MOJE MISLI O SREČI...

Zadnje dni težko najdem čas za tipkanje. Bolje bi bilo po blondinkino kar napisat na ekran=)

Pa ne da ni časa ker ga ni. Ni ga zato, ker se dogaja veliko, ker sem srečna in ker me vsak dan znova razveseli moja lastnost iskanja dobrega v slabem.

Do petka je bilo torej vse prepovedano, to sem si malo težko dopovedovala.
Pred izpitom dobim energijo za vse: za šoping (tudi brez denarja), za sestavljanje in šraufanje omar, za poskusno ustvarjanje čestitk, za pospravljanje omar in urejanje sobe (ja, še vedno ni bilo na vrsti!), za čakanje snega in nenazadnje, za kofetkanje.

No, kako uspešna sem bila pri vzdržnosti, je pokazal današnji rezultat izpita: OPRAVLJENO.
No, moram poudariti, da bi z malo učenja dobila deset. Pa sem se v resnici učila le v petek dopoldne. No, še to nisem odprla knjige, niti zapiskov. Celo dopoldne sem namreč pisala obvezno seminarsko nalogo. Zakaj tako dolgo? Ker nimam Windows Officea! No, pa sem okoli 12h odkrila, kako hudiča se odpre oziroma namesti zastonj OpenOffice. In je kul. Zelo kul!

V soboto zjutraj je Sara na terapiji zopet dala vse od sebe. No, vsaj veselje in dobro voljo, saj je vmes še Jana pozabila, da se ji vrti in da je na robu kolapsa (beri: kot bi manična utrujenost zaradi poklicne deformacije hitela za njo, a je ne dohiti).
Zopet sva jo za nekaj trenutkov postavili na noge. No, jaz sem samo prijela tam in tam, kar je eno zrno v toni truda, ki ga porabi Jana za to. A Sara je v tej dimenziji 'navpišno' čisto druga. Pokončna. Visoka. Velika. Punca in pol.
A to je le nekaj trenutkov na teden. Doma se tega ne upam delati, zaradi kolka. In ker mi manjka nekaj rok, da bi zmogla zadržati vse Sarine nehotene in asociirane gibe.

Ob tem, ko sem v sekundi Sarinega stanja pomislila na lepoto stoječega otroka, sem se vprašala, ali je to prav. Pomisliti. In si želeti.
Je prav, da si želim normalnega otroka? Je prav, da si ob želji na moje morebitne naslednje tri pamže želim, da bi bili vsaj hodeči in govoreči? Je sploh prav, da si še želim otroke, ko pa me Sara rabi celo? Je prav, da si za Saro želim nov izum tisočletja?
Po takih prebliskih v moji glavi vedno vse potlačim nazaj nekam globoko v podzavest. Ker si mislim, da to ni prav. Da s tem Sari delam krivico. Da če bi imela druge otroke, bi bila ona manjvredna, zapostavljena že zaradi svojega stanja. Zdi se mi, kot bi me večno spremljala slaba vest, če bi si dovolila imeti še tri. No, mogoče vsaj enega.

Sobotno popoldne je bilo v znamenju nabiranja mahu.
Nepričakovano nismo prišle niti do razpotja na poti proti Orglicam, ker smo že na začetku oluščile nekaj skal, na katerih je nekoč rasel lep, lep mah.
Sara je v nahrbtniku na tetkinem hrbtu doživela pravo senzacijo smeha=)
Jaz pa sem na eni roki z lepo, bleščečo rokavičko (namenjena je bila z 'v life'), na drugi pa s tono zemlje za nohti nabirala mah. Bilo mi je super. Tega nisem počela že od rane mladosti.
Nabrana vreča že čaka predbožične večere, ko bo tam nekje za mizo nastajalo pravljično mesto=)

Ja, prazniki se bližajo... A res? Uh, zame je še prekmalu. A ko stopim čez domači prag, me vse opozarja na to. No, meni bi bil zadovolj samo sneg. Čeprav me skrbi zasnežena cesta, se belega polja in razgleda na gore zelo veselim=)
Prazniki pa... Vmes je še cel mesec stvari, srečanj, kofetkov, crkljanj in pohodov...
No, pismo Miklavžu smo pa že napisale! Sara ima le dve materialni želji, cel luksuz. V tej krizi v Miklavževi denarnici izpolnitev niti ne bo tako težka=)
res, ostale praznike pa odrivam stran. Za zdaj. Ker najprej čakam veseli december. In prižiganje lučk po mestih. In kakšen mamljiv štant za Ljubljanico.
Z darili in čestitkami pa prosim, počakajte še en mesec, drugače bo ves čar do takrat že zbledel!

Aja, včeraj smo naredile turo okli Blejskega jezera. Sara je bila najbolj zmatrana. Za nagrado za hitra štiri kolesa je zmazala smetanov del kremšnite. A še vedno je bila tako zelo fuč (od zraka in vseh tistih ljudi, ki jih je morala pogledati!), da je na obisku pri dediju na Gorenjskem pojedla le pol frutka in skoraj na koncu poti nazaj (v Mostah) zaspala do jutra.
Da ne omenjam, da spet spi?

Moj otrok je verjetno najbolj priden na svetu. No, je na vrhu lestvice. In na trenutke sem prav ponosna, kako dobro ve, kje se mora kako obnašati.
No, v Merkatorju je nekako dojela, da lahko tudi neutolažljivo joka. Sploh, če se ena stara mama vtakne v voziček in jo popljuva med govoričenjem, kako je lepa in velika in debela?!? Sara si za nameček še zatakne prstke v mrežo nakupovalnega vozička in solz je kmalu preveč za zadrževanje.
Ji ne zamerim. Ker na kavicah se zdaj zna obnašati. In na obiskih tudi. Le doma, ko jo kdo obišče, je še vsa resna in zadržana.

Toliko za danes... Hitim kuhat, da potem odideva na potep in kavo=)
Bodite lepo!