NEVIHTA STOLETJA

Sara je spala. Jaz sem vse pospravila in na verandi čakala Ireno, da pride na obisk.

Vreme se je pripravljalo na malce dežja. Kmalu je neprestano grmelo.

Opazovala sem oblake, kako so bili črni, jezni, hrupni in zamorjeni.

Sara se je začela jokati, zato sem jo vzela k sebi. Pa bova skupaj počakali Ireno na verandi.

Sari sem kazala velik gromozanski oblak, ki se je bližal s sunkovito hitrostjo. Prihajal je iz zahoda, in pošalila sem se, da je kot v filmih, ko gre oblak direktno proti tebi, kot da te hoče pomečkati.

Od sunkovitega vetra sva se s Saro raje umaknili noter. Hitro sem jo nesla na kavč, da sem zaprla vsa okna. In po cunje na balkon! Seveda je že padalo, pa kaj padalo, besnelo. Pobrala sem eno stojalo cunj, ga na silo odnesla čez tista ozka vrata. V trenutku sem bila mokra do kože, še do kosti.

No, pa ko sem ravno mokra, bom pobrala še Sarino hišico, suhe cunje (so bile že mokre in polne listja in trave, kar je pač nanosil veter) in rože.

V tistem je začelo tako zelo nositi vse, da sem odhitela na verando. Pospravila sem le še blazine iz garniture. Vrata sem komaj zaprla, saj je imel veter skoraj večjo moč in voljo, da bi jih obdržal odprte.

Samo še skozi šipo sem gledala, kako Sarin čolniček hiti čez ograjo. In trenutek zatem je bil rumeni pokrov peskovnika sredi ceste. Potem ga nisem več videla, ko je dohitel tretjo hišo od nas...

Sarine igračke (iz peskovnika zunaj in čolnička na verandi) so ležale vsepovsod. Nekaj jih je še sedaj raztresenih po sosedovih vrtovih.

Kmalu sem v hiši zaslišala kapljanje vode. Vedno glasneje. Spodaj sem ugotovila, da bo veža kmalu ena sama mini poplava. Na verandi se je nabralo toliko vode, da je tekla noter med osnovno betonsko plato in tlaki, ki jih na verandi ni, so pa notri. Potem je na robu stopnišča to kapljalo v vežo.

Kmalu je premočila še stena, kjer še zdaj ponosno zeva velik, ogromen moker flek! Zamakalo je tudi ob oknu in pod vhodnimi vrati.

Bilo je nekaj razbesnelih minut. Potem pa tišina. Kmalu še sonce.

Saro sem komaj pomirila. Nato sva šli ven. Rekla sem si, da je treba ta nered po ulici malo pospraviti, saj je vse ležalo povsod.

Sosed mi je rekel, da nimamo več dimnika.

Res je. Cel vrhnji del ga je odneslo. Na srečo imamo salonitke še na strehi, ostalim petim hišam s salonitkami v ulici je odkrilo strehe.

Tam so moški takoj splezali reševat in krpat strehe, ženske smo obujale spomine (beri: se zgražale) in pospravljale naokoli...

Kmalu je prišla tudi Irena, ki je bila vmes preusmerjena na drugo cesto, saj se nekaj minut do naše vasi sploh ni dalo priti (podrta drevesa, prometna nesreča).

V Kamniku je odkrilo kar nekaj streh, med drugim na dveh osnovnih šolah, Marije Vere na Duplici in Frana Albrehta v centru. Če ste se danes kaj vozili tod okoli, ste verjetno videli nemalo dreves s koreninami vred, kak drog ulične razsvetljave in veliko ceglov, raztreščenih naokoli.

Pri nas dveh faz elektrike še vedno ni. V kleti in spodaj pri stari mami delno gorijo luči, medtem ko tu zgoraj delata le dve vtičnici. Skrinja že pušča vodo, sneg se topi, sladoled bo zanič. Upam, da do jutra bo, da bom Sari pogrela mleko za čokolino.

In Sara? Bala se je le vsega ropota ob samem besnenju neurja. No, takrat je čutila tudi mojo paniko. Nisem vedela, naj spodaj le položim brisače in pustim vse zaenkrat, ali naj še brišem in rešujem stene, ki so že tako preveč vlažne?

Na koncu sem slednje zavrgla, saj je bilo važneje, da sem s Saro, hiša in voda bosta že počakali. Sara je pogumna punca, saj se ji je na koncu vse skupaj zdelo še zabavno. Sploh, ko sem jo crkljala:) Tudi zaspala je v popolni temi, brez tople večerje, brez tople vode. Včasih se rutina razbije in ona dobro ve, kako odreagirati v takih situacijah. Zna se prilagajati razmeram in kljub vsemu ostati dobrovoljček:)

Res hvala Ireni, da je pazila na Saro, ko sem odnašala vodo iz verande in da je ni zadela kap, ko je videla kako sem vse samo nametala po hiši. Bil je kaos. A kar razburljivo in zanimivo, danes sem se marsikaj naučila. Sploh to, kako reagirati pravilno, če sem ob takih situacijah doma čisto sama s Saro: Najprej Sara, potem svet.

Le še štrom čakam:) In rabim domačega mojstra, ki bo splezal na streho in zaflikal raufnk:)

Predvidevam, da bom oboje zelo kmalu našla.

Mirno noč vam želim, pa lep teden!

RES HUDA

TALE URA.

:KLIK:

Nora mi je bila že ko sem jo prvič videla. Decembra.

Zdaj sem šla v virtualno izložbo pokukat, če jo še imajo. To bo na drugem mestu na letošnji wishlisti za Bday:)

In ker bom letos prikorakala na pol poti do Abrahama, bom povabila kar nekaj ljudi na kavo. Pa ne zaradi kave. Mogoče bo celo torta. Pa ne zaradi torte. Letos bom tudi jaz takšna, da bom pričakovala...

Darileee:)

Wishlisto seveda sproti pozabljam. Še ne vem, kaj bo na prvem mestu. Verjetno tista stvar, ki bi jo rada imela za Saro... Hmmm, vedno je ona prva:)

Waw, današnji dan je usmerjen totalno materialistično.

Sara nadomešča spanje iz vrtca, jaz pa malo kukam po netu, če je kje kako fino fajn stanovanje za naju:) Saj sanjam lahko, ne?

papa

VZGOJA. SPLOH NI TEŽKO?

Ob Sari si marsikdaj rečem, da vzgoja drugačnega otroka ni težka.

Sara je najbolj priden otrok na svetu.

Je potrpežljiva, saj bo vedno počakala, da si bo človek vzel čas zanjo in se ne bo pritoževala, če bo zadnja na vrsti.

Je prijazna. Čeprav se zna kdaj ob pogledu na osebo močno razburiti in še močneje jokati, zna biti do vseh prijazna. Dobrovoljna. Zna se nasmehniti iz srca.

Je skromna. Igra se z vsem, kar ji daš. Če pozabiš na igračo ali knjigo, bo našla rob tvojih hlač. Ali pa daljinca. Ali mobitel. Ključe. Rjuho. Vzglavnik. Karkoli, ona vse spremeni v nadvse zanimivo stvar in z vsem se zamoti kot z najboljšo igračo na svetu. No, le da ni daljinec ali mobitel crknjen ali otroški, to je pa ne zanima. Mora biti pravi!

Sara me uboga. Razume, ko ji rečem ne. Če je moj ukaz utemeljen, potem obvelja moja. Če ima razlog, obvelja njena. Potem vem, da jo nekaj boli ali muči. A nikoli ne izvem točno, kaj bi to bilo, saj mi ne zna povedati, niti pokazati.

Nekoč je prišla iz vrtca... kot vsak dan.

Nakar opazim na hrbtu ugriz. Močan. Zgornje plasti kože ni bilo. Skoraj nisem mogla verjeti. Sredi hrbta! (nebi se čudila, če bi Sara zmogla sedeti ali stati, da bi bil lažji dostop do njenega hrbta.)

Naslednji dan sem v vrtcu povprašala. Nisem dobila točnega odgovora, le domnevo, ki smo jo z vzgojiteljico že prejšnji dan analizirale. O dogodku, ko so bili otroci na kupu in so se prešerno smejali, krohotali. Dokler ni v sekundi Sara iz smeha preklopila na grozen jok in za njo še ostali malčki.

Ta dan, ko sem prišla ponjo v vrtec, me je vzgojiteljica pričakala z besedami: 'Sara verjetno nebo hotela nikoli več v vrtec!'

Razložila mi je, kako fino sta se igrali... Da ju je pomočnica slikala... In da je ravno v trenutku slikanja prišlo do ponovnega ugriza.

Če bi mi pokazala fotografijo brez spremnega stavka, bi rekla, kako sta luštni skupaj in da res uživajo v vrtcu.

Sara še vedno hodi v vrtec. Še vedno gre rada. Punčki ni nič zamerila, saj se mala ranica na hrbtu hitro celi.

Tudi meni ni hudega, saj mora vse doživeti in preživeti. Tudi to. Dokler je tako nedolžno.

Sem pa zato toliko bolj v dilemi, kako Saro naučiti obrambe.

Ne obrambe v smislu, naj udari nazaj. Tega nisem nikoli tolerirala. In tudi če bi, Sara tega ne zmore.

In tudi ne mislim obrambe v smislu, naj se skrega. Saj tudi tega ne zmore, in ni lepo.

Rada bi jo naučila obrambe, da pokaže, da ji to ni všeč in da ne mara, da se z njo dela na določen način. Rada bi jo naučila, da bi znala otrokom pokazati, da tudi ona čuti in da tudi njo kaj boli. In da ima tudi ona kaj rajši, da česa pač enostavno ne mara. Prav tako pa bi jo rada naučila, da tudi odraslim to pokaže.

Sara nelagodja, bolečine in utrujenosti ne zna pokazati drugače kot z jokom.

Njeni vrstniki se že znajo pritožiti, pojamrati, če jih kaj boli ali pa se skregati, če so jezni. Ona lahko le joka.

Jaz že razločim večino vrst njenih jokcev, drugim je vse enako.

Zna pa Sara pokazati tudi navdušenje in veselje. Kako močno brca z nogami, ko gre k njej ljubljena oseba! In kako se nasmeji s široko odprtimi usti, ko je pred njo zanimiva knjiga. In kako skuša kar poleteti, ko zagleda svojo škatlo z legicami!

Jaz pa ne znam tega združiti. Ne znam je naučiti izražanja njene volje. Ne znam je naučiti komuniciranja z drugimi, ki je ne razumejo tako, kot jo razumem jaz.

Že sedaj nisem vedno ob njej, da bi jo branila in drugim razlagala, da ji kaj ne paše, zakaj joka, kaj ima rada in česa se boji. Tudi v prihodnje ne bom toliko z njo.

Verjetno bova vsako leto manj skupaj. In vsako leto bo več ljudi okoli nje, ki bodo igrali pomembno vlogo v njenem življenju, ki bodo oblikovali njen svet. Z njimi bo morala komunicirati sama. Jaz jo moram tega naučiti.

Nimam pojma, kako. Tako težko je.

PREBRALA BI MI DUŠO

Nisem vam še povedala, da mi je nekdo pred mesecem dni šlogal.

Ja, čisto zares, iz kart.

Odkar je bila moja sestra alias tetkica pred davnimi leti pri vedeževalki, me to ni niti najmanj zanimalo.

No, malo vraževerna pa sem bila vedno.

Potiho sem verjela starim mamam o vseh vražah glede otrok... Naprimer, da če v nosečnosti ne pojem tiste čokolade, ki tako zelo diši, potem otrok dobi piko. Kakšno piko, nihče ne ve. A čokolado sem vseeno pojedla. In ne samo ene:)

Ko je Sara kot dojenček spala, sem jo gledala, če ima rokice ob glavi. To naj bi namreč pomenilo, da bo zdrava. Pa takrat nisem imela pojma, da bo karkoli narobe. Res pa je, da je redko spala z rokicami v višini glave...

Vedno sem bila prva v vrsti za razne vražje zadeve...

Horoskopa pa že nekaj let ne berem več. Mislim, da sem ga v srednji šoli zadnjič prebrala.

Verjamem, da je človek samosvoj. Seveda se nekateri zgledujejo po drugih, drugi jih dobesedno oponašajo, no nekaj pa nas je le še ostalo, ki smo prvovrstni, čisto svoji in živimo po svoje: včasih se pošalim, da smo taki čudaki:)

Torej, moja vraževernost nima nekih meja: nisem obsedenka, se pa včasih res oklenem dejstev o šestem čutu, o magiji ali pa le o 'tistem, kar pravijo' zgolj zato, da si stvar lažje razložim in grem lahko naprej.

Khhmmm, odkar pa poznam Ireno, mi misel na vedeževalko malo večkrat zapolni glavo.

Ko je prvič prišla k meni, sta bili s sestro (btw dvojčičo, pa si nista res čisto nič podobni! Pomoje tudi stari nista enako:)) namenjeni k vedeževalki.

Od takrat sem verjetno vsaj desetkrat pomislila, da bi šla tudi jaz popast firbca.

Kaj bi me zanimalo?

Povedala ji nebi nič. Ne da sem mama, ne, kaj vse se mi je že zgodilo v življenju. Rada bi sprobala, če bi gospa vsevedna sama uganila. To je tisto, kar me najbolj privlači. Če bi ugotovila... Hmmm...

No, pa se je kar na lepem odprla priložnost. Ne pri pravi vedeževalki, ampak pri kolegici, ki je vešča vedeževanja iz kart.

Pa dajmo probat, sem si rekla. Izgubit nimam kaj, kajne?

Nisem želela neke konkretne napovedi... Pa sem dobila splošno. Šok.

No, nebi rekla, da je čisto falila. Res močno upam, da ni zadela!

Ženska me ne pozna. Skupaj sva preživeli dvakrat po en teden življenja in to je to.

Kaj mi je povedala? Ah ne, ne bom vam vsega povedala. Le tisto, kar me je takrat dva dni morilo in česar se sedaj spomnim... Ker mi še vedno ne da miru.

V bližnji prihodnosti naj bi spoznala moškega, visokega in črnega (le kako to lahko vidi v kartah, kjer so vsi moški visoki in črni?), s katerim naj bi imela celo otroka. In to kmalu.

Dejstvo je še, da ta zveza ne bo trdna, ampak polna prepirov in nesoglasij.

Zakaj se torej obremenjujem s tem?

Enostavno zato, ker res rada pogledam za črnolasci. Ali so visoki ali ne, me ne zanima, saj so mi všeč tudi manjši (da je le večji od mene:)). A ne, zaljubiti na hitro se nočem. In otroka tudi še nočem. Ne brez trdne zveze, ne brez zaupanja, ne brez zagotovila, da sem za nekoga edina in kraljica.

Tako se zdaj vsakič, ko se peljem v vrtec mimo Gorjupa v vasi in nekaj kilometrov zatem še mimo Carja, spomnim tega. Ta dva moška sta mi edino všeč. Na videz, seveda, ker ju sicer ne poznam. Oba črna. Eden celo visok.

Vem, da sem sedaj pametnejša. Zrelejša. Odrasla.

Strah ostaja. Strah, da se bom zmožna spet brezglavo zaljubiti in da bo na plano prišla moja naivnost. Strah, da bom ponovila napako. Strah me je, da se bom zaljubila in spet rabila tri leta, da bom prebolela. Ja, čez slab mesec dni bo minilo tri leta, odkar sem sama. Odkar se nisem držala za roke. Odkar se nisem objela. Odkar si želim dobrega, najboljšega očeta za mojo Saro.

Prejšnji teden sem dvakrat obiskala strica v bolnišnici. Ne morem verjeti, obakrat sem srečala žensko z juga našega Balkana, ki mi je želela prebrati dušo.

Kar šla je za mano in mi govorila, da imam razburkano in ranjeno dušo in naj ji dovolim, da me 'prosvetli'.

Japajade! Dovolj imam pogledov v prihodnost. Že enkrat samkrat me je gola radovednost pripeljala do strahu. Včasih se mi zazdi, da se bojim življenja, da me je strah ponovnih napak.

Nihče ne bo gledal moje duše.

Lep dan!

TRISTAN

DOBRODOŠEL!

Tudi Pu in Piglet sta bila nekoč tako majhna:)

Rada te bom spremljala, kako rasteš.

Rada te bom naučila kakšne vragolije.

Rada te bom spremljala na sprehodih - Sara pa bo to počela še rajši!

PONOSNA ALI NE?

Hmmm, toliko vsega se podi po moji buči - kot vedno.

Ne bom napisala za vsako temo svojega posta. V mojem življenju se vse prepleta v neskončnost in naj bo tako tudi na mojem blogu:)

Ponosna sem na Saro. Sedaj sva čisto zares brez pleničke. Kjerkoli, kadarkoli. Čeprav je 'suha' že več kot eno leto, sem rabila precej časa, da sem ji zaupala spodnje hlačke tudi za situacije, ko sva dlje zdoma in kjer celo ni možnosti iti na wc.

Ponosna sem nanjo, ker ni punca na ukaz. Pokonci sedi v naročju, kadar jo kaj zanima, če ji je dolgčas, se bo sesedla in ji je vseeno, kako jo ogledujejo ljudje naokoli.

Ponosna sem nanjo, ker izraža svoja čustva in ne/ugodje. Recimo, če ji ni všeč zvok akumulatorskega Jeepa na rojstnodnevni zabavi, potem bo jokala. Pa kaj, če so vsi otroci nori nanj. In če je všeč tudi mamici. Ona pač ni punca po tem okusu, bala se bo zvoka, pa pika. Prav je tako. S tem pokaže, da je samosvoja, da čuti in ima pravico, da se krega.

Ponosna sem nanjo, ker je danes pri logopedinji še posebej lepo sledila terapiji. Funkcionalno učenje, se mi zdi, ji gre res odlično. Na koncu, ko je bila že čisto zmatrana, je sama prijela še nekaj obročkov in jih z minimalno pomočjo pravilno postavila na svoje mesto - na kratek, ozek lesen količek.


Sama nase pa nisem ponosna. Nekaj časa že opažam, da sem se zaprla vase. Že prej nisem zaupala ljudem. Že večkrat sem napisala, da nikomur ne zaupam niti toliko, da bi me vsaj en človek na širnem svetu poznal takšno, kot sem. Z vsemi mojimi čustvi in sanjami vred.
Sedaj opažam, da niti v oči več ne gledam. Že lep čas nazaj sem ugotovila, da veliko gledam v usta, da se res osredotočim na pogovor in da res vse razločno slišim. No, od tega časa sem se odvadila ljudi gledati v oči.
In prav vsakič, ko premlevam minulo snidenje, naj bo to le pozdrav na cesti ali pa daljši obisk, me grize tako slab občutek. Saj niti v oči nisem pogledala! To mi je tako brezosebno. Včasih bi še rekla, hinavsko. Celo, kot da nekaj prikrivam, kot da človeka ne maram.
Grozno!

Sama sebi očitam, zakaj sem takšna.
Pa saj sama točno vem, zakaj. Ker se enostavno ne znam vklopiti v družbo. Sama sebe tako podcenjujem, da si na koncu verjamem, da nisem vredna družbe.
Tako naprimer, sem 1.maja odšla iz prijetnega okolja med prijetnimi ljudmi, ker sem si naredila klik v glavi, ki mi je rekel: 'Oni so poparčkani, imajo pošlihtano, ti pa si sama z otrokom. Izgini!' In sem šla.
In tako v Elerjih, med sorodniki, v vrtcu, med prijateljicami, med sosedi... Se zalotim, ko se niti ne upam spregovoriti, kadar je debata o družinskem življenju... Ali o otrokih... V glavi imam nek glas, ki že prevlada in ima nadmoč. Glas, ki me podcenjuje, ki mi vedno pravi, ti si sama, ne spadaš med družine. In včasih mi celo reče, Sara je invalid, ne spada med normalne otroke.

Sovražim ta glas!!!

Tako zelo se je že zažrl vame, da mu verjamem. Zaradi tega se bojim ljudi. Bojim se, da mi bodo nekoč vsi povedali, da res ne spadam zraven. Da nisem vredna. Da imam tisto veliko črno piko na čelu, ki govori, da sem čudna. In najbolj se bojim, da bom vedno stala na tej točki. Da se ne bo nikoli nič spremenilo. Da se življenje nikoli ne bo obrnilo meni v prid. Da ne bom mogla nikoli reči, to se mi je pa usralo. Ali, da mi je padla sekira v med.

Včeraj sva bili s Saro na rojstnodnevni zabavi. Bilo je super. Mali K. se je zdelo imenitno, da je lahko Saro držala za roke. Drugi otroci se večinoma ne pustijo več držati za roke. Sara pusti. In obe sva bili ponosni. Jaz še toliko bolj, saj je K. zgledala blažena ob Sari. Videlo se je, kako vesela je bila, ko jo je Sara kukala izpod čela in kako je dvignila pogled vsakič, ko ji je K. podarila poljubček. Punci sta le nekaj mesecev narazen, torej je K. veliko zrelejša od Sare. A vseeno stara šele 3 leta, pa je čisto sama našla način, kako Saro vključiti v svoj svet: prijela jo je za roko:)

Ko sem prišla domov, je bila v meni luknja, ker niti ne vem, če sem svojo prijateljico U. gledala v oči. Otroke vem, da sem gledala le v oči, saj ne vem, kako so bili oblečeni. Za odrasle pa nikoli ne vem. Niti govorim ne več toliko. Bojim se, da se že tako vsi ustrašijo, kako bo s Saro in ali je prav, da prideva zraven. Potem si verjetno še kdo misli, da mi bo neprijetno kot edini samski mamici med očkoti. Sedaj mi je res zoprno, ker nekaterih očkov baje ne smem videti(?).


Čudno in smešno se mi zdi le to, da ob vseh teh občutkih, ki me preplavljajo, še vedno občutim srečo. Tisto srečo, ko sva s Saro skupaj. Srečo, da jo imam ob sebi, da živiva zanimivo življenje in srečo, da se znava zares dobro otepati vseh skrbi.


Lep dan!

Petra in Sara