NI VEC SKRIVNOST


...Tale post nastaja danes (4.11.2007), a bo objavljen kdaj drugic... Saj veste, da so na netu mozne vse carovnije, zato bom izkoristila priloznost zacarati datum objave:) Enostavno, nisem pripravljena za takojsnjo objavo... Kot da nebi upala pogledati resnici v oci. Kot da bi se bala posledic...


Tokrat ne bom govorila o kaki hudi skrivnosti. Vesela sem, da imam tale blogec, saj je cisto drugace dati iz sebe stvari, ki se jih ne upas izgovoriti. In ves, da nekdo potem to ve, da nisi sam samcat s temi mislimi...
Tako sem o tem pisala ze velikokrat. Sem pac zenska, mlada in samska in cudno bi ze bilo, ce ne bi imela custev in ce ne bi bila vsaj malo zaljubljena.


No, jaz pa sem kar hudo zaljubljena. In to ze kar lep cas.
Ves problem je v tem, ker je ta zaljubljenost strogo prepovedana in popolnoma nemogoca.
Traja ze tri leta. Pred dvemi leti in pol sem imela svojo priloznost za ljubezen, ki sem jo s svojo neumnostjo, naivnostjo in predvsem s svojim karakterjem zapravila. In tako sem ze zelo dobri dve leti samska.

Najprej je bilo upanje, ki je kar hitro umrlo. In potem sovrastvo. Pa ne tisto tapravo, ampak samo mrznja, s katero sem se prepricevala, da ga ne maram, nocem in pozabljam.
In ta mrznja je kar zdrzala. Zelo dolgo. Tako dolgo, da sem vmes ze pogledala za dvema ali tremi lepotci in vcasih malo posanjarila. A vedno me je spremljala neka senca v ozadju, kot kaka slaba vest. Bil je obcutek, kot da sem jaz imela svojo priloznost in si je ne zasluzim vec. To je trajalo vse do sedaj.

In ta obcutek me spremlja vedno pogosteje. Mori.

In vedno pristanem na istem. Na dejstvu, da so custva ostala nespremenjena. Lahko gledam za lepotcem Carjem, lahko gledam za sovascanom s tahudim Meganom, lahko grem na kavo z Mihcem... Ne morem pa spremeniti svojih custev. Ne morem lagati sama sebi. Ne morem si sama trgati srca, ki je ze raztrgano.

Torej, zgleda da sem brezupni primer. Ko sem ga videla nazadnje, sem se sele zavedela vsega tega. V nedeljo sem na sprehodu z njim in najino hcerko lahko razmisljala... Valda, kaj pa bo clovek pocel v megli, sredi ogromnega parka, v smrtni tisini? Vse do sedaj sem si prikrivala... Govorila sem si, da se ga tolikokrat spomnim le zaradi Sare... Da je bil pac zadnji in je to tako zaradi tega... Da se ni prisel noben super duper mimo...
A to so bili vedno le izgovori.

In dotuhtala sem samo to, da je cisto blizu, a tako dalec. Hodil je ob meni, nosil mojega otroka, a bil v cisto drugem svetu. Tako zelo sva oddaljena, da se niti ne vprasava 'kako si?'
To vprasanje bi bilo brez pomena, saj si niti toliko nisva naklonjena, da bi si povedala, kaj se dogaja z enim ali drugim. Najina edina skupna stvar je Sara, pa se to je odvec. Njemu bi bilo najbolje, ce bi lahko to izbrisal in zivel dalje, kot da ni nic.
Vcasih si tudi jaz zazelim, da bi izbrisala njega iz najinega zivljenja in bi midve bile samo svoji punci.

A tega se ne da. In tudi srce se ne da. Sama sebi ne znam vec lagati, ne znam se vec prepricevati, da ni res in ne znam vec biti zagledana v koga drugega.

Pocutim se tako grozno. Nesposobno. Grdo. Neumno.
Vsak dan se vprasam, zakaj sem sploh sla z njim na prvo kavo? Zakaj sem ga sploh gledala, zakaj sem se usedla k njihovi mizi, zakaj sem si zapomnila njegovo stevilko?
Tega ne vem. Vem le to, da v sebi se danes nosim iste obcutke, isto naklonjenost, iste misli.

Le da danes ni vec dovoljeno. Ne smem ga gledati, ne poslusati. Ne smem ga vprasati kdo je in kako se pocuti. Ne smem ga vprasati, kaksna se mu zdi Sara, njegova lastna hcer. Ne smem ga vprasati, kako bi on ravnal na mojem mestu. Ne smem ga vprasati, kolokokrat pomisli na Saro. Ne smem ga vprasati, kaj misli.

Vse je prepovedano. Izpustila sem iz rok, kar sem imela nekoc najraje. V zameno sem dobila prelepo bitje, Saro, ki jo imam sedaj najraje na vsem svetu.

Dovoljeno pa mi je misliti nanj. In dovoljeno mi je sanjariti, kako bi bilo... In dovoljeno mi je zanikati. In zanikala bom, ce me bo kdo od vas vprasal, ali mi je vsec.
Sovrazim ga! Tako zelo ga sovrazim, da ga ljubim. In sedaj to ni vec skrivnost.