Nekaj dni po zadnji objavi je računalnik dokončno crknil. Sploh se ni več prižgal, niti v DOSu, kaj šele da bi prišel do windowsov. No, pa sem pri svojem atiju vzela kredit, da sem danes nekako mučno le vzpostavila povezavo z internetom in sem spet tu.
Opravičujem pa se vsem, ker bi vam lahko tudi sms poslala, saj sem na vodi čutila, da me pogrešate in da me čaka kak mail.
No, pa sem z smsi tudi bolj lena. Odpišem le, če je kaj nujnega ali če me razkuriš.
Kaj se dogaja? Poletje je!
Prejšnji teden sva preživeli v Elerjih nad Ankaranom v koloniji s Sončkom. Bilo je super! Malo sem sicer pogrešala pogovore o naših sončkih, a je sprostitev tudi pasala:) In kako je šele Sara uživala! Spremljevalko sva vzeli kar s seboj, isto kot lani, saj se s Saro odlično razumeta. In tako me ni prav nič skrbelo, medtem ko sem se jaz sončila v Ankaranu, sprehajala po Trstu ali nakupovala v Kopru. I., hvala ti!
Pred tem tednom dopusta sem bila okupirana z učenjem. Na veliko. In potem bi morala poslati še seminarsko, a... Računalnik ni delal in najbolje, da se kar ponovno prijavim na izpit.
Zadnji trenutek sem se brila, pakirala in res z velikim veseljem in pričakovanjem odšla na morje.
V tem tednu sem se sprostila ravno toliko, da imam nove moči za naprej. Eno noč sem jokala, res. Kar ne najdem se v družbi, kjer imajo otroci dva starša. Med očki se počutim malo odrinjeno in nikakor ne morem mimo tega, da bo Sara vedno brez očeta oziroma očetovskega lika.
No, pa ravno v tistem sem se z nekom spet pričkala. Počutim se ogroženo. Nekdo bi mi rad dopovedal, da ne veljam nič? Da sem preneumna za življenje?
No, obdobje, ko me je dotolkel s svojimi besedami, je očitno mimo. Sedaj ne občutim ničesar drugega, kot le prezir. Kot le sovraštvo, pa ne sovraštvo do tega človeka, ampak sovraštvo do njegovih dejanj, sovraštvo do tega, kar mi je storil.
Sedaj sem trdno odločena, da pridobim popolno skrbništvo za Saro, da mala pridobi le moj priimek in da se zorganiziram in grem do zdravnice. Grožnje so zadnje, kar potrebujem. In zdravniški izvidi so Sarini, res jih ne mislim dati nekomu, ki je ne pozna, ki je ne mara in niti ne ve, kaj ji je in kako s tem živi.
Ja, tudi to sem dala čez. Dragi, sedaj te preziram. Verjetno je to faza, skozi katero moram iti. In ne bo me motilo, če se ne bo končala. In tudi če se mi ne ljubi in če imam vrh glave učenja, nege in vsega drugega, se bom spravila v akcijo. Ne more nekdo živeti na račun svojega otroka, ki ga ne pozna.
Ta teden smo v vrtcu začeli odlično. Tako bi moralo biti septembra. Saro sem včeraj nesla v spodnjih hlačkah in tako so jo pustili. Bila je na stranišču, le pozabila sem povedati, da med opoldanskim spancem lula. No, in je res:) Pa sem danes ponovila, zraven pa nesla še rezervne hlačke in majice. Počutim se super. Res gremo v isto smer in končno ni tistega občutka, da se ne zavzemam dovolj. Sploh ni bilo treba besed, le eno preprosto dejanje. Spodnje hlačke. Hura!
Tetkica je na Djerbi. Mogoče ob drugi priložnosti izveste nek super smešen, a grozljiv pripetljaj:)
S Saro sva tako malo bolj sami, a nama paše:) Predvsem se crkljava, jaz ugotavljam, kdaj je tako zelo zrastla, pa seveda preganjava vročino.
V načrtu imava kak potep, ker sva zamudili nek rojstni dan. Po 15. juliju sva en mesec frej. Seveda z izjemo enega tedna, ko bova poležavali ob morju:) Komaj čakam tiste dni, ker sem si za letos obljubila, da bova obiskali kar nekaj ljudi... Sploh tiste, ki nama jih lani ni uspelo spoznati:)
Bila sem pri šlogarci. Eni taki, na privat in niti ne vem, če bi verjela. Zdi se mi nemogoče, a vseeno me je kar strah, da ne bom storila kake napake. Povem le to, da se črnolasih moških izogibam, pa čeprav bi se med njimi našel cukrček:)
Toliko za zdaj. Fotke sledijo, ko pridejo z dopusta na Djerbi:)
Lepe sončne dni od naju s Saro:)
