čakam z njo, ker si zasluži počitek. Da bo še zanjo kdo kuhal, pospravljal in jo pedenal. In da bo s svojo sestro. In da se bojo odrasli otroci, ki še živijo tam zavedeli, da je treba tudi kaj narediti. In da mama ne zmore več kuhati za 'tamlade', da ne zmore sama pometati in pomivati. GRRR!

Šla sem na Homec. K mamici. Odkar sem sama mami, jo tako zelo pogrešam. Nimam nikogar, ki bi mi pravil zgodbe, kako je bilo, ko sem bila jaz majhna. Nimam pojma, kakšen otrok sem bila. Kdaj sem spregovorila, kdaj shodila, koliko sem nagajala, kako trmasta sem bila... Ne vem, kako je bilo njej v mojih letih... Nimam nobene 'modre' ženske za pogovor... In tako zelo jo pogrešam! GRRR!

No, in zakaj vse to?
Po dveh dneh obiskov 's hribov' mi to pripada. Toliko jeze, namreč.

Sarina babica in ena od tet sta bili še ok. Saj gor so mi bili vedno vsi ok. A vedno bo v zraku tisto nekaj... Z moje strani je v zraku tista mala zamera, da mi niso povedali, ko so vedeli, kaj se dogaja. Saj vem, verjetno so mislili, da sem ena tistih žensk, ki bi se borila s tekmicami za enega moškega. No, pa nisem nikoli bila in nikoli ne bom. Sem le preveč naivna, to je vse. Niti na misel mi nebi prišlo, da bi imela moškega, ki je všeč drugi. A vseeno, saj Sara se jih ob tako redkih snidenjih ne bo zapomnila. Ostale ji bojo slike nekje v spominu, ki ne bodo razložene. Vedela bo le, da je to mama J. in teta S. Dovolj, saj drugih (ni jih malo) pa itak očitno ne bo nikoli spoznala.


Včeraj pa se je le oglasil tudi njen ati. Na srečo sem sedela nasproti ure. Po sedmih minutah je že rekel, da sploh ne ve, kaj naj. V smislu s Saro. Pa se je le trudil in mu je ratala ura in pol trpljenja. In ne, ne delam drame iz tega, ampak človeku se prebere na čelu, da nima pojma, kaj naj s tem otrokom, kako naj in sploh, zakaj neki naj? Saj ga razumem, jaz tako zmrznem ob normalnih otrocih. Pa sem v vrtcu uživala med njimi, sedaj pa se ne znam niti pogovarjati z govorečim triletnikom, kaj šele da bi razumela njihovo domišljijo ob igri. Jaz se znajdem ob Sari in njej enakimi. Verjetno pa sem pričakovala preveč s tem, da se pomoje Sara zna igrati normalno in tudi pripovedovanja o čemerkoli ima rada. Pa sem mislila, da bi to odrasel človek zmogel.
Ja, zmogel bi, če bi bila želja in volja... Ah, pa saj je vse skupaj brezveze. Vesela sem le, da je za eno leto mimo. Če ne bo leto predolgo in se bomo vmes lepo pozabili (vem, vem, grdo od mene, a jim tega ne bom zamerila, kar ne pomeni, da ne bom srečno vesela, če se to ne bo zgodilo).

Kaj je tu tako jeze vzbujajočega?
Pa nič... Najprej mi je bilo vse skupaj smešno. Prvič, vprašanje, če doma pa spi v postelji? Dobro, da obvladam mojo nrav, da se nisem začela režat in začela z mojim groznim humorjem ala a ti pa spiš na seniku? Mirno sem rekla ja. GRRR!

Drugič, vprašanje, zakaj bi jo rada zavarovala prek mene? Dddd! Da ne govorim o pisemcu, ki bo romalo na sodišče, ker si želim polno skrbništvo. Jah, strah ostaja. Strah pred tem, da ima z deljenim skrbništvom enake pravice kot jaz. Tako jo lahko z njegovim podpisom kdorkoli odpelje iz države. Tako ima pravico, da jo vzame k sebi. Vem, da tega nebi storil, ker se je pomoje boji. A vseeno, lahko bi bil kdo drug tako nor. Saj veste, da sociali ni treba dvakrat rečt, pa prideš po otroka v vrtec, a ga ni, ker so ga odpeljali socialni delavci? Jah no, v meni je ta strah precej velik in ja, zato si želim imeti vse črno na belem, da sem edini Starš (z veliko). GRRR!

Tretjič, ponudba, če boš kaj rabila, mi povej. Dddd! Koliko rabim... Raje ne pomislim. In ko kaj rabim, se on ne uvrsti niti na zadnje mesto, ki bi ga prosila za pomoč. Sploh ga ni na seznamu. Ker mu je težko že to, da ima odgovornost baje prevelike preživnine. Ah, kot pravijo, če lahko menja avtomobile, ima drage cunje, hodi ven, potem lahko tudi plača... Saj ne, da s tistim denarjem niti mesečnih stroškov za vrtec ne pokrijem...
Res me zanima, ker se mi je zdelo smešno, s čim bi on pomagal... S tem, da moram Sari narediti dve previjalni mizi? (Ja, priznam, material od lanskih načrtov že imam, pa se je zataknilo pri prostoru, ki ga ni.) Eno za sobo in eno za kopalnico... Mogoče pri tem, da moram že razmišljati o novem avtosedežu, ki ne obstaja, odkar so zaprli trgovino Bob in Čenča? Zdaj namreč vem, zakaj eni rabijo prilagojene sedeže. Sara bi v navadnem za triletnike, pripeta z navadnim pasom, zlezla dol. Rabi pettočkovni pas, da jo bremza med nogami. In prostor, da jo zbašemo noter z bundo vred. Vesela sem za tako vreme, da ji lahko oblečem le flis. In koliko je še stvari, ki jih moram prilagajati, pa enostavno ni pravih rok, ni prave denarnice in ni pravega časa... Sara pa je vedno večja in vedno več stvari rabi, ki pa niso identične opremi, ki jih prodajajo v navadnih trgovinah...
Hmmm, mogoče pa bi pomagal pri varstvu, ki ga tako težko najdem? Ne, ni ga človeka, ki mu manj zaupam kot njemu. GRRR!

Zdaj sem vsaj ven iz jeze. Dobro jo je nekam stresti, samo da gre ven. In ne, tokrat ne bom brisala objave, niti ne bom zaklepala bloga, ker nekomu ne bo všeč napisano. Na srečo sem dala to stopničko samosprejemanja že čez in vem, da je to zgolj problem drugih in ne moj. (V zahvalo Ireni in ge.Mariji! Mal pa gre naprej=))


Jeza je tu, v meni pa je več ni. Kako paše! Je kar lažje dihat!

November 5, 2008

NOVO! NOVO! NOVO!

Že en teden nosim moja nova očala.
So zelo všečna=)
Le zdaj bolj vidim umazanijo po celem avtu in pajčevine po celi hiši.

Kraljica je že zdavnaj odšla, a v tistem času se je Sara kopala kot kraljica=)
Seveda ciljam na pokrivala, opažam, da so se od tedaj zelo razpasla med damami.
No, tudi že kakšnega zelo neokusnega smo opazili, a vseeno...
Sari je njen prav pasal!


Moji novi copati. BDay present. Hodim kot po oblačkih.
In še ko jih sezujem, čutim mehkobo okoli gležnjev=)


Sarino BDay best darilo. Valda od tetkice.
Vedno je njeno najnaj. In tisto, kar najbolj rabi. In je najlepše.
In pričara največji nasmeh na usta! (fotka sledi...drugič)




Komaj čakam petek. Da grem malo ven. Zame je to kar mali praznik=)
Takrat dam misli na pašo, vklopim drug svet in ja, tudi drugo osebo. Mene=)



Malo pa so moje misli danes tudi pri tem, kako sem hotela poslati grd sms.
Pa ga nisem. In sem vesela.
Grd sms pošljem samo eni osebi. Ker me samo on zna pripraviti do tega.
A kot izgleda, me je zares minilo.
Ne zasluži si več zastavljene lepe besede o njem od mene pri Sari.
Ne, nikoli več ji ne bom govorila, da je v redu človek.
Sploh ji ne bom nič več govorila.
Ne zasluži si biti to zanjo, kar je, ker ji ni čestital za samo njen dan.
Še to je edini dan v letu, ko bi si lahko utrgal dragocenih nekaj minut zanjo.
Ne, ne zasluži si.
In sem žalostna jaz, ker vem, da bo nekoč zaradi njega žalostna Sara.
Pač, še vedno ne razumem, kako mora človek ne marati svojega otroka.
Kako zmore biti nekdo tako zelo hladen.


Danes tetkica kljub svetovni in domači finančni krizi časti nov printer.
Zdaj dediju ne bo treba več printati skript in prosojnic v službi.
In lahko bom sprintala tekst na vabila za veliko žurko=)

Dimnikar ravno odhaja. Letos je nov.
Vidi se mu, ker vse naredi. In se v vse vtakne.
Mi je bolj všeč poštar, za katerega stavim, da je jesenski otrok=)


Včeraj bila pri zdravnici. Končno!
Na ta obisk sem se pripravljala nekaj mesecev.
Jutri zjutraj pa se bom lahko prepričala, če sem postala občutljiva na videnje krvi.


Doma ne pečem več kruha.
Če ga bo jedla tetkica, ga bo morala kar sama spečt.
Jaz začenjam hard varianto montignaca, brez ogljikovih hidratov.
Upam, da bo vsaj mičken rezultat, ker tisto na izi ni prav nič delovalo...
No ja, priznam, vmes sem jedla tudi čokolade.

Pogrešala bom moje ljube, zlate prijateljice čokolade!


Pa lep teden do konca=)


November 4, 2008

MOJI MALI PRINCESKI


VSE NAJBOLJŠE!


Stara si tri leta. S prstki jih pokaževa=)

Sedaj si pa velika punca. In to znaš pokazati na vsakem koraku!

Ponosna sem nate, Sara.


Všeč mi je, kako si postala zares ti.

Samosvoja, vesela, unikatna.

Kljub vsemu, kar te spremlja, si najboljša!

RADA TE IMAM!




Sedaj pa se bom cel dan spominjala najinih trenutkov=)



November 2, 2008

KO BOM POSPRAVLJALA OMARE...

...Kar bo precej kmalu. Še ta teden.

Takrat bom imela polno vreč oblek, s katerimi ponavadi nisem vedela, kam.

Enkrat sem nekaj vrečk mojih ful luštnih cunj podarila naprej. Bila sem zelo navezana nanje. A so bile vse številke 36, nekaj 38... In tega definitivno še nekaj časa nebi spravila nase.

Potem sem nekajkrat odvečne obleke nesla moji teti, ki jih v porodnišnici hitro odda naprej.

Zdaj mi je druga teta prinesla veliiiko otroških oblek. Še od njenih dveh škratov, ki sta zdaj že skoraj moža. Kar nekaj jih bo še ponosila Sara, nekaj jih bomo prišparali za tetkico, ko bo pač čas za povijanje, ostalo pa... Hmmm, končno sem pokukala na net in našla ciljno lokacijo teh oblek:

KARITAS
HUMANA

Potem pa sem pomislila, kaj vse bi lahko še darovala!
Sarinih tisočsto pliškotov... Pa čeveljce (čeprav moje prepričanje, da dva otroka ne smeta nositi istih čevljev!)... Pa nekaj kiksov, ki smo jih kupili v upanju, da bo nevemkaj (naprimer sedež za banjo, v katerem mora biti otrok zmožen popolnma samostojnega sedenja...)...

Po drugi strani pa vse to kar nekako hranim. Za tetkico in njene bodoče škrate.
Zdaj resnično upam, da bodo kmalu, no, da bo vsaj oznanilo kmalu, ker bi rada že enkrat pospravila v piko te omare!

Aja, vmes sem že pomislila, da bi te stvari prodala prek neta ali v Smrkolinu. Pa se mi zdi... Ja, saj sem skoraj vsak dan brez denarja, a sem navajena tako. In če že imam, zakaj nebi dala naprej zastonj in si s tem celo zapolnila tisti delček srca, ki si to tako zelo želi?

S tem so omare napol že pospravljene=)