PARTNER?

Zadnje dni vedno naletim na to temo. Predvsem na varanje.
O slednjem si lahko preberete na Katarini ali monu, pa se kje drugje... Linki veste, kje so:)

Sem pa vceraj spet malo pokukala na strani ona-on.
Ja, priznam. Ze lani sem tam spoznala super kolega, Miha... Nic tko, bilo je prijateljstvo, sicer v zraku se neko tisto vprasanje, ampak jaz ze v osnovi nisem iz takega testa.
Torej, pa me je spet pognalo misliti.

Tolikokrat sem ze razmisljala o moskih. Pa o tem, kaj hocem, kaj pricakujem. O tem, kaksen naj bi bil, kako bi ga spoznala, kako bi ga osvojila, kako bi ga zmesala.
Casa za taka razmisljanja imam vec kot dovolj. Ponavadi v avtu, pa tkole za ekranom:)

A vedno pristanem na istih zakljuckih.
Po moji definiciji nekega razmerja med zensko in moskim, zame trenutno razmerje ni mogoce.

In moja definicija? Vse prej kot neka mladostniska zaljubljenost, ki sem jo prakticirala do dokodka izpred dobrih dveh let.
Takrat je bilo vse enostavno, bila sem individum, a imela nekoga ob sebi, da sem se razdajala.
Kolikor se spomnim 'mojih moskih', je bilo vedno zanimivo. Ze samo iti na kavico je bilo super. Pa kdaj v kino, uf, dozivetje! Najlepse je pa bilo, ko si nepricakovano in nenacrtovano 'izginil'. V neznano, kjer so sledila razna filozofiranja, pa smeh na tone, vcasih celo zelo zelo resen pogovor.
Ob resni zvezi se je sicer vse spremenilo, bilo je delo, pa faks, prosti trenutki pa vecinoma v njihovi dnevni sobi... Potem to postane monotono, partnerja postaneta zelo navajena tega in odnos gre naprej svojo pot, brez nekega usmerjanja in negovanja... kar pa zacudeno ugotovis sele cez dve leti. A vseeno, bilo je in, bilo je lepo.
Potem odides. In najvecja napaka? Novo razmerje zacnes tam, kjer si koncal starega.

Ja no, tako sem zanosila. O tem sem ze pisala, kako sem trapasto upostevala dobronamerne nasvete njegovih prijateljev... In kako dobro se zavedam te napake. Skocila sem v novo zvezo, sploh ni bilo tistega dolgega zacetnega spoznavanja, nic neskoncnih zmenkov, nic pricakovanj, ker se je itak vse zgodilo, vse je bilo ze poznano...

Tako zdaj razmisljam, kako hudica bi se sploh lahko spustila v kaj novega?
Sedaj imam Saro, moji mozgani delujejo popolnoma drugace kot takrat, srce je prerojeno.
Imam pa pricakovanja, meje, zahteve in sanje. Ko pomislim na to, ugotovim, da je to kar visoko in da tem mojim merilom malokdo ustreza. Ne, bolje receno, da tudi iz moje strani ni prav lahko izvedljivo vse skupaj.

Torej... Najprej mora biti nekaj tistega, kar te pritegne. Kaj pritegne mene? Niti ne vem, vedno nekaj drugega, vsak ima v sebi tisto nekaj, kar mora izkoristiti in nekomu bo tisto spodneslo tla pod nogami.
No, to je torej ze prva stvar. Takega ne poznam, ceprav ob Inchy dostikrat ugotovim, da je mogoce nekaj primerkov blizu (a so vseeno dalec).

Druga stvar je kontakt. Kako se sploh pride v kontakt z moskim? Nimam pojma. Vcasih je bilo to enostavno, ko me je bilo povsod polno. Si sel na kavo, plesat, je bil od tistegaintistega kolega in tako se je zacelo.
Sedaj ne zivim vec tako, niti mi tako zivljenje ne disi. Vcasih se celo vprasam, kako sem bila lahko nekoc taksna? Ampak pustimo to... Edine mozne variante, kako ga spoznati, so internetni 'zenitni' oglasi, poznanstvo prek vez ali... Mogoce se kje skriva se kaksna moznost, ki je se ne vem?

Tretja stvar je spoznavanje. Tu je potreben cas, veliko casa in spet kontakt.
Najprej, kako hudica naj ob vseh obveznostih s Saro namenim kaj casa njemu? Vsak dan imava obvezen sprehod, ali z Inchy ali katerim drugim vozickarjem... Potem pol dneva odpade. Kuhanje vzame svoj cas in posvecanje tetkici in dediju. No, pa smo pri veceru, ko nastopi spanje, malo pospravljanja, pocitek in ucenje. Torej? Po mojem izracunu ima dan se vedno 24 ur, za njega bi jih moral imeti vsaj 30.

Ko se le nekako uskladis...ja, vem, namesto prijateljic bi se lahko sprehajala z njim. A po drugi strani bi bil to ze prehiter skok v nekaj resnega, kjer bi sodeloval ze s Saro in to... pomoje to ubija razmerja? Saj niti nebi imel casa da bi ugotovil, ce sem mu vsec kot idividum in ce mu pase da sem mami. Prednost je pa ta, da je ze takoj na zacetku prisiljen spoznati cel paket... A smo spet pri tem, da moski pred tem bezijo...

No, ce le nekako rata, je tu okolica. Vse okoli mene tako zelo skrbi zame, da se ze ob obisku prijatelja usedemo za mizo in poslusam vse od A do Ž. Naprimer, da ne bom spet naivna, da ne smem kar skocit v vezo, da moram pocasi, da ne sme kar hoditi k meni domov, saj, kaj si bodo pa sosedje mislili (pri belem dnevu?) in se bi lahko nastevala... Seveda, ko pridem koncno do besede, lahko objasnim, da je bil to le Sandi:) In ima svojo drago punco, k meni pa ja lahko pride na kavo?
Torej, tu jaz ponavadi koncam. Za vse bi bilo najbolje, da se preselim nekam na eno jaso sredi sirnega gozda (une na bavarskem bi bile kar dovolj odrocne), da nebi nihce videl, da imam novega in da celo pride kaksno popoldne k meni na kavo.

In da bi jaz hodila na zmenke? Ze tako sem vedno prakticirala neke cudne zmenke. Pobege v neznano, male izletke ali kaj podobnega. Iti na kavo, to zame ni zmenek.
No, in sedaj, tudi ce stejem kavico za zmenek, kako hudica se to izvede? Saj nimam moza, ki bi mi tacas doma cuval zlato sonce? In tu smo pri tem, ce bi imela moza, nebi sla na zmenek:)
Kar ostane ostalih kandidatov za varusko, imajo vecere ponavadi prepolne za kaj takega. Tetkica jo rade volje pomerka, da spat in vse, a so stranski ucinki. Naprimer neskoncno zaslisevanje, s kom gres, kam pa gresta, kaj bosta pocela, pa pazi to in pazi ono, da te ne bo posilil in kdaj tocno prides?
Tudi tu se konca. Laganje mi ne gre vec od rok kot vcasih, pa tudi grozno mi je lagati. Tako jo prosim le za kavico s kolegicami, nekajkrat na leto, kjer ji lahko odgovorim na vsa ta vprasanja.

In ce bi ze nekoc prisla skozi vse te nadlezne ovire, nekoga spoznala, sla celo na kaksen zmenek ali dva in bi mi bil tip celo vsec, po moznosti bi bilo idealno, da tudi jaz njemu (to pomeni da ne precekira vsake za sosednjo mizo in tudi tiste ki je 100m stran z odprtimi usti in jezikom do tal---ja, tudi to je bilo pri zadnjem)... No, ce bi bilo to vse za mano, potem lahko govorim o neki zvezi.

A tu se sele zacne. Potem bi bil na vrsti on, da spozna, kako zivim jaz in tu se zacnejo moja pricakovanja. Naprimer, da sprejme mojo Saro tocno tako, kot je. Da ga ne odbija njena 'invalidnost' (ful grd izraz, a trenutno ni drugega) in da je celo kdaj ocaran nad njenim bitom. In ta ocaranost naj bi se potem stopnjevala do tiste meje, ko jo ima ze nekako rad in jo sprejme kot del mene. To bi bila potem ze resna zveza.

In Midva? Ko zacne obstajati ta pojem, mora biti pa tako kot v pravljici:) Neee, hecam se. Po mojih merilih sta dva lahko skupaj, ce sta vsak zase se vedno vsak svoja oseba, ampak se znata dopolnjevati, znata se usklajevati, znata ziveti skupaj kot dva in eno.
Eh, filozofija, raje po domace: On ima svoje najljubse reci (ki pa niso gostilne vsak vecer, pivo na deset minut, polezavanje ipd...), mogoce kak sport (pa ne lih vrhunski), modelarstvo (kje sem pa to zdaj najdla?), obsedenost z avioncki, filmi, fotografiranje, umetnost,... Pac nekaj, itak ima vsak svoje:)
In jaz imam svoje najljubse reci: Saro, risanje, malo umetnosti, pa zenske fore:)
In to morata usklajevati, vsak zase negovati, a se skupaj veseliti. Ob vsem tem pa sta en drugemu tisto, kar jima manjka. Da se dopolnjujeta.

In kar je najvaznejse, da vse to uspe: Medsebojno spostovanje in zaupanje. Ce se nekaj rece, se rece, ko nekaj obljubis, to izpolnis, ko sanjas, sanjas v dvoje.
In kar je znak, da ne bo nikoli ratalo, kljub trudu? To, da ti drugi doloci dan, kdaj sta lahko skupaj; da zeli imeti tebe vzgojeno tako, kot ima najboljsi kolega svojo; da te samo enkrat samkrat poniza, pa naj bo na samem, kajs ele pred drugimi; to, da te stalno opominja, da je bila prejsnja boljsa; to, da od tebe zahteva nekaj, kar ti na celu pise, da ne maras; to, da ti vsak petek pove, da so prijatelji na prvem mestu in ko ga v nedeljo vidis, ti pove da te ni pogresal, da ima macka in zato ne bo s teboj; da je super plesal z njo, ker so se nakljucno srecali (vsak vikend?)...

Te negativne stvari so bile v moji zadnji zvezi prisotne ob vsakem stiku. In kako se nadaljujejo zadnje tri pikice?
...cez eno leto ti pa celo upa priznati, da je bil ves cas z njo, ceprav si prej zmeraj dobivala udarce, kaj si pa tako tecna ko jo omenim, si smotana in ljubosumna (le zakaj?)


In te negativne stvari so razlog stevilka ena pri meni, zakaj se tako otepam moznosti, da bom pa jaz kdaj spoznala Njega. Po devetih mesecih podcenjevanja mi je prislo pod kozo, se vklesalo v srce in pustilo vecno rano. Kot bi mi nekdo opral mozgane in me preprical, da sem res tako zelo nevredna.

Nimam pojma, kako bi me nekdo sploh lahko znal prepricati, da sem vredna ponovno biti ljubljena tako, kot znam ljubiti jaz.

A upanje umre zadnje, pravijo:)

SPANEC

Sara ima neke cudne spalne navade. Vedno je spala cisto v redu, sedaj pa...
Ok, res sem vmes malo posrackala, ko sem za uspavanje uporabila metodo lezanja nasproti nje. Ampak to je minilo kot vcerajsnji dan.
Vem, da zna zaspati cisto normalno, po vseh obveznih opravilih, kot so kahlica in umivanje. Ampak ne, ona se zdaj nekaj gre. Eno igro, ki nima napisanih pravil. In kako naj jaz vem, kako se to igra, ce mi ne pove?
Torej, ze prej je enkrat na teden srackala v smislu, nocem spati, ne in ne. Pa je bilo to samo enkrat, kar je se cisto v redu.
V nedeljo pa se je zacelo. Najprej ni mogla zaspati, malo je bila ze prevec utrujena in zelo jo je napenjalo. Jaz kar vem, kdaj jo napenja trebuh in kdaj je tisoc drugih stvari v zraku. Tokrat je bil trebuh. In res, dvakrat je napolnila kahlico, kot bi kakal himalajski jeti in ne Sara:) Mislila sem, zdaj pa bo. Po dveh urah tega matranja, po stotic namazani ritki in po kilometrih crklanja med kuhinjo in sobo se ni bilo dobro.

Jok je bil tako glasen, da je se prababica skoraj v solzah prihitela nasproti. (BTW, to mi gre najbolj na jetra, ko pride gor in mi zbije moralo v poden na nacin, kaj pa delas z njo, kaj si ji storila, daj jo bom jaz, jaz to obvladam ti pa ne...)
No, zaspano prababico smo odgnali pravocasno. Prestela sem vse kosti, tipala ce je kje kaj zlomljeno, mazala zobke, jo masirala, ji pela in pripovedovala zgodbice.
Sara je kljub vsemu jokala naprej, vse do polnoci, ko sem koncno poklicala tetkico na pomoc.

Tako pa nasa zlata tetkica, se pripelje iz neke T doline in se preden vstopi v sobo, je Sara pozabila na ves jok in cez nekaj minut mirno zaspala.
Tetkica jo je vzela k sebi, spale smo kar skupaj. Sara seveda vsa presrecna, da ji je nekaj zgleda uspelo:)
Zjutraj se je zbudila ob cisto obicajni uri, saj menda se kokoske ne smejo pognati v boj brez nje. Mene je pa samo pisano gledala, ces, mami kaj si pa tako zdelana, a nisi tako dobro spala kot jaz?

Sedaj kar vedno probava z jokom pred spanjem. Po eni strani malo krivim ritko, ker res redko kaka, se ful napenja in sele po dveh dneh opravi to muko. Tako je bilo tudi pred danasnjim opoldanskim spancem, ki smo ga zaradi kakca, jokca in stokca prestavili na pol drugo uro.

In se vedno spi, jaz pa ne vem vec, kaj naj pocnem. (Pa ne rabim predlogov, ker sama vem, da grem lahko malo knjige pozdravit)

Mogoce bom sla pa malo zadremat:)

NE ME SEZUVAT

Danes bom pisala o Marcu. Ker je Portugalec, bi mogoce ratalo v anglescini, da bi tudi on lahko prebral. Ampak mi nekako ne lezi danes, mogoce drugic pride kaksen prevod...

Bilo je poletje 2000. V pricakovanju necesa velikega. Seveda sem imela popravca v soli, a sem ze marca vedela, kam grem avgusta, zato me tista matematika ni niti malo zanimala.

Prisel je 1. avgust, dan odhoda. Zbiranje skavtov z vseh koncev Slovenije na Brezovici, kjer je bilo najvec clanov odprave.
Pa smo sli. Nocna voznja do Spanije, kjer smo preziveli en dan. Figueres in Barcelona, po super spancu poleg super samostana se cel dan v Spaniji. Salamanca in Zaragosa... Meni se vedno ostajajo slike v glavi, prizori in custva.
Koliko pa sem bila stara? Hmmm... Ze vem, dobrih 15 let.

Naslednje jutro pa prebujanje na Portugalskem. Najprej ogled Fatime, potem razvrscanje po druzinah. Z Davidom iz Litije sva dodeljena Sari. Tako sva tri dni prezivela v velikem mestu Leiria. Non stop na poti, na majhnih ogledih, na njenih najljubsih krajih, v njeni druzbi.

Pri njej sem dozivela utrip Portugalske. Njihovo kulturo, njihovo mladost, njihove misli.
Prehrambene navade ubitacne, a zelo zanimive. Jedla sem celo napol surov goveji zrezek (iz njega tekla kri, a iz spostovanja do njihove kulture sem ga snedla, saj bi tudi ona pri meni verjetno pojedla tisto zelje in zgance), pa ribe in vse mogoce zvarke iz rakcov. A bilo je slastno.
Sara je imela vedno se nocni obrok, tega nisem razumela. Ob enih ponoci je jedla:)
Mladi so tam kar v veliki meri prepusceni sami sebi. Podobno kot v Sloveniji, druzba malo 'tone' in v nevednosti, kam se dati, se predajajo alkoholu, drogi. Tam je tega pomoje se vec. Droga je veliko cenejsa kot tu, oziroma je lazje dostopna vsakomur. Sploh trava. Cenejsa od cigaret, ali pa samo bolj mamljiva.
Glasbeni okus, fenomenalen. Pri njej sem si spocila usesa, poslusala Bushe, Oasis in Alanis Morissette.

Potem pa je prisel tabor. Vsi na kupu. Nekako smo bili razporejeni v skupine. V moji skupini so bili sami fejst ljudje. Nuno mi je bil takrat najbolj vsec, saj sem bila nora na Tweetyja, on pa me je klical kar 'Tweety girl', menda zaradi izjemne podobnosti. (Lica pa to?) Portugalske punce se niso toliko zanimale za nas, ali pa jih jaz nisem porajtala. V glavnem, najvec casa sem prezivela kar z Nunom, Ruijem in ostalimi. Bil pa je tudi Marco. Najmanjsi od vseh, plah prav tako kot jaz in vedno je imel kitaro ob sebi.

S puncami smo ga vedno ogledovale, kako je srckan, priden in oh in sploh. Seveda mlad, sedaj jih steje okoli 21. Brenkal je na kitaro, najbolj se ga spomnim na dvodnevnem izletu, ko je vedno hodil vstric z nami, a nikoli nic rekel.

Oblecen je bil v kavbojke, ki so mu neznansko pristajale. Celo na korencka niso bile:) In modre majice. Ali pa skavtski kroj, to so pri njih kratke hlace, fuzbalerske nogavice in bez srajca.

Zadnji vecer tabora pa je tega majhnega decka k meni pripeljal Janez. S tezavo je izustil tistih nekaj angleskih v stilu, da sem mu vsec. Ojej. Meni pa nerodno, a saj v temi se pa ne vidi, da farbam.

Naslove sem pobrala vsem, Nunu, Ruiju, Filipeju in Pedru... Tako sem tudi njemu rekla, naj mi ga da. Zraven sem dobila se njegovo skavtsko rutko.
Le Bog ve, ce je potem sploh kdaj dobil novo. Nikoli mi ni hotel povedati, a sumim, da je ostal brez:)
Zadnji dan je bil temu primerno zelo dolg. Le en dan sem imela, da sem ga spoznala, da sva se pogovarjala. Fant je jokal, ko smo odhajali. Z vsemi smo se poslovili na skupnem prostoru, a on je prisel se za mano k avtobusu.
Tega ne bom nikoli pozabila. Ti spomini so tako resnicni, kot bi bilo vceraj.

Potem sva si dopisovala. Najprej po navadni posti. Tam so racunalniki kar dragi, internet se drazji. Ko je koncno prisel do neta, si je ustvaril tak email, da ga je itak takoj pozabil. Kaj pa se igra z naso slovenscino! Jaz se tistega naslova se spomnim: ljubeze@yahoo.com
(Ja, oni malo spuscajo crke, pa pride malo drugace ven:) )
In tako sem po kakem letu izgubila vsako sled.

Lani, mislim da je bilo novembra, pa me je poiskal. Preko skavtov je izbrskal moj mail in spet sva v stiku.

Ni vec tisti mali fant, je pa se vedno prav poseben in zelo plah. In ko sem ga koncno nastimala za fotko, sem dobila tole:


Na kitari ima naliman soncek, ki sem mu ga poslala:) Sedaj si piseva bolj redko, a si veliko poveva. Najbolj se ujameva v karakterjih, v dozivljanju okolice, v dojemanju sveta in v custvih.
In seveda v znanju anglescine. Pred sedmimi leti sem ga krepko prekasala, sedaj pa je on bolj priden student in me prehiteva.

Ta vez je nekaj posebnega. Ze od leta 2000 imam tiho upanje, da se bom enkrat vrnila na Portugalsko. Da si bom bolj ogledala Coimbro, Porto in Lisbono. In da bi spet videla Marca, mogoce tudi Filipeja in Saro.
Za poletje predlani sem imela nacrt peljati svojo petko na tisti konec celine. In jo tam pustiti na kakem odpadu. S Spelo. A je moj trebuscek prekrizal nacrte:)

Sedaj si zelim potovati s Saro. Da spozna njihov svet, pa ne samo njihov. Se mnogo drugih. A najprej res... njihovega:)

Marco ima Saro kar prevec rad. Razume situacijo in mu je cisto kul. Tega tu jaz osebno se nisem dozivela. Da te tip sprejme z otrokom, te ima zato se rajsi, te se bolj spostuje in ti pove, da si mocna, vredna in srecna.

Jaz pa ga imam rada ravno zato, ker je enostavno preprost. Ne mara nekega skomercializiranega zivljenja, ne zivi po nareku drugih, ni povprecen, njegov svet predstavlja on, njegovi prijatelji in njegove najljubse stvari: tezaven spanec, kitara, izleti, geografija in custva.

Tip razmislja. Z glavo. Vcasih mu na pot stopi denar, ki ga tam ni ravno veliko.

In pri nas? Takih na zalost ni. Ni cudno, da sem rajsi samska:)

To je on. Na ogled:)
Zdaj pa spat, da bom jutri lahko prebrala njegov mail.
papa

In ja, to je reklama, ki me vedno znova nasmeje. Stumfki so zakon, z dokolenko na celu:) In ce koga peljejo sivat, nc bat, se ne sezuvamo:)

NOVICE

I'M BACK!


---INTERNET, SIOL, STRELA IN JAZ---

Prejsnji teden je ena izmed svigajocih strel med lepimi nevihtami nasla nas racunalnik. Saj ne bi rekla, ampak SiOl je razred zase:) Namrec, po telefonu se z mojstrom, ki dela na 080 stevilki, pomoci za uporabnike, ne mores cisto nic zmenit. Tako je v cetrtek obljubil, da pridejo vpetek pogledat to cudo od pcja... Pa nic. In cel vikend brez neta? Brez mojega virtualnega sveta... Bilo je za prezivet, malo vec sem spala, postorila po hisi in to... No, vceraj pa je le prisel mojster, pustil drug modem in povedal, da je tudi mrezna kartica sla...

Sedaj imamo nov modem, za zamenjavo mrezne kartice pa nima nihce casa. In kako sem torej spet med zivimi v tem mojem virtualnem svetu?

Ja valda, uporabljam dedijev lap top!

Super je, res:)

Mojster je ob vcerajsnjem obisku povprasal po moji 'sestri ali materi', kot se spomni nekoga se od lanskih neviht, ki so iskale nas pc. No, pa sem mu povedala, da sem tista kar jaz, ki jo ima v spominu z berglami. Nasmehnil se je, ves zacuden in me je moral pohvaliti, kako super izgledam, kaksna sprememba. In jaz? Zrasla sem do visav, tako se mi je zdelo:)


Torej, ko sem spet v tem svojem malem svetu, najbolje da povem kaj je novega in kaj se mi je ves ta cas motalo po glavi:

---PRIJATELJICE, JAZ---

V sredo sva se s Saro odpravili v podgorje, k Urski in njenima princeskama, Klari in Katarini. Sle smo na sprehod, premlevale... Jaz bi se toliko rada povedala, toliko o Sari, toliko o vsem, kar se nama dogaja, kaj dozivljava, toliko pozitivnega...
Pa sem ze takoj kar utihnila,ne vem zakaj. Celo pot sem imela obcutek, da sem tam le za 'druzbo', da jaz poslusam. Med vsako pozitivno stvarjo, ki sem jo povedala, sem takoj dobila kr nekaj nazaj, kot neko malo majceno neodobravanje. Obcutek, kot da ne zivim prav, kot da si ne zasluzim.
Po poti domov sem bila navdusena nad novo vzpostavljeno vezjo, nad sklepom, da se bomo videvali veckrat, vsak teden. A zraven sem si rekla, da sem jaz JAZ in da bom pokazala svojo sreco, da me ne bo vec zatrla v kali.

Hkrati pa se mi oglasa Natasa. Z malim Andrazem si zelita najine druzbe. In tudi Spela bo menda prisla ta teden na obisk.

Sprasujem se, kako zanimivo je imeti te ljudi ob sebi. Bile smo prijateljice, potem so se nase poti zacele razhajati. Moja pot je res mocno zavila, preplezala sem ze mnogo ovir. Med vsem tem potovanjem sem ugotovila, da to ni to. Da moram najti ljudi, ki me bodo sprejemali, spremljali, ki mi bodo v oporo, prav tako pa bodo zadovoljni z mojim prijateljstvom.
Sedaj sem nasla, imam sestrico in Inco. Tu ne zmanjka niti, ni trenutkov mucne tisine. S puncami pa...So tisti trenutki, ko mucno isces po glavi se kaksno vprasanje, pa pazis, kaj bos bleknil, pa kako obrnes stavek,pa... Joj, prevec je vsega. Imam jih tako zelo rada, po drugi strani pa imam rajsi svoje zivljenje, ki je na novo zazivelo, a brez njih. Ni jih bilo ob meni, ko sem jih res rabila.

Katarina je enkrat napisala, da sem v taki okolici, ki me ne razume. Res je, gibala sem se v krogih. Sedaj sem v tej isti okolici samo zamenjala ospredje in ozadje. In sem srecna.


---VRTEC---

Sara je bila sprejeta v se en vrtec v Ljubljani. Evo, sedaj sem se spomnila, da bi jih lahko poklicala, in povedala da prepuscava mesto drugemu otroku.
Torej, sprejeli sva mesto v Andersenovem vrtcu, pogodba je ze podpisana in naslednjo sredo greva na en mini roditeljski sestanek:)

Komaj cakava prvi september, me prav zanima kako bo!


---SARA, STOJAN IN MORJE---

V cetrtek smo bile spet na morju. Sara je imela terapijo pri Stojanu. Tokrat nismo cisto nic cakale in res se nam je kar solidno posvetil. Potrebne je le veliko vaje:)

Po terapiji smo sle v Aquapark Zusterno. Najprej parkiranje, pa placevanje vstopnine, pa tlacenje vozicka skozi garderobo... Celo eno kolo sem morala vzeti dol, da sva prisli do omaric! Kar hecen prizor:)

Sara je bila najprej tako zmatrana, da je odklonila vsakrsno namakanje, protestirala nad cofotanjem in iz protesta ni hotela zaspati v vozicku. Spala je na svojem, cisto njenem lezalniku!
Gospodicna se ze zaveda svoje biti, svojega statusa in svoje moci, tako da je imela cel dan svoj lezalnik, dve sluzkinji (mene in tetkico) in dve mareli, da sta ji delali senco.
Seveda sva tudi sluzkinji uzivali, saj v takem tlacanskem opravilu cisto vsak uziva:)

Odkrile smo popoln vodni tobogan, le mami je bila malo hecna na njem. A vazno, da princeska uziva!


---JURE IN BARBARA---

Med vikendom sem zvedela, da imam pogumnega bratranca in sestricno. To sta Jure in Barbara. Njun ocka je moj stric, a Barbara ga je spoznala sele sedaj.
Ja, prav sklepate, moj stric ima stiri otroke. Dva je pustil njuni mami, zakaj, ne vem. Vsi smo bili premajhni in nezreli, nimam pojma, zakaj sta sla narazen.
A sedaj, ko je jure ze velik fant, in tudi Barbara ne zaostaja, sta ga obiskala. Mama je bila presrecna. Stric ju je lepo sprejel, vsi vemo, da ju ima zelo zelo rad. Le splet okoliscin ga je postavil v vlogo, ko ju ni mogel obiskovati.
Striceva zena, moja teta, je vidno pihala skozi vse svoje odprtine. Srecanja ni dozivela, le kasneje vse slisala. Njuna zdajsnja otroka tudi nista bila prav navdusena nad polbratom in polsestro.

Kar vem jaz, je le to, da imam ljubosumno teto.
In da je mati Jureta in Barbare zelo pogumna zenska. Na nek nacin je cudna, a razumem jo v pogledu, kako dolgo je bila samohranilka in kako dobro je vzgojila svoja dva soncka.

Sedaj ima novega otrocicka, a pravijo, da ni vse roznato. Da se bo spet opekla. Tudi v tem jo razumem, ceprav pravijo da gre osel samo enkrat na led.

Tu pa mi je najbolj fascinantno to, kako je svojima malckoma predstavila lik oceta. Kako sta vedela, kje zivi? Kako sta vedela, s kom zivi?Kako sta vedela, kaksen je?

Jure oceta skoraj ni hotel pogledati. Barbara ga je gledala ves cas. Otroci kmalu zacnejo misliti s svojo glavo. In oni najbolj iskreno vidijo.

Ob vsem tem sem se zamislila.
Jaz sari ne bom mogla povedati veliko o njenem ocetu. Vem, da bojo to le pozitivne stvari. Saj negativna je tako samo ena.
Ne bom ji mogla pokazati, kje zivi. Ne bom ji mogla povedati o polbratu ali polsestri.

Tu so stiki prekinjeni. Sara ga ne bo nikoli nepricakovano obiskala. Tudi ce bo hotela, ga ne bo mogla.


---RAZVOJNA AMBULANTA---

V petek je imela Sara pregled v razvojni ambulanti. Zdravnica jo je zelo pohvalila.
Tokrat sem koncno slisala, da se zaveda, da Sara pri njej v petih minutah ne more pokazati veliko, saj ni pripravljena. Tako da je upostevala mnenje fizioterapevtke in pridne mamice in...Sara je bila pohvaljena!
Smo bile pa kar dobre pol ure notri, naredile smo ogromno vrsto pred vrati, a sem bila vesela po debati, da se je zgodila:)



---OTROSKI DODATEK IN SOCIALA---

Vceraj sem koncno dobila odlocbo za otroski dodatek. Padla sem en razred nizje, kot sem pricakovala, saj se menda steje tudi starsevski dodatek s prispevki (kobajagi porodniska).
No, pa vseeno. denarja sicer se ni na racunu, a ga nestrpno pricakujemo...

Danes pa sem dobila klic iz sociale glede dodatka za nego. Komisija je ekspresno hitro dodelila Sari visji dodatek za nego (je visji za huje prizadete in nizji za manj prizadete). Ob tem me je socialna delavka hotela obvestiti o moznostih in ugodnostih, ki mi jih le-ta prinasa. Naprimer o tem, da bi bila doma kot negovalka, prejemala minimalno slovensko placo z vsemi prispevki... O tem sem ze razmisljala, a sem se ze takrat odlocila, da zaenkrat to ni opcija. Dokler imam status studenta, pokojnino, in imela bom menda stipendijo, dokler bo tako, ne. Mogoce cez nekaj let, ce bom imela res stresno sluzbo in bo Sara rabila vec, kot bo dobila, potem ja.
A o tem bom razmisljala takrat.

Moram pa pohvaliti CSD, ker se je gospa potrudila, poklicala in sama od sebe podala to moznost zame. Res presenetljivo!


---OKULIST---

Danes pa je bila Sara pri okulistu. Mislila sem, da bova spet cel dan tam, a sva bile v eni uri konec.
Parkirala sem znotraj ocesne klinike, ker sem imela gromozansko nakljucno sreco! Namrec, ko se je vratar ze dvignil v svojem stolu, da bi me napodil, je za mano pripeljal resilni avtomobil in tako je moral odpreti rampo.
Juhu, ni bilo pesacenja in trepetanja, ce bo avto se na plocniku, ko se bos odpravljal domov.

Glede Sarinih oci, nic novega. Zdravnica je rekla, da je isto kot zadnjic, ceprav so pricakovali, da se bo izboljsalo. A je se v mejah normale, da ocal zaenkrat se ne rabimo in da izvid pride po posti...

Jaz zadovoljna in pomirjena. Sarino skiljenje torej se nima nekih posledic ali nevarnosti. Itak pa to skiljenje vidiva samo midve z zdravnico.



---NACRTI---

Sedaj bomo kupili oblazinjen nastavek za wc. Sara bo postala velika punca in lulala v stranisce!

V soboto bomo skocile v Avstrijo, da si kupim kaksno majico ali dve. Res imam kar nekam prazno omaro.

In naslednji teden imava se pregled pri nevrologu. Spet bom malo zivcna.
In potem? Juhu, na morje!

Se se tipkamo in beremo.
Tole danes je bilo dolgo. Se opravicujem in cestitam tistim, ki so prisli do konca:)

Pozdravcke!

Petra in Sara

SMS

Včeraj sem dobila en sms. Tak poseben, s parimi besedami, a je prinesel veliko veselje.
Pisalo je:

'Zivjo Sara Petra kako sta kaj? Kako je kaj Sara? Lep dan.'

Ta mesec res nisem poslala nobene informacije in nobenega osvežitvenega sporočila tej osebi.
In me je zelo presenetilo, da še ve, da je nekje bitje, tudi njegovo.

Že prejšnji mesec, ko na moj sms ni bilo odgovora, sem se odločila eno stvar.
Da ne bom več jaz pošiljala sporočil, ga opominjala, da ima nekje na širnem svetu princeso in ne bom več skušala vzbuditi tistega kančka vesti.
In tega se bom držala še naprej, pa naj mi na sociali rečejo, kar želijo. To je bil namreč njihov interes, vsakomesečni sms.
Naveličala sem se pošiljati tja v prazno, ker nikoli ni bilo odgovora.

Nazadnje je sam od sebe po Sari vprašal konec novembra. Takrat je rekel, da jo bo obiskal za miklavža.
Tako kot je lani marca rekel, da jo bo še obiskoval, da jo bo kdaj vzel k sebi...
Mir je bil do maja, ko je v bolnici menda sanjal o njej... Pa tudi takrat le neke besede, da bi jo rad videl.
No, potem jo je uspel obiskati za prvi rojstni dan, vmes pa osem mesecev nič.

In sedaj, če računam od decembra...
Ah, brezveze. Itak nima namena poznati svoje hčerke.

Je pa zanimivo, da se po petih mesecih spet spomni nanjo.

Ponoči, pred spanjem sem mu le odpisala, da je Sara še vedno najlepša, očarljiva in pridna.
Da si lahko ogleda njene slike v albumu.
Da Joži že dva meseca hodi k nam, pa zgleda ne bo nič...

Odgovora seveda ne pričakujem, ah kje!

Mogoče bova ponovno obstajali čez kake pol leta... Torej na drugo svečko?

Ali pa nikoli več.
Meni je itak vseeno.

Postavila sem se na noge, kar se tiče ljubezni.
Pa ne, da sem prebolela, ali spoznala kakega potencialnega, sploh ne.
Začela sem uživati v tem, znam biti vesela z luknjo v srcu=)

No, pa tudi Inča mi kar naprej omenja neke tipe, pa tuhta, kdo ima glavo na pravem mestu.
Danes mi je že predlagala, kdo bi bil 'idealen' zame...
Ja, pa kaj še! Ta je bila bosa. In hecna.

Idealnega ni.
Vsaj ne blizu in na dosegu mojih oči.

Tudi če bi bil kje kdo, ki bi bil meni mogoče čisto malo všeč:
1. Me nebi porajtal (najbolj možna varianta)
2. Je poročen (malo manj možno, ker takih jaz ne opazim)
3. Ima punco (tudi taki me ne zanimajo, ker drugače bi se lahko kar skrila v nek predal)
4. Je peder.
5. To pa je varianta, je Marco in je Portugalec. Predaleč. A me ima tako malo rad. In Saro tudi.


Torej, moški odpadejo.
Mogoče v naslednjem stoletju, če bo kje kakšen žabec za poljubit=)

papa

TAKO DOLGO

Opažam, da sem že kar nekaj časa z razpoloženjem na istem kot lansko aprilsko vreme. Letošnje je bilo namreč prelepo, da bi razumeli izraz.
V splošnem sem vesela, normalna, pozitivna in pač JAZ.
Sploh prejšnji teden pa sem opažala, da sem bila zelo zelo odsotna. Pri pogovorih, naslednji dan nisem imela pojma, o čem je bila debata. Nisem se nič kontrolirala, kaj počnem, kaj govorim, kakšen je moj izraz na obrazu.
Tudi odnosi se mi temu primerno zdijo drugačni, ljudi sprejemam drugače, kot bi gledala skozi tuje oči.

In to kar še traja in traja, sploh ne mine.
V glavi se mi vrti ob vsakem pogledu navzdol, vsake toliko mi zmanjka niti, kot bi bila v transu in se v hipu prebudila.

Občutek je moreč in nadležen.

Zanimivo pa je, kako ob vsem tem vedno tuhtam o eniinisti stvari. Tega pa ne pozabim. Pri tem tuhtanju mi možgani ne dajo miru. Preučim tisoč in eno situacijo, vsako vejico, piko in klicaj. Vsako dejanje, ves CD v glavi se vrti znova in znova. Meljem kot nora, analiziram in dodajam koščke v mozaik. Vsakič znova ustvarim novo sliko, nov dogodek, ga na novo podoživim in interpretiram.

Hkrati upam, da bo temu kdaj konec, da bo vse to za mano, da bodo spomini zbledeli, da bo bolečina milejša, da bo nov dan v znamenju svežega.
Upam v prihodnost, tako lepo, brez priokusa teh razmišljanj. V tako, kjer bo lepo... Kjer ne bo vzponov in padcev, kjer ne bo več solz, kjer ne bo strahu, ne dvomov, ne nezaupanja, ne prevar.

V prihodnost zame in za mojo Saro. Kjer bo vedno sijalo sonce in bo tudi dež privabil nasmeh na usta...

NAJIN VIKEND POLN ODLOCITEV

Zacelo se je v petek... morje, prihajamo! Na drugem koncu mesta sva pobrali Inco in Lovra, vso prtljago in smo sli. Voznja je bila kar kratka, Portoroz brez ustreznega parkirisca (ce seveda noces ves dan studirati o kazni ali celo pajku), a vreme je bilo krasno, morje se vedno slano in kavarnice odprte.
Dan je minil prehitro, kajpak. Enkrat vzdolz obale, na kavo, pico, pa malo polezat v sencko, pa smo pri zgodnjih vecernih urah.
Sara je ravno postala zaspana, a jo je nekaj napenjalo v trebuscku. To napenjanje je bil zgolj moj sesti cut. Tako da voznja domov ni bila prijetna. V plenicko noce kakat, je prevec matranja. Tako se je napenjala do doma, z glasnim, preglasnim jokom, da je vzpodbudila se Lovra. Si lahko predstavljate=)

Nase sem pa kar malo jezna. Kljub temu, da se nocem vec prilagajati, si v nekih trenutkih se vedno nisem nic vsec. Sploh, kadar gre za Saro in njeno udobje.
Glede na to, da je moj otrok res nekaj posebnega, tu besedna zveza OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI dobi svoj pomen. Ni cisto nic podobno zdravim malckom.
Mati pa, kaj mati, tu sem pogrnila. Tolikokrat sem ze debatirala o klimi, po eni strani dam prav, da ni dobra za malcke. Po drugi strani si pa nisem se nikoli dovolila izraziti svojega stalisca, da cisto ugasnjena ventilacija pa tudi ni dobra. (Tu govorim o ventilaciji, prezracevanju in ne o klimi.) No, pri nas tudi klimo uporabljamo, ce je na voljo. Jaz jo vklopim, ko postane res zatohlo, za nekaj malih in kratkih minut, da se osvezi, pa je. Le zakaj bi si sicer zelela nov avto s klimo?
In zdi se mi le bolje, da se vsakih toliko ta zadeva vkljuci, kot pa da dihas in sopihas svoj lastni izdih, da je otrok cisto premocen in posledicno nemogoc s svojim jokom. In ko ga das ven iz avta, je kot bi sel iz savne direkt na veter... Savne pa ja se nikoli niso priporocali otrokom?
Ali pa se motim... To je pac moje mnenje. Sprejmem tudi druge in do sedaj sem svoja stalisca mocno zatrla ze v kali, upostevala pa druge.

Odkar sem v petek cutila, da bom sede padla skupaj, ce ne osvezimo vsaj malo, svojih stalisc ne bom vec ignorirala.
Saj sva s Saro menda na svetu zato, da se imava lepo. In kako naj nama bo lepo, ce nama je neudobno?

No, ves vecer, na osemnajstega je bilo (18.je pac nek datum...prelomnica...vklesan pri meni...) sem tuhtala, kako bo pri voznji v Basko.
Dedi je svetoval, da riskiramo tistega malo vec bencina in gremo s tremi avtomobili. Jaz sem pri tem gorenjka=) Bo pa vsekakor zanimiva pot. Sploh ce bom jaz se vedno jaz, polna obcutkov krivde, pa da sva za vsak jokec itak krive midve s Saro. In ce bom jaz se vedno jaz, tiho in potrpela...

Odlocila pa sem se ze, da se na morju vsekakor ne bom ozirala na udobje drugih dveh malckov. Ponavadi in po svoji vesti sem bila vedno taka, da sem se mocno prilagajala zaradi drugih. Sedaj bo drugace.

Imam otroka s posebnimi potrebami in v petek se je to zelo opazilo. Razlika med normalno razvitim in zaostalim, bila je ocitna. In moj soncek bo od zdaj naprej dobil polno mamo, polno pozornost in na zalost, sedaj se bodo drugi prilagajali nama, ce bodo hoteli full-time druzbo. Sicer, midve sva midve, samosvoji in zahtevava, da se naju sprejme taki, kot pac sva.

In se glede mojega sestega cuta: po prihodu domov takoj na kahlo in kaj se zgodi? Bila je polna tistih rjavih klobas, ki so vse prej kot uzitne=)

Soboto sva preziveli po svoje. Seveda Arboretum, najini mali pogovori, smehci in igracke=) Popoldan sva izkoristile za obisk pri Jakcu in Kaji. Bilo je polno zivzava.

Danes naju pricakuje mala Lara. Greva na tortico z dvema sveckama! In tudi darilo imava, upava da bo v redu, glede na to, da sem jaz vedno mnenja, da prinesem premalo.

Jutri pa pricakujeva tetkico! Aja, v Parizu so ji ukradli denarnico. Sem paf zaradi tega ze tri dni skupaj. Pa ravno njej... Groza!

Se beremo=)
papa

SONCE

Ja, no... ker je posijalo sonce, naj pac sije=)
Jutri moram obvezno poklicat gospe na socialo, bom kar tisto se mal ozmerjala, ki je imela rejnistvo cez. Kaj me briga, nekdo jim more povedat da nismo igracke...

Sicer pa zdajle pocakam se 10 minutk, da grem zbudit nekega angelcka, ki spi ze dve uri in pol.
Pa hitro na terapijo, da potem ujameva se soncka za popoldanski sprehod.

Tetkica odhaja v Pariz. Do ponedeljka. Jo bomo tako pogresali, pa ravno cez vikend!
No, si bom ob teh vecerih vsaj vzela nekaj casa, da ne bom bluzila.
Bom pospravila po hisi, celo prah bom pobrisala, pa zlikala nove tri zehte perila...
Zalila bom vrt in roze na oknih...
Ucila se bom!

Joj, toliko nacrtov za stiri vecere- kot da prej res nisem imela casa?
Neee, imela sem potuho, da lahko skupaj gledamo TV ali pocnemo karkolize...

Torej, zdaj ko je soncek na veliko posijal, sijemo tudi pri nas.

Sijte tudi vi, pa se beremo=)

Aja, pa nove slikce v albumu, sem bla pridna!

papa

DEZEVNO

Danes mi je dez kar pisan na kozo.

Imam namrec neke dneve, ko je moje razpolozenje vse prej kot zanimivo, normalno in dobro.
najprej me je seveda pogrel tisti otroski dodatek. Clovek takega kova, kot sem jaz, postane kar otozen. Meni vse dol pade, ce mi nekaj ne gre. Ponavadi je celo tako, da mora biti vedno za vsakim soncem dez.

Ravno, ko sem se malo postavila na noge, opustila bergle, premagala strah pred cesto, pustila za sabo vsa negativna custva, postala vsa sijoca in polna upanja... Res, vse mi je slo kot namazano, potem pa... Prekinila sem rejnistvo, bila vsa vesela, da bom imela spet svoje finance za naju s Saro... Seveda, Petri pa ze ne more it fajn v zivljenju!

In ko gre men enkrat malo navzdol, gre do dna. Tako ze dva dni skupaj nimam pojma, kaj sploh delam, kako se spravim kuhat, kako vozim in kaj sploh govorim.
Potem, ko sem popolnoma pozabila vcerajsnji pogovor z Inco, je v meglenem stanju tudi danasnji.
No, saj vem, tudi druzba sem nikakva, nimam nobene ideje, kaj sploh povedati. Pa toliko misli v glavi, toliko za sporociti, toliko za vprasati. A meni vse uide, vse izpuhti.

Najbolj bedno mi je, kako zelo sem se hvalila, da meseca maja se bom pa postavila na noge, da bom za saro popolnoma skrbela jaz, da bom dajala vec za hrano, da bom placala spet kaksno poloznico...

Potem pa se vprasam, ali me neke visje sile dobesedno zaje**vajo v glavo. Ali me Bog ne mara? Ali pa nekdo izvaja nad mano crno magijo! Pri moji vrazevernosti je mogoce celo to, da mi nekdo tako zelo privosci nesreco, da se mi res dogaja.

Pa kaj, si bo kdo rekel, kaj tako jamra zaradi stotih evrckov? Kdor me pozna, ze ve, da se podrejo vsi nacrti... Tako mi ostane le se Sarin vagoncek, moje superge in pot pod noge... Seveda, ce si zelim iti na lepse=)

Celotno razpolozenje niha. Saj sem vesela, ker sem pac vesel clovek. Znam se nasmejati tudi, ko mi je hudo... Znam tako dobro skriti, da je nekaj narobe, da ne bo nihce opazil. Tudi ce preberes ta post, te bom prepricala v nasprotno.

Kajti pridejo tisti trenutki, ko je treba enostavno zajokati, ko dusa poklekne na robu obupa, srce pa trgajo trnji, vecji in mogocnejsi od tistih, ki cuvajo najlepso in najbolj divjo vrtnico na svetu...

Po glavi se podi vse mogoce. Isces razloge, vzrok je vedno v prvi stvari, ki te je uzalostila...to je denar, seveda=) A misli so pripeljale dlje. Do prekinjenih sanj, podrtih nacrtov, najhujsih strahov. Do pogleda v tisti kot zivljenja in srca, ki zbode najbolj. In tako boli.

Naj cimprej mine!

SOCIALA 2.DEL

Ja no, sem poklicala gospo, ki ureja otroske dodatke. In odgovor na prijazen glas, da bi rada samo vprasala, ker nisem dobila nakazano, ce sem jaz kaj naredila narobe (res nisem niti omenila, da je ona kaj kriva ali da bi poudarila njeno vlogo pri vsem tem, res ne):

'Ja, veste gospa, jaz imam 1500 vlog za predelat, polovico jih je dobilo, ostali boste pa pocakali, ker se mi ne da vec kot osem ur za racunalnikom sedet in s tem ubadat. Veste, sem sama za vse dodatke in se ne mislim pretegvat tukaj zaradi tega. Kaj ste nestrpni, bo ze nakazano ko bom imela cas se to predelat.'
Jaz: 'A lahko potem samo vprasam, a to bo dolg za cakat, kaj bo to kaka teden ali mogoce mesec, pa ali bom potem vseeno dobila za nazaj placano ali boste od takrat naprej nakazali in na tega pozabili?'
Ona: 'Veste, imam prevec dela, boste potem ze dobili po posti domov in bo nakazano. Saj je vedno bilo.'
Puf slusalka dol...Naj povem, da je bil glas na drugi strani slisati zelo zivcno in jezno, ces, kaj me klices, ko ti ni treba...res? Zakaj pa so uradne ure?

Ostala sem brez besed. Da ne omenjam, da so dodatek za nego nakazali tetkici. To je tako, kot ce bi njeni nadrejeni oziroma racunovodje pozabili na placo, ker se jim ne splaca tam buljit v monitor in delat mesecnih izracunov... Meni je to isto. Vceraj sva se s Saro prislinile tetkici, da sva sle z njo v meckatorja. Seveda sva vecino stvari kupile midve za najine zelodcke, placala pa je ona. Najvecji HVALA na svetu, da imam jaz tako sestro, ki me dobesedno zivi. Zato me zivi, ker si gospa na CSDju razlaga, da otroski dodatek je le dodatek, dodatek poleg necesa...
Se sprasujem, ce se je kdaj vprasala, da kdo pa dejansko ZIVI od tega 'dodatka'.

Tetkica mi je rekla, kot ze sama vem: Ko gre enkrat navzdol, gre ponavadi cisto do dna, da se zacne potem zadeva popravljati. Pri meni je vedno tako. S tem v zvezi pricakujem, da ta mesec tudi prezivnine ne bo, saj bi bilo ze prelepo, ce bi res v petek lahko povrnila vse, kar sem si doma sposodila... Ah, neee, gospod bo spet pozabil, ker ta mesec ga pa ne mislim opominjat na to, da je nekje na sirnem svetu njegov otrok...

Denar, sveta vladar=)

Spet ta sociala!?#$&!%!*!!!

Ja, opazam, da so ze vsi dobili majski otroski dodatek. No, sklepam po odgovorih na forumu... Jaz pa ne.
Se se spomnite, kako sem se sredi aprila repencila nad socialo, ko sem dve uri sedela tam, da je gospa natipkala eno A4 stran?
No, tocno takrat sem oddala tudi novo vlogo za otroski dodatek in dodatek za nego (tega dobijo starsi otrok s PP). No, vceraj sem si vsa vesela izracunala, koliko mi bo prikapljalo na racun. In danes, nic. Nic. Nic. Nic. Nic. Nic. Nic. Nic.

Pocutim se zopet isto: izigrano. Kot da se delajo norca. Kot da ne stejem. Kot da imam itak grad namesto doma, mercedesa namesto avta in miljone na banki. Ah, kaj pa bo rabila ta denar!? Saj ga ne rabi, to je drobiz... Saj je studentka, naj ji dajo starsi. Saj ima prezivnino... Saj...

Imam jih vrh glave, socialce namrec!
Lani sem dozivela nekaj v to smer, naj me res prezivljajo starsi, zakaj se mi gre tolk za doklade... In potem se enkrat, da itak ne vejo, ce sem res sama z malo, da blefiram...

Naj me grejo preverjat! Se vesela bom, da se bom jaz enkrat socialki rezala v faco.
Da bo videla, da nima vsak takega oceta kot ona. Moj ni v penziji. Moj se ne ukvarja z mojim otrokom. Moj se ne ukvarja z mojimi problemi. Tu je, ce ga zares potrebujem. Sicer pa ima svoje zivljenje, svojo ljubezen, svojo sluzbo, svoje prijatelje. Ni tu zato, da bo prezivljal odraslo hcer in njenega otrocicka.

Nic drugega me ne jezi, le to njihovo delo. Ko obljubi, da bo vse uredila, vnesla nove podatke v racunalnik, da bo vse po starem in da bom dobila denar.
Potem pa od tega nic. In pika na i, imajo zaseden telefon.

Saj se mi nebi slo toliko, ce nebi tega denarja cakala ze nekaj mesecev. Prej je bila Sara rejenka nase tetkice, tako je imela tetkica cez tudi finance.
Sedaj pa sem sama, naj bi bilo spet po starem, a jaz nimam te srece.
Nebi rekla, ce bi ravno vse prihranke zapravila, a kaj ko prihrankov ze 11 mesecev ni bilo. Imela sem pokojnino, zase, ki pa je sla za stroske in hrano. Tako je sla tudi aprilska in kaj zdaj, naj cakam majsko?
Naj spet, se stotic prosim tetkico in dedija za denar? Tega ne morem. Ze tako mi dajeta prevec, pomagata v vsakem tezkem trenutku.
Ne vem... Jim dam sanso do jutri, ko je 15. Takrat naj bi bilo, menda? In potem, ce bo seveda, hop v trgovino po hrano za naso Saro, po plenicke in sadje...

Le telefonirala bom tezje... Mobitela pa res se nisem placala:(

Pa naj se kdo rece, da denar ni vse. Ok, mu dam prav. Je pa sredstvo za prezivetje v tem kruto dragem materialnem svetu.

Pa lep soncen dan!

VIKEND

Vikend naj bi bil od petka, navadno po sluzbi, ce jo imas, pa do nedelje. Ker jaz nimam sluzbe, pa tudi ce bi jo imela, bi bila zadnjih 11 mesecev na bolniski, se zame vikend zacne, recimo da v petek zjutraj... Sicer pa kar izkoriscam dejstvo, da je trenutno zame lahko vsak dan nedelja. Seveda, razen izjem, ko moram nenehno misliti na to, da odvetnik dela le ob sredah, pa kdaj so na sociali prisotni in podobne zadeve, ki me opominjajo na nenedeljsko razpolozenje.

Pa, spet sem zasla.
Torej, ta vikend se je zacel s sprehodom po Arboretumu. Zdi se mi, da mi kmalu niti vstopnice ne bo treba vec kazati... In v tamkajsnji kavarnici tudi ze dobim belo kavo, brez predhodnega narocila=) To me spominja na obdobje, ko sem sama delala v lokalu in mnoge postregla po 'standardu'. Ti gostje so bili najvec vredni. Tako se sedaj pocutim jaz, ko me tam ze vsi poznajo=)

Sobota pa je bila v znamenju shoppinga v Celovcu. Samoocka, sporocam ti, da smo se pustile nekaj stvari za vas, ampak pohitite, ker se bomo kmalu spet odpravile=)
Pot s Saro je vedno zabavna. Rada se vozi. Edini problem pri vsaki dolgi voznji sem jaz, ker me skrbi, kako bo Sarc zmatrana. Torej, sem cisto navdusena nad celovcem. Najprej smo sle v Kiko, da smo precekirale vozicke. Marelo rabimo, nujno. Ampak za Saro rabimo prav posebno, tako, ki je verjetno nimajo. No, imajo, ampak ce ze je, se ustavi pa pri ceni. Torej, v Kiki so zelo poceni, PegPerego in ostale (kvalitetne) pa pac s primerno drazjo vrednostjo. Sledil je Toys. (Toys're'us v originalu) Imajo dve super mareli, ampak cenovno potem raje kupim PegPerego za tak denar. In cel kup poceni, za 'zdrave' otroke (ali bolje receno, neobcutljive mamice) lepih marel, vse od borih 30 evrckov naprej... No, vsekakor se bom v kratkem vrnila po Chiccotov stol, katerega sem opazila le zaradi Ince, ki me je prosila. No, pa je Sarc zelo lepo sedela v njem in jaz posledicno zaljubljena v to sedenje=) Nabavile smo se nekaj cotk za poleti, slincke in odpeketale... Na blagajni smo videle plakat za akcijo: Vzames tri, placas dve. Velja za cote. Tko smo dobile kar za 13 evrov zastonj. Super. In hvala moji maturi iz nemscine, da sem zastopla plakat (prodajalke pa prehitro govorijo za moje klavrno in pozabljeno znanje nemscine).
Potem pa Südpark, prihajamo! Zacele smo v otroski trgovini Trio. Ej, raj za malcke! Oprema, igrace, vse... Tako sem zapravila premozenje, namenjeno za marsikaj drugega, tukaj. velikanski bazen v akciji, lesena igraca in par drobnarij za Saro... Se bom se vrnila, ampak s kalkulatorjem=) Naslednji je bil H&M, kjer je tetkica kupila namesto nacrtovanih dvojih hlac in par majck skoraj celo omaro cotk za Saro. Tako bo lepa=) Ta H&M je sicer isti kot pri nas, ampak znatno vecji, z vec ponudbe in zdi se mi malenkost cenejsi (pri nasem nakupu se pozna kakih 10evrov razlike...)
Postanek v S.Oliverju, kjer je garantirano vsaka stvar vsaj en evro cenejsa kot pri nas. Tetkica si kupi majcke, ki jih rada zlikam (se res lepo likajo=) )in prakticno dobi eno zastonj, ce gledamo po nasih cenah...
Potem pa C&A, razlog, zaradi katerega sploh hodimo v Avstrijo. Tetkica je sprobala kar nekaj izbranih oblacil, skoraj vse kupila. Zgleda super, slank in samozavestno=) Ker sem bila jaz ze broke, sem nafehtala le za Saro nekaj oblekic in super kopalke. Valda je kupla, saj je bolj nora na te majhne roza volanckaste stvari kot jaz=)
Po obilnem kosilu (Sarinem, seveda) se odpravimo se v City Arkaden. Namenjene v trgovino Nici zalostno ugotovimo, da je ni vec:( Na poti nazaj proti avtu se ustavimo se v Exit trgovinici in kupimo tri bodije. Lepo. Poceni. Potem pa spet C&A, se tukaj. Tetkica najde svoje ljubljene hlace, ki si jih zeli ze takooo dolgo. Placam jaz, z njenim denarjem, seveda=) Za mano na blagajni stojita dva tipcka, blizu tridesetih let, Slovenca. Opravljata vse po vrsti, mislec, da ju nihce ne razume. Potem pa naenkrat zaklicem nekaj tetkici in postala sta zelena=) Ampak sem se zalotila, da sem po dolgem casu pri sebi rekla: 'U, lustno=)' Nic bat, sem se hitro prebudila. Da sem preusmerila svoje misli, sem zacela delati nacrte. Kako bom nekoc prisla do financnega stanja, ko bom imela kakih 100 evrov odvec, da jih bom sla zapravit v Avstrijo. Ne v Avstrijo, v C&A. In ne zapravit, kupit obleke zame. Res si ze dolgo nisem nic privoscila. Vedno najprej vse pogledam za Saro, v naslednjem hipu pa sem ze bankrot, mala pa ima celotno novo kolekcijo. In naj me se kdo vprasa, zakaj rabim toliko vrec SpaceBag!

Za naslednji izlet sem se odlocila, bo obvezno junija, se pred morjem. Ravno danes sem preracunavala finance, pa kako se bo izslo ipd.... No, pa se bo. Recimo. Kot je Samoocka opisoval svojo bajno placo, tako jaz v svoji majhni buci stejem cente=) No, njegova placa pa res ni velika, mimogrede. A ce bi jo imela jaz, bi verjetno, tako kot on, menila, da je zelo velika. Smatrala bi jo za svoje malo bogastvo=) Vsekakor je pa najlepse, ko ves, da znas biti zadovoljen s tistim, kar imas.
Jaz naprimer naberem cez mesec ravno dovolj, da lahko ustvarjam svoj seznam zeljenih oblek.
Ze vem, kupila jih bom 2.junija=) Se ve, kje. Odlocila sem se, da bom nosila tudi kapri hlace in tricetrt krila. Odlocitev ni bila lahka, a danasnje vreme me je prisililo v to. Pac, prevroce za kavbojke, kaj sele zgoce crne elegantne hlace. In me prav malo briga izgled moje noge, ki je dvakrat debelejsa kot leva, ima vizualno stiri gleznje namesto enega in je popolnoma brezbarvna. Skoraj prozorna. Pa kaj. Potem si recem, kot sva enkrat debatirali z Inco: Ena ful debelejsa, pa oblece majcko nad popkom, pa kiklco ali ene ultramoderne cote, ki poudarjajo njene 'vrline'... Ah, potem tudi jaz lahko... Itak na morju se pa vse razkrije. In itak menda ne iscem princa, tko da... kaj se sploh sekiram, kdo me bo gledal in kdo ne?
Torej, kupila si bom vsaj dve sexy krilci, par ali dva poletnih hlac ter kup majic. Aja, pa hiper modrcek=)

Vikend se je ze koncal...Tudi nedelja je ze za nami. Bila je v znamenju... uganete? No, kje smo bile?

Tako je! V Arboretumu=) Na jutranji kavi, sladoledu, toboganu, poziranju in setanju. Popoldne je bila Sara na izletu s tetkico in stricem. Mami se je ucila=) (Ene dve strani sem pa res predelala:( )

Zacenja se nov teden. Naj bo lep, zabaven, poln smeha, novih dogodivscin, soncen in sproscujoc.

Lahko noc.

PRINCESKA SARA

Sara je dobila svoj blogec. Pravi princeskin blog=)
Bomo videli, kako vesca bo pri pisanju=)
Jaz pa sproti pozabljam vse, kar med dnevom nabiram v glavi...Tako sem brez idej, o cem bi pisala, hkrati pa je glava polna vsega.
Gremo jutri v Celovec, pa bojo misli malo spocite.
Zgleda pa, da si moram res zacet vse zapisovat. Pametni pisejo, pravijo=)
Torej, kaj vec prihodnjic...

papa

NOVA SPOZNANJA

Ugotovila sem, da sem se odlicno naucila gledati samo na pozitivne plati vsega.

Vcasih me res se zanese, da me kaj potre, ponavadi je to kak zdravniski izvid za Saro ali nestrpno cakanje nekega mnenja nekega zdravnika zame. Vendar se hitro poberem. Kako? Ob takih in drugacnih dogodkih vedno posljem sms, vsaj eni osebi. Ponavadi povem tetkici, ki potem razglablja o zadevi. A ko potozim Tini ali Sandiju, mi data oba vedno vedeti, da je cisto malo stran tista pozitivnost, upanje in volja.

Pred nekaj tedni sem prisla v stik (po mailu) z mamico, ki ima tudi hcerko s PP. Njeni hcerki gre malo slabse kot Sari. Zakaj sem to napisala? Ker je tako rekla ona. Res je. Jaz sem Saro namrec opisala v najboljsi mozni luci. To vedno delam. Poudarjam, kako bo kmalu sama obsedela, ceprav to trdim ze dobro leto. Pohvalim se za vsak najmanjsi podvig, pa ceprav je to le obrat iz hrbta na bok. Omenjam, kaj vse je naredila, ceprav drugi otroci to delajo ze pri stirih mesecih. Ne poudarjam, da, ce pogledamo 'otroka po knjigi', Sara zaostaja ze vec kot eno leto v razvoju. Ne poudarjam, da pri 18m ne izusti nobene crke razen aaaaa. Ne poudarjam, da vcasih skoraj cel dan ni zmozna drzati glave pokonci. Ne poudarjam, da tudi ob opori sedi kot pijancek. Ne poudarjam, da je tako grajena, da je nihce ne zna tako lepo drzati kot jaz. Ne poudarjam, da njena bolezen ni zacasna. Ne poudarjam, da bo celo zivljenje zaznamovana, da bo vedno drugacna, za mnoge 'slabsa'.

Jaz to sprejmem. To je Sara. V njej vidim mojo sreco, mojo ljubezen, ja, vcasih tudi njenega atija=)
Vidim potencial. Vidim, da jo radovednost vedno znova pripelje do necesa novega. Vidim, da ne stoji na mestu, da se razvija, ceprav pocasneje kot mali polzek.
Poudarjam pa samo njene najboljse vrline, ki jih osvaja. Na to sem izredno ponosna in to mi daje nov zagon, vsak trenutek.

Danes sem jo zjutraj pustila na moji 'taveliki' postelji, da se je sama prebudila. In glej ga zlomka, obracala se je na vse strani, se nekako kotalila od enega povstra do drugega. Meni je to privabilo sirok nasmeh na usta=)

Vedno znova pa mi misli uhajajo k zgoraj omenjeni mamici. Ona mi je svojo hcerko predstavila kot objekt. Je zelo grdo receno, vem. Ampak njen mail je bil poln nekega pesimizma, obremenjevanja z diagnozami, ki jih ne morejo odkriti, tarnanja, da zaradi stanja deklice ni zmozna imeti pet minut zase, kot neko razlaganje, da se je zivljenje zato takorekoc skoraj koncalo, da ni vredno, da ni mozno v tem najti srece.

Nimam pojma, kaj naj ji odpisem. Dolgo je ze tega, verjetno si o meni misli:' se ena, ki jamra, ko pa vidi nase stanje, se umakne'. Pa tako rada bi stopila v stik z njo. Rada bi ji povedala, da je res v nezavidljivi situaciji. A hkrati bi ji rada povedala, da je sreca tudi zanjo, za njeno malo in njeno druzino. Rada bi ji pokazala, da lahko uzivajo, a drugace. Ni treba iti na potovanje, da vidis cuda sveta. Lepe rozice rastejo tudi pred vrati, pa jih ponavadi ne opazimo.

Jaz tudi vcasih razmisljam: 'Kako uzivajo moje kolegice, ki so se samske, pa brez otrok, so svobodne, nimajo prakticno nic skrbi (ceprav se jim od problemov vcasih podira svet)...' ali pa:
'Kako je njej fino, ima svoj dom, moza ki jo ljubi bolj kot vse, otroka, ki mu lahko nudi vse, tasco, ki ji veliko pomaga, vsi so zdravi...' a na koncu vedno pridem do zakljucka:

'Jaz imam sreco. Sem srecna, zavedam se, kako je zdravje dragoceno, kako so prijatelji redki, kako so mnogi zakoni idealni le na zunaj. Cenim drobne stvari, posebne trenutke, majhne podvige. Cenim sebe in svojo Saro. Ne stremim vsak dan k necemu vec. Opazati sem zacela, da je nasa trava prav tako zelena kot sosedova, da rozice rastejo naglas, da me ptice prebudijo v dan, da me zvezde ponoci pazijo, da imam v zivljenju vse, dokler znam ceniti majhno.'

A tega ne znam razloziti njej, ker me je strah. Strah tega, da bom izpadla brihtna in pametna, ker sem toliko mlajsa. Strah, da ne bo razumela bistva, da bo mislila, da je ne razumem v njeni stiski.

Vem pa, da je grdo od mene, ce se umaknem in ji ne ponudim rame.

POLETJE

Letosnje poletje bova s Saro zelo uzivali=)

Ze 11. junija zacenjava morske avanture v Porecu s tetkico, tako da bo en teden res uzitek. Delale bomo kot se nam bo zahotelo, polezavale, se sprehajale, nabirale barvo in se smejale.

Takoj ko se vrneva (to bo 16.junija) ze odhajava na druzinske delavnice oziroma na terapevtsko kolonijo s Sonckom v Elerje nad Ankaranom. Tam bova od 17. junija pa vse do 24. junija. Ne vem se, kako tam sploh zgleda, kaj tocno se pocne, upam pa, da bo vse v redu, in da bova obe veliko odnesli. Sploh kaksno novo poznanstvo, nove izkusnje, nov pogled na male soncke in novo znanje. Pa kaksen napotek za naprej tudi ne bo skodil=)

Julija pa naju caka se en teden uzivancije v Baski, in sicer z Ines, njenim Lovrom ter Tino in njeno Laro. Apartma je ze cisto skoraj rezerviran, ampak smo si kar naredile delo z iskanjem le-tega. Sploh Ines, ona je na koncu res cist not padla in njej gre vecina zaslug=)
Mislim, da se bomo fino ujele, da bodo malcki uzivali skupaj in da bomo morebitne problemcke znale fajn resevati...

Nadejam se tudi, da bomo s tetkico vseeno skocile se za kak vikend na obalo, mogoce celo tudi julija ali pa avgusta, ko se ona vrne s svojih rajskih pocitnic. Sploh avgusta, da bom imela fajn izgovor za neopravljene izite (madonca, sm neresna!) in ko bo moja postava mogoce ze kaj drugacna (vsaj malo, upam)...

Danes pa sva izvedeli tudi, da greva septembra 100% v vrtec, da sva dokoncno sprejeti v enoto Palcica, Andersenovega vrtca v Siski.
Tako bo celo poletje minilo prav hitro in se hitreje bo tu ze 1. september, ko bo Sara prvic stopila med vrtickarje. Malo me stiska pri srcu, tisti dvomi, kako bo, ce bo vse v redu, ce bo dobro sprejela, ce... Po drugi strani pa sem vesela, da spozna drugo plat, da se zacne osamosvajat, da dobi nove prijatelje, da tudi jaz malo zadiham (verjetno mi bo na zacetku grozno dolgcas po njej?) in da obe sprobava spet nekaj novega=)

Toliko za zdaj, caka me flaska s cajem, da jo dostavim princesi, pa prazen stedilnik, ki mora kmalu postati poln=)
Pozdravcke!

Petra in Sara

PRIJATELJICA

Moje prijateljice... Ze od nekdaj locujem prijatelje, kolege in znance.
Prijatelji so zame ljudje, ki jim lahko povem vec stvari, ki me poklicejo, pa jaz poklicem njih. So ljudje, na katere se lahko zanesem, ki jih imam rada in upam, se tudi oni zanesejo name, mi zaupajo.
Nikoli v zivljenju nisem imela veliko prijateljic. V otrostvu sem se druzila s sestro, Doro in Tanjo. Onedve sta stanovali v istem nadstropju tistega bloka na kamniskih Fuzinah. Ko smo sle v solo, so se poti zacele pocasi razhajati, krog prijateljev se je ustvarjal drugje.

Kot desetletna puncka sem zacela ministrirati in postala sem skavtinja. Tudi sestra je bila med temi ljudmi. Tako sem imela prijatelje in prijateljice v tistih krogih. Vse do konca srednje sole so me spremljali, bili so odlicni kolegi. Vmes sem imela za najboljso prijateljico sestricno in sestro. Skupaj smo se druzile dan in noc, vendar se nikoli nismo pogovarjale o 'resnih' oziroma 'zivljenjskih' stvareh. Druzile so nas simpatije...

V visjih razredih osnovne sole ter v srednji soli so mi bili 'najboljsi' sestra Maja, Ana, Marta, Blaz in Darjan. To so bili, lahko recem, moji prvi pravi prijatelji. Bili so ob meni, ko je umrla mami, ko sem se prvic poljubila, ko sem prvic kadila, ko sem dozivela svoj prvic, ko sem imela popravce, ko sem zamenjala solo, ko sem vstopala v zivljenje.

Pri skavtih sem spoznala najboljsega Sandija na svetu. On je biblija prijateljstva, tudi ce se pol leta ne slisiva, si poveva vse. Jamrava, se veseliva, odkrivava, svetujeva... Poleg vedno najboljse Maje imam njega posebno rada=)
Seveda sem v skavtskih krogih navezala veliko, res veliko stikov. Najbolj se bom spominjala Komendcanov Miha in Marka, pa druzbe, s katero sem se podala na prvo potovanje, na Portugalsko. Tam zivita Marco in Filipe, s katerima sem se vedno v stiku. No, z Marcom malo bolj, to je eno posebno prijateljstvo in vecna zelja po ponovnem snidenju.

Fantov nisem nikoli stela med prijatelje. Imajo preprosto naziv 'fant' oziroma 'bivsi'. Njim sem zaupala, jih imela rada in z vecino sem se zdaj v stiku, vendar je ta vez cisto posebna=)
Prav tako med prijatelje nisem stela sosolk in sosolcev. Tudi oni imajo poseben, a preprost naziv: sosolci in sosolke. Z nekaterimi se stekas bolj, z drugimi manj, z enimi ohranjas stik, z drugimi se vidis ob obletnicah... Tako to pac je.

V cetrtem letniku gimnazije sem imela prav posebnega prijatelja: Beclna. On mi je svetoval, me tolazil, mi stal ob strani, me nasmejal, me ucil, mi pokazal vso pozitivnost sveta. Kar sem zvedela pa po dveh letih, me je tudi vedno 'cakal'...

Po maturi sem imela prijateljice 'Orhidejevke'. No, verjetno so to bolj kolegice, sploh zdaj, ko zivljenje ubira druge poti. Bile so super sodelavke, najboljse za skupna druzenja, bodisi na kavi ali na plesiscu=) To so bili super studentski casi, ki so zame minili.

Zdaj je zivljenje zavilo na drugo pot. Odkar sem mami, imam druge vrednote, druge cilje. In za namecek sem samska, tako da sem precej drugacna tudi od porocenih mamic.
Ko se je rodila Sara, sem iz mnogih ust slisala: saj ti bomo pomagali, se vedno bo isto, ipd. Ko so odkrili Sarino bolezen, se je krog zacel ozati, jaz pa sem na svet gledala se bolj drugace. Vedela sem, da bom imela tezjo nalogo, da ne bom brezskrbno hodila na sprehode in da bo obveznosti se enkrat vec. In res je. Kar dolgo je trajalo, da sva se z orhidejevko Ursko zmenile za prvi sprehod. Potem je bil se drugi in tretji in se so se vrstili. Ko zdaj pogledam nazaj, sem bila tako vesela, ce sem lahko sla z njima, da sem celo prilagajala Sarin urnik. Tako je Sara na sprehodih spala, jedla, vse kar bi drugace pocela doma, a le za druzbo deklet. Ne vem, ce sem kdaj jaz postavila uro sprehoda, vazno mi je bilo, da nisem bila tako sama.

Nakar je prisel dan nesrece, ko sem vse prepustila drugim, celo svoje zivljenje. Imela sem ogromno casa za premislek... Najvec mi je pomenilo, kdo je prisel k meni na obisk. 'Prijatelja spoznas v nesreci', pravijo.
In res je. Na en, dva, tri sem ugotovila, kdo je pravi prijatelj in kdo kolega, znanec.
Maja in Sandi sta se odrezala odlicno! Moja teorija je bila potrjena.
Zacelo se je drugo zivljenje, ko sem rabila pomoc, ko je Sara vidno zacela zaostajati, ko si zares nisem mogla privosciti iti na kavo, na sprehod, se druziti... A sprasevala sem se, zakaj sem z Majo lahko sla na kavo in sprehode? Zakaj sem sla s Sandijem na sprehod? Ugotovila sem, ne da jaz nisem mogla, drugim se je tezko prilagoditi. In vsak ima svoje zivljenje, svoje obveznosti, svoje ljubezni. Ugotovila sem, da sem imela za prijateljice napacne ljudi. Saj so prisle na obisk, enkrat, redka dvakrat, ena stirikrat. Ja, kar lahko prestejem na roke, si pac zapomnim. A to ni to.
Prijatelj je tisti, ki je tam, ko ga potrebujes. Se prilagodi, pride k tebi in v kuhinji spije kavo namesto sredi mesta, gre s teboj na sprehod, ce ne mores zvecer plesat.
Moram pohvaliti, imam odlicne kolegice. So 1A! Res bejbe, ki jih imam rada. A vedno se mi pa ne da, da moram jaz posiljati smse okoli, da spomnim nase. In ne da se mi vedno znova razlagat in opominjat, da ne zivim tako zelo povprecno. Marsikatera pozabi, da tezko hodim, da je moj otrok drugacen, da sem samska. Oprosti, to zame ni prijatelj.

Sem pa dozivela pravo prijateljstvo. Lani sem preko interneta spoznala Tino in njeno Laro. Na to vez sem bila zelo ponosna in se vedno sem. Je prva mamica, ki ima problemcke z malo, ki je samska in studentka-veliko skupnega=) Letos, pred nekaj meseci pa sem zacela spoznavati se druge mamice, vecinoma samske. Vse so zlate, odlicne sogovornice, saj se med seboj enkratno razumemo, ker smo se po spletu razlicnih okoliscin znasle v podobnih situacijah.
Tako sem spoznala tudi Tejo in njenega Maja, ki sta prav simpaticna in odlicna druzba.

Nazadnje sem spoznala Incobinco in njenega Lovra. Mislim, da je ze kar lep mesec minil, a v tem mesecu sem uvidela, kaksna naj bi bila prijateljica. Ko na zacetku sprehoda omenis, da gres na Brezje, pa se cez tri ure to spomni in ti zazeli lep izlet. Ko te vprasa, kako in kaj, kako si, kaj mislis. Ko te poslusa in uposteva, ti pove svojo plat. Ko si nekdo zacuda ne fila samozavesti na tvoji sibkosti. Ko poskusa razumeti, kaj je narobe z otrokom in te ne tolazi kartjavtridni s stavkom 'saj bo bolje'. Ko se ob nekom lahko sprostis, da ne pazis na to, kaj bos rekel.
Ne spomnim se, da bi kdaj sama to ze dozivela. V celoti sigurno nikoli.

Tako da zdaj v mojem zivljenju najvec pomenijo Maja, Inca in Sandi. Hvala vam za prijateljstvo. Rada vas imam!

Nekdo je nekoc rekel: 'Prijateljstvo je vse in se vec.'

UGRABLJENA DEKLICA

Na Portugalskem so ugrabili deklico... Zvedela tam na MONu... Sicer v anglescini, a malo za premislit.
In kaj jaz mislim? Starsi so pustili majhne otroke v apartmaju, da so si lahko privoscili 'fancy' vecerjo. Cekirali so na vsake pol ure, a deklica je izginila ravno, ko so se vrnili iz vecerje. Jaz ne verjamem, da so sploh cekirali, ker ni mogla pa lih zadnje pol ure izginit, sredi noci. Do takrat bi ze zaspala, ce mene kdo vprasa. In kaksni starsi so to, saj ce imas tri majhne otroke, si pa ja pri zdravi pameti tega ne privoscis? Sploh ne v tujini. In kako le zna biti draga vecerja s prijatelji bolj pomembna od druzine, varnosti? Mislim, jaz tudi otroka, ki bi ze razumel (triletna deklica in dvoletna dvojcka mislim da se niso tega zmozni), se pravi tam okoli pet let ali celo vec, nebi puscala samega nekje na tujem.
Mislim, sem kar brez besed ostala, saj to ni vzgoja, to ni varnost, to ni odgovornost, to ni zrelost, to ni sposobnost. Kako naj se otrok ob starsih pocuti varnega, ce je sam? Kako naj zraste v odraslo, odgovorno, zrelo, samostojno osebnost, ce nima zgleda? Otroci v odrascanju rabijo trden in mocan zgled, najbolj pri strarsih, nato v sorodstvu, pri sosedih, prijateljih... Ta zgled jih mora voditi, v rosnih letih jim mora pokazati temelje odlocanja, presojanja, da vedo kaj je prav in kaj ne. Kasneje v mladosti mora biti ta zgled oporni steber, ki je vedno tam zraven, da svetuje, cestita za dobro in kritizira za slabo. In ob vstopanju v samostojnost mora ta zgled budno paziti, ce gre vse v pravo smer. Ne more pa si nekdo privosciti, da bo imel majhne otroke in bo na dopustu uzival, kot nekoc. Saj otroci niso na baterije, da bi jih izklopili, ko rabimo cas zase. Mi se moramo prilagajati, svoje zelje po prostih trenutkih v dvoje moramo prilagoditi, ali z zagotovitvijo varstva, ali pa s spremebo zahtev, da si znamo utrgati pet minutk vprico otrok. Le tako bodo oni znali potem cez dolga leta pokazati, da smo jih naucili prav, ker bojo svojim otrokom dobri starsi.


Maddy McCann

Madeline McCann is a three year old, British female who was vacationing, with her parents. Mommy and Daddy, both doctors (I might add), left Madeline, and her two-year-old, twin siblings in a vacation apartment ALONE and headed off to a nice, cushy dinner with their friends. Now... because they "weren't very far away", they thought this was ok. Yes. Leaving a three year old with two, two year olds, AT NIGHT, in a FOREIGN COUNTRY, is sooooooo responsible *heavy sarcasm*.

"They discovered her disappearance on returning from a meal at a nearby tapas restaurant, having left their three children in the bedroom of their apartment while they ate.Mr and Mrs McCann, both 38-year-old doctors, found the bedroom's windows forced open and the door ajar – although nothing had been taken from the room."

Now... I realize that this is probably "not the right time" to parent bash... but, WHAT THE FUCK, people!?! What kind of parent does this? What would these parents, PHYSICIANS at that, have done if one of the two year olds had rolled out of bed and knocked themselves unconscious on a bedside table? Was the three year old supposed to dial 911, or whatever the island has to offer in emergency services? What if one of the children had vomited and choked? Heck...what if, as children do, one of the children had woke-up and found mummy and daddy absent and disintegrated into a fit of hysterical panic? Was little Maddy supposed to be "a big girl"? Newsflash: if you have enough money to take exotic vacations and go out for fancy dinners, then you have enough money to utilize the hotels "creche" (babysitting) service! Also, if you're travelling with a group of people and they have teen aged children, you should pony-up the few pounds to have someone sit with your children!

Of course,... the parents are angry because the local law officials aren't moving fast enough. And, who knows...maybe they're not. But... who's to say that little Maddy didn't wander off to find mum and dad? It amazes me that these people have the balls to place blame on anyone other than themselves.

Now...what are these parents doing to aid in finding their daughter?

Gerry and Kate McCann attended church in the Praia da Luz holiday village, where their daughter Madeleine disappeared on Thursday night from the family's villa apartment."

Clutching Maddy’s favourite toy, a pink cuddly kitten, Mrs McCann, 38, stood beside husband Gerry after a church service to pray for Maddy, who will be four on Saturday. Her voice choking with anguish, Mrs McCann said: “Gerry and I would just like to express our sincere gratitude and thanks to everybody, particularly the local community here who have offered so much support."

Yesterday the family, who are devout Catholics, turned to their faith for support to try to help them through their ordeal. They attended the 90-minute service at a 16th century church in the upmarket resort of Praia da Luz.Agonisingly, yesterday was Dia de Mae in Portugal – Mother’s Day."

I'm sorry. I can't let this go. Your daughter, a beautiful, vivacious three year old has been abducted, due to your negligence, and you're spending 90 minutes sitting in mass? I hate to play the "...if this was my child card.", but...IF THIS WERE MY CHILD, you can bet your ass I would've been spending that 90 minutes walking door-to-fucking-door looking for anyone or anything that might lead to information. And, I would probably be so distraught that the idea of going to Church on MOTHER'S DAY (in Portugal), to receive a symbolic gift of roses from an alter girl, would be the furthest idea from my mind.

A 14-year-old altar girl took Madeleine’s place and walked up the aisle to present tearful Mrs McCann with red and pink roses.Before the service, Father Jose Pacheco warned Mrs McCann of the tradition where children give their mothers flowers, fearing it may be too heartbreaking for her.But she insisted that she wanted to be there.

Father Joe probably offered the family a private prayer meeting and blessing, but...oh no... not for this family. She sat. In a church. For 90 minutes. And, was a media darling. *shakes head*

No. No. No. No. Your child has been abducted, because you and your hubby thought "spot checking" every hour, from seven to eleven, was responsible... you officially fail at parenting. If I were "insisting" to be anywhere, it would be one of two places: at the scene of the crime or defiantly and persistently dogging every person within a ten miles radius. This little girl wasn't randomly chosen. Twenty bucks says that this child was stalked because someone noticed that mum and dad were leaving the table to "go check on something" in their apartment. Gee...after the first two hours, do you think it might've been possible that an opportunistic pedophile might have said, "Hmmm...I wonder if there are children, alone, in that room?"

Mark Warner offers a crèche and individual babysitters but the McCanns chose not to use either.

I hate to be the catty bitch... but I wonder how much they spent on dinner?

SARA

Hmmm...

Pri nas kahlica super uspeva. Danes sva od terapevtke dobile novo, tako zeleno in cisto otrosko kahlico=)
Le se privaditi se moramo nanjo, ker na tej pa res se ne znamo sami sedeti.
Sicer pa ze drugi dan uvajamo za doma spodnje hlacke=) ker smo seveda vecji del dneva zunaj na soncu ali celo spimo, je teh trenutkov temu primerno malo. A ko vstanemo iz postelje, najprej smuknemo iz kahlice v take res lepe hlacke=)
Mamici je malo cudna taka ritka, vsa koscena, pa nenehno preverja, ce slucajno ni ze luza okoli Sarcike... Ko se bo trdno prepricala, bo Sara tudi zunaj brez plenicke. Za dolge sprehode in potepanja bomo pa kar kahlico s sabo vzeli=)
Seveda bomo vozicek in avtosedez primerno zascitili z nepremocljivo podlogo-se dobro, da tetkice delajo v bolnisnicah in tako proracun ne trpi tako zelo.

V soboto smo gledali malo Kajo, kako rada ima smoki. In da Sara nebi samo gledala, je tudi sama pohrustala svojega. Cisto zares ga je prezvecila in pogoltnila. Mami pa je vseeno drzala slincek pod usti in cakala, da bo padel ven.
V nedeljo je po masi tetkica zato nabavila dve vrecki smokijev, da pridno treniramo.
Ker kruhek ne gre v tek, bo pa smoki krasil debato o Sarinem prvem pravem zvecenju=) In mamica vsa ponosna, seveda!

Tetkica je kupila tudi lepo blazino za na morje: tako lepo pikcasto, pisano, otrosko, da bo Sara na njej opazovala svet okoli sebe. Super je tale tetkica, ona vedno vse kupi, kar je najlepse in uporabno, vse uredi in vsega se domisli=) Mogoce pa bo dobila stalno zaposlitev pri mamici, ki je malo manj vesca v teh zadevah? Mami namrec vedno kupi kako bez majcko, ki sploh nikamor ne pase, pa kak bel prisrcen klobucek, ki ga na koncu sploh ne rabimo...

V cetrtek pa nas caka prvi obisk Lidla. Ja, prav ste slisali. V cetrtek bojo namrec prav v Lidlu prodajali za piclih 8 evrov sotorcek-sencnik za na plazo. Zaenkrat je to najbolj iskana zadeva v nasi hisi. Zelo vneto se namrec pripravljamo za morje=)

Prvic gremo ze 11.junija, s tetkico v Porec=) Manjka nam le se majska pokojnina, pa ne zaradi pokojnine same, temvec zaradi regresa. Ja, mami samo na denarcke misli!
Potem pa na lov za kopalkami za mami, kratkimi hlackami za Saro, mogoce si bo mami privoscila se kaksno krilo, Sara pa rezervne kopalke...
Sedaj le molimo za cimvec soncka, da se bo morje dovolj segrelo.

O julijskem dopustu s Tino in Ines pa kdaj drugic, ko bodo znane vse podrobnosti=)

V soboto nas caka celodneven izlet v Celovec. Po nakupih. Mami bo sicer bolj malo zapravila, Sara pa bo dobila malo osvezitve za omaro. Mogoce bi bilo dobro kupiti kar novo omaro, ker ima toliko cunj? Zapravili bomo nekaj vec kot 70 evrov, ki smo jih 'prisluzili' s prodajo starega vozicka. Pa mogoce bo tetkica se kak cent pristavila?

Ja, tetkica gre v Pariz. 17.maja in za nekaj dni, tako da sta mami in Sarcika takrat cisto frej: tudi kaksno popoldne vec se bo naslo za sprehod in potepanja, ker bo sicer doma dolgcas.

In menda se obeta celo en dan z Inco in Lovrom na morju? waw, sladoled! Inca, bomo pogledali kateri dan v dieti pride, da bomo jedli pico- pregresno. Namesto da bi hujsala, mami razmislja, kako se bo zredila=)

Kaj vse je torej pri nas novega, kaj vse se bo dogajalo... Podrobnosti in porocila seveda sledijo sproti.
No, mogoce nebi bilo slabo, ce bi v tem urniku vsegamogocega dogajanja mami nasla prostor tudi za kaksno urico ucenja? Ali pa kar dve, mogoce celo noc, kot v starih casih. Pa tudi pozabili smo ze, kako zoombijevsko je po dveh redbullih. Bo treba uredit tudi to=)

Fotke pa... sledijo tekom tega tedna, da ne boste brezveze klikali v album, bo objavljeno sporocilo. Vzame kar precej casa, namrec: sploh ce se sele na koncu spomnis, da ze nekaj casa sedis za ekranom in bi bilo cisto spotoma lahko ze vse urejeno=)

Se beremo. Do takrat pa naj vas soncek pogreje in nasmeje!
Pozdravcke od mami in njene Sare=)

TETKICA

Tetkica, rada te imam!

Ves da je Sara nora nate=) Ona te obozuje:
tvoj smeh, tvoj glas, tvoje petje, tvoj prihod, tvoje objeme, tvoj ples, tvoje poljubcke, tvoje lase in celo tebe...

Ves da te imava radi, oprosti mi za vse!

Tvoja sestrica

OH, SPET JAZ...

danes je bil dan, poln vsega...
sonca in dezja zunaj...
znotraj pa...
le se pet minutk ga je, tega dneva
zgodilo se je marsikaj, vse prepleteno s custvi

sprasujem se, zakaj rabim vsa ta custva?

custva si glavni krivec za moje stanje:
ze cel dan se pocutim osamljeno, debelo, grdo...
razdrazljivo, razocarano, pusto...
dolgocasno, brezvoljno, nesposobno...

sama negativnost me je
bo kdaj odsla?
zdi se mi, da sem vedno taka
da imam zato tako zivljenje
da sem zato taka, kot sem...

nisem si vsec

ZELJA

Zelim si, da bi neka oseba imela internet.


Da bi ga ta oseba znala uporabljat.


Da bi ta oseba imela celo e-mail.


In da bi ta oseba cisto po nakljucju odkrila tale blog...


Potem bi bilo marsikaj lazje...


A, kot pravijo, ko enkrat zeljo poves naglas, se ne uresnici.


Damn...

SARINIH 18 MESECEV

Ja, danes je Sara dopolnila leto in pol=)

Tezka je se vedno nekih 9 kilogramov in pol, raste pa vsak dan bolj. Meri priblizno 88 centimetrov.
In danes je tak lep dezeven dan, da si privoscim napisat en dolg post za branje.

V sredo, ko so se koncali prazniki, se je koncala tudi nasa super udobno voznja z dedijevo Fiat Ideo.
Prisel je iz Tunizije, rjav kot zamorcek, malce zmatran in poln enih spominov, dozivetij in slik. Seveda ni pozabil na Saro, prinesel ji je delcek afriskega zivljenja: pravo pravcato kamelo! No, ni cisto prava, je plisasta. In poje tudi, eno izmed njihovih narodnih pesmi. Le Sari ni vsec ta pesem, ker je preglasna, tako da bomo vsaj z baterijami prisparali=)
No, in zdaj se veselo spet voziva v 'najini' petki (ne, ni BMW). Najprej sem imela sicer obcutek, da sedim samo na deki, nekaj milimetrov nad asfaltom, a je ta obcutek po drugi voznji minil.
Si bom pa zapomnila udobje, v visino nastavljive sedeze, velik prtljaznik in mehkobo sklopke.

Ko smo se s tetkico vracale iz Brnika, smo naredile krog cez Sentursko goro in Sveti Lenart. Tam je namrec doma Sarin ocka in tetkico je zanimalo, kje je to in kaksno imajo hiso.
Meni so se vso pot sibila kolena, srce sem imela nekje v hlacah in dih mi je zastal, ko smo se na enem izmed ovinkov srecali z belim Volvom. Ja, Sarin ocka se je peljal mimo in hvala temi ter tujemu avtomobilu, da nas ni spoznal. Koncno smo prisle na Lenart in nikakor mi ni sel volan, da bi se peljale cez njihovo dvorisce (ena cesta pelje cez ogromno dvorisce med stalami in ena spodaj mimo sosedove kmetije), tako si je tetkica ogledala zadevo nekaj metrov bolj dalec. Sara je v voznji uzivala kot ze dolgo ne, skoda mi je, da nismo imele s seboj fotkica, da bi posnele tisti smeh, glasno cebljanje in navdusenost. Zdi se mi, da je vedela, kam gre. Sicer je ze bila gor, kot dojencek je obiskala babico. Ampak, ali otrok cuti, kaj se dogaja? In jaz sem pomislila, toliko casa sem hodila k njim 'v vas' in samo jaz vem, kje so doma? Oni so vsi ze bili v nasi hisi, a jaz se ne morem pohvaliti, da je z moje strani sorodstva ali prijateljic ze kdo videl njihovo hiso od dalec.
Ko smo se pripeljale na domaci teren, v vasice nad Stranjami, sem se zopet lahko pomirila.

Ogledala sem si se kapelico Marije v Zupanjih njivah in se odlocila, da se enkrat sama odpeljem k njej in malo pomolim za Sarino zdravje.

Sicer pa smo praznike prezivele zelo polno. Vse je bilo v znamenju razstave v Arboretumu. Ker imamo stalno karto, je to nasa vsakdanja relacija sprehodov. Sara se je veliko gugala, vozili sva se po toboganu in nasploh uzivali. Seveda je bilo polno ljudi, a sedaj bo razstave konec in za eno leto se bo vrvez umiril...
Zelo mi je vsec njihova 'kavarnica', kjer se res v miru spije kavico, tudi ce kelnar vedno pozabi prinesti dodaten sladkor=) Super ambient za otrocke, vozicek parkiras za mizo, ce kdo zraven kadi, se skoraj ne opazi in ni nekega vrveza, kot v mestih. Je res kot v starih filmih, le kocij ni na spregled=)
Med raznorazno ponudbo na stantih sem opazila tudi gospo Kati. To je mama Jureta. In cisto jo razumem, da se je obrnila stran, ko sva se zagledali, tako sem pac rekla 'O, dober dan!' kar nekam v zrak. Pa jo vseeno razumem, tudi jaz bom jezna, ce bo mojo Saro kdaj fant pustil brez razloga, ona jokala, on pa cez eno leto zibal=)
Vceraj pa me je zacudilo, ko sva z Ines sedeli na kavi, da se je kelnar zacel pogovarjati z mano. Kar nisem navajena, da kak fant komunicira z mano. V bistvu sploh nisem navajena, da me kak fant sploh opazi. In sem se cel dan mislila na to. In le kaj je mislil povedati, ko je rekel da je Sara taka kot mami? (takih dvoumnih nikoli ne razumem)

Sicer pa zadnje dni spet luna dela svoje. In do naslednje polne lune bom ze pozabila, da Sara ob teh prilikah zivi drugace. Cisto po svoje. Ima nek urnik, kjer moram prav ciljati, da jo dam spat ob pravi uri in jo nahranim ob tocno dolocenem casu. A le kdo bi znal uganiti, kdaj je ta cas? No, zaenkrat se ji kar znam prilagoditi, upostevam njene zelje in pridno cakam, da mine.
Le to me moti, da vedno pozabim. Vedno pozabim, da ima ob polni luni epilepticne napade ob prebujanju. Pozabim, da je obcutljiva na publiko ob hranjenju. Pozabim, da je bolj zaspana. In to privede do tega, da se vedno znova navajava.

Je pa Sara spet malo napredovala. No, zame je itak vsak dan nek napredek, vedno odkrijem nekaj novega pri njej, kar me zene naprej. Sedaj je ze tako blizu samostojnemu sedenju, da vztrajno in pridno vadiva=) Na vsakem koraku se usedeva, vedno na previjalni sede preveriva, ce je Pu se tako nasmejan na steni. Na postelji se sede pogledava v ogledalo, ce sva lepi. In telovadiva skoraj samo se v sede, ker je tako zanimivo.

Kahlica naju preseneca, kako dobro nam gre. Zdaj ze razmisljam, kdaj bomo probavali brez plenice. Cez dan je prakticno suha, ponoci se kdaj uide=) Le mamico spet skrbi, kaj pa ce... Nerodno je, ker je Sara tako posebna, da ne rece 'lulat' in 'kakat' ampak to delamo ob nekih konstantnih obdobjih. Po spanju, po zajtrku, po sprehodu, pred opoldanskim spanjem, po kosilu, popoldne dvakrat, po vecerji in pred spanjem.

Kosila pa so poglavje zase. Nikakor ga ne spravimo v usta pred tretjo uro popoldan. Probala sem ze veliko variant, ampak se ne da. Ne odpre ust in pika. Ko vidi skuto, jo pohamca kot da ze tri dni ni nic dobila jesti=) In tako kosilo postaja popoldansko. Mogoce si le zeli takrat jesti kot vsi ostali? Mi namrec kosimo okoli stirih=)

To zaznamuje najine zadnje dni...
Ta vikend ob dezju pa nastane se kak post...
In nove fotografije...
Se beremo=)

papa