Opažam, da sem že kar nekaj časa z razpoloženjem na istem kot lansko aprilsko vreme. Letošnje je bilo namreč prelepo, da bi razumeli izraz.
V splošnem sem vesela, normalna, pozitivna in pač JAZ.
Sploh prejšnji teden pa sem opažala, da sem bila zelo zelo odsotna. Pri pogovorih, naslednji dan nisem imela pojma, o čem je bila debata. Nisem se nič kontrolirala, kaj počnem, kaj govorim, kakšen je moj izraz na obrazu.
Tudi odnosi se mi temu primerno zdijo drugačni, ljudi sprejemam drugače, kot bi gledala skozi tuje oči.
In to kar še traja in traja, sploh ne mine.
V glavi se mi vrti ob vsakem pogledu navzdol, vsake toliko mi zmanjka niti, kot bi bila v transu in se v hipu prebudila.
Občutek je moreč in nadležen.
Zanimivo pa je, kako ob vsem tem vedno tuhtam o eniinisti stvari. Tega pa ne pozabim. Pri tem tuhtanju mi možgani ne dajo miru. Preučim tisoč in eno situacijo, vsako vejico, piko in klicaj. Vsako dejanje, ves CD v glavi se vrti znova in znova. Meljem kot nora, analiziram in dodajam koščke v mozaik. Vsakič znova ustvarim novo sliko, nov dogodek, ga na novo podoživim in interpretiram.
Hkrati upam, da bo temu kdaj konec, da bo vse to za mano, da bodo spomini zbledeli, da bo bolečina milejša, da bo nov dan v znamenju svežega.
Upam v prihodnost, tako lepo, brez priokusa teh razmišljanj. V tako, kjer bo lepo... Kjer ne bo vzponov in padcev, kjer ne bo več solz, kjer ne bo strahu, ne dvomov, ne nezaupanja, ne prevar.
V prihodnost zame in za mojo Saro. Kjer bo vedno sijalo sonce in bo tudi dež privabil nasmeh na usta...
V splošnem sem vesela, normalna, pozitivna in pač JAZ.
Sploh prejšnji teden pa sem opažala, da sem bila zelo zelo odsotna. Pri pogovorih, naslednji dan nisem imela pojma, o čem je bila debata. Nisem se nič kontrolirala, kaj počnem, kaj govorim, kakšen je moj izraz na obrazu.
Tudi odnosi se mi temu primerno zdijo drugačni, ljudi sprejemam drugače, kot bi gledala skozi tuje oči.
In to kar še traja in traja, sploh ne mine.
V glavi se mi vrti ob vsakem pogledu navzdol, vsake toliko mi zmanjka niti, kot bi bila v transu in se v hipu prebudila.
Občutek je moreč in nadležen.
Zanimivo pa je, kako ob vsem tem vedno tuhtam o eniinisti stvari. Tega pa ne pozabim. Pri tem tuhtanju mi možgani ne dajo miru. Preučim tisoč in eno situacijo, vsako vejico, piko in klicaj. Vsako dejanje, ves CD v glavi se vrti znova in znova. Meljem kot nora, analiziram in dodajam koščke v mozaik. Vsakič znova ustvarim novo sliko, nov dogodek, ga na novo podoživim in interpretiram.
Hkrati upam, da bo temu kdaj konec, da bo vse to za mano, da bodo spomini zbledeli, da bo bolečina milejša, da bo nov dan v znamenju svežega.
Upam v prihodnost, tako lepo, brez priokusa teh razmišljanj. V tako, kjer bo lepo... Kjer ne bo vzponov in padcev, kjer ne bo več solz, kjer ne bo strahu, ne dvomov, ne nezaupanja, ne prevar.
V prihodnost zame in za mojo Saro. Kjer bo vedno sijalo sonce in bo tudi dež privabil nasmeh na usta...
No comments:
Post a Comment