Sem v prejsnjem postu napisala kaj narobe?
Ocitno. Nekomu to ni vsec.
Ves (samo en, a zelo jezen) napad name oziroma na moj blog jemljem kot da ne smem povedati, kaj mislim, kaj cutim in kaj dozivljam.
V vednost: slikice sem ze zbrisala. Da ne bo slucajno kdo od poznanih videl, kdo je gor... Da te ne bo kdo razkrinkal...
Sedaj me caka ucenje, preurejanje ene sobe v nasi hiski, ki caka, da bo zablestela v vsem svojem sijaju. In caka me Sara... In upam, da bom ob tem toliko dogradila svojo osebnost, da bo moj ego zrastel cez tvojega in bom lahko tiho.
Ob vsem tem se sprasujem le nekaj.
Cloveka moti, da tu pisem o njem in predstavim njegovo vlogo v najinem zivljenju. Istocasno pa mi rece, da ima rad Saro!?
Zame je to nedoraslost, nezrelost in nezavedanje tega, kar govori. Kajti to se tepe med seboj.
Ce bi jo imel vsaj kancek rad, bi jo zelel vsake toliko casa videti. Ali pa bi zelel vedeti, kako se ima, kaj pocne v vsakdanjem zivljenju, kam hodi v vtrec, kako se obnasa, kako sprejema svet...
Ne pa da ga moti celo to, da jaz tu na en beden blog napisem da je on ocka.
Daj ga srat! Pa me napadi se za ta post.
Zase upam, da bom lahko pozabila na vse. Nekaj casa bom tiho. O vsem. To sem se odlocila ze tolikokrat, pa nisem mogla zadrzevat v sebi. A tokrat sem prekoracila mejo za nekoga, ki misli, da je to njegova stvar.
Ne, ni! Moja stvar je, kaj cutim in komu to povem. In moja stvar je, kdo mi je vsec, kdo pa ne. In moja stvar je tudi to, ce obsojam dolocena dejanja, dolocene ljudi. Imam pravico. In svoje mnenje lahko magari napisem na transparent in ga obesim nad vaso cesto.
Vazno je le, da ne omenjam imen in ne dodajam slik. Torej nisem v prekrsku. Pa me daj!
Sedaj vsaj vem, zakaj mi je uspelo dve leti nekoga sovraziti. Ljubim ga le, ker ga nic ne vidim in pozabim, kdo v resnici je. Ljubim le tisto zlagano osebnost, ki se je pretvarjala. Saj pravijo, manj ga vidim, rajs ga mam:)
Hvala, da si mi odprl oci. In hvala, da vem, da znas se naprej lagati.
Zdaj pa bom res tiho. Da te slucajno ne zbodem prevec.
papa
P.S.: Vem, imam strupen jezik. To pase k mojemu karakterju. In vcasih hudicevo prav pride!
:ZASPANKI:
- PETRUŠKA
- Sem tehtnica... to pove marsikaj o meni. Sem mamica... Princesa Sara mi je največja ljubezen v življenju, pridružila sta se nama Lepotička Ajda in Kraljevič Patrik Sem Petra...ena in edina, neponovljiva=) In Ljubezen? To je sreča!
HRANI ME S KOMENTARJI =)
6 comments:
Dragi očka Sare.... resnica boli, ne?
saj se me ne tiče, ampak si nisem mogla pomagati...
Resnica gor ali dol, tako kot ima vsak pravico izražati svoje mnenje, tako ima tudi vsak pravico do zasebnosti. Prav je, da si umaknila slike njega, če v to ni privolil. Tako, iz nevtralnega stališča gledano.
Za slike se strinjam tudi sama. Ampak vprasanje na zacetku posta je bilo, ali sem kaj narobe napisala?
Osebo sem oznacila oz. dolocila le z besedno zvezo 'Sarin ocka', kar nekaterim bralcem razkrije, o kom govorim. Ampak dejstvo, da v mojem krogu ljudi njega pozna le kakih 10 ljudi, od tega jih je 8, ki so ga srecali samo enkrat ali dvakrat...
Ma, je brezveze vse skupaj...
Po mojem nisem naredila nic narobe?
Ja, pisanje bloga zna biti včasih zelo delikatna zadeva. So ljudje, ki to odobravajo pisanje bloga in so ljudje, ki mislijo, da smo tisti, ki pišemo blog malo čez les. Tako pač je.
Za slikce je pa tako... brez dovoljenja osebe, ki je na sliki je res ne smeš objavit, pri Sarinem o. pa je po moje zadeva še toliko bolj delikatna.
Kar se pa tiče o pisanju tvojih čustev do njega... to je tvoja stvar in tvoja odločitev ali boš o tem pisala ali ne in tle on nima kej govort.
Je pa res nekaj, če osebe ne vidimo si kaj hitro ustvarimo neko sanjsko podobo o njej in potem je res fajn, da pridejo taki dogodki, da nas opomnijo kako se motimo.
oprostite, se strinjam, da moraš imeti dovoljenje če objaviš slike javno na netu. Samo mene pa tu bolj nekaj drugega skrbi. Kaj njega je sram, da je očka Sari? Kaj se boji, da bi ga kdo spoznal in ugotovil, kak cepec je? Kaj se boji, da ga bo kdo na cesti ustavil in rekel: hej, tako lepo punčko imaš, tebi pa dol visi zanjo?
Ne poznam zgodbe, niti me ne zanima. Ne morem pa iti čez to, da imam občutek, da se sramuje svojega lastnega otroka in da noče, da se o tem ve, govori, objavlja itd...
To pa, dragi moji, je zelo žalostno...
Tole je tvoj blog in na njem si ti "šefica". Dokler ne omenjaš imen in ni foto-gradiva, nisi v nikakršnem prekršku. Se strinjam, za vse ostalo potrebuješ dovoljenje.
Se pa ne bi bolj mogla strinjati s Freycho! Ker dragi Sarin očka očitno bereš tole - kaj točno je pri vsem skupaj, da te tako ZELO moti? Če si sposoben "narediti" otroka, potem imej "jajca" in sprejmi še vse posledice, ki jih tako dejanje prinaša. Šele v teh dejanjih se kaže dejanska odraslost. Vse ostalo je pa samo slepomišenje...yuck.
Pa še ena mini pripomba; po mojem si lahko vesel, da je ženska, ki je mama tvojega otroka prav Petra. Ker mi lahko verjameš, da bi lahko naletel še na marsikatero, ki bi bila veliiiiko bolj pasja...in življenje ne bi bilo več tako lepo kot je. Ugh, take stvari me pa res razkurijo.
Post a Comment