MAILI

Čakam, da se speče kruh. Nisem tako pridna, da bi ga gnetla in vzgajala vse do stanja: spečeno. Ne, delo prepustim aparatu, da se vsaj malo počutim v koraku s časom. Če že pač zaostajam za vsemi tehnološkimi znanostmi na področju telefonije in računalništva... In še marsičesa, pač:)

No, pa sem se odločila, da bom šla pisat maile. Toliko ljudem že dolgujem besedo, pozdrav... Res se opravičujem, iskreno povedano, se vsak dan spomnim na mnoge, ki čakajo moj odgovor.
Najbolj pogosto je v mojih mislih Majci od Lana, pa Irena, Teja od Maja ter starši iz kolonije v Elerjih. Barbka, Angela in Simona. In Sandi. Pa Marco. Ter Rajka. To so pa kar vsi na spisku, ker če bom upoštevala še mnoge druge, se pa res ne bom spravila!

Pa se vseeno kar ne spravim... Ahhh... To je nekaj najtežjega, napisat mail. Pa ne da bi bilo težko, sploh ne... Ampak kaj napisati, da bo sploh zanimivo... Da ne bo samo tri vrstice, ala 'živjo, kako si in lep pozdrav...' Po drugi strani pa, da ne bo cel roman...


No, čakajoči so vsekakor že obupali. Pomoje. Ker med dvema zaporednima sporočilcema, ki jih pošljem jaz, mine vsaj en mesec časa.

No, če bi bila jaz na vašem mestu, bi obupala nad mano. Poslala bi se nekam... In bila hladna, dokler se vam ne prikupim nazaj.
Ampak, saj razumete, ne? Kolikor sem sploh za ekranom, zapišem nekaj vrstic (ponavadi so kar številčne:)) ravno zato, da lahko vsi hkrati preberete, kaj se dogaja... In vem, to ni osebno, kot bi bil mail... Kolikor je sploh mail lahko oseben. Je lahko?

No, grem v svoj Inbox. Wish me luck!
papa

SLUZBA IN SARA

V ponedeljek je bil moj prvi dan v sluzbi.
Minilo je hitro, saj je bilo veliko ucenja, se vec spoznavanja novega nacina dela, novega terena.
Tako je minil tudi torek.

Nisem si pa predstavljala, da je tezko delati, ce je doma otrok, ki je nenehno bolan. Slabo vest imam za oba primera. Za Saro, ker me je nekaj dni cakala, da sem jo uslisala in peljala k zdravniku. Prav tako pa za sluzbo, ker sem ravno zacela in mi je bilo fajn.

Sedaj pa sem ze drugi dan doma, vegetiram ob Sari, ki trenutno od same tecnobe spi. Res je malo tecna, sploh pa me dela zivcno njeno stanje.
Ker so njene misice pac njene, in ker CP dela svoje, se punca tezko odkaslja. In non stop kaslja. Tak smotan kaselj, da cloveka naredi zivcnega. Ker nima moci, da bi spravila ves sekret, ki ga ima v sebi, do ust in potem to izpljunila. Ne, zagozdi se nekje v grlu in potem tisto golta nazaj, dokler ne bruha.
Celotno stanje stopnjuje se slinjenje, ki je ze tako obilno. Sedaj pa je se bolj, ceprav se je ze prej zdelo, da se bolj clovek ne more slinit. Res naporno.

Komaj cakam, da grem spet v sluzbo, ker se tam sprostim. Pozabim na Saro, na njene tezave in razmisljam, kako bom kaj prodala. Tam se mi po glavi podijo cisto druge misli. Le ko se bliza ura odhoda, se spet prikrade Sara, guzva na cesti do vrtca in faks, ki me caka. A mi prav pase tako.
Torej, ce si zelite novo uro, tukaj:)

Odstevam dneve do srede. Upam, da bo potem konec s temi mukami in bo zivljenje spet steklo. In da bo mala zdrava. Tezko jo gledam tako, se tezje bi bilo, ce bi jo pustila samo v tem stanju. Ne bi si odpustila, ce bi lezala v bruhanju, ko bi kdo pozabil... ali pa je nebi dvignil, ko ji zmanjka zraka... V tem primeru se lahko svet ustavi, jaz izstopim... In se vam pridruzim spet, ko bomo zdravi pri hisi:)

papa

UKRADEN AVTO

Sedaj pa je resno.
Ukradli so nam avto. Ne, nobenega od nasih treh avtomobilov. Ampak nas prejsnji druzinski avto, ki je bil clan druzine deset dolgih in varnih let, ki smo si ga 'prodajali' iz roda v rod (midve s sestro sva ga morali vsaka posebej odkupiti od dedija oziroma takratne macehe, ki sploh ni imela nic pri tem, le pokasirala je) in s katerim je povezanih veliko spominov.
No, smo ga sicer prodali za 150€, in to ze avgusta. A se je vleklo do danes, nasa naivnost in verjetje v postenost ljudi.

Gre se za 'mojo' staro petko. V bistvu je bil avto ocetov, saj ga do letos nisem nikoli zares odplacala. Ko sem kupila nov avto, so vsi potencialni kandidati za Renault 5 Five odbrzeli dalec stran. Oglas na netu je sameval precej dolgo. S ceno 200€.
Takoj, ko sem ceno spustila na 150€, so se vsuli klici. Od vecine klicev sem ze takoj prepoznala tiste, ki so strokovnjaki za goljufije. Klicali so samo moski, kaj pa drugega. Nekateri bi pobrali samo dele dol, drugi bi odpeljali avto in placali cez en mesec, ko bo placa, tretji so hoteli samo naslov, da bi prisli avto pogledat. Take sem na hitro odslovila. Naslova pa ne dajem kar tako!
No, pa poklice nekdo, ki placa, odpelje, se spozna na prepis avtomobila.

Japajade!
Kupoprodajno pogodbo imam overjeno in njegovo besedo od septembra, da je naredil prepis. Pa mu je verjeti? Namrec, njegove nove zavarovalne police nisem nikoli prejela, prav tako je od najinega zadnjega pogovora nedosegljiva stevilka mobilca, domaca telefonska stevilka mrtvo zvoni v prazno.

Pa sem si rekla, bom tolk fer, da mu posljem tistih 20€, kar sem mu dolzna, pa rezervne kljuce. In zraven pismo, ki ze malo meji na groznjo, da sem svoje obveznosti do njega s tem izpolnila in da ce v enem tednu ne dobim kopije zavarovanja, prijavim krajo avtomobila in vse izterjam preko sodisca.

Pha! Pa me je.
Pismo dobim nazaj, z nalepko 'NEZNANO'.
Zdaj pa se naj kavsnem v rit. Septembra je se bil gospod v imeniku, sedaj ga ni vec. Na njegovem naslovu zivi nek cigan (predvidevam po ekstra cudnem nazivu).
Kako naj takega cloveka, ki je izpuhtel, sploh tozim? Kako naj prijavim ukraden avto, za katerega sem dobila placilo, imam veljavno pogodbo... A nimam tablic, avto pa je po vsej verjetnosti na eni od cest sredi Balkana?


Najhuje pa je to, da sem v tistem casu toliko prebrala o takih, tocno takih dogodivscinah. In sem si rekla, saj meni se ne bo zgodilo. Saj je dal besedo.
In tudi dedi je bil za. Konec koncev, bo on dobil na dom posto s kaznijo. Koliko je ze? Ce ne vrnes tablic, ne odjavis vozila iz prometa, ko potece registracija?
No, potekla bo decembra. Torej bomo posto dobili marca. Jedeta, najbolje da zacnem sparati, saj bo vsa krivda zvaljena name. Nekako je vedno tako.

Kaj mi je narediti? Ne sprasujem, kaj bi morala narediti takrat, ker to vem. Ne zelim brati komentarjev, da sem zaJ*, ker tudi to vem. Ce bi napisali to, potem se ugriznite v prste in pritisnite cancel. Rad bi vedela le, kako popolnoma neznanega cloveka dobiti v roke, ce za njim ni sledu? Lahko polocija kaj pomaga, lahko najdejo avto?

Hvala.
Lep dan:)

BRONHITIS

Sara ze nekaj dni obvlada novo dejavnost: jokcanje in stokcanje. Ce se slucajno uspe ustavit, potem se zadusi s kasljem. In ko hlasta za zrakom, posledicno bruha.

Zmatrana je.

Ker se stanje iz dneva v dan slabsa, sem jo vceraj peljala k zdravniku. Ja, spet. Pa kaj. Ne, nima vrocine. Ne, nisem jih prej poklicala. Kar sli sva tja, ker mi je tega dovolj.

In? Kljub vsem napovedim znancev in nepoznavalcev Sare, da je zdrava, ima bronhitis.

In? A se tega se je treba!

Zdaj sva obsojeni na osem dni nase hiske. Mala je verjetno vesela, saj sem vceraj spricala tudi predavanja. No, danes jih ne bom! Jo bo pac miril in brisal smrklje kdo drug.

V torek sem tuhtala, kako bi prisla do zelo dobre in poceni varuske... Za kak vikend in kaksno popoldne, ker mi je bedno obremenjevat domace s svojo stisko glede tega.
No, ugotovila sem, da eni tuji ze nebi zaupala. Pa ce ma se tok lepe oglase, da zna ravnati z otroki s pp... Ne, ne. Vsak otrok je drugacen in ni enega univerzalnega recepta.

Sele sedaj vidim, da sploh bolne Sare ne morem prepustiti komurkoli. Mala ni razpolozena in posledicno so ljudje, ki jo pazijo, zelo zmatrani. Hitro zna cloveka spraviti v slabo voljo, saj ji nic ni prav. In niti na wc ne smes iti brez nje. Jokec je na vsakem koraku, ker je precej nejevoljna. Grrr...

Upam, da bo antibiotik pomagal in da bo princesa kmalu zdrava. Verjetno se niti ne zavedam dobro, kaj je to bronhitis. Mislim, da ce se zdaj stanje poslabsa, da nastopi pljucnica?

Vsekakor mora ozdraveti do srede, ko naju caka dan na pediatricni. Res si ne zelim prestavljati snemanja EEGja, ker... ce tam pac prestavis pregled oziroma, v najinem primeru, enodnevno hospitalizacijo, si postavljen na konec vrste, kar je nova cakalna doba pol leta. Ne, hvala. Zdravil za epilepsijo imava samo do srede in niti za dan vec ne. Ze tako bo tvegano, zamenjati terapijo.


Povedano v grobem: mala je na dobri poti, da bo dosegla povprecje.
O cem govorim? O statistiki, da otrok ob prvem letu, ko vstopi v vrtec, povprecno zboli petkrat za virozo, angino ipd. ter enkrat za pljucnico.
Hmmm, bolje bi bilo biti pod povprecjem.

Ostanite zdravi!

BOLI

Ajs...

Tam, kjer je najmanj treba.


Pa ravno danes. No, vedno...

SE DOGAJA TUDI VAM?

Joj, zadnje case pa res porajtam veliko stvari.

Dogaja se mi, da sem si ze pred 14.dnevi pulila obrvi. In mi je zraven kar na lepem odpadlo pol vseh kocin na levi strani. Zdaj sem hecna.

Dogaja se mi, da ze dolgo sovrazim frizerje. Prepricujem se, da samo ne zavijem k pravemu, a ni res. Ok, saj frizuro imam po novem spet v redu, najboljso zadnjih nekaj let, ampak... Vsakdo ostrize na nacin, kot da bos nosil tocno tako frizuro for ever. Not me! Jaz si rada spreminjam stran precke, pa vcasih mi pase met bolj elegantno, vcasih pa cist divje, stil elvisa ali mulcev...
Ne, zdaj ne morem. Striktno moram imeti preco na levi strani, ker je frizura tako oblikovana!?! Haloo? Ne maram frizerjev, ker oni ne marajo dinamicnosti in zivahnosti, ampak ocitno ljubijo enoinisto sivino vsakdana. In zdaj bom imela dva meseca vsak dan cisto isto pocesane lase. Grrr...

Dogaja se mi, da sedaj opazam dolocene tipe avtomobilov. Sem namrec tak freak, da si hitro zaponmim registrske stevilke (ali kombinacije le-teh) od dolocenih ljudi. Ali pa kaksno drugo podrobnost na avtomobilu.
In pred casim sem cisto slucajno pogledala v nek avto, registrko imam foto shranjeno v buci... Prej nisem nikoli srecevala teh znamk na cesti. Vsaj ne toliko, bil je mogoce en na teden, ki se je peljal mimo... A sedaj... Vsak peti avto je te znamke! In vsak drugi od teh je isti model! Madonca, sm freaky...

Dogaja se mi, da sanjam. Ful. In intenzivno. In zjutraj se vsega zivo spomnim. To opazam, odkar je bil zadnjic enkrat (mislim, da prejsnji petek ali soboto?) meteorski dez nad oblaki. Kljub oblakom sem nekajkrat v veceru pogledala proti nebu in si zelela kaksnega videti. Ker sem imela ze pripravljeno zeljo. Itak imam vedno pripravljeno isto zeljo. Verjetno imam samo to zeljo.
Danes zjutraj sem se zbudila in obnovila sanje... V sanjah se mi je ta zelja uresnicila. Bilo je lepo.
No, vsaj v sanjah se kaj uresnici:)

S Saro sva bili pes na posti. Upam, da placilo poloznic ne velja kot krsitev dneva brez nakupov?
No, se enkrat se nama je zgodilo, kar se dogaja pogosto, ce sva kje z vozickom. Ko se matrava odpreti tezka vrata in se preriniti cez, nama moski vedno pomagajo. Tisti, ki ravno vstopajo in celo kdo pride od znotraj odpret vrata.
Ko sva sli ven, je sla za nama zenska. Umaknili sva se ob rob, da je sla naprej, midve pa za njo. Ah, zenska je celo za sabo porinila vrata nazaj, naj se zaprejo, ceprav se sama zapirajo. To se ni zgodilo prvic. Sram nas bodi, zenske!

In se ena na nas, zenski mlin: Cakava pri prehodu za pesce. Iz leve ustavi avto, v katerem je moski. A morava cakati stiri vozila, ki peljejo iz desne, v vseh stirih mlade (ocenjene na cca. 25-40 let) zenske. Vse me gledajo, opazujejo in precekirajo, jaz pa piham. Aaaa... Res, sram nas bodi!

Lep vikend!
papa

V PONEDELJEK...

...grem delat.

Super! Sem vesela. Sicer tega še nikoli počela, ampak bomo videli. Zdi se zanimivo:)

Zadnji čisto najin dan, danes bom čisto Sarina... No, pa saj imava terapijo, ampak bova uživale!
In jutri in v nedeljo, hmmm, obeta se super izlet! Jutri sva čisto same, cel dan. Tetkica dela 24 ur dežurstva.

Potem pa tempo življenja ubira svojo pot. Zaradi sebe grem na izpit en mesec pred ostalimi sošolci in posledično imam en mesec manj časa za učenje. V bistvu grem naslednji dan po zadnjih vajah. Upam, da bo pripomoglo vsaj to, da bo vsa snov še sveža v meni.
Fino je to, da gre Sara zgodaj spat in bodo večeri namenjeni računom.

Zdaj pa letim k frizerju. Končno!
Čeprav mi je ravno danes moja frizurca ratala čisto kul. Ma ne, rabim svežo barvo in mal čohanja:)

papa

FALIRANKA

Danes mi je spet frizer padel v vodo. Joooj, toook dolg že hodim, da najbolje, da si kar mašinco nabavim pa je...

Ah ne, hecam se:)
Zjutraj mi je stara mama rekla, če bom lahko prišla domov, da bi šla ona na neka testiranja. Valda da bom. Sej me res cele dneve ni več. Ok, popoldne sem bila na predavanjih. Odložila sem Saro doma in letela nazaj v Ljubljano do večera... V ponedeljek se spet začne, pa še dva tedna. Ampak mi paše. Ker vmes nimamo dolgih tednov pavze med različnimi predmeti in se ne morem odvadit občutka študiranja.

No ja, pa sem bila doma. Čuvala sem hišo, čeprav so delavci videti pošteni. Ampak nikoli ne veš. Sploh ne po izkušnji prijateljice, ko jim je delavec, celo znanec pokazal, da se ne sme zaupati odklenjene prazne hiše. In itak, fasada se dela 'menda' pretežno zaradi mene (prvotni namen se pozablja?), čuva, kavo kuha in piškotke nosi pa mama.

In sem prebrskala Delovo borzo dela (ob torkih). Ulala, bom počakala do jutri. Sicer spet pošljem kakšno prošnjo. Tri super na vidiku. Ampak spet nudijo le redno zaposlitev, jaz pa bi rada delala prek študenta. Zaradi pokojnine. In štipendije.
Čeprav bi blo redno tut super, da mi začne doba tečt. Ampak pol bi si mogla plačevat dodatno zavarovanje. In ko bo januarja operacija, terapije ne bodo 'zastonj'... Mah ne, hočem bit še mal študentka. Ker sem se lih navadila na oznako 'faliran študent'.

Po drugi strani pa sem razmišljala... In potem tudi debatirala s Š in M... Ravno sem 'padla not' v učenje, v faks, dobila en nov zagon za študij. Pa tut denarja mi praktično nič ne manjka. Če bi bila pri volji, bi lahko še našparala. In potem debate o plačah delavcev. Na mesec imam precej večje dohodke kot marsikdo, ki gara za drobiž. Celo malo večje od minimalne plače (če štejem še ne zagotovljeno štipendijo zraven).
In ne vem, kako bi name vplivala služba.
V bistvu sem se po treh letih sedaj res, čisto zares postavila na noge. V pravem pomenu besede.

Sprašujem se pa zato, ker vedno hočem biti dobra v tistem, česar se lotim (ok, razen faks...). Oziroma imam prirojeno to, da sem zelo zanesljiva in ne znam reči NE.
In potem pogosto postavim svoj lastni uspeh in želje na stranski tir, da ugodim drugim.

Tega sem se zavedala, ko sem razmišljala o prejšnjih službah. Ko sem začela delati v O. sem pustila faks. Ker sem raje delala. Ker sem bila rada na razpolago. Ker sem hotela biti dobra v delu.
Ko sem delala v vrtcu, sem bila ista. Včasih menjala katero med izpitom ali predavanji. In včasih požrla bolečino in v sedmem mesecu nosečnosti dvignila tudi po 10 otrok na dan.

Danes bom zadevo prespala. Nekaj ljudi mi je dalo misliti. Mogoče sem faliran karakter. Ker si želim zagotoviti del prihodnosti.
Hkrati pa se ne zavedam tega, da me nekatere stvari čakajo in me zahtevajo celo. Naprimer operacija. Se kar tolažim, da se bo zgodil nek čudež in bo vse v redu. Ampak ne bo. Tu je v 'igri' moja noga. Če tudi tokrat ne ubogam zdravnika, se grem to lahko for ever.
In naprimer Sara. Bila sem že odločena glede popoldanskega dela in dela ob vikendih. Ampak bila je le teorija. Sedaj pa ne vem več. Ali bi... Se splača? Da delam le zato, da s prisluženim denarjem plačam varuško?

Ko sem na faksu, jo pogrešam, ker je cel dan ne vidim. Ker ji niti enega obroka ne dam jaz. Ker takrat nisem mami.

Prošnje za delo imam v wordu že od septembra. Sem in tja kakšno pošljem z velikim navdušenjem, ala 'to bi pa res delala!' Včasih ni niti sledu, da sem kaj poslala. Trikrat je bil odgovor, da imajo prednost študentje s poklicno izobrazbo. Jah, gimnazijcev je takointako preveč. Sploh nas, ki potem nekako zelo zelo dolgo študiramo. In si vmes še premislimo.

No, jaz imam vsaj dober izgovor za dve leti, ki sem jih zapravila. Čeprav marsikdo reče, da bi bila Sara lahko kvečjemu motivacija. Ja, samo ne, če zamudiš predavanja računovodstva, ker rojevaš. In zamudiš predavanja statstike na ekonomiji, ker si v bolnici. In ko se končno naučiš, da bi poravnal stare grehe, je bum - in spet obležiš za eno leto. Enostavno padeš ven. Za dve leti pa nimam izgovora. Sem pač zaJ*.

Mah, sama sebi se opravičujem.
Ker mlajši od mene že pišejo diplome.
In ker moji so-maturantje iz gimnazije niso faliranci.
Sem edina od njih, ki nekaj mečka.
In ki ne dela.
In ima otroka.
Sem edina, ki bi rada delala, ker imam pač čas in ne ker rabim denar.
Sem edina, ki se šele pri 24. spomni, da bi bila pa tri leta še lahko 'samo študentka'.
In edina, ki ne more k frizerju, ker pramena vzamejo preveč časa.
Zakaj me ne more namalat, spustit na zrak in pridem ko bom imela spet luknjo v času, da nadaljuje? Hmmm...

Večni faliranec? Ali le faliran karakter?

Hmmm... Zvem jutri.

Lahko noč!

FREEEJ

Uh, koncno malo frej.
Zdajle grem prepisovat recepte, sem jih v vrtcu obljubila ze nevemkdaj.
Jutri si bom koncno vzela cas za frizerja! Koncno!
Pa cas za kavico z Spelco.

Paaaseeee!
Res, bili so pasji dnevi, s Saro sem bila prakticno samo ob prebujanju zjutraj in zvecer sem jo polozila v posteljo. Vmes pa kup opravkov, cele popoldneve predavanja.

Torej: Koncno sem opremljena z zimsko opremo. Policaji, kar navalite!
Kupila spodnje majice. In Sari bodije. Se bo treba, vsakic malo.
peljala Saro na pregled na infekcijsko. Dr. Pokorn (ja, ja, scenarist Nase male klinike!) jo je na dalec prepoznal. Dobili sva pohvalo, da sva se 'dobro porihtali' in zgledava odlicno. Sm kr zrastla! (No, verjetno sem dve leti nazaj res zgledala povozena, ko sem prakticno zivela tam...)
Bila na sistematskem pregledu. Me je bilo strah, ampak... Joj, strah je izginil, ko sem ugotovila, da to res traja, se huje kot v srednji soli! Laboratorij, predavanje o dojkah, zobozdravnik in se splosno zaslisevanje: vse skupaj dve uri trepetanja, ce bo avto, parkiran na plocniku za emonskim zidom se tam?
No, bil je:) Juhu! V zahvalo Sarini nalepki za invalide, ki jo s pridom izkoriscam. Ampak pssst! Ne povedat! Ker z njo parkiram tudi pred Bakusom ali na kongresnem, da malo manj zamujam na predavanja. Sej vem, grdo. Pa se vrnilo se mi bo. Ampak ko je pa tako tezko parkirat v srediscu Ljubljane!
Predavanja matematike me koncno veselijo. Saj ne vem, ali sem res padla na glavo?
Koncno razumem poanto kombinacij, permutacij in variacij. In sem morala do tega prit tako, kot sem? Z vecnimi popravci, nezadostnim v srednji, menjavo faksa?
No, upam, da se je res koncno odprlo in... ja, celo kalkulatorja ne uporabljam vec za vsako figo 4+5:)

Jutri me res caka super dan. Sicer se zjutraj se vedno ne vidim ven vse do ponedeljka, a bom vsaj popoldne prezivela s Saro:) To poplaca vse.

Aja, se to: V petek moram nujno dobit skornje. (Any suggestions maybe?) A je v BTCju poleg samopostrezne rocne avtopralnice slucajno tudi rocna, kjer ti drugi operejo avto?
Res je potreben malo ciste vode, se sploh ne vidi vec, kako lepega crnega vranca vozim:) Sam se mi ne da ubadat s strajfiksom, ker sem takoooo mala, avto pa takooo veliiik...

Lepo nocko vsem! Ko se spece kruh, grem tudi jaz sanjat... K moji Sari, kak je lepa ko spi... Ohh...


papa

DAN BREZ NAKUPOV

*(od pred nekaj dnevi na stolpnici TR3 v Ljubljani)

Čedalje več ljudi ugotavlja, da je POTROŠNIŠTVO preseglo vse meje. V poštne nabiralnike dobivamo oglase, ko se vozimo po cestah, vidimo le oglase, ni medija brez oglasa, v mestih so oglasi na vsakem koraku, montirajo nove in nove kričeče svetlobne napise (ki se bleščijo 24 ur dnevno, z oglasi, kajpak)*, ..., skratka, BOMBARDIRANI smo z oglasnimi sporočili. Vse z namenom, da nam bodo podjetja končno omogočila izdelek, ki nam bo prinesel "dolgoročno srečo". Le izdelek ali dva ali tri rabimo in bomo srečni na veke vekov, kako zlata so podjetja.

Seveda mi temu nasedamo, dopuščamo, da oglaševalska industrija razmišlja namesto nas in kupujemo čedalje več in več, po večini stvari, ki jih čez mesec dni ne potrebujemo več! Na ta račun pa izginjajo gozdovi, število rib se zmanjšuje, tretji svet dela za preživetje, onesnaženost se veča, naravni viri se drastično krčijo, podjetja kruto tekmujejo med seboj za tržne deleže, tudi na račun domače delovne sile in umazanega marketinga.

Poglejte video: Price of Consumption (Cena potrošništva)
A mi nekako ne vidimo te POVEZAVE, ne znamo povezati vseh teh dogodkov, smo le nemočna lutka v rokah oglaševalske industrije. Dejansko je to mogoče zaradi nas samih, v resnici mi držimo ves ta sistem po konci. Mi smo tisti, ki to dopuščamo, vsak posameznik zase.

Nakupuj manj, ŽIVI več!
Eden od sloganov akcije. Se sploh zavedate, koliko denarja, časa in naše predragocene energije gre na račun nepotrebnega nakupovanja? Koliko nepotrebnega brskanja po katalogih, iskanja po internetu?
Upam, da nam počasi postaja jasno, da nam ti izdelki, kakršnikoli že, ne bodo prinesli trajnega zadovoljstva, trajne sreče. Da bomo živeli enako kot doslej, z določenim izdelkom ali brez njega.

Sobota, 24. november 2007
Če se vsega tega vsaj približno zavedate, potem vas pozivam k MEDNARODNI akciji DAN BREZ NAKUPOV ali Buy nothing day, ki že 15 let poteka po svetu, sedaj že v 65-ih državah, v Sloveniji prvič leta 2004. Letos bo akcija potekala 24. novembra in upajmo, da bo vsaj toliko odmevna, kot takrat, ko smo izključili luči za 5 minut. Se še spomnite?

Kako sodelujem? Sodelujete tako, da v soboto, 24. novembra 2007, NIČ NE KUPITE, da se ta dan vzdržite vsakršnih nakupov, vseh 24 ur.

Namen? To je dan, ko lahko pošljemo jasno sporočilo, da nam le ni vseeno, kaj se s svetom dogaja. To je dan, ko lahko pokažemo, da se znamo združiti. To je dan, ko lahko z majhno gesto prispevamo velik korak k boljšemu svetu.
Naj bo torej 24. november dan, ko ne bomo ničesar kupili. Prav ničesar, en dan. Se lahko vzdržimo? Lahko k temu spodbudimo še ljudi okoli sebe? Ste za to, da sprožimo šok terapijo?

Spletne strani:
· Uradna Stran - adbuster.org http://www.adbusters.org/metas/eco/bnd/
· uradna stran UK http://www.buynothingday.co.uk/
· prvič zasledil tule http://www.pozitivke.net/article.php/Dan_Brez_Nakupa
· DVA NIČA ZA CENO ENEGA in BOŽIČ BREZ NAKUPOV?
· Napotki - Kdo odloča v trgovini?

Posameznik je premalo, kaj pa moč interneta?

1. Predpostavimo, da nas začne le 10, in vsak pošlje stotim ljudem, je že 1000 ljudi obveščenih.
2. Vsakemu od prvotnih desetih uspe, da le 10% ljudi pošlje naslednjim, je to 10*10=100 novih pošiljateljev. Torej novih 10.000 obveščenih ljudi, skupaj okoli 11.000.
3. 100 pošiljateljev doseže 10,000 ljudi, z 10% uspešnostjo dobimo 1000 novih pošiljateljev. Ti dosežejo 100.000 novih ljudi, skupno že okoli 111.000.
4. Še en korak ponovimo in smo čez milijon.

Nakupuj manj, živi več! Jaz sem za, si tudi ti?



Tole kroži po spletu v obliki maila, pa tudi na nekaterih blogih ga je zaslediti.
Jaz v soboto ne bom šla v trgovino. Mislim, da ni težko en dan zdržati brez nakupovanja.
Upam, da bo odziv velik. Da bo čimveč ljudi uvidelo, da res kupujemo vse preveč, da bi zadovoljili svoje potrebe, na koncu pa smo vedno bolj revni, pusti.
Pojdimo raje na sprehod, izlet, povabimo koga na kavico ali pa le crkljivo odlenarimo ta en dan...
Samo ne v trgovino!

KAJ SI ŽELIM?

Hmmm, zadnje dni nekam globoko razmišljam. Preračunavam, se odločam, cincam, izbiram, preudarjam, zastavljam na novo in spet tuhtam...

Najprej me je za rokav pocukalo Sarino pismo Miklavžu. Mi odrasli vemo, kdo ga je vzel z okenske police:) Seveda, sam Miklavž, hehehe:) Zraven pa še moje finance.
Na srečo se je tetkica že zagrebla in bo ona kupila precej drag del darila. Seveda, največji. In najbolj podoben darilu Miklavža.
Meni preostane sedalna vreča, ki niti ni draga, je pa težko najti vsaj približno tako, kot jo imajo v vrtcu. Predvsem zaradi materiala.
Legice bom podturila dediju, hehe:) Želim si, da bo Sara tako dolgo verjela v Miklavža, kot jaz. Torej, še ne morem povedati, kako dolgo, ker pri meni še vedno traja:)


Potem sem se že stotič spomnila na 'hiško'. Tako, iz kartona, ki sem jo videla enkrat na enem blogu. Že nekaj tednov govorim, da jo bomo pri nas tudi uvedli.
Ker ima Sara svojega ježka za kovančke, bom jaz imela hiško za bankovce. Ne bo se je dalo kar tako odpreti oziroma, ko se bo enkrat odprla, ne bo več hiška. Bo nič.
Bo mi pa pomagala, da ne bom več v trgovini nečesa zagledala in plačala s kartico. In želim si, da bo nekoč v njej dovolj denarja, da bom lahko rekla, da sem veliko sama vložila v hišo. Da bom lahko zamenjala streho (ko bo to potrebno), da bom lahko preuredila spodnje nadstropje in imela svoj sanjski kavč in gašperčka v dnevni.

S tem sem se tudi odločila, da bom sklenila navadno nezgodno zavarovanje za študente, brez tistega super hvaljenega življenjskega varčevanja zraven. Ne, mogoče kdaj drugič. Zdaj je že skrajni čas, da se prvič v življenju nezgodno zavarujem za tistih par evrov. (Sara je že!) Želim si, da bo ta denar vržen stran.


Tuhtam, kako hudiča bom spravila ketne na avtomobilove tačke, če bo potrebno. Ne, gum nisem nabavila, je fond odšel v druge vode. Te imajo v redu profil, le imenujejo se letne:( No, za drugo leto si že zdaj obljubljam, da bom kupila dobre zimske pnevmatike.
Vozim se pa itak samo po najbolj prometnih cestah, nobenega klanca, tako da... Verjetno ne bo težav?



Želim si, da bi nekje le našla škornje zase. Danes sem probala vsaj pet super duper škornjev, pa jih okoli gležnja ne zapnem. Celo čez golen gre, le čez en gleženj ne. Jedeta! So mogoče iz semiša bolj raztegljivi?


Želim si, da bi končno našla eno fajn službo. Sicer je moj mesečni proračun čisto v redu, a od kakšnega odgovora na prošnjo bi pa že lahko kaj bilo? Mah, danes sprintam še nekaj prošenj. Eno bom poslala še bolj zagreto, saj je prosto delovno mesto čisto blizu Sarinega vrtca. Aja, pa danes sem imela končno spet en razgovor. Čisto po naključju, čisto na hitro:)


Želim si, da bi že končno našla še tisti kanček železne volje, ki mi manjka za hujšanje. To je volja do redne vadbe s trebušnjaki. Trikrat na teden je kot kapljica v morje: nič.


Želim si, da bi Sara že nehala kašljati. Matra se, zvečer se skoraj davi, ponoči se zbuja, da jo držim v sedečem položaju. Nima dovolj močnih mišic da bi se fajn odkašljala (hipotonost). Ob tem spet vidim, kako drugačna je, saj si sama ne more čisto nič pomagati. Klicala sem k zdravniku, pa nič. Ne velja, če ima samo čisto vneto grlo (že od prve viroze je isto, živo rdeče z belimi pikami in se sploh ne popravi), se skoraj zadavi, nenehno hrope (kot bi smrčala) in včasih celo neha dihati za nekaj trenutkov, potem pa pospeši. No, bom počakala, čeprav ima polovico žlahte kronično astmo in tetkica hud bronhitis.... Še čisto malo počakam, potem pa jo odpeljem!


Ker ponekod že gorijo praznične lučke, smrekice se že bahajo v svojem sijaju, je tudi mene prijelo. Letos pač tako, da bom do konca leta poskušala uresničiti (ali pa vsaj spraviti v tek) svoje želje. Ko bo tu december, bom uresničevala še zadnje od teh želja.


Želim si, da mi bo uspelo. Tako bom lahko imela drugo leto čisto nove želje!

PISMO MIKLAVŽU

Danes zjutraj sva s Saro vstali z velikim nasmeškom na ustih. Zunaj je bil namreč sneg!

Prvič letos se je ustavil tudi v naši vasi:) Hura!
(Jutri grem pa res ketne kupit!)

In tak dan je kot nalašč idealen za pisanje svetemu Miklavžu.

Ven nisva hoteli iti. V petek je Sara namreč že zvečer veliko bruhala in imela precej razburljivo noč, z vročino in novim navalom viroze.
Tako sva se merkali noter in bili zelo aktivni. In je že bolje, lahko trdim, da se je uspela sama pozdraviti. Sedaj sem ji tudi ležišče spremenila, ker jo popolnoma ležeči položaj zelo draži s kašljanjem. Uredila sem ga kar v moji postelji po principu fizioforma (Ležišče pod kotom, z zvitkom pod nogami oziroma če je na boku, zvitek med nogami, ki drži kot 90°...). In ker tako super spiva, sva imeli poln dan:)

Zelo produktivno telovadbo, malo igre z lesenim vlakcem, treniranje sedenja v 'novi pogruntavščini' in seveda, pisanje pisma svetemu Miklavžu.

Ob slednjem je Sara zelo uživala. Točno je vedela, kaj piševa in riševa. Bilo je super!

OTROK?

V tem tednu veliko razmišljam o prijateljici... Že je stopila v 'devet najčudovitejših' mesecev, v obdobje pričakovanja... No, to vem že kar lep čas, odkar sem ugotovila, da se okoli mene (v živo in na blogu) pase nekakšen 'baby boom':)
A ena stvar mi ne da miru.

S to žensko se vidiva bolj redko, a ko se, se je čudovito pogovarjati z njo. Z lahkoto ji povem vse, kar me teži... In ona res poslusa. In sedaj čakam, da jo bo minila slabost, da jo bom spet lahko videla.

No, o tej slabosti... Meni ni bilo nič slabo med nosečnostjo. No, enkrat sem bruhala, a ne zaradi tega, saj je bilo zvečer in jedla sem precej ogaben (beri ne dovolj spečen) pizza burek (takrat sem jih oboževala)...
No, anyway, o slabosti... Poznam ženske, ki so bruhale na vsakem koraku. So se vsedle v avto, izpraznile torbico in vanjo bruhale. So šle na kavo in cel čvek preživele na wcju. In še polno zgodb. Vse so nekako zabavne, ker jih tako povedo, ker se same temu smejijo in so smejale tudi takrat.

A tokrat me je začelo skrbeti, saj ta zgodba nima pridiha smešnega.
In tako sem se šla malo detektivko in vprašala tretjo prijateljico, če je kaj narobe in kako to doživlja oziroma vidi ona.

Celoten odgovor mi je bil jasen, nekako pričakovan, a ga nisem hotela videti prej.
Tu zadaj se skriva ogromno dejstev, zgodb, medvrstičnega branja skozi celotno najino poznanstvo in vsega se mi ne da razlagat.

Bistvo vsega je, da me skrbi. Za prijateljico. In njeno dete, v njej.

Pa to ni skrb, ali bosta zdrava... Ampak skrb, malo drugačna. Naj jo obrazložim med vrsticami, skozi mojo zgodbo. (Čeprav je moja zgodba čisto kontra kot njena: Nisem imela ne moža in ne hiške...)



Na dan, ko je bila polna luna že zdavnaj mimo in me je že vse priganjalo, sem se peljala v tri lekarne. V vsaki sem kupila en Clear Blue test, v upanju, da bo vsak naslednji pokazal drugače.
Pa ni. Ah, dva sta celo pokazala samo tisto črtico, ki kaže pozitivnost in ne tiste, ki ti odvali skalo iz srca...
A ta dan sem si tudi potrdila to, kar sem v bistvu že vedela. Da bom postala mamica in da bo odslej zame življenje drugačno. V bistvu, takrat sem mislila, da se mi bo vse postavilo na glavo:)

Nosečnost res ni bila načrtovana, bila pa je pričakovana in zame je bilo bitje v meni vsak dan bolj pomembno. Počasi sem zamenjala službo, začela razmišljati o prihodnosti, o lastni sobi in... Takrat enkrat sem našla vse svoje vrednote in cilje, ki sem jih nekoč iz neznanega razloga zakopala. Postajala sem vsak dan bolj tečna, zaradi negotovosti, ki me je obdajala. Niti nisem vedela, kje bom živela, doma ali pri njem. Niti nisem vedela, komu naj zaupam (na koncu ni bil nihče tega vreden).

A vseskozi sem bila srečna, saj sem se v teh devetih mesecih naučila še tiste zadnje samostojnosti in odločnosti. In naučila sem se smejati iz srca, v hipu pozabiti na težave in naučila sem se popolnega optimizma.

Zdajšen spomin na nosečnost je lep, saj sem nekako izrinila tistih pet ali šest mesecev, ko sem še naivno verjela sanjam o družini, ljubezni in pravljicah. Zdaj se spominjam samo tistih zadnjih tednov nosečnosti, ko sem bila (baje) zdrava kot riba, obkrožena z dobrimi ljudmi in sem se veliko smejala.

In ko se je rodila Sara... Zame ni lepšega na svetu kot njeno rojstvo, njen prvi pogled v moje oči in vse njeno prvo:)

V vsem tem času, času pričakovanja, nenehnega učenja, času skrivnosti, ki še vedno traja in bo trajal, sem ugotovila, da sem srečna.
Naučila sem se vsega, posebej še živeti, imeti rada in preudariti vse dejavnike v okolju.

Te dni je minilo dve leti, odkar sem sredi Ljubljane trepetala za nevednostjo, kaj je narobe z mojim malim zakladom. Spoznavala sem vse metode diagnosticiranja, preučevanje možganov, testiranja, preglede... No, ni pa še minilo dve leti, odkar znam izgovoriti Sarin vzrok vsem nadaljnim diagnozam (rabila sem malo več kot dva meseca, da sem si poleg definicije zapomnila tudi besedo): citomegalovirus.

Cela dva meseca v bolnici s Saro mi je bilo najbolje, da sem imela lahko veliko obiskov. Teoretično. V bistvu jih ni bilo veliko. Valda, tetkica:) In ta prijateljica.

Ona mi je takrat ogromno pomagala, pa čeprav je prišla samo na čvek. Pa čeprav je Saro samo gledala, saj takrat še ni čutila simpatije do dojenčkov in mularije. A s temi obiski ob večerih mi je pokazala, kaj je to prijateljstvo.

V dneh, ko sva s Saro zaživeli doma, sem se pobrala, spoznala situacijo in se pripravila na najslabši možni scenarij. Občasno sem si z vso pravico še dovolila biti na dnu, zbrati vso sekirancijo sveta na kupu in jokati... Vsak zdravniški stavek me je za en dan spravil iz tira. Pa čeprav sem vnaprej poznala celotno zgodbo.

Sedaj se že dolgo ne sekiram več. Vsaj ne zaradi sebe in ne zaradi Sare. Včasih me prime obup zaradi okolice in primerkov, ki ne znajo in ne upajo sprejeti.

Sedaj vem, da sem si naredila uslugo, ko sem že na začetku pomislila na najslabše. Pripravljala sem se na to in tako tudi z lahkoto sprejela. In ravno zaradi tega mi vsak dan ostaja na tone upanja. Vsak dan v Sari vidim živahnega otroka, ki bi rad, a ne zmore. In vidim otroka, ki je super človek.


Sara me je v dveh letih naučila vsega. Kako postati dobra mati. Kako pridobiti samozavest. Kako sprejeti vse z optimizmom. Kako gledati na svet skozi pisana očala. Kako vsak dan znova upati in zaupati.
Vse to me je naučila Sara. To malo, nemočno bitje.


In če sem na začetku te svoje poti pomislila na to, da se mi bo življenje postavilo na glavo: ne, sedaj se je postavilo na noge:)

Želim si, da bi bil vsak otročiček lepo sprejet med nas. Da bi imel vsak otrok možnost biti srečen. Biti ljubljen. Biti za nekoga najboljši in najlepši. In da bi tudi nosečnosti, ki niso tako zelo načrtovane ( s tem ne nepričakovane), ustvarjale zaželjene otročičke. In da bi se vsaka ženska s trebuhom 'okoli sveta' počutila seksi.

Ne glede na vse okoliščine in situacije, vsak otrok ima pravico biti srečen. In to srečo mu podarimo starši.

NE BOS ME

Tokrat ne. Ne bom odgovorila pa pika!

Ze pozabljam...

ZAKAJ JE DANES DEZ?

... IN SE JAZ NE POCUTIM PRAV NIC DEZEVNO?


Ko sem v ponedeljek z nasmeskom korakala po centru Ljubljane proti avtomobilu, se mi je kar en kamen odvalil od srca... (zaradi izpita:))

No, vceraj pa sem v debati s sosedo priznala, da se ni potrjeno. Kaj? Ali je bila moja odlocitev o menjavi faksa pravilna. To se bo videlo namrec cez kak zelo dober mesec, ko me po stevilnih predavanjih matematike caka izpit.
Ko ga naredim, bom sele zadovoljna. Saj navsezadnje sem zaradi matematike zamenjala ustanovo:) (No, malo tudi zaradi denarja in folka...)
A tisti, ki me spremljate ze dolgo, ze veste, kaj sva jaz in matematika: dva razlicna pojma:)


In sedaj, ko je tisti kamen s srcka odrolal stran, sem vsa navdusena uredila Sarin album (tisti iz platnic in papirja). Po dolgem casu sem poslala slike v razvijanje k Hartlauerju, kjer so res poceni in kvalitetne. Za priblizno 190 fotk sem odstela dobrih 15 evrov. Priporocam!
Spotoma sem v racunalniku nasla se nekaj tistih fotk, ki bi jih lahko poslala ljudem, katerim bi vec pomenile... Mogoce se kdaj spravim naredit tud to...


V tem casu sem imela tudi napad na novi sesalnik za prah:) Ha, dedijeva soba je kar lepsa in...
...hmmm, cistejsa:)


Sibam na obcino, oddat ze zdavnaj izpolnjen obrazec za znizano placilo vrtca. Izpolnila sem ga ze v zacetku oktobra, a valda, jaz nisem jaz ce ne cakam do zadnjega momenta.


Zadnje dni se velikokrat spomnim na stipendijo... Hmmm, letos sem prvic sploh zaprosila zanjo in nimam pojma, kdaj potem posiljajo odgovore... Me prav zanima, ce bom dobila... Kokr poznam sistem in mene v njem, bojo najdl eno luknjo, eno malenkost, da ne bom med stipendisti... Ceprav bi praviloma ravno zaradi Sare morala biti... Hmm, we'll see...


Koncno so mi nakazali pokojnino za oktober... Komaj cakam novembersko, da vidim kok se starejsemu folku pozna drazji kruh:) Verjetno bo cela pokojnina za en koscek kruha na mesec visja... Hmm... Bo kdaj drugace?


Sarin 'B. v vrtcu' je imel nesreco... Sara vseeno uziva v vrtcu, ceprav ne ceblja vec na poti domov. Bomo videli, ko pride nazaj, ce je kaj na tem... Hmm...


Zakaj danes vsepovsod snezi, v Kamniku pa dezuje? Madonca, v osnovni soli so me ucili, da zivim v mestecu tik pod Alpami in da imamo prvi zimo in prvi sneg... No, takrat smo bili res med prvimi. Zdaj pa... Hmm... se je treba zamisliti nad nasim ravnanjem z materjo Zemljo ali stricek snegec le caka, da nabavim ketne in sprej za odmrzovanje sip?
He, he, saj vem, sem neodgovorna, ampak se ze dva tedna tud spravljam nalit antifreeze tekocino... Mah, enkrat bom ze... Mi je nerodno na dvoriscu havbo odpirat, ker me pol vsi delavci buljijo...


Ja, delavci... Hmm... so pridni. Kmalu bo hiska od zunaj spedenana. Zaenkrat pa se pozna na kurjavi. Zjutraj malo odprem radiator, pa drzi cel dan:) Krasna zadeva je tale izolacija. Mal stiroporja si bom kar shranila, da bom Sariki v njeno bodoco novo sedalno blazino nazokala:)


Sara se ze nekaj casa ful rada frizira. Pocesem jo samo, ko ji umijem lase. Potem do naslednjega pranja nic, ceprav se vcasih zazdi, da se ji delajo ze dredi zadaj...
Vsako jutro mi pusti, da ji naredim frizurico. Dva copka, danes je samo eden... In obvezno spangice spredaj:) Mala je tko luskana!


Mene pa caka obveznost: frizer. Joj, sm lena, se kr ne spokam. Ne da se mi...


Mah, grem zdej. Lep dan vsem:)

papa

Imate umazan monitor? Ali pa si le zelite cistega?


klik za cistejsega:)





Hov!

CESTITAM SAMA SEBI:)

Cestitam si za prvo super duper oceno letos:

Danes naredila izpit in dobila 9:)

Moja prva devetka ever! Se splaca bit faliran student:)


No, to je le za spodbudo, ker se drug teden zacnejo predavanja iz matematike. Ojej, menda je selekcijski predmet... Ah, bom ze... Sej sem se na ekonomiji skor pretegnila, da bi ga naredila... Mogoce se bom pa opogumila in plonkala?

Anyway, cestitke!



p.s. Saj vem, ponavadi se dobro blago samo hvali, ampak me nihce nasploh ni vprasal, kako je slo, pa se moram sama pohvalit...

NOV JUTRI?



Skoraj bi se zgodilo, da danes nebi uspela it volit. No, Sara se je le 'podvizala' in sli sva na vecerno voznjo na drugi konec vasi.

Prav navdusena sem nad razpletom predsedniskih volitev! Zmagal je seveda kandidat, za katerega sem navijala ze v prvem krogu.
Sploh zadnji teden sem mocno upala, da se bodo ljudem odprle oci, da bodo malo pomislili in odlocili s svojo glavo. In zgleda so.

V vsej predvolilni mrzlici me ni zmotilo pravzaprav nic, dokler tik pred dnevom D ni g. Peterle ugotovil, da mu tece voda v grlo in je napadel. Meni se zdi tipicno slovensko: vrzi polena pod noge, ocrni nasprotnika, kolikor mores, bodi egoist in zmagaj za vsako ceno.
Pogrel je staro juho in ji celo dodal se malo grenkih zacimb... Ce pustim na strani prispodobe, je sel obujat spomine iz casov osamosvajanja Slovenije in vloge obeh letosnjih predsednickih kandidatov takrat...
Za moje pojme dokaj podlo. To obracanje besed, da je bil g. Türk na strani Jugoslavije. Vsakdo, ki je poslusal mirno pojasnitev novega (bodocega) predsednika, je doumel, da nam je bil vsem enakopraven: takrat smo bili namrec vsi se Jugoslovani.

No, se nekaj drobtinic napadanja s strani porazenca sem zasledila tekom zadnjih dni... Zdelo se je, kot da uporablja se zadnje moci, zavedajoc se, da vedno bolj izgublja. Ceprav je kampanjo zacel ze kot zmagovalec, takrat je bil celo meni vsec... Dokler niso kandidature potrdili tudi ostali.

Vesela sem, da je zmagal g. Türk.
Pa ceprav bom se nekaj casa poslusala ocitke, zakaj sem volila zanj... Predvsem s strani ljudi, ki se niso ravno veliko pozanimali o vsem dogajanju. Naprimer, starejsi so samo slisali, da se je g. Peterle boril za Slovenijo, da g. Türk je pa zbezal... (ha, kaj res?) Kmetom in pa verskim fanatikom je vazno pa to, da je g, Peterle njihov... (ha, spet res?)
Meni je vazno pa to, kdo je pristen, posten, kdo igra fair play in nenazadnje, kdo ima super zeno, bodoco prvo damo:) Po gospe Kucanovi sem jo ze kar pogresala:)

No, vsekakor od novega predsednika ne moremo veliko pricakovati. Povedal je svoja stalisca in poglede na svet, kar nekateri ljudje zmotno smatrajo za obljube... A na koncu bodo razocarani, saj pri nas predsednik se nima toliksne moci, da bi lahko spreminjal svet...

Vsekakor bomo lahko kmalu, ob predaji 'prestolcka' upali na boljsi jutri in se prepricali, ali je bila odlocitev prava. Pa ceprav nam bo to dokazano le z vecjim pojavljanjem v javnosti, bolj stevilnim nasvetom in komentarjem na perece problematike ali pa s tehtno izbiro novega 'tima', ki bo vodil naso lepo drzavico...

Vsem torej, lep in nasmejan jutrisnji dan!
papa

IZLET

Zjutraj se je Sara zbudila ob uri, primerni za odhod v vrtec... verjetno ji ni bilo jasno, zakaj bi danes lahko spala dlje, dokler nisem jaz nekaj zacela jamrati na to temo... No, pa sva vseeno vstali pred sedmo:)

Ko je tetkica prisla iz sluzbe (prvic je bila dezurna) je Sari uspelo, da je spreenila svojo odlocitev: namesto spanja gre z nama na malo drugacen sprehod.

Ker sem jaz cisto brez kondicije in ker ni bilo prav veliko casa, smo se odlocile za najlazjo varianto: Kamniska bistrica.

Sara je v svojem nahrbtniku zelo uzivala. Najprej je sicer samo opazovala, kasneje pa se je razzivela: cebljala je, se pogovarjala z drevesi, buljila v sonce in se smejala na ves glas:)

Danasnjega sprehoda je bilo sicer hitro konec, saj naju je pred opoldanskim spancem cakala se nevrofizioterapija.
V avtu na poti nazaj je pupa sicer ze trdno spala in pricakovati je bilo, da ne bo pri volji za miganje in telovadbo. A zgodilo se je ravno nasprotno, tudi pri J. je uzivala!

Se nekaj fotk:








papa


P.S.: Zdajle zvecer pa tuhtam, zakaj hudica me noga tako boli, da se komaj premaknem?

TIHO?

Sem v prejsnjem postu napisala kaj narobe?
Ocitno. Nekomu to ni vsec.

Ves (samo en, a zelo jezen) napad name oziroma na moj blog jemljem kot da ne smem povedati, kaj mislim, kaj cutim in kaj dozivljam.
V vednost: slikice sem ze zbrisala. Da ne bo slucajno kdo od poznanih videl, kdo je gor... Da te ne bo kdo razkrinkal...

Sedaj me caka ucenje, preurejanje ene sobe v nasi hiski, ki caka, da bo zablestela v vsem svojem sijaju. In caka me Sara... In upam, da bom ob tem toliko dogradila svojo osebnost, da bo moj ego zrastel cez tvojega in bom lahko tiho.

Ob vsem tem se sprasujem le nekaj.
Cloveka moti, da tu pisem o njem in predstavim njegovo vlogo v najinem zivljenju. Istocasno pa mi rece, da ima rad Saro!?
Zame je to nedoraslost, nezrelost in nezavedanje tega, kar govori. Kajti to se tepe med seboj.
Ce bi jo imel vsaj kancek rad, bi jo zelel vsake toliko casa videti. Ali pa bi zelel vedeti, kako se ima, kaj pocne v vsakdanjem zivljenju, kam hodi v vtrec, kako se obnasa, kako sprejema svet...
Ne pa da ga moti celo to, da jaz tu na en beden blog napisem da je on ocka.

Daj ga srat! Pa me napadi se za ta post.

Zase upam, da bom lahko pozabila na vse. Nekaj casa bom tiho. O vsem. To sem se odlocila ze tolikokrat, pa nisem mogla zadrzevat v sebi. A tokrat sem prekoracila mejo za nekoga, ki misli, da je to njegova stvar.

Ne, ni! Moja stvar je, kaj cutim in komu to povem. In moja stvar je, kdo mi je vsec, kdo pa ne. In moja stvar je tudi to, ce obsojam dolocena dejanja, dolocene ljudi. Imam pravico. In svoje mnenje lahko magari napisem na transparent in ga obesim nad vaso cesto.

Vazno je le, da ne omenjam imen in ne dodajam slik. Torej nisem v prekrsku. Pa me daj!

Sedaj vsaj vem, zakaj mi je uspelo dve leti nekoga sovraziti. Ljubim ga le, ker ga nic ne vidim in pozabim, kdo v resnici je. Ljubim le tisto zlagano osebnost, ki se je pretvarjala. Saj pravijo, manj ga vidim, rajs ga mam:)

Hvala, da si mi odprl oci. In hvala, da vem, da znas se naprej lagati.

Zdaj pa bom res tiho. Da te slucajno ne zbodem prevec.

papa


P.S.: Vem, imam strupen jezik. To pase k mojemu karakterju. In vcasih hudicevo prav pride!

NI VEC SKRIVNOST


...Tale post nastaja danes (4.11.2007), a bo objavljen kdaj drugic... Saj veste, da so na netu mozne vse carovnije, zato bom izkoristila priloznost zacarati datum objave:) Enostavno, nisem pripravljena za takojsnjo objavo... Kot da nebi upala pogledati resnici v oci. Kot da bi se bala posledic...


Tokrat ne bom govorila o kaki hudi skrivnosti. Vesela sem, da imam tale blogec, saj je cisto drugace dati iz sebe stvari, ki se jih ne upas izgovoriti. In ves, da nekdo potem to ve, da nisi sam samcat s temi mislimi...
Tako sem o tem pisala ze velikokrat. Sem pac zenska, mlada in samska in cudno bi ze bilo, ce ne bi imela custev in ce ne bi bila vsaj malo zaljubljena.


No, jaz pa sem kar hudo zaljubljena. In to ze kar lep cas.
Ves problem je v tem, ker je ta zaljubljenost strogo prepovedana in popolnoma nemogoca.
Traja ze tri leta. Pred dvemi leti in pol sem imela svojo priloznost za ljubezen, ki sem jo s svojo neumnostjo, naivnostjo in predvsem s svojim karakterjem zapravila. In tako sem ze zelo dobri dve leti samska.

Najprej je bilo upanje, ki je kar hitro umrlo. In potem sovrastvo. Pa ne tisto tapravo, ampak samo mrznja, s katero sem se prepricevala, da ga ne maram, nocem in pozabljam.
In ta mrznja je kar zdrzala. Zelo dolgo. Tako dolgo, da sem vmes ze pogledala za dvema ali tremi lepotci in vcasih malo posanjarila. A vedno me je spremljala neka senca v ozadju, kot kaka slaba vest. Bil je obcutek, kot da sem jaz imela svojo priloznost in si je ne zasluzim vec. To je trajalo vse do sedaj.

In ta obcutek me spremlja vedno pogosteje. Mori.

In vedno pristanem na istem. Na dejstvu, da so custva ostala nespremenjena. Lahko gledam za lepotcem Carjem, lahko gledam za sovascanom s tahudim Meganom, lahko grem na kavo z Mihcem... Ne morem pa spremeniti svojih custev. Ne morem lagati sama sebi. Ne morem si sama trgati srca, ki je ze raztrgano.

Torej, zgleda da sem brezupni primer. Ko sem ga videla nazadnje, sem se sele zavedela vsega tega. V nedeljo sem na sprehodu z njim in najino hcerko lahko razmisljala... Valda, kaj pa bo clovek pocel v megli, sredi ogromnega parka, v smrtni tisini? Vse do sedaj sem si prikrivala... Govorila sem si, da se ga tolikokrat spomnim le zaradi Sare... Da je bil pac zadnji in je to tako zaradi tega... Da se ni prisel noben super duper mimo...
A to so bili vedno le izgovori.

In dotuhtala sem samo to, da je cisto blizu, a tako dalec. Hodil je ob meni, nosil mojega otroka, a bil v cisto drugem svetu. Tako zelo sva oddaljena, da se niti ne vprasava 'kako si?'
To vprasanje bi bilo brez pomena, saj si niti toliko nisva naklonjena, da bi si povedala, kaj se dogaja z enim ali drugim. Najina edina skupna stvar je Sara, pa se to je odvec. Njemu bi bilo najbolje, ce bi lahko to izbrisal in zivel dalje, kot da ni nic.
Vcasih si tudi jaz zazelim, da bi izbrisala njega iz najinega zivljenja in bi midve bile samo svoji punci.

A tega se ne da. In tudi srce se ne da. Sama sebi ne znam vec lagati, ne znam se vec prepricevati, da ni res in ne znam vec biti zagledana v koga drugega.

Pocutim se tako grozno. Nesposobno. Grdo. Neumno.
Vsak dan se vprasam, zakaj sem sploh sla z njim na prvo kavo? Zakaj sem ga sploh gledala, zakaj sem se usedla k njihovi mizi, zakaj sem si zapomnila njegovo stevilko?
Tega ne vem. Vem le to, da v sebi se danes nosim iste obcutke, isto naklonjenost, iste misli.

Le da danes ni vec dovoljeno. Ne smem ga gledati, ne poslusati. Ne smem ga vprasati kdo je in kako se pocuti. Ne smem ga vprasati, kaksna se mu zdi Sara, njegova lastna hcer. Ne smem ga vprasati, kako bi on ravnal na mojem mestu. Ne smem ga vprasati, kolokokrat pomisli na Saro. Ne smem ga vprasati, kaj misli.

Vse je prepovedano. Izpustila sem iz rok, kar sem imela nekoc najraje. V zameno sem dobila prelepo bitje, Saro, ki jo imam sedaj najraje na vsem svetu.

Dovoljeno pa mi je misliti nanj. In dovoljeno mi je sanjariti, kako bi bilo... In dovoljeno mi je zanikati. In zanikala bom, ce me bo kdo od vas vprasal, ali mi je vsec.
Sovrazim ga! Tako zelo ga sovrazim, da ga ljubim. In sedaj to ni vec skrivnost.

ENAJSTI JANUAR


Danes bila pri mojem najljubsem travmatologu. Grem na operacijo in deadline je 11.1.2008. Ob sedmih zjutraj na stari travmi, ki jo, mimogrede, 'obozujem' (ste opazili 'narekovaje'?), tesc in brez panike.

Aaaaaaaa! Ze zdaj me je strah! Prijelo me je takoj, ko sem stopila iz ambulante. No, saj dohtarcek ve, kako sem mehkuzna ko gre za mojo nogo... Zato bo verjetno se toliko bolj pazil name:) Najraje bi prosila kar za dvojno dozo narkoze, da bi ja drzalo.

No, pa vseeno. Do takrat bova s Saro uzivale sto na uro, ceprav ne bova sle v toplice za newyear... Caka naju se kar nekaj pustolovscin.

Pa kup birokracije, saj moram sedaj urediti vse potrebno za varno varstvo Sare dva meseca, ko je jaz ne bom mogla nositi naokoli.
To bo verjetno kmalu postal moj glavni problem. tetkica jo bo lahko imela le ob dnevih, ko ne bo dezurna. In nekajkrat na teden ima pevske vaje, solo petje, cesar ji ne zelim odreci.
Torej, urediti moram kar velik zalogaj, saj Sara ne sprejme vsakogar, pa tudi vsakdo ni primeren zanjo, ker potrebuje le malo vec in drugacne nege.

Tokrat ne bom huda, ce me nihce ne pride pogledat v bolnico. Tokrat vem, da bom tam, ne bom presenecena, sokirana in zmedena. In zato tudi ne bom potrebovala druzbe, le malo se bom naspala, najokala in nastudirala matematiko:)

papa

SARA PRI DVEH LETIH


Sedaj je Sara res ze velika punca. Danes je dobila se zadnjo pikico pred solo in mami je bila vsa radovedna, koliko pupa tehta...
Celih 10230 gramov! Prav pocasi gre gor. A je verjetno tako bolje, saj bi mi sicer ze odpadel hrbet ob vsem tem nosenju naokoli:)

Zadnje dni se je spet spremenila. Postala je prava babnica, saj venomer nekaj ceblja. Ze v ponedeljek je B. v vtrcu povedal, da si je nekako prepevala pred spanjem. Z menoj se redno pogovarja med voznjo v vrtec in domov. In tudi popoldneve prezivlja z veliko energije, igra in telovadba je ne utrudita vec kot vcasih.

Sara je zacela jesti prav vse. Odkar ji hrano pasirajo tudi v vrtcu, je cisto druga! Danes je menda pojedla celo porcijo krompirja v kosih, cesar ni se nikoli. Nora je na meso in zelenjavo. Tudi doma najraje poje kar tapravo kosilo in tako ji ne kuham vec posebej.
Sedaj sem in tja poje tudi nekaj kosckov cokolade od Kinder jajcka. Meni se valda to zdi super:)
No, le se kruha ne je in vseh redilnih dobrot, ki spadajo zraven. To pojem jaz namesto nje:)

Najraje bere pravljice. Za rojstni dan je dobila kar nekaj knjig, ki jih z veseljem prebirava. Ob prvem branju knjigo nadebudno tipa, stran za stranjo. Ob vsakem naslednjem branju pa pozorno poslusa in vsake toliko casa kaj popolnoma nerazlocnega pripomni.

Ze nekaj tednov spi z blazino (povstrom). Prvotni razlog je bilo grozno kasljanje, skoraj davljenje sredi noci. Sedaj pa ji tako pase in zdrzi do jutra. Ce nima vzglavnika, je nos cisto zabasan in jaz moram vstati ze okoli dveh ponoci in do jutra 'kidati' smrklje, da se mala vsaj malo lahko naspi.

Vceraj je bila na prvem sprehodu v novem nahrbtniku in zelo je uzivala. Sli sva sicer samo po vasi in cez polje, a punca je drzala glavo pokonci cel cas! Nekaj mi je razlagala (kdo bi tocno vedel kaj), pozdravljala zvezdice in lucke, ki so se vozile mimo. Ves cas me je bozala po ramenih in dvakrat je prislonila glavo k mojemu usesu in se glasno nasmejala. Kot bi mi hotela dati lupcka:)

Pred spanjem skoraj nikoli vec ne joka. Niti tistega malega jamranja ni vec slisati... Le kake tri minutke glasnega pogovarjanja s teto temo in... tisina v sanjah:)

Zelo rada se frizira. Ne vem, kako sem to dosegla, a sedaj mi pusti, da ji vsako jutro naredim frizuro za v vrtec. Tako je se lepsa, ko ponosno nosi dva copka, konjski rep ali le spangice:)

Je najlepsa in najboljsa deklica na svetu. Vsaj zame:)
Njo imam najraje.

KOMENTARJI

Tako rada imam komentarje... Da pridem pocekirat na blog in vidim, da je nekdo nekaj pripomnil...
Komentar mi je ze kot nek pogovor, ceprav je bolj enosmeren tip komunikacije, ker nikoli ne ves, ce bos dobil repliko...

V nedeljo, ponedeljek in torek je bil obisk na mojem blogu rekorden. V povprecju cez 300 obiskov na dan, a nobenega komentarja:(

Pa tako rada bi prebrala, kaj si mislite:)


Zgleda se moram spomniti kaksne zanimive teme. A kaj, ko mi po glavi hodi le eno... No, hodi mi ze kar vse mogoce, a ze dolgo si zelim dati iz sebe samo eno, pa nimam se tistega pravega poguma. Ceprav sem ze velikokrat posredno pisala o tem...

Res pa je, da tudi jaz malo komentiram soblogerje. Vcasih enostavno ne dobim ideje, ali je moje mnenje ze opredeljeno v vasih postih ali pa se mi zdi, da sem prevec drugacna da bi sploh bleknila.

Ah, grem se raje naprej ucit, kot da tu visim in cakam na kaksno zivo duso...

papa!

p.s. ta post je v vecini namenjen obiskovalcem, ki pridejo na obisk veckrat dnevno, a nikoli ne pustijo sledi:) In ni jih malo.

SKRIVNOST


Sigurno ima vsakdo vsaj eno skrivnost. In sugurno ima vsakdo kaksno tako skrivnost, ki je ne pove cisto nikomur. Ali nikomur ne zaupa dovolj, ali ga je sram ali pa je zadeva prevec cudna za zaupanje...

Skrivnost menda ni vec skrivnost, ko jo nekomu zaupas. Zakaj bi le bila skrivnost, ce pa smo jo povedali naprej? In zakaj naj bi jo nas zaupnik obdrzal zase, ce jo se sami nismo mogli obdrzati zase?


Ja, tudi jaz imam nekaj skrivnosti:) No, pa jaz jih delim na tiste bolj javne in manj javne ter na cisto moje.

Bolj javne nekateri bralci mojega bloga poznate... So namrec tiste, katerih se ne upam povedati naglas, pred vsemi. Tukaj napisati je lazje, malo po ovinkih in tako nepoznavalci ne morejo odkriti, zakaj se gre... Tako je naprimer z mojo skrivnostjo o srcnih zadevah.

Manj javne skrivnosti ve le pescica ljudi. Vendar, ker vem, da se na druge ni za zanasati, so to skrivnosti, za katere vem, da bodo slej ko prej prisle na dan. No, saj so se tudi na to pescico ljudi razsirile tako, da je najprej vedel samo eden in se je cisto malo razsirilo... Na to sem pripravljena in se bom pac sprijaznila s tem.

Tretje pa so skrivnosti, cisto samo moje. Skrivam jih v srcu. Ni jih veliko, zdajle se spomnim dve. No, tidve se spomnim vedno, spremljata me noc in dan, 24/7... Od casa do casa mogoce ugotovim, da imam se kaksno, da enostavno o kaksni stvari ne govorim, ne povem naprej...
Tidve skrivnosti se prepletata z drugimi. Ena s skrivnostjo javnega znacaja in druga s skrivnostjo manj javnega znacaja.


Ne, ne bom vam izdala prav nic novega. Nic socnega danes, torej.
Se mi je pa zgodilo nekaj, kar me je pripravilo do pisanja tega posta. Zgodila se mi je ena izmed skrivnosti manj javnega znacaja.
Spremlja me ze od malega. Lahko bi rekla, da od rojstva, a zagotovo od malega. A kot majhna puncka in kasneje dekletce mi je bila ta skrivnost dovoljena v toliksni meri, da niti ni bila skrivnost. Bilo je dokaj normalno in nisem bila ena izmed redkih ljudi s to skrivnostjo.
Odkar pa sem vecja, je to moja nocna mora. Spremlja me na vsakem koraku in vedno me je strah, da se ne bom srecala s tem. No, a vcasih se srecava, sploh pozimi, na daljsi poti in ob nosenju Sare jo srecujem vedno bolj pogosto.

Je take narave, da me ohromi, naredi nezmozno karkoli izpeljati do konca in me pripravi do tega, da grem lahko samo nazaj domov, kjerkoli ze sem.
Tako je bilo tudi danes. Po Saro v vrtec sem sla po njihovem kosilu, saj sva imele ob enih uro pregleda na infekcijski kliniki. No, pa sva se lahko odpeljali samo naravnost domov.

Najhuje mi je, ko zaradi tega trpi Sara. Ko je zaradi mene vcasih omejena, ko ji ne morem nuditi 100% mame, saj velikokrat spremeniva celotni nacrt le zaradi mene in te moje skrivnosti.
Ker me to spremlja ze prakticno 24 let, sem sama tega navajena, a vsak dan me je bolj sram in strah. Ni namrec skrivnost, ki jo bom nesla s seboj v grob, saj sem jo morala ze izdati domacim. Ne gre drugace, ko se ne mores vec zlagati, zakaj si prisel domov, ko pa si se tako veselil, da bos nekam sel. No, a pri domacih je vse v vredu, to lepo razumejo.
Kasneje sem to omenila se moji teti, v upanju, da mi bo lahko pomagala. No, trudila se je po vseh svojih moceh, dokler nisem zanosila...
Ja no, ta skrivnost je tudi eden izmed vzrokov za tedanjo nosecnost. Tezave s tem so me pripeljale do tega, da sem sla po nasvet k 'strokovnjaku'. In saj veste, koliko se govori o tem, da mnogi odsvetujejo jemanje zdravil, pa o bioenergetikih in vsemogocnezih...
No, moj 'strokovnjak' je bil cisto poseben, a precej navaden clovek... Drzala sem se njegovih navodil, upajoc, da bo tezava izginila in potem ne bo vec prikrivanja. A nikomur se nisem upala povedati, zakaj. Niti Sarin ati ni vedel vzroka, zakaj se tako branim... Vse dokler se ni tudi on srecal s to mojo skrivnostjo... Bila sva na sprehodu s Saro, davno tega, a me je doletelo.
Mislila sem, da se bom pogreznila v zemljo. Najraje bi mu zbrisala spomin.

Zaradi tega bi najraje izpuhtela in se nikoli vec prikazala na planetu Zemlja. Tako grozno je to, ziveti s tako mocno in grozno skrivnostjo.
Sreca me pogosto, zadnji dve leti vse pogosteje. Dobro poznam vzrok temu, a si ne znam pomagati, drugi mi zal ne morejo.

A danes sem razmisljala o ljudeh, ki se jim dogaja podobno, vem, da jih je veliko. O tem, kako oni zivijo s taksnimi in drugacnimi tezavami, kako se spopadajo s strahovi, vprasanji in dvomi...
Sprasujem se, ce bom kdaj zbrala dovolj poguma in povedala. Takrat bom dovolj pogumna, da se bom soocila sama s sabo in se bom v celoti sprejela.

Do takrat pa bom skrivnostna... Imate tudi vi smotane skrivnosti?

POKVARJEN


Najprej moj mobitel. Kar naenkrat je spremenil melodijo zvonenja. Sam od sebe. Dvakrat mu je ratalo, nato mrk. Sedaj samo se piskne. Ko dobim sms, me kdo poklice, ko zvoni budilka, vse je samo en samcat tih pisk.
Slikice so izginile, mislim ikone. melodij ni vec. Le se crke in stevilke.
Ga je napadel virus? Ali mi hoce povedati da je star in zmatran? V glavnem, sedaj sploh ne slisim klica, sporocila opazim prepozno in zjutraj sem zaspala:(


Potem se palicni. Prejsnji ponedeljek sem nasega prejsnjega nesla v vrtec, da Sari miksajo hrano. Za doma sem kupila novega, domnevno boljsega. A je v cetrtek naredil konec. Kar naenkrat je zacel oddajati vonjave, ki jih ponavadi oddaja zazgana plastika ali zica... Nek kratek stik, na lepem.
Danes gre nazaj v trgovino, tacas imamo sposojenega od stricka T....


Na Sarinem mobilvozicku spuscajo gume. Pumpanje le-teh je cela znanost. To obvlada le dedi, ce probam jaz, jo le se bolj spustim. Ventilcki so taki, kot na mojem ex kolesu, ki je ze dolgo ukraden... A niti malo ne taki, kot pri avtomobilu, ceprav se zdi podobna tehnika...


In danes me nekam zelo zebe. Cela hisa se mi zdi mrzla kot iglu od zunaj (verjamem, da je notri topleje, hehe). Pa sem zelo vroc clovek, ki se hodi v kratkih rokavih naokoli... Danes ne. Sem v volnenem puloverju in puhovki, pa se tresem. Bognedaj, da crkne pec!


Le kaj je to?

TORTA


Tudi drugi del zurke je za nami. Bilo je toplo, mirno in zabavno... Sledi le se pospravljanje, iskanje prostora za nove igrace in priprava na jutrisnje praznovanje v vrtcu.
Tudi tokrat le slikice, skupaj s cudovito in slastno torto:)

ATI

Zjutraj sva se prebudili skoraj istocasno. Sari sem zapela pesmico. Uzivala je. Potem sem ji zasepetala vse moje zelje zanjo, ki jih lahko sedaj povem naglas:


Bodi zdrava, naj smrkeljcek odide... bodi nasmejana, vedno srecna... bodi dobrovoljna, postena in pravicna... bori se najprej zase in nato za vse, ki so ti pri srcu... imej rada ljudi, ki imajo radi tebe in so ti lustni... naj ti mamica se bere pravljice in naj bo vsak tvoj dan pravljicen... naj bodo igracke vedno povsod s teboj... naj bodo otroci tvoji najboljsi prijatelji... naj bo tvoja mami vedno super mami:)


Po jutranjem obredu sva hitro odpeketali v Arboretum. Malo me je skrbela megla, ki se kar ni hotela dvigniti... A kaj, vceraj sem obljubila, da greva na sprehod in sli sva.
Tam naju je ze cakal Sarin ati. Takoj je Sari cestital in prinesel darilo. Ostala sem brez besed... Prinesel ji je nahrbtnik Vaude-Jolly Comfort.
Najprej je bila samo hudomusna provokacija, ko je vprasal, kaj rabi... No, sedaj ga imava in po hisi sva ga ze nekajkrat sprobale. Sari je zelo vsec in uziva v njem. Super je.

No, ati pa se je s tem darilom verjetno za naslednja tri leta prebil na prvo mesto (z lanskega zadnjega:() v obdarovanju... hehe, malo hudomusnosti vseeno ne skodi:)



Za sprehod sem se ze prej odlocila, da bom vodila po najkrajsi poti, ker je bil ob zadnjem snidenju ati malo zmatran in navelican najinega dolgega pohoda. Tako smo bili hitro spet pri glavnih vratih.
A hotel je biti se malo s Saro, zato smo sli se en, daljsi krog.
Pogovarjala se prakticno nisva nic, saj tega nisva navajena. Spet le nekaj informacij o Sari in to je bilo to...
No, priznam, tudi jaz sem ostala brez besed. Cisto zares.
Vozil je Saro, jo nosil... Po prvem krogu sta se pogovarjala, kot da bi bila najboljsa kolega:) Sara ga ocitno zelo zacuti ali pa jaz nimam pojma. Sprejme ga ravno tako, kot tetkico.
No, pa saj nimam besed... Opazovala sem mojo punco, kako je bila vesela. Tako nasmejana, dobrovoljna in nic se ni pritozevala nad njegovim 'nehandlingom'... Skupaj sta gledala racke, gagala, smrkala in vsaj ona je bila vidno srecna.

Ker tudi jaz ne vem, kaj sta se med seboj pogovarjala, mi te fotke povedo toliko, kot vam...




Ko sva prisli domov, je zmazala zelenjavno juho in zaspala kot angelcek...

- - - - - midve s Saro:) - - - - -

ŽURKA

1. del je za nami. Bilo je super. Enkratno. Zabavno. Dobrovoljno. Prišli so vsi. Več naj povejo slike.

- - - - - druščina ob igri - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - same punce na kupu:) - -

- - - - - - - - veselo:) - - - - - - -

Sara je dobila lupčka! - - - - - - - - - - - - - - - - -osvajalka fantov:) - - -

- - - - - - se še komu zdi najbolj prikupen? - - - - poziranje za tortico:) - - -

SLADKO


Včeraj sem šla spat ob pol dveh ponoči. A čisto nič zmatrana. Zvečer sem gledala še fajn TV, mi je po stotih letih spet všeč ena nadaljevanka. Rebelde na kanalu A. Ja, vem, mehiška:)
Spekla sem muffine, bom zvečer pripopala slikico, kako lepi so. Hvala I., ki mi je že pred meseci povedala, zakaj mi ne ratajo in njen nasvet se je obnesel:)
Spekla sem kruhek. Naredila sem tudi rumove kroglice in 'salamo'. Škoda je le, da ne bom mogla vsega tega sama pojest:(
Pa pospravila sem komplet hišo, zglancala kopalnico in pobrisala prah.

Bila sem pridna. In za nagrado dobila poslastico:)

Ko sem se ulegla, se je zbudila Sara, ker je bil nos preveč zabasan in ni mogla dihat. Malo sva ga spucale, šle lulat, popile nekaj požirkov čaja in zaspali... do jutra:)

Ponosna sem nase, da sem končno uspela priti v klub pekovskih mojstrov:)
No, le novi palični mešalnik je crknil. Pregorel. Fuč. V ponedeljek ga nesem nazaj, po enem tednu, pa ne dela več. Od ene same kaše. Pa še celo Braun je... To naj bi veljalo za kvalitetno robo?


Zjutraj je tetkica prinesla spotoma naročeno torto. Naročili smo metuljčka pri pekarni Brglez. Naj bi bil večinoma v roza barvi, lepo zaobljen, za 24 kosov. No, dobili pa smo grozoto. Šokirana. Na slikici je bil čisto drug. Sem klicala tja, pa sploh ne zvoni - se vklopi fax. V glavnem, v ponedeljek dobijo reklamacijo z vso jezo in razočaranjem zraven. Nikoli več k njim!
Torta je čisto majhna, niti 10 normalnih kosov ne bom mogla narezati. Metulj je oblikovan iz prerezanega kroga, kar bi lahko naredila sama veliko lepše. Gor so 'poštupani' kar eni kužki, žaba, pikapoka in metulji. No, metulji so ok, ampak zajec in pes? In žaba? Barva je grozna: zelena, rumena, roza, oranžna in vse načičkano s čokoladnim grehom. barve se absolutno tepejo po vsej torti...
V glavnem, pojedli jo bomo, ker okus je pri Brglezu res dober. A izgled, nikakav. Sploh ni tisto, kar sem naročila!

No, ker nam bo za jutri verjetno zmanjkalo, je tetkica poklicala v slaščičarno Lenček v Domžale. Še danes nam bodo spekli torto po naročilu. Prijaznost na višku, pripravljenost narediti vse po željah stranke... V glavnem, fotke jutri bodo zelo lepe:) Danes pa bomo torto slikali pač samo enkrat, ostale fotke bodo namenjene malčkom, ki se oblizujejo:)


Danes zjutraj pa je tudi že prišla k Sari njena babi Joži. Moram priznati, da je niti malo nisem pričakovala. Nisem verjela, da bo res prišla.
Ko je vzela Saro k sebi, je ta jokala. Jokala. Jokala. Jokala. Ko sem jo vzela za pomirit, je v trenutku utihnila. Valda se mi je fajn zdelo. Ugotovila je, da je Sara ne pozna. Potem sva lulali... Pojedli nekaj žlic skutke in ker sem videla, da bi ob celem zalogaju Sara že zaspala, sem jo pustila malo lačno.
Igrala se je s svojim osličkom. To je tak mali osliček, ki smo ga dobili v plenicah. No, imamo že tri doma:) In Sara ga obožuje. Bom mogla enkrat posnet to sceno, res je svetska!

No, sicer nič novega... Sarina babi je še vedno navdušena nad svojimi tremi vnukinjami in še vedno Sara ne spada mednje. Sara je pač en razred zase. Še bolje, čist posebna, unikatna:) Saj se sploh ne more primerjat...
Ponovno sem zelo vesela, da sva sami. Ti ljudje mi enostavno ne potegnejo. Saj smo vljudni, prijazni... A vedno je ob pogovoru v zraku tisto nekaj... Jaz držim distanco, saj mi ni nihče nič, le moj otrok jih ima za sorodnike... To je vse, kar nas veže. Ona pa mora verjetno prav hudo paziti na besede, vsaj tak imam občutek. O Sarinem atiju namreč nikoli nič ne govori. Kot da ni njen sin. Kot da ni eden izmed njih. Kot da se boji. Kot da enostavno, sploh ne obstaja.
Le zakaj? Je kakšna zamera, dajem občutek, da sem jezna?
Ne, nisem jezna. Niti ne kuham mule. Niti ni zamere, ker ne znam zamerit.
Znam pa stvar pogreti vsakič znova, ko se spomnim. Pač, ne pozabim. Ko sem z njimi v stiku, enostavno ne grem mimo dejstva, da so mi vsi skupaj lagali. Mladi punci z velikim trebuhom, gledali v oči in lagali... Tega verjetno ne bom nikoli pozabila, čeprav je zame samo dejstvo... Eno izmed mnogih.

Povabila me je na Lenart... O, ne. Spet sem morala povedati, da gor midve s Saro ne misliva hodit. Nikoli več! Saj je lep kraj in z veseljem bi šla tja na izlet, a me odbija.
In čeprav Sarinega atija ne moreš več srečati tam: ne, hvala.

A zakaj eni ne zastopijo? Kaj bom imela od tega, da jo bom peljala k njim? Prav nič. Sarino strto srce, ker je nihče ne bo zastopil. Sarine solze, ker so ji sorodniki, ker bi jih vzljubila, a bi dobila v zameno samo prezir.
Res ne, hvala. Za igranje prijaznosti naj kar pridejo v dolino k njej. Tako vsaj pristno vidimo, koliko jim pomeni. In koliko se spomnijo nanjo. In koliko jo imajo navsezadnje sploh radi.


Zdaj grem pihat balone. Da bo Sarina žurka popolna.
In pomest dvorišče... Da bom spet dobila sladico za nagrado:)

Jutri pa pridejo fotke... In poročilo o eno leto starejši punci:)

lep vikend!