VEM, VEM

Res vem, da včasih pa preveč pišem.
Ampak dele nimam časa, da bi svojo jezo usmerila v sestavljanje omare, šraufanje in zajebavanje s panti. Tko da, spet nasanka PC, ker mi je kar zavrelo.

Kdaj, kaj, zakaj?

Bila pri zdravnici v RA. Res, zadnji trenutek se vse spomnim.
Jutri greva s Saro na sprejem na pediatrično kliniko za snemanje EEGja. In sem pač rabila napotnico. Ta opravek sem uspešno odlašala do danes.
In ker se na telefon ni oglašala, sem mogla it v Domžale. Pa sploh nisem bila prepričana, ali dela.

No, pa sem dobila napotnico.
Potem mi je šla pa razlagat od vrtca. Ona pač rada vse na dolgo in široko razloži.
In počasi že doumeva, da mi njeno mnenje bolj malo pomeni, da jo imam le za birokracijo: da napiše izvid, da izda napotnico, da dobim recept.
No, pa sem sceno, kakšni smo starši požrla in nisem več poslušala. Ker mi je v prvem stavku rekla, zakaj se trudimo dat otroke med normalne, pol na koncu se je pa tok zapletla, da je grajala politiko in sistem, ki jih daje v zavode, stran od normalnih in zdravih otrok, zakaj da jih izolirajo...
No comment, res!

No, pa ko sem bila že tam in ker je imela očitno dovolj časa zame, jaz pa sem pozabila, da se mi v bistvu zelo mudi, sem previdno vprašala:

"Na sočo bi šla sprobat nadomestno komunikacijo. Saj z logopedinjo delamo, a tam imajo opremo, več izkušenj, že primere čisto podobne Sarinemu, pa se mi zdi primerno."

"Blablabla... Zakaj pa zdaj? Saj vem, da Sara zelo razume in to pokaže, a je prekmalu... Blablabla... Nimate še dovolj dolgo logopedske obravnave, da bi kar preskočili stopnjo višje... Blablabla... Dajmo zdaj na tem funkcionalnem učenju delat, čez leto ali raje dve pa bomo videli, če bo primerno... Blablabla... Saj ta logopedinja nima tečaja za nadomestno komunikacijo..."

Hmmm, zakaj hudiča sem taka? Zakaj sem bila tiho?
Lepo sem prikimala in rekla, da sem ravno zato pa prišla njo vprašat, če bi bilo, pa da v redu.

Joj! Pa tega sploh ne mislim! V moji glavi se jasno podi misel, da je pri Sarinem razumevanju že skrajni čas, da kaj premaknemo v tej smeri.
Motorično, če bo kaj še dosegala, bo počasi. In na motoriko se ni več za zanašat. In jaz bi se rada usmerila počasi v Sarino umsko napredovanje.

Saj vem, ko bom čez dve leti prišla na sočo, bom pa deset minut poslušala: "Ja gospa, kje ste pa bili doslej? A se ne zavedate, kako je pomembno kmalu začeti z otrokom delat? A ste sploh kaj delali?"
In to si bom definitivno očitala. Očitam si že danes do te mere, da sem spet spustila nekaj solz na plano.

Zanima me, ali se druge mame skregajo al kaj. A se pregovarjajo pol ure, dokler ne dosežejo svojega? Ali vzamejo s sabo moža, da on z basom pove, da to ni želja, ampak ukaz?

Včasih mi res ni všeč moje popuščanje, prijaznost in dejstvo, da sem copata in dovolim zdravnikom držati vajeti Sarine usode v svojih rokah.

No, pa mam prav vesel dan čisto pokvarjen.
In zato gre zahvala v Domžale, k precenjeni zdravnici.

Bodite vsaj vi nasmejani!