PONOSNA ALI NE?

Hmmm, toliko vsega se podi po moji buči - kot vedno.

Ne bom napisala za vsako temo svojega posta. V mojem življenju se vse prepleta v neskončnost in naj bo tako tudi na mojem blogu:)

Ponosna sem na Saro. Sedaj sva čisto zares brez pleničke. Kjerkoli, kadarkoli. Čeprav je 'suha' že več kot eno leto, sem rabila precej časa, da sem ji zaupala spodnje hlačke tudi za situacije, ko sva dlje zdoma in kjer celo ni možnosti iti na wc.

Ponosna sem nanjo, ker ni punca na ukaz. Pokonci sedi v naročju, kadar jo kaj zanima, če ji je dolgčas, se bo sesedla in ji je vseeno, kako jo ogledujejo ljudje naokoli.

Ponosna sem nanjo, ker izraža svoja čustva in ne/ugodje. Recimo, če ji ni všeč zvok akumulatorskega Jeepa na rojstnodnevni zabavi, potem bo jokala. Pa kaj, če so vsi otroci nori nanj. In če je všeč tudi mamici. Ona pač ni punca po tem okusu, bala se bo zvoka, pa pika. Prav je tako. S tem pokaže, da je samosvoja, da čuti in ima pravico, da se krega.

Ponosna sem nanjo, ker je danes pri logopedinji še posebej lepo sledila terapiji. Funkcionalno učenje, se mi zdi, ji gre res odlično. Na koncu, ko je bila že čisto zmatrana, je sama prijela še nekaj obročkov in jih z minimalno pomočjo pravilno postavila na svoje mesto - na kratek, ozek lesen količek.


Sama nase pa nisem ponosna. Nekaj časa že opažam, da sem se zaprla vase. Že prej nisem zaupala ljudem. Že večkrat sem napisala, da nikomur ne zaupam niti toliko, da bi me vsaj en človek na širnem svetu poznal takšno, kot sem. Z vsemi mojimi čustvi in sanjami vred.
Sedaj opažam, da niti v oči več ne gledam. Že lep čas nazaj sem ugotovila, da veliko gledam v usta, da se res osredotočim na pogovor in da res vse razločno slišim. No, od tega časa sem se odvadila ljudi gledati v oči.
In prav vsakič, ko premlevam minulo snidenje, naj bo to le pozdrav na cesti ali pa daljši obisk, me grize tako slab občutek. Saj niti v oči nisem pogledala! To mi je tako brezosebno. Včasih bi še rekla, hinavsko. Celo, kot da nekaj prikrivam, kot da človeka ne maram.
Grozno!

Sama sebi očitam, zakaj sem takšna.
Pa saj sama točno vem, zakaj. Ker se enostavno ne znam vklopiti v družbo. Sama sebe tako podcenjujem, da si na koncu verjamem, da nisem vredna družbe.
Tako naprimer, sem 1.maja odšla iz prijetnega okolja med prijetnimi ljudmi, ker sem si naredila klik v glavi, ki mi je rekel: 'Oni so poparčkani, imajo pošlihtano, ti pa si sama z otrokom. Izgini!' In sem šla.
In tako v Elerjih, med sorodniki, v vrtcu, med prijateljicami, med sosedi... Se zalotim, ko se niti ne upam spregovoriti, kadar je debata o družinskem življenju... Ali o otrokih... V glavi imam nek glas, ki že prevlada in ima nadmoč. Glas, ki me podcenjuje, ki mi vedno pravi, ti si sama, ne spadaš med družine. In včasih mi celo reče, Sara je invalid, ne spada med normalne otroke.

Sovražim ta glas!!!

Tako zelo se je že zažrl vame, da mu verjamem. Zaradi tega se bojim ljudi. Bojim se, da mi bodo nekoč vsi povedali, da res ne spadam zraven. Da nisem vredna. Da imam tisto veliko črno piko na čelu, ki govori, da sem čudna. In najbolj se bojim, da bom vedno stala na tej točki. Da se ne bo nikoli nič spremenilo. Da se življenje nikoli ne bo obrnilo meni v prid. Da ne bom mogla nikoli reči, to se mi je pa usralo. Ali, da mi je padla sekira v med.

Včeraj sva bili s Saro na rojstnodnevni zabavi. Bilo je super. Mali K. se je zdelo imenitno, da je lahko Saro držala za roke. Drugi otroci se večinoma ne pustijo več držati za roke. Sara pusti. In obe sva bili ponosni. Jaz še toliko bolj, saj je K. zgledala blažena ob Sari. Videlo se je, kako vesela je bila, ko jo je Sara kukala izpod čela in kako je dvignila pogled vsakič, ko ji je K. podarila poljubček. Punci sta le nekaj mesecev narazen, torej je K. veliko zrelejša od Sare. A vseeno stara šele 3 leta, pa je čisto sama našla način, kako Saro vključiti v svoj svet: prijela jo je za roko:)

Ko sem prišla domov, je bila v meni luknja, ker niti ne vem, če sem svojo prijateljico U. gledala v oči. Otroke vem, da sem gledala le v oči, saj ne vem, kako so bili oblečeni. Za odrasle pa nikoli ne vem. Niti govorim ne več toliko. Bojim se, da se že tako vsi ustrašijo, kako bo s Saro in ali je prav, da prideva zraven. Potem si verjetno še kdo misli, da mi bo neprijetno kot edini samski mamici med očkoti. Sedaj mi je res zoprno, ker nekaterih očkov baje ne smem videti(?).


Čudno in smešno se mi zdi le to, da ob vseh teh občutkih, ki me preplavljajo, še vedno občutim srečo. Tisto srečo, ko sva s Saro skupaj. Srečo, da jo imam ob sebi, da živiva zanimivo življenje in srečo, da se znava zares dobro otepati vseh skrbi.


Lep dan!

Petra in Sara