LJUDJE, VELIKO LJUDI. NOVI LJUDJE.

Hmmm, odkar blogam, sem navezala stik z mnogimi.

Z enimi čisto frišnega, z drugimi sem obudila stare stike. Oboji so zame nekaj novega in prijetnega.

Z večino novih ljudi sem še vedno v fazi komentarjev, nekatere doleti ta čast, da celo odpišem mail. Pa ne, da nebi hotela ali karkoli v negativnem smislu, le jaz in maili - stara pesem, a vedno ista. Že pravi evergreen je, da jaz pač včasih odpišem šele po nekaj tednih, včasih mesecih...

No, ker mi pa že ravno ne paše predbožično vzdušje v stilu kupuj, kupuj in še malo več kupuj, sem si letos za okrasitev svojega adventa omislila kavice in sprehode.

To je najlepša okrasitev srca, duha in nasmeha=)

Najprej sva s Saro spoznali Majo in malega velikega Lana. Že spodaj med vrati sem se zaljubila vanju. No, saj veste, kako mislim.

Šarmantni gospodič, še ne dveletnik me je osvojil v trenutku. Tekom večera pa sploh, ko sem se čudila, kako otrok lepo je, koliko poje (ko bi se Sara zgledovala po njem, bi bilo krasno!) in kako ima osvojeno lepo oliko. Igral se je z igračami, ki sem jih prinesla, pa so še meni po petih minutah odvrnile zanimanje. Celo pospravil je sam, navezal stik s Saro, kar pa je sploh (a kdo tega še ne ve?) velik plus pri meni.

Njegova mami pa... Enostavno se ob njej lahko skrijem, saj izžareva šarm in samozavest, sploh pa zna spustiti otroka v sebi na prostost, zna biti spontana in je zanimiva, očarljiva.

No, pa še njen pulover je še nekaj dni buril duhove v naši hiši, ker sem vsaj kaj podobnega že štirikrat iskala po vseh katalogih in online shopih na netu. Maja, kje si ga kupila?

Po tem kul večeru je prišla še sobota, ko je Sara z zamudo praznovala. Prišle so meni najljubše mamice (in tudi še ne mamice) z malčki. Pogrešala sem pa tadrugo sosedo, ki mi je sploh super ženska. (Zakaj? Ker se da z njo pogovarjati tudi o Sari, o drugačnosti in sploh, o vsem=))

Ni me presenetilo, da je mala Ula takoj, ko je sedla za mizo rekla 'Mami, pojdimo domov.' In ne bom komentirala tega, saj nekako nimam pojma, zakaj so se naši odnosi kar naenkrat ohladili na podlagi tega, da Ula noče več kontaktirati s Saro. (Pa premišljujem, si ne upa? Ne sme? Ne zmore? Ne zna?) No, po drugi strani pa dobro razumem, da ji je bedno, ko jo je srečala na dvorišču, pa so ji vsi prigovarjali, naj poboža Saro, pa ne trdo... Meni je bilo tako vedenje povsem nezrelo, mala pa je tudi verjetno ugotovila, da se boža dojenčke in da Sara že dolgo ne zgleda več kot dojenček...

No, kakorkoli, sem zašla. Tista sobota je bila lepa. Všeč mi je bil predvsem obisk Maje in Irene, čeprav se mi zdi, da vseh kar nisem znala povezati, sploh pa ne zabavati. Kot da bi postala totalno nedružabno, še huje, nezanimivo bitje.

Všeč mi je bilo, da je Tristan odšel zadnji, tako sem vsaj malo lahko poklepetala s Prinčipesso. Čeprav jo zelo, res zelo zelo pogrešam (a sem omenila, da zelo?).

No, nedelja po omenjeni soboti je bila šele zabavna. In jaz ponosna.

Najprej sem bila ponosna, ker sem hitro zatrla svojo jezo. Namreč, Sara ima spet preveč cunj. Ljudje, za katere sem vedela, da bodo prinesli super darila, so me celo presenetili, saj so bila darila ultra super. Še enkrat hvala Ireni za majčko, ki jo ogledujem že vsaj dve leti! Za žabice, knjigico in barbiko s tisto super oblekico! No, pa saj sem nekje spodaj v enem postu že omenjala, da eni pa pri Sari enostavno ne vedo, da je za darila enako dojemljiva. Vseeno sem vesela vsega, itak da pride prav. Ko sem tisto napisala, sem imela v mislih natanko te ljudi, ironično?

Spet sem zašla od nedelje. Jah, izprsila sem se in dedija z Danico ter Sarina tamala strička, pa tetkico z njenim peljala na pico. Jaz sem jedla pohan sir. In ga skoraj pol pustila, saj so bile oči spet prevelike. Sara pa si bo tisti dan zapomnila, saj je najprej s pomočjo knjigice, ki vsebuje vse potrebne pripomočke, postala prava princesa balerina, kasneje doma pa je zajahala čisto svojega mini konjička=)

Zdaj jahamo skoraj vsak dan in mala naravnost uživa! Jaz pa sem vesela, da se tako super drži pokonci in trenira svoje hrbtne in vratne mišice... Zraven ji pa lahko še frizure delam!

(Hmmm, spet sem, čisto zares udarila mimo teme!)

Dolgo pričakovani torek je prinesel srečanje v živo s (kravico) Katko. Spet sem odnesla nasmeh in željo, da obdržim stike z njo, da se še kdaj vidimo. Ostalo si lahko preberete na njenem blogu. (Klik klik na link v levem stolpcu!)

Včeraj pa sva s Saro čakali, da bo ura čas za odhod. Sara je bila spet vsa pridna. Očitno ji je sedaj prav, da greva skupaj na kavo in da tam spozna nove ljudi=) Tokrat pa sem po osmih letih videla sošolki s Šube. No, eno zdaj čekiram na FB=), tako da sem vedela, kako izgleda. Drugo pa sem lani srečala v Domžalah, a je bilo prekratko, prehitro. Včeraj pa smo si rezervirale čas samo za nas. Seveda sta punci pravi lepotici, res sem kar požirala stil, lepoto in šarm... Takoj bi zamenjala sebe z eno od njiju! (To je enostranska želja!)

Presenečena sem bila nad darili. Joj, bilo mi je kar nerodno. Če bi vedela, da skoraj ne bom mogla vsega nest do avta, bi šla tudi jaz v šoping... In navdušena sem nad Sarino novo pižamo! Tople letos res še nismo kupili in res je že nekaj tednov spala v bodiju in žabicah. Pa sploh nisem vedela, da to tako nujno rabimo. In zdaj imamo=)

Hkrati pa je bil to čas, ko sem se v spominu vrnila v tiste čase... Ko se je ravno menjala moda in sem bila oblečena kot klovn. Pa navijala sem si lase. In bila sem vsa nedolžna punčka, moj svet je bil verouk, ministriranje in skavti, občasno velika doza risanja... No, pa sta punci razblinili to predstavo o nedolžnosti, saj se kakšne moje nesramnosti še predobro, preveč dobesedno spomnita=) No, sama teh spominov nimam, le zakaj? Pa sem vseeno vesela, da sedaj vem, da sem grdo komentirala zapestnico... (Me prav zanima, kakšna je bila zapestnica?)

No, jaz sem se predvsem spomnila Barbarine oranžne jakne in vseh cunj Fishbone, ki je bil takrat tako kul=) Pa smehcov Suzani, ki je bila odlična Fata. In solz zaradi mate in dojče. In posvojitve ljubljanščine v moj slovar. No, o Angeli pa prav posebne spominčke najinih pogovorv z vlaka=) Še vedno imam Marijo, ki mi jo je dala, čeprav jo je njena gospa prinesla njej iz Međugorja.

Dolgo sem se bala spoznavanja v živo z vsemi novimi ljudmi. Kakšnega se še vedno malo potiho bojim. Predvsem zato, ker včasih pomislim, da zunanjost pomeni preveč in da bom deležna kakšnega čudnega pogleda. A imajo vsake oči svojega malarja. In moje oči z malarjem vred niso navdušene nad podobo v ogledalu. Sploh ne...

No, vseeno upam, da je vsaj trši led prebit in da bom lahko spoznala še koga. Mogoče že kmalu=)

(V mislih imam malo Tio... No, pa moram hitro poslat mail!)

Darila ljudi so najlepša! Nekoč je nekdo rekel, da je največ, kar lahko daš, da daš del sebe.

Bodite lepo!