ČAR ŽIVLJENJA

Se spomnite, ko so se Sari končale 'počitnice' in sem bila spet malo jezna na vrtec?

Od takrat se že vleče... No, zdaj lahko rečem, da se vleče, ko pogledam na čas, ki je kar zbežal mimo.

Toliko vsega se je zgodilo, toliko vsega sem doživela, slišala in premlela, da je vmes čas kar spolzel med prsti. Včeraj zvečer pa je prišel trenutek, ko sem si ob opazovanju strel v daljavi, s kljuvajočo bolečino v hrbtenici rekla, da imam dovolj. Dovolj hitenja, dovolj tega, da sem se spet pustila predati dogajanju in sem plesala na tuje viže. Zakaj se bom trudila, če sama dobro vem, da mi ne bo uspelo? Pa ne da mi sploh ne bo uspelo, le ne bo ravno zdaj, ko me vsa okolica tako obremenjuje s tem, da moram, nujno moram pa ravno zdaj. Ne, nisem na baterije in še manj, nisem na ukaz.

Torej, kaj se dogaja?

Nekaj tednov me že pošteno načenja že načeta brezhibnost hrbtenice. Najprej me je bolela trtica. Pritisk bolečine je bil tako hud, da sem občasno za vstajanje s stola porabila nekaj minut.

Nakar sem ob razmigavanju ugotovila, da me boli ramenski obroč in prav vsa vratna vretenca. In ob gibih le-teh se začuti bolečina tudi v ledvenih vretencih in trtici.

Bilo bi zanemarljivo, če nebi bolečina v zadnjih dveh tednih tako narasla, da sem spet pojedla Ketonal. In ne samo enega. In da boli še vedno, vedno bolj.

Zamislim pa se lahko tudi nad nogo. Prepričana sem bila, da opravim le še EMG preiskavo, pa se bova z zdravnikom videla zadnjič. Bolečina je že spomladi izzvenela na raven, ko sem se je povsem navadila in je kak dan sploh nisem registrirala. Trajalo je vse do dneva pred tem, ko me je Mala Princesa med sprehodom vprašala, kako me mora že noga boleti...

Seveda sem avtomatsko, iz navade zanikala, a v istem hipu me je prešinilo, da me pa res že drugi dan precej boli. In ne samo gleženj, ki je zaradi obrabe med šantanjem nasrkal in si priboril vargus položaj, boli me celo mesto zloma. Ponovno.

Od tistega Princeskinega vprašanja naprej mi torej tudi to ne da miru. In kot zakleto, me od tedaj vsak vpraša po nogi. Se vidi? Mogoče spet šantam?

Te fizične bolečine pa me niti nebi tako ganile, če mi zaradi tega nebi udarilo na psiho.

Tu je botroval še en dejavnik. In dve osebi. Obe z enakim imenom. Vsak s čisto drugim ozadjem, a dosegla sta isti cilj: Distancirala sem se od svojega bita in pogledala od daleč...

Kaj sta pa rekla?

Najprej prvi. Enkrat je rekel, da imam pa res smolo v življenju. Ni se mi zdelo nič takega, saj se mnogim smilim in mislijo tako. Do nedavnega sem s svojim ponosom, s svojo srečo in pogumom to zlahka prebrodila. Po mojem mnenju mi ni bilo nikoli preveč hudo. Vsaka stvar se zgodi z razlogom in nekako dobro poznam razloge za moje 'dogodivščine'. Čeprav res niso bile zavidanja vredne. A iz vsega se da potegniti tudi precej pozitivnega.

Tokrat pa sem pogledala z drugega zornega kota. Predvsem zato, ker sem dovolila, da je telesno počutje vplivalo name in me povsem strlo.

Tako sem se v solzah, ko sem še stotič spustila gas sredi vožnje do vrtca, da bi omilila špikanje, res pomislila na to, zakaj hudiča ravno jaz? Moje vprašanje verjetno pove vse. Za Saro se na srečo ne sprašujem. Verjetno zato, ker mi je tako hudo dobro, da jo imam. Da jo smem imeti ravno jaz. Da smem biti z njo, ker le takrat se znam smejati, biti srečna. Ni mi pa jasno, zakaj sem ravno jaz med tistimi, ki se jim en zlom ne more spravit v red? Ko bi imela vsaj kako bolezen kosti, potem bi razumela, zakaj se ne zaraste. A pri zdravem človeku, madonca, mi ni jasno, kaj kost dela narazen še po dveh letih?

In kot drugo si ne pridem na čisto, kakšna budala moram biti, ali pa sem čarovnica, da niti en sam normalen primerek moškega spola v treh letih še ni pogledal za mano ali pomislil name? Ob tem se verjetno res lahko zamislim, če sem sploh še med normalnimi čudaki. Kot pika na i za to trditev mi odmeva njegovo opažanje mene, da imam ideje, iz ene skrajnosti v drugo... Tega kr ne morem pozabit, ker res še nisem pogledala tko na svoje ideje. Sem čudak? Ne, sem le idealist. Ne vem, zakaj ne sanjaš še ti.

In drugi tip s tistim imenom? Mislim, kot naročeno, ko sem že nad prvim vila roke, da se name spomni le, ko mu čustveno življenje pade dol. Drugemu se opravičujem, ker sem ga pustila na msnju čisto pri miru, a bila sem brez besed. V glavi sem imela le to, da ne morem biti psihiater moškim. Sploh ne enemu tipu, ki mi je že večkrat zlomil srce. In tudi ne tipu, za katerega sem mogoče kdaj pomislila, da sem mu kanček všeč. In sploh ne zdaj, ko psihiatra, ortopeda, travmatologa in prijatelja rabim jaz. Zakaj bi morala vedno jaz tolažiti druge in z njimi bogvezakaj razgljabljati o tem, kaj naj storijo? Pa če bi meni kdo kdaj namenil kanček pozornosti in pomislil, da imam mogoče pa jaz tudi težave, iz katerih ne vidim izhoda? Bi potem padla krona z glave?

Ne, moja psiha je polna. Polna je vsakdanjega obremenjevanja s kilogrami, s čudno kožo, z zakompliciranimi sosedi, ki si v bistvu le ne upajo pogledati Sare. Polna sem tega, da mi nekdo upa postavljati urnik, da se jaz pustim, ko se trudim nekomu skuhati kosilo, ki potem ni točno tako, kot ga skuha nekdo drug. Sory, dovolj imam. Nisem odgovorna za druge. Odgovorna sem le zase in za Saro. In najin urnik je moja skrb. Kaj in kdaj bova jedli, je moja skrb. Vse ostalo, kar rabi kdo drug, ali kar kdo drug želi, ni moja skrb. Lahko ti pomagam, če želim. Lahko si z nama, če želiš.

Dovolj imam mladih seksi mamic, za katere sem dobra le, ko vozičkajo. Sara ni dojenček. Sara ne vozička po dojenčkovo. Le njenim vrstnikom njihove mamice podturijo mlajše, dojenčkaste otroke, ker je Sara 'majhna'? Ne, Sara se rada igra igre za triletnike. Ne ravno miselnih, rada pa se liči. Obožuje svojo Barbiko. Rada sestavlja kocke. Rada dela tortice v peskovniku. Rada bere knjige. Rada ima živali. Rada riše. Rada se pogovarja. Res ne zmore sama, a to ne pomeni, da ne zna ali noče. Le ne zmore. Če ji posodim roke, noge in oporo v trupu, potem zmore vse in dam roko v ogenj, da se zna še bolj veseliti kot drugi.

In kaj bo v tem postu sploh dobrega?

To, da sem mislila napisati samo jamranje. In pustiti vse skupaj, naj mine.

Pa ne, prek linka sem prišla do sestavka (razmišljanja) neke gospe, ki jo osebno poznam. Ona bi mi bila lahko psihiater, nekaj minut z njo, pa bi bila za nekaj mesecev dobra:) Ne zato, ker bi mi znala svetovati glede SAre, temveč zato, ker v njenih besedah vedno najdem dober nasvet zase.

Ni pa čudno, da sem prav to nekoč že nalimala na moj blog. Iz čisto drugih razlogov. Torej, tukaj.

Ko sem to ponovno prebrala, sem spet našla tisto vrvico, ki pelje k pozitivi. Tam so rešitve, tam sije sonce. Prijela sem se in vem, da se bom morala potruditi.

Konec koncev, sama dobro vem, da mi bo uspelo. Uspelo mi bo že zato, ker so v Stari Gori ljudje tako zelo dobri. Klicali so druge mame in našli eno, ki je pripravljena zamenjati svoj termin za najinega. Sicer bi morali s Saro oditi v ponedeljek ali pa čez pol leta. Tako pa bom drug teden lahko prisotna na predavanjih še za zadnji predmet prvega letnika, lahko bom opravila vpis v višji letnik, lahko bom šla na tiste govorilne ure in na ustni izpit, lahko bom zavarovala naju s Saro in našo hiško, pa še en super pomemben opravek, ki ostaja skrivnost, dokler ga ne izpeljem:)

In nato naju čaka en čudovit teden v Satri Gori!

V vsem tem vidim smeh, ki me bo spremljal, ko bom zadovoljna vsak dan v nečem uspela:)

Čez vikend se moram le sprostiti, se naigrati s Saro in pozabiti na ljudi, ki mi sicer veliko pomenijo, a me le ovirajo, tako ali drugače.

Lep dan!