RESPECT

SANJALA SEM TE

Sliši se kot komad od Fredija, ne?

No, pa ni:)

To je pesem mojih sanj...

Včasih se zjutraj spomnim, kaj sem sanjala. Če se predramim sredi noči, pa vedno vem, o čem sanjam in celo 'trezno' pomislim na to... In si seveda mislim svoje:)

Po kakem letu in pol so se moje moraste sanje poslovile in sedaj pogosto sanjam prijetne stvari.

Celo takšne zgodbe se spletejo, da bi se čisto lahko zgodile v realnosti. No, vsaj meni bi tako godilo:)

Kadar se zalotim sredi noči v stanju, da so mi sanje prijetne, da ne morem zaspati nazaj, ker si tako zelo želim, da bi lahko sama ustvarila rožnat scenarij naprej, potem tudi zjutraj pomislim nanje.

In v glavnem nanje pomislim le zjutraj in nikoli več.

Pogosto sanjam poznane ljudi. Ponavadi tiste, na katere sem enkrat te dni pomislila ali jih srečala. Obstaja pa tudi nekaj fantov, o katerih sanjam. Pa tudi ponavadi zelo poredko, vsakih nekaj tednov o enem izmed štirih ali petih...

Zadnje čase pa o enem sanjam kar pogosto. In ne boste verjeli, dobro ga poznam, celo pogovarjava se včasih, vedno pogosteje in na svete čase se celo srečava:)

V sanjah se zgodba odvija, kot da nama življenje v vseh letih ne bi podarilo vseh izkušenj, spoznanj in spominov. Dogaja se, kot da so čustva še vedno enaka in tako zelo pristna. Dogaja se, kot da je vse v redu med nama, čeprav se je čas zarezal vmes in oddaljil poti. V sanjah pa, kot da najine poti še vedno tečeta skupaj in, kot da se je življenje odvilo z obema skupaj... Kot da nisva živela vsak svojega, s svojimi ljudmi, s svojimi dogodivščinami...

Tako kar nekajkrat v tednu dan začnem z mislijo nate. Pomislila sem celo, ali je mogoče možno... Ah! Silly me:)

Vem, da ti ni vseeno zame. Vem, da imava enako čustev med nama. Nisem pa prepričana, ali so čustva enako močna. Niti ne vem, ali so tudi moja čustva močnejša le zaradi vpliva sanj? Je to kakšno naključje? Ali take sanje kaj pomenijo?

Še dobro, da si moški. Ker moški o tem ne premišljujete. Jaz pa itak že preveč mislim:)

Vsa tista jutra ti sedaj poklanjam. V mislih sem te pozdravila, si priklicala v spomin tvojo podobo in pomislila, da boš kmalu buden tudi ti...

Ne sprašujem se, kaj sanjaš ti. In niti se ne sprašujem, če kdaj pomisliš name. Verjamem, da je tvoje srce zdaj drugje. In tako je prav, celo jaz si želim tega, da bi tam spet našel srečo.

Prijetno pa je sanjati o tebi. Ker še vedno doživiva kakšno neumnost, kot sva jih pred leti. Prav smešno je, veš:)

Rada sanjam:)

DROBCI DNEVA, KI SE ZDI KOT NEDELJA

Že od včeraj imam občutek, da je danes nedelja.
Ko je bila prava sobota (torej v soboto) sva s Saro pospremili tetkico na avtobus. Šli so prepevat v Avstrijo... Vrnila se je v nedeljo (tapravo nedeljo) pozno popoldne in takrat se je meni čas zbrkljal. Za piko na i pa je imela včeraj dopust, Sara ni šla v vrtec in cel dan sem verjela, da je sobota. Ker so pri nas pač take sobote. In torej, se še nisem navadila na pravi čas in prave dneve, torej je danes nedelja. Popolno.

No, Sara je vendarle v vrtcu, po tednu oddiha... In prav vesela je šla spet tja:)
Mene čaka spet lep teden... Sploh pa sem z mislimi malo bolj pri kavicah, ki jih že tako dooolgo načrtujem. Ane, mami3?

Imam nov mobitel. Moja stara Nokia (ki sem jo podedovala po sestri, ko je ni rabila več) je odslužila s tem, da je nehala zvonit, da je brkljala po imenih (ja, čisto sama os sebe!) in predvsem s tem, da je bila precej odrajsana, staromodna in zaostala v razvoju.
Zdaj me krasi tole. LG KG800 chocolate. Za en sam evro:) Najprej si je nekaj podobnega privoščila tetkica in me prepričala v to, naj končno tudi jaz zamenjam mobilca in da mi ona šenka tisti evro zanj:)

Mraz mi paše. res na trenutke pretirava do te mere, da vklopim kalolifer, a vseeno. Celo poletje sem sanjala o zimi. Ker mi je bilo tako zelooo vroče. In zdaj še vedno sanjam o zimi. Vedno bom sanjala o zimi. Že čakam na sneg, tisti vonj, ki ga prinese veter iz planin in tisto vročo sapo, ko stopiš zjutraj iz avta...

Napisala sem wishlisto. Za moj BDay, ki sploh še ne bo tako kmalu. Šele čez slab mesec, a letos sem res že kmalu začela misliti o tem. Pri nas namreč tudi pol desetletja velja za obletnico. Freaky, vem, ampak tale moja zaokrožena na pol bo kar četrt stoletja:) Zdaj bom presegla tisto neko mejo mladosti in plujem proti... Hmm... Starosti? Zrelosti? Mah, meni se še vedno zdi, da so to najboljša leta po najboljših letih:) In da me čaka verjetno še čudovitejše obdobje:) (Prosim slovenistke, beseda 'čudovitejše' je meni ljuba, čeprav vem, da je bolj čudovito:))

Odločamo se za živalco. Sara je itak že od nekdaj nora na vse, kar ni človek in se premika:) No, na pse in mačke še posebej. A maček se meni smili, da bi bil cele dneve zunaj, prinašal bolezni in se klatil naokoli. Notri ni šans, da ga imamo! Če bi bilo čisto po moje, bi imeli že ogromen akvarij z ribami. Pa ne, ni po moje in bom mogla it spet enkrat na očesno gledat tisti lep akvarij z lepimi ribicami:) Vsi navijajo za psa.
Pa naj bo pes. Ampak v osnovi ne bo moj! Jaz lahko skrbim zanj, sem mu tretja mama, a druga mama mu bo tetkica. Prva je itak verjetno pasja, ne? Sara ga bo seveda oboževala, to je že določeno. Pride spomladi, ko bo neka psička imela mlade. Pozabila sem pasmo, ker je tetkica že tolikokrat govorila, kdo ima kakšnega psa in pri komu je že spraševala po mladičkih, da sem enostavno zbrkljala vse skupaj. Če bi ga imela jaz, bi bil definitivno angleški buldog. A ker nima primerne dlake za Sarine 'prijeme', bo najbolj primeren maltežan ali njemu podoben malček.
Verjetno mu bo ime Kai. Predvidevam, da itak tu ne bom imela besede in možnosti glasovanja...

Izpadla sem iz napredka tehnologije. To sicer že kar dolgo nazaj. Odkar so se pojavili mp3-ji. Prej smo imeli preslab računalnik, da bi si lahko CDje pekla sama doma. Lahko sem le presnela CD in takoj zatem s pcja izbrisala vse komade.
Zdaj je pc bistveno boljši. Čisto nov, z ogromno prostora, ki je namenjen samo meni! Nič več dedijevih službenih datotek, ki so zavzemale nekaj GB...
No, in sedaj bi lahko preučila zadevo, kako priti do MP3-jev. In kako sneti kakšno risanko ali film. A ne, jaz nimam pojma, kako se to naredi! Zmrznem že pri tem, ko brskam po spletu za informacijami. Vsa zaščita pred vsemi nepridipravi, ki jo premore ta super pc, mi blokira skoraj vse, kar je povezano z downloadanjem.
In ker se meni ne da ukvarjati s tem in ker nimam interesa postati računalniški mojster, bom morala najti nekoga, ki bo to storil namesto mene. A ne na mojem pcju, ker hočem imeti lepo zaščitenega (vsaj, dokler ga ne odplačam!). Sedaj imam tudi na mobilcu tipko MP3 in mika me, da bi imela nekaj glasbe tudi tam:)
Torej, se kdo javi? Le prosim, ne mi rečt, naj napišem seznam komadov, ker potem se to zavleče v leta (kot lani, ko sem že imela ponudbo:)). Sem človek seznamov, a ne glasbenih. Itak sedaj poslušam vse, kar mi pač pride pred ušesa, čeprav sem zadnjič spet norela in izgubljala glas v avtu, ko sem našla Cd od Doorsov:)

Opravila, ki me čakajo danes, se mi zdijo prijetna. Sploh zato, ker se mi zdi, da je nedelja. S tem pride občutek, da sem frej in čisto brez obveznosti. Bojo pač počakale na jutrišnjo sredo, ker danes bom malo urejala dom. Še prej bom priklopila peč, da mi bo toplo:)

Se vidimo jutri, ko se bo teden prikladno začel s sredo:) Tako bi se lahko vsak teden...

papa

VSE POTI SO VODILE...

... V STARO GORO.

Tja sva prispeli v ponedeljek zjutraj.

Najbolj me je zanimalo, kakšne cimre bova imeli.

Bili so super.

Ponedeljek v znamenju terapij.

Psihologinja, s katero mi je vedno fino klepetati.

Delovna in fizioterapija sta minili z nekaj manjšimi presenečenji. Predvsem s strani Sare. Vsekakor so bila presenečenja pozitivna in prijetna.

Torek. Pri specialni pedagogonji je Sara pokazala skoraj vse, kar zmore tudi doma.

Jaz ponosna:)

V Šempetru slikali kolke. Na poti nazaj sem preučevala sliko in sama nisem našla bistvene razlike v primerjavi s prejšnjim RTG posnetkom.

Popoldne sva se potepali pod, ob in skoraj po Solkanskem mostu.

Soča je čudovita. Predvsem njena barva.

In most: v bistvu izgleda le kot most. Pa naj bo največji kamniti lok na svetu...

Vsekakor je tam prijetno. In celo gugalnice imajo primerne za Saro:)

Sreda. Hmmm, terapije, kot pač vsako dopoldne. Spremljanje Sare, lovljenje spanca, hranjenje in, tokrat izjemoma, lulanje v hlačke:)

Popoldne sprehod do doline. Sara se je spoprijateljila s konji in dvema pujskoma. Šli sva v trgovino po skute. In vodo zame. Pa sva imeli le 5€, da mi je bilo kar nerodno. A nihče ni videl v denarnico in saj niso vedeli, kajne?

Četrek, spet terapije. Tokrat le dve. Bolj prosto tudi dopoldne.

Pregled pri zdravniku.

Sara je shujšala. Sedaj ima le 11,6 kg.

Zrasla je do 95.cm in tudi obseg glave je večji za pol cm.

Moja predvidevanja o kolkih bolj kotne točna.

A to še vedno ne pomeni, da je ok. Paziti je treba. Le ušlo mi je iz glave najbolj pomembno vprašanje, ali se bomo s pazljivostjo izognili posledicam, ali bomo le podaljšali čas, ko ne bo potrebno ukrepati?

Pogovor o Sarinih momentih, ko se zazre v prazno... Epi? Kdove.

In še splošen pregled.

Malo sem pomislila, ko sva odhajali iz ambulante, da tokrat bistvenega napredka ni.

Le nekaj malenkosti, ki sem jih očitno označila kot omembe nevredne in jih res nisem omenila.

Poznopopoldanski izlet na Sveto Goro.

Kratka molitev rožnega venca.

Prižiganje svečk za zdravje na račun preostalih 2€.

Čudenje temu čudovitemu kraju. Živela bi v tistem samostanu, prav zares bi:)

Petek. Še zadnji dve terapiji.

Dobili sva zupanov stolček na posodo. Da ga bo imela Sara lahko v vrtcu in ne bo več sedela v tistem ležalniku, ki je še najmanj primeren zanjo. Me prav zanima odziv in posledice: Bo dosegla kaj več?

Poslavljanje od cimrov. Odpustnica. Vožnja.

Predvidevala sem, da bova doma v dobri uri. Itak. Ob tabli za počivališče Ravbarkomanda sva stali (dobesedno stali!) vsaj eno uro. Valda se je Sara zbudila, jaz pa sem samo čakala na njen protest in... kaj naj bi storila sredi avtoceste? Sama?

Prepričana sem bila, da če jo grem hranit, bomo ziher speljali. Ali če storim karkoli, da bomo speljali. Pa nismo. In je pila sok kot prava dama. To je redko.

Ta dama je točno vedela, da mora potrpeti. Bravo mala!

Izkupiček tedna? Sama pozitiva.

Ok, definitivno sem se nekajkrat vprašala, zakaj gre napredek tako počasi. In če to pomeni, da se bo ustavil? V paviljonu sem se vprašala, če bo kdaj prišel čas, ko ne bom več zmogla? Kaj bo takrat?

Starši, ki sobivajo s teboj, tam vedno pustijo sledi.

Poslušaš njihove besede in ugotoviš, kako oni razmišljajo.

Oceniš, na kateri 'stopnji' zavedanja in sprejemanja so.

Seveda vse primerjaš. No, vsaj jaz to delam.

Mama enoletne princeske me je spomnila, da sem bila tudi jaz tam. V tistem metežu misli. Ko si ne priznaš, ko iščeš izgovore, ko iščeš luknje, ko si ne želiš črnega na belem.

Spomnila sem se, kako sem po vsakem slabem izvidu poslala sms Tini, ves jokajoč.

Treba je iti čez to. Vsak gre po svoje, s svojo hitrostjo. A nobenemu staršu posebnega otroka ne uide. Jaz sem šla kar hitro. Ker drugače nebi preživela. A ne pravim, da sem že na koncu. Verjetno nikoli ne bom.

Res pa sem se vprašala, ali bom sprejela Saro, ko bo velika, če bo imela močne kontrakture?

Sedaj jo sprejemam, ker je tako lepa. Prisrčna. Pametna. Super.

A bo vedno takšna? Me ne čaka še kakšna hujša, strmejša kalvarija?

Nimam pojma. A tokrat se mi je ob pogledu na 'boljše' otroke vedno stožilo.

Ne da bi bila Sara tudi takšna. Le da bi tudi ona doživela vsaj majhen preobrat, da bi še napredovala. Ali da bi vsaj jaz mogla, smela trditi, da bo vedno ostala takšna, kot je danes, da se ne bo nikoli poslabšalo.

Doma sem potem videla, kakšen angel je.

Koliko veselja in sreče je pokazala, ko je zagledala tetkico!

Kako se je crkljala pri stari mami!

Kako je od vseh doživetij spet zaspala med večerjo!

Sedaj imam slabo vest. Ali se sploh smem obremenjevati z mislijo, kaj jo čaka?

Kakšna bo? Bo priklenjena na voziček, ne bo zmogla uporabljati rok? Bo kdaj zmogla komunicirati? Jo smem primerjati z drugimi?

Po eni strani sem vesela, da je sedaj tako sonce. Ker ob njej ne pomislim na to, da bo mogoče kdaj težko. Hudo pa mi je, ko je ni ob meni, jaz pa pomislim na vse... Tokrat tudi na najslabše.

Marsikaj sem se naučila. Sprejela eno pomembno odločitev.

Kar me navdihuje z optimizmom. In z novo voljo.

Pozdravčke!

FOTOSEŠN

Končno obljubljene fotke... Še od spomladi, ki spominja na zdajšnji mraz, pa čez celo poletje:)

Niso nevemkaj urejene in razvrščene, a saj to je čar vsega skupaj... Moj urejeni kaos:)

LEPA LEPA JESEN

Imelo me je, da bi vse skupaj nekam poslala. Vse tiste poglede, ki ne veš, od kod in zakaj so.

Ko se človek s svojimi očmi zabubi vate, te gleda in kar ne neha... Za piko na i pa te še pozdravi in se nasmehne... Ah, ne!

No, pa se je le prižgala tista stara žarnica nad mojo glavo:) Zaradi tega pa že ne bom zaklepala bloga in se skrivala pred pogledi in tujimi mislimi. Tole je namreč moje:)



Od zdaj naprej vas lepo prosim, če me buljite zato, ker me nekje zagledate in če vam malo manjka, da bi rekli 'ŽIVJO', potem... Nič se bat, recite ta kratki 'živjo' in zraven še kratek 'ti si pa tista blogerka...' Da bom vsaj vedela, zakaj ta pogled. Ne bom ugriznila, ker mesa ne maram preveč:) V treh pikicah za blogerko se gotovo vedno nekaj skriva. Pri meni se v še večih pikicah skriva polno skrivnosti, moj pravi jaz, v bistvu celoten jaz, ki ga nikoli ne bom razkrila. Kot blogerka razkrivam le neko trapasto čustvo po imenu ljubezen (in vse sopomenke, podpomenke in asociacije nanjo) in tistega nekaj življenja sreče in smeha s cerebralčico Saro, ki bi ga tako rada razkrila vsem. Ostalo ostaja v treh pikicah. In če je v vaših treh pikicah pohvala, jo dodajte k tisti povedi. Če je graja, pa jo lahko mirne volje obdržite zase:) (In se hkrati nehate ukvarjati z menoj in mojim blogom.)



Tako, z bralci imam sedaj razčiščeno. (Upam, da za vedno.)



Sedaj se je tudi zame začela lepa lepa jesen, čeprav vem, da je koledarsko med in nad nami še poletje.



Tokratna sreda je bila prelomna: Zadnja obveznost na faxu, kar je bilo nujnih pred vpisom v drugi letnik. Zdaj imam le še ena predavanja za zadnji predmet 1. letnika in... Upam, da bom ob diplomi stala tako hitro, kot načrtujem: leta 2010. No, po tolikih letih neresnega študentovanja bo to res hitro. Važno da me sedaj čakajo še zanimivejša predavanja in da bo usmeritev na faxu končno pokazala svoj pravi obraz.



Sem pa prav vesela, da sem bila spet na predavanjih. To je zame kot terapija. Kot noro dober psihiater. Da grem ven iz tega mojega sveta, da vsaj malo zapustim okolje moje sreče in sem SAMO ŠTUDENTKA.
Tokrat je bil naš predavatelj asistent Rado Pezdir. Super človek. V torek sem ravno brala njegov intervju v Oni, nakar ga zagledam v predavalnici. Prej sem enkrat 'naletela' na njegovo kolumno v Financah. Zdaj se spomnim. No, všeč mi je njegovo mišljenje in še bolj to, da si upa misliti naglas. (Malo je tudi zaradi tega moj blog nazaj za vse:))
No, sicer jaz ne razpredam o politiki, čeprav se zadnje leto precej osveščam tudi o tej temi, sem pa v tem intervjuju ugotovila, da je dobro biti JAZ in da sploh ni pomembno, kako na ta MOJ JAZ gledajo drugi. Res zanimivo. Le še v kri si moram to vbrizgat.
In kaj je še dobrega na predavanjih? Vožnja domov. Skoraj prazna cesta. Rahlo zatemnjeno nebo. Luna nad wtcjem. Štoparji za MB. Študentsko oblečeni. Tetkina Corsica z močno mašino, da lahko 'dirkam'. In všeč mi je biti med ljudmi, ker čisto pozabim na dom. Čeprav se sedaj, po poletju, kar ne znam vklopiti v družbo. Začuda sem se lažje pogovarjala s sošolcem kot kdajkoli s sošolkami. Moja večna hiba. Dokaz, da ženske vidim kot nekaj več od mene. Kot konkurenca, kjer jaz že v naprej izpadem. Moj kompleks. A vseeno, tam izklopim vse misli. No, razen včeraj, ko me je tetkica klicala med predavanji, da Sara ne neha jokati. Malo me je skrbelo...

Potem sta šli kupit copatke in Sara je bila ok. Dva meseca je bila punca v samih štumfih v vrtcu, ker nisem kupila copat! Ko sta prišli domov pa spet jok. In ne morem verjeti, ko sem prišla jaz domov, me je bila takooo zelooo vesela! Prav fino se mi je zdelo! Tako sem vedela, da me je močno pogrešala. Da si je želela mamice. Neverjeten občutek:)
Ko sem jo vzela v naročje, se je smehljala, pojedla tri žlice čokolina (kar je bil ves vnos v celem popoldnevu) in trdno zaspala. Pa je spala v naročju še kake pol ure, da sem se še jaz pocrkljala s svojo srečo. Valda je spala do jutra, princesa ga biksa s temi dooolgimi seansami spanca. Včasih se mi zdi predolgo.



Sicer pa, moja princesa... Sara se potepa v vrtcu, vsa vesela je, saj je sedaj bolje. Odkar so se preselili nazaj v svojo matično igralnico, lepše je in celo prespi kakšne pol urice:)

Z majhnimi koraki bom kar zadovoljna. Le da sem sedaj malo bolj tečna pri svojih pričakovanjih, saj si najbolj želim, da bi se končno navadili nanjo v vseh pogledih in vsi. Sploh ko se spomnim Elerjev in kolonije, kako hitro se ujame s spremljevalkami in da tam poje tudi celo kosilo, sem odločena, da bom to dosegla tudi v vrtcu. In kaže kar dobro:)

Ta vikend bova izkoristili za kak potep. In pohajkovanje po mestu, saj se v Kamniku začenjajo Dnevi narodnih noš. Vabljeni!

V ponedeljek odhajava v Staro Goro. Tam bo še topleje, pa za vsako popoldne imava že načrte, kaj vse morava videti. Prvi je na vrsti Solkanski most, ki ga je zadnjič zmočil dež.
Tokrat odhajam brez pričakovanj. Vem, da bom Saro peljala v Šempeter na slikanje kolkov. In potem bomo videli. Vem, da bomo sprobali stojko. In potem bomo videli. In vem, da bova uživali:) Kot vedno.

Želim vam lep vikend in čudovit prihodnji teden!

ČAR ŽIVLJENJA

Se spomnite, ko so se Sari končale 'počitnice' in sem bila spet malo jezna na vrtec?

Od takrat se že vleče... No, zdaj lahko rečem, da se vleče, ko pogledam na čas, ki je kar zbežal mimo.

Toliko vsega se je zgodilo, toliko vsega sem doživela, slišala in premlela, da je vmes čas kar spolzel med prsti. Včeraj zvečer pa je prišel trenutek, ko sem si ob opazovanju strel v daljavi, s kljuvajočo bolečino v hrbtenici rekla, da imam dovolj. Dovolj hitenja, dovolj tega, da sem se spet pustila predati dogajanju in sem plesala na tuje viže. Zakaj se bom trudila, če sama dobro vem, da mi ne bo uspelo? Pa ne da mi sploh ne bo uspelo, le ne bo ravno zdaj, ko me vsa okolica tako obremenjuje s tem, da moram, nujno moram pa ravno zdaj. Ne, nisem na baterije in še manj, nisem na ukaz.

Torej, kaj se dogaja?

Nekaj tednov me že pošteno načenja že načeta brezhibnost hrbtenice. Najprej me je bolela trtica. Pritisk bolečine je bil tako hud, da sem občasno za vstajanje s stola porabila nekaj minut.

Nakar sem ob razmigavanju ugotovila, da me boli ramenski obroč in prav vsa vratna vretenca. In ob gibih le-teh se začuti bolečina tudi v ledvenih vretencih in trtici.

Bilo bi zanemarljivo, če nebi bolečina v zadnjih dveh tednih tako narasla, da sem spet pojedla Ketonal. In ne samo enega. In da boli še vedno, vedno bolj.

Zamislim pa se lahko tudi nad nogo. Prepričana sem bila, da opravim le še EMG preiskavo, pa se bova z zdravnikom videla zadnjič. Bolečina je že spomladi izzvenela na raven, ko sem se je povsem navadila in je kak dan sploh nisem registrirala. Trajalo je vse do dneva pred tem, ko me je Mala Princesa med sprehodom vprašala, kako me mora že noga boleti...

Seveda sem avtomatsko, iz navade zanikala, a v istem hipu me je prešinilo, da me pa res že drugi dan precej boli. In ne samo gleženj, ki je zaradi obrabe med šantanjem nasrkal in si priboril vargus položaj, boli me celo mesto zloma. Ponovno.

Od tistega Princeskinega vprašanja naprej mi torej tudi to ne da miru. In kot zakleto, me od tedaj vsak vpraša po nogi. Se vidi? Mogoče spet šantam?

Te fizične bolečine pa me niti nebi tako ganile, če mi zaradi tega nebi udarilo na psiho.

Tu je botroval še en dejavnik. In dve osebi. Obe z enakim imenom. Vsak s čisto drugim ozadjem, a dosegla sta isti cilj: Distancirala sem se od svojega bita in pogledala od daleč...

Kaj sta pa rekla?

Najprej prvi. Enkrat je rekel, da imam pa res smolo v življenju. Ni se mi zdelo nič takega, saj se mnogim smilim in mislijo tako. Do nedavnega sem s svojim ponosom, s svojo srečo in pogumom to zlahka prebrodila. Po mojem mnenju mi ni bilo nikoli preveč hudo. Vsaka stvar se zgodi z razlogom in nekako dobro poznam razloge za moje 'dogodivščine'. Čeprav res niso bile zavidanja vredne. A iz vsega se da potegniti tudi precej pozitivnega.

Tokrat pa sem pogledala z drugega zornega kota. Predvsem zato, ker sem dovolila, da je telesno počutje vplivalo name in me povsem strlo.

Tako sem se v solzah, ko sem še stotič spustila gas sredi vožnje do vrtca, da bi omilila špikanje, res pomislila na to, zakaj hudiča ravno jaz? Moje vprašanje verjetno pove vse. Za Saro se na srečo ne sprašujem. Verjetno zato, ker mi je tako hudo dobro, da jo imam. Da jo smem imeti ravno jaz. Da smem biti z njo, ker le takrat se znam smejati, biti srečna. Ni mi pa jasno, zakaj sem ravno jaz med tistimi, ki se jim en zlom ne more spravit v red? Ko bi imela vsaj kako bolezen kosti, potem bi razumela, zakaj se ne zaraste. A pri zdravem človeku, madonca, mi ni jasno, kaj kost dela narazen še po dveh letih?

In kot drugo si ne pridem na čisto, kakšna budala moram biti, ali pa sem čarovnica, da niti en sam normalen primerek moškega spola v treh letih še ni pogledal za mano ali pomislil name? Ob tem se verjetno res lahko zamislim, če sem sploh še med normalnimi čudaki. Kot pika na i za to trditev mi odmeva njegovo opažanje mene, da imam ideje, iz ene skrajnosti v drugo... Tega kr ne morem pozabit, ker res še nisem pogledala tko na svoje ideje. Sem čudak? Ne, sem le idealist. Ne vem, zakaj ne sanjaš še ti.

In drugi tip s tistim imenom? Mislim, kot naročeno, ko sem že nad prvim vila roke, da se name spomni le, ko mu čustveno življenje pade dol. Drugemu se opravičujem, ker sem ga pustila na msnju čisto pri miru, a bila sem brez besed. V glavi sem imela le to, da ne morem biti psihiater moškim. Sploh ne enemu tipu, ki mi je že večkrat zlomil srce. In tudi ne tipu, za katerega sem mogoče kdaj pomislila, da sem mu kanček všeč. In sploh ne zdaj, ko psihiatra, ortopeda, travmatologa in prijatelja rabim jaz. Zakaj bi morala vedno jaz tolažiti druge in z njimi bogvezakaj razgljabljati o tem, kaj naj storijo? Pa če bi meni kdo kdaj namenil kanček pozornosti in pomislil, da imam mogoče pa jaz tudi težave, iz katerih ne vidim izhoda? Bi potem padla krona z glave?

Ne, moja psiha je polna. Polna je vsakdanjega obremenjevanja s kilogrami, s čudno kožo, z zakompliciranimi sosedi, ki si v bistvu le ne upajo pogledati Sare. Polna sem tega, da mi nekdo upa postavljati urnik, da se jaz pustim, ko se trudim nekomu skuhati kosilo, ki potem ni točno tako, kot ga skuha nekdo drug. Sory, dovolj imam. Nisem odgovorna za druge. Odgovorna sem le zase in za Saro. In najin urnik je moja skrb. Kaj in kdaj bova jedli, je moja skrb. Vse ostalo, kar rabi kdo drug, ali kar kdo drug želi, ni moja skrb. Lahko ti pomagam, če želim. Lahko si z nama, če želiš.

Dovolj imam mladih seksi mamic, za katere sem dobra le, ko vozičkajo. Sara ni dojenček. Sara ne vozička po dojenčkovo. Le njenim vrstnikom njihove mamice podturijo mlajše, dojenčkaste otroke, ker je Sara 'majhna'? Ne, Sara se rada igra igre za triletnike. Ne ravno miselnih, rada pa se liči. Obožuje svojo Barbiko. Rada sestavlja kocke. Rada dela tortice v peskovniku. Rada bere knjige. Rada ima živali. Rada riše. Rada se pogovarja. Res ne zmore sama, a to ne pomeni, da ne zna ali noče. Le ne zmore. Če ji posodim roke, noge in oporo v trupu, potem zmore vse in dam roko v ogenj, da se zna še bolj veseliti kot drugi.

In kaj bo v tem postu sploh dobrega?

To, da sem mislila napisati samo jamranje. In pustiti vse skupaj, naj mine.

Pa ne, prek linka sem prišla do sestavka (razmišljanja) neke gospe, ki jo osebno poznam. Ona bi mi bila lahko psihiater, nekaj minut z njo, pa bi bila za nekaj mesecev dobra:) Ne zato, ker bi mi znala svetovati glede SAre, temveč zato, ker v njenih besedah vedno najdem dober nasvet zase.

Ni pa čudno, da sem prav to nekoč že nalimala na moj blog. Iz čisto drugih razlogov. Torej, tukaj.

Ko sem to ponovno prebrala, sem spet našla tisto vrvico, ki pelje k pozitivi. Tam so rešitve, tam sije sonce. Prijela sem se in vem, da se bom morala potruditi.

Konec koncev, sama dobro vem, da mi bo uspelo. Uspelo mi bo že zato, ker so v Stari Gori ljudje tako zelo dobri. Klicali so druge mame in našli eno, ki je pripravljena zamenjati svoj termin za najinega. Sicer bi morali s Saro oditi v ponedeljek ali pa čez pol leta. Tako pa bom drug teden lahko prisotna na predavanjih še za zadnji predmet prvega letnika, lahko bom opravila vpis v višji letnik, lahko bom šla na tiste govorilne ure in na ustni izpit, lahko bom zavarovala naju s Saro in našo hiško, pa še en super pomemben opravek, ki ostaja skrivnost, dokler ga ne izpeljem:)

In nato naju čaka en čudovit teden v Satri Gori!

V vsem tem vidim smeh, ki me bo spremljal, ko bom zadovoljna vsak dan v nečem uspela:)

Čez vikend se moram le sprostiti, se naigrati s Saro in pozabiti na ljudi, ki mi sicer veliko pomenijo, a me le ovirajo, tako ali drugače.

Lep dan!