ZIMSKI ČAROBNI ČEVELJCI

Danes bi mi prišli prav=)

Khmm, tako zelo sem ga čakala, zdaj je tu! Sneeeg! Jeeej!

Zjutraj sem v Ljubljani še godrnjala, če nas je letos zima izpustila. Pred vrtcem so bile kolesnice, vse okoli nežna belina na zelenem ozadju, a pri nas, tik pod planinami: NIČ.

Preden sem šla po Saro, sem se precej obirala...

Še na pošto, pa v en tak mini šoping, ki sem ga prestavljala že zelo dolgo (danes je bila penzija=)).

No, kupila nisem nič, le potico (dve, ker imam tako velike oči!) in neko presenečenje za princa.

Pa sem na poti iz Ljubljane spet godrnjala in se tolažila s tem, da je verjetno pa v Šiški tudi kaka toplarna ala Moste in zato sneži...

S Saro sva skočili še v tavelikega Mercatorja v Ljubljani (nisem opredeljena, ali je tam Šiška ali so Dravlje...), ker v tistem mini šopingu nisem dobila čisto nič! No, tu pa sem=) Happy me!

Ko sva prispeli do domačega dvorišča sem doumela, da bo res snežilo.

Hitro sva pojedli kosilo (mmm, čufte=)) in se pripravili za odhod. Ura je bila nekaj čez pet popoldne.

Tako sem se veselila obiska in da bom videla tisti wannasee prizidek, pa malega princa in klepet... da me je sneg na poti le še bolj razveseljeval.

Dokler ga ni bilo skoraj preveč.

Do odcepa na stransko cesto je šlo čisto v redu. Tetkica ima v redu gume, saj so super prijele tudi ob naglem zaviranju. Ustavilo pa se je, ko me je zanesla vsaka vijuga snega na cesti. No, če lahko temu rečemo cesta, saj je bila vožnja identična kot če bi vozila po Krvavcu.

Naj omenim, da sploh nisem predvidela Selskega klanca? Niti tega, da nam lahko kdo pride nasproti in se bom morala ustaviti, saj je cesta ozka.

No, in sem se morala ustaviti dvema avtomobiloma, ki sta kar postrani drsela po klancu.

Naj razlagam naprej? Nisem mogla speljat naprej, avto je le še kopal, ob zaviranju je bil avto vedno bolj v podobnem položaju kot vaška barikada.

Na srečo je bil poleg kombi, ki je obtičal za robom. Gospod je videl da se matram in da nimam pojma, kaj naredit, kako se izkopat iz luknje in zagate.

Pomagal mi je obrniti avto, me hkrati naučil koliko gasa in bremze je potrebnega... Neskončno sem mu hvaležna!

Stara mama se je še vedno držala za vse možne vire prijema v tetkinem avtu.

Sara je kar jokala. Točno je vedela, da me je strah, da slučajno nebi zgrmele za robom ceste po klancu...

Ko smo avto obrnili, je šlo gladko. Recimo. Navzdol v snegu pa znam vozit!

Ko sem se spomnila dogodivščin izpred štirih let, sem se glasno vprašala, kako sem si takrat upala v najhujšem snegu vozit s petko proti Krvavcu in zjutraj še pred plugom dol?

Enkrat sem zletela s ceste, a sem se šele nocoj zavedela, kaj sem takrat tvegala... Kako sem bila nespametna, bilo mi je v užitek, ko sem vsako jutro na ledeni cesti probavala manevre, pa z ročno v ovinek in vse, o čemer so se pogovarjali fantje ob večernem pivu...

Mama je pripomnila, da takrat nisem imela Sare in sem si zato vse upala.

Nocoj pa me je bilo strašno strah. Celo zmolila sem vmes, se priporočila svetemu Krištofu. Najbolj me je bilo strah za Saro. Če se nam kaj zgodi, bo izgubila vse, pa že tako ničesar nima, sem si mislila. Odvil se mi je film, kako smo poškodovane. In Sara ne zmore povedati ničesar, ne vem, če bi se uspela boriti že samo za dihanje.

No, taki prizori pri meni niso nič tujega. Že dve leti imam more ob vsakem manjšem problemu na cesti. Že samo, da me kak avto izsili ali prehiti, se mi odvije film, kaj vse se lahko zgodi. In vedno v teh prikaznih vidim samo Saro, vso nemočno.

Sedaj je vseeno. Plugi so že na delu, jaz pa že komaj čakam jutro, ko se bom navsezgodaj odpeljala proti Ljubljani po tetkico. Le da bom tokrat, če bo še snežilo, avtomobilu obula zimske čarobne čeveljce. Seveda! Verige=)

Prav ponosna sem, da jih znam namontirat. Ker sploh ni težko. Če bi živela v Kanadi, bi verjetno to počela bolj pogosto in posledično bolj hitro. No, pa živim le v Šmarci, a sem vseeno vesela, da bom končno začutila varen oprijem cestišča s ketno.

Sneg pa... Naj kar pada! Dokler ga ne bo zares preveč. Kar verjetno ne bo nikoli, saj ponavadi prej obupa in se zimska pravljica konča.

Vseeno upam na bel bel, zelo bel božič in tudi novo leto je lepše pričakati buden, če zunaj škripa sneg pod škornji=)

Evo, me je že zajelo praznično vzdušje!

Bodite lepo!