BRUHICA

...seveda spet med vikendom.

Sobotno bruhanje, ničesar pojesti, ničesar spiti, a veliko bruhati naju je peljalo v dežurno ambulanto.
Seveda ima zdravnik tudi hčerko, ki bruha. In to ni nič takega. In Sara je tam prav hinavsko popila tri požirke vode. Ok, greva domov z (njihovo) obljubo, da bo bolje. Čeprav sem vedela, da Sari ne bom mogla vsiliti toliko tekočine do večera.
Do treh ponoči bruhanje... Nakar obe omagava in spiva do jutra. Hmmm, zdravnik je rekel, da je po pol dneva mimo. Ok, bova pa zajtrk... Zbruhali! In pijeva... Po požirkih, čisto malo... Kar je preveč, gre ven. Mine nedelja, Sara vsa pasivna, rada bi spala, ležala, noče sedeti...

Ponedeljek, zajtrk, izbruhan na laminatu. Spet le pije. Moj zajtrk tudi izbruhan. Gremo k zdravniku!

Ko naju sestra končno naroči, se odpeljeva napol v spancu (Sara), napol v strahu (jaz), kaj če bom bruhala?
Napotnica. Infekcijska.

Na srečo naju je peljala tetkica. Moji krči so bili vedno hujši, a sem uvidela, da ko je bolan otrok in že tako porabiš edino razpoložljivo pomoč, zatreš sebe. Veš, da je viroza, da si dovolj obilna in da ti ne boš dehidrirala tako zlahka, kot ta že tako suhcan pamž. Pa sem zdržala in bila v redu.

Večer in polovico noči na dnevnem oddelku (ponoči je bil pač oddelek zaprt in sva tam ležali sami samcati!), kjer je, verjeli ali ne, zmanjkalo tudi mene.
Me je kar malo sram, a sestra me je predramila... In prišla nazaj čez dve minuti, jaz pa sem tačas trdno nazaj zaspala! Mislim, kot da nebi spala že nekaj let. Tudi počutim se tako. Čeprav spim.

Sredi noči je po naju prišla tetkica. Ljubljana je bila ob polnoči videti identično kot bi bila ura devet zvečer. No, pomoje, ker že dolgo nisem bila ob mraku v Ljubljani.

Sara je že bolje. Danes je že jedla, tudi pije. A še vedno mi ni jasno, kako naj spravim vanjo liter tekočine? 3 ure podnevi spi, 10 ur ponoči. Ostane 11 ur. Za 60ml v brizgi, kar gre najhitreje, porabiva cca. 5-10 minut. Torej za en liter cca.150 minut. Teorija in praksa, no go!

Mene še dajejo krči. In odvajam nenavadno. A sem po dveh dneh le nekaj spravila vase. In to je odličen začetek mojega hujšanja, saj se je precej raztegnjeni želodček med temi krči sigurno malo skrčil. In jaz sem izgubila apetit in željo po velikih porcijah. Sem kar vesela. In upam, da bo hitro mimo vse to...


Danes sva napol naredili vabila za Sarino žurko. Tako rada jo gledam, kako bi ona vse to rada sama prilepila... In po možnosti še kaj strgala in zmečkala:) Nekaj bo zmečkanih, a se vsaj vidi, da se je tudi sama trudila!

Sem pa ugotovila, da bomo vseeno praznovali tri dni. Dva dni za kolegice in njihove malčke ter en dan za sorodnike... Kolikor jih pač bo, ker posebej vabila jih ne bom.
Vabila bodo kjut. Čisto nič punčkasta, a so zelo všečna. Čisto navadna, a hkrati posebna. Že zato, ker so vsako leto handmade. To imam najraje, da lahko nekaj ustvarjam, z razlogom, po možnosti za druge.

Le še verz najdem, si ga izmislim... In pošljem.
Všeč mi je, da je tak teden. Da sva v dežju lahko doma. Da skočiva le v knjižnico, lekarno in na pošto. Da se crkljava, zabušavava in da čas mine v času, ko si izmišljujeva, kaj se bova šli.
Ravno prav je. Prav za srečo. Prav za zadovoljstvo. Prav za naju.


Lep in zdrav teden!



p.s.: ležeči tekst ni v kontekstu... Leži le po moji volji in ne po slovnični:)

OČALA IN SREČA

Kaj imajo očala skupnega s srečo?

Verjetno nič. Vsaj ne kaj gromozansko velikega in pomembnega ne.

No, jaz pa sem našla malenkost, ki ju druži:)

Očala nosim, odkar sem bila na prvem zdravniškem pregledu za vozniški izpit.

Saj mi ni treba omeniti, da sem bila na pregledu pri 18.letih, izpit pa sem začela delati tik pred 20ko?

In tista očala imam še vedno. Le nekaj delcev že manjka.

Pa so še vedno moja edina, edina, ki so samo moja.

Tetkica se je v nasprotju z menoj (ki sem že od četrtega razreda stalno hodila okoli okulistov... pa sem uspešno znala na pamet vse črke na steni... dokler niso izumili tistih krogcev s pikico!) trudila, da bi imela očala... In zobni aparat (pa ima tudi zobe ona kot iz pravljice, jaz pa ne!)...

Zdaj ima očala. In jih redno menja, kot se menjajo trendi.

Jaz pa sem vmes nosila njena stara očala. Dioptrija se nama ne menja tako zelo. Njena mi celo bolj paše, kot moja, ki mi povzroča glavobole.

No, pa sem že pred časom izgubila njena stara očala. Itak so bila neuporabna, tako odrajsana, da si komaj kaj videl skozi.

Zdaj je nekje našla še starejša, svoja prva očala. Izgledajo kot tista od Harryja Potterja:)

Ampak dioptrija je ista, kot sem jo imela jaz prvič. In mi super paše gledati čeznje. Da ne bo pomote, le doma, skrbno skrita pokukam skozi!

Torej, moja edina, edino moja očala počivajo v avtu. Ne nataknem jih nikoli, ker so odpadle tiste prozorne 'blazinice', ki se prislonijo na nos. In tako žulji brez njih.

In ker ima tetkica dovolj moje slepote, ko se kam odpravimo (oprostite, če sem vas na cesti mirno prezrla, enostavno vas nisem videla!), mi je zabičala, naj njeno rojstnodnevno darilo usmerim v nakup očal.

In tako sem danes odpeketala po opravkih, vmes tudi do optike, naročit nova, lepa lepa, prečudovita očala:)

Prav važna bom, ko jih bom nosila. Končno nekaj modernega na meni!

In pomoje mi prav pašejo. No, vsekakor mi pašejo bolj kot vsa stara očala, ki jih uspem nabrati doma.

Zanje bom odštela zajeten kupček denarja, sestavljen iz treh rojstnodnevnih daril. (Ja, tetkica, od vseh treh si bom kupila samo eno darilo!)

In tu se skriva povezava med očali in srečo. Kar smejim se, sama sebi, ker sem jih končno našla... In jih bom celo imela, samo zase!

CVETKE

Oh, ful bi pisala, še pa še...
Pa bi morala vsako temo dat v svoj post, ker se podijo po moji glavi, pa nimajo prav nič skupnega:)

Prišlo mi je na misel, zakaj se ne spravim že napisat tistih nekaj člankov. V njih se namreč skriva možnost, da bom nekoč podpisala pogodbo za honorarno delo.
Tukaj mi je tako lahko pisat, ko pa pomislim, da bi strnila nekaj vrstic, ki bi jih potem brala črno na belem, me zmrazi...

Včeraj sem zgodaj dopoldne (in ne zjutraj) v 'tistem' nakupovalnem centru pomislila, zakaj si zjutraj ne vzamem časa, da bi se naličila. Moj pogled se je ustavljal na ženskah, ki so mi bile tako lepe. Zrihtane, spedenane u nulo... Puder, maskara, lip gloss, senčilo... Ah, taka je tudi moja sestra, to jo naredi luštno. Jaz pa nisem človek za ličila... Zakaj?

K prejšnji cvetki spada še ena moja napaka v miselnosti. Ko pogledam drugo žensko, v prvem kliku avtomatsko sprejmem dejstvo: ona je lepa, jaz ne. Pa ne da bi bila ona cela Drew Barymoore, sploh ne! In ne da bi bila jaz kot čarovnica z bradavico na bradi in nosu. Enostavno prirojena in privzgojena misel, da je moj obraz čisto drugačen...

Potem pa se sprašujem, zakaj se sama sebi ne zdim lepa... Ker nisem taka kot one. Nisem napudrana, moje oči niso obrobljene in ustnice se ne šajnajo. Nisem v škorenjčkih, tisti lepi zeleni tuniki, nimam rjavih dolgih las, ki bi se po možnosti še malo kodrale... Joj, moj ideal lepega je vse, kar jaz nisem.
Jaz pa se dobro počutim le v kavbojkah na zvonec (lani sem si kupila dvoje moderne, spodaj ozke, pa jih ne morem nosit!), športnih hlačah, jopicah s kapuco, žametni jakni... Da o frizuri ne govorim, ker sva še vedno skregani:) Po obdobju kratkih las je že čas, da spet postanem dolgolaska, a je pot do tja dolga...

Torej, zakaj nekaterim lepota toliko pomeni? In ne v smislu, da je le najlepše sploh dobro, pač pa v smislu, da nenehno iščem v vsaki stvari lepo. In povsod tudi najdem (verjemite mi, da res!) precej lepega, le v meni ne. Ob tem me je groza. Predvsem zato, ker iz tega mojega vzorca mislim, da drugi gledajo isto in da nihče v meni ne vidi prav nič lepega.


Danes bi morala sedeti na polikliniki in čakati na milost travmatologa, če me sprejme... Ker se je stanje precej poslabšalo. Začelo se je s prvim večernim tekom. Ki je bil hkrati tudi zadnji, saj sem po tistem vedno v dilemi, če bi kar spet z berglami hodila. Ful boli. Vsak korak. Zmatra me do onemoglosti, spravlja v slabo voljo in stanje, ko ne morem nič. Le šantam spet na veliko, supergi so (skoraj novi) postali čez noč pošvedrani in na trenutke mi v oči silijo solze.
Včasih si zaželim, da bi mi že takrat res nogo odrezali in bi bila do danes že navajena na leseno... No, zdaj imajo kovinske, a ne?


Ne morem se prijaviti na izpit. No, na dva. Za enega sem se že avgusta opravičila profesorju, potem še v referat, a niso storili ničesar. Vsaj enko bi mi vpisal, pa da lahko spet pridem. A ne, ignoranca in sedaj imam prepoved za naslednji rok, čeprav je že bil. In še vedno nič.
Drugega sem pa zamudila pred tedni, ko mi je počila guma na poti iz vrtca. Saj ne, da je dedi varstvo že skoraj odpovedal in je bila možnost, da bi Saro pustila samo doma s staro mamo (kar pomeni samo na miru ležati), a potem se je vse obrnilo proti meni... Pa ravno s počeno gumo, a? Kot da že ni dovolj anekdot ravno na to temo!


Če kdo še ne ve, kako menjati gumo na ljubljanski obvoznici. Moškim branje odsvetujem!
Pri registraciji plačajte asistenco. Ko jo boste potrebovali, bo super, a boste ugotovili, da je cenejše članstvo v AMZSju, kjer poleg asistence dobite še marsikaj zraven (popusti).
No, če le povozite tako ogromen kamen, kot sem ga jaz, pa ne veste kaj in kam, pokličite zavarovalnico in vprašajte. Nasvet na drugi strani slušalke bo: asistenca in policija. Če je bil seveda kamen na cesti.
Mojega kamna nismo našli, ker je odfrčal nekam gor na travo... A je vseeno DARSov uslužbenec poslikal odkrušen robnik, policista sta poslikala gumo in feltno (hmmm, pravilno... pnevmatiko in obroč kolesa?), asistenca Triglav (uslužbenec AMZSja) pa je zamenjal gumo.
Seveda, poklicala sem še asistenco dedi, da je na varno odpeljal Saro, saj je bila precej šokirana.
Malo mi je pomagalo to, da sem imela s sabo Saro in na armaturi invalidsko kartico. In so fantje vse postorili, sama sem šla le z vsemi papirji na zavarovalnico in k vulkanizerju. Račun je nekje med DARSom in Triglavom in čakam na povrnitev stroškov nove pnevmatike.
Zanimivo, kako se ponavadi ljudje s takimi 'malenkostmi' ukvarjajo sami in ne pomislijo, da je kamen na cesti krivda lastnika ceste. Saj DARS pa le dobi precej denarja za vzdrževanje cest... No, meni se zdi, da naj bi bilo to všteto v ceno vinjete, ki krasi moje vetrobransko steklo? In če odkrušeni robniki ne spadajo med naloge vzdrževanja, kaj potem?


Ste opazili? Med komentarji v spodnjem postu? Vse najboljše by Ursa Slakonja:) Do sedaj sem jo brala prek Bonny, ker mi priimek Slakonja in Brežice delajo skomine. Tiste prijetne, zaradi katerih imam v nedeljo popoldan prižgano TV. Da ga vsaj malo prečekiram in se nasmehnem, ker ima tako seksi kotičke ustnic... In Sari utrujam v stilu: samo še tole poglejva, Sara...
Potem pa se spomnim, da je njegova pojava v grobem podobna... Oh, njegovi, ko še ni bil videti tako postaran in shujšan, poln sebe in sovraštva do mene... Mah, ti fantje, ki zgledajo tako mladostno, kot večni mulci in so zato še toliko bolj privlačni:)
Ne, ne. Jaz rabim resnega, lahko je igralec, ker znam igrati nazaj, a mora biti resen, odgovoren in zabaven:)


Mah, moje misli. Kar švigajo. Danes zjutraj sem pomislila na Mihca in dejstvo, da on ne misli toliko. Vsaj jaz ga poznam takega. In sem se vprašala, kaj hudiča potem misli?
Jaz mislim, še ko delam vse drugo. Vsaka beseda me na nekaj spomni in potem mislim... Vsaka stvar, ki jo vidim, zbudi asociacije... Vsako mesto, kjer se peljem mimo... Ah, te misli.
Pa ja ne mislim preveč?


Do srede moram najti super duper fancy skrinjico za nakit. Veliko. Moderno. Prostorno.
V glavi je že cel scenarij za jutro, tridesetega:) Tetkica bo presenečena. Upam, da ji bo všeč in je ne bom že pred službo spravila v slabo voljo, ker se ji bo mudilo. Najbolje, da grem še v knjižnico po kako knjigo, da se bo spomnila, da ne zamuja samo zaradi mene:)

Danes bom šla po Saro še posebej rada. Ne vem, zakaj. Itak grem vsak dan ful rada ponjo v vrtec. Ker se me tako razveseli, ko pridem. In če ne zaspi v avtu, mi čeblja svoje izume celo pot. Kmalu se bo že znala odpeti v sedežu, ker že nekaj dni trdno drži tisti rdeči gumbek. In vedno opazuje, kako jo zapnem in odpnem. Postaja prava inteligentna babnica. In velik lump:)

Sem že omenila, da ima malo boljšo diagnozo? Sedaj ima IV. stopnjo (po GMFCS lestvici), kar me je nekaj dni držalo v zraku. Ob tem sem se ponovno spomnila, da sem si nekoč zadala cilj, da jo spravimo do III. stopnje. Ob tem je nemogoče spet postalo mogoče. Na Saro sem pogledala še z druge plati in res je, ni le nezmožna marsičesa. Je zmožna marsičesa!


Naj bo ta dan nasmejan! (Če že ni sončka, a ne... :))

THE GREATEST DAY

Vem, vem, da je tale presežnik najpresežnejši in čisto nič slovnični... Ampak the best mi zveni premalo pomembno in obrabljeno, great pa premalo great:)

Včerajšnji dan je bil nasploh super... Kar malo nad pričakovanji. Ker se je dogajala sama sreča, a hkrati je bil miren, samo moj in tako zelo običajen, da se mi je kar smejalo.

Že jutro je bilo čarobno, ko sem se zbudila s Saro v postelji. In začuda ni nič jamrala, da bi hitro vstala. Tokrat ji je pasalo se malo valjat pod njenim kovtrom, posutim s Pujem in Pigletkom.

Prvi pogled v hladilnik: TORTA!

Tetkica se je večer prej pozno v noč trudila samo zato, da so se meni že zjutraj tako zasvetile oči.

Pa sem jo prišparala celo do popoldanskega fotkanja;) Bravo moja sladkolačnost in volja! In ker sem vsakič, ko sem se namenila pojesti nekaj za zajtrk, zagledala torto, sploh nisem ničesar zajtrkovala. Takega ritma je moje telo sicer vajeno le od torka do petka, a tudi včeraj se nisem pritoževala čez sadje. Dobro vem, da bi morala to usklajevati vseh sedem dni...

Hitra dopoldnaska kavica s staro mamo in ponedeljkov skok v Domžale. Kot vsak ponedeljek... Le da ima Sara zdaj dve terapiji in včeraj sta se mi prvič obe zdeli v redu. Usklajeni. Le navadit se moram še na novo DT. Simpatična zelo, a pri terapevtih nikoli ne veš, do katere meje lahko sploh govoriš tja v tri dni... Kar jaz nadvse rada počnem.

Sara je popoldanski spanec zavlekla vsaj toliko, da sem odšla proti Ljubljani brez slovesa.

Bila na roditeljskem sestanku. Vse spremembe v organiziranosti, trudu in zavedanju, ki sem jih začela opažati v novem šolskem letu, so resnične. Juhu:) Prav všeč mi je bilo slišati, da ni bilo plod moje domišljije ali zahtevnosti, da so se zelo dolgo lovili z ritmom malih sončkov.

Spet sem občutila tisto zaljubljenost z vrtcem, kot sem jo ob prvem obisku. Le ob nečem sem se vzdržala komentarja, ker sem se resno vprašala, če sem čudna, ker mislim drugače?

Namreč to, da me stopnice do vrtca ne motijo zaradi Sare. Bolj zaradi moje noge. Pa nisem čudna, le drugače gledam na to. Ker imamo že doma precej stopnic. In tudi štoraste. Pa dobro vem, da bom še dolgo Saro pač nosila po stopnicah, teh in onih. In mi ne predstavljajo problema. A kul, zdajšnji časi so itak naravnani na dvigala tu in tam, meni je prav. Vesela bom le, ko bodo potem lažje odšli na sprehod. Ker ne bo treba vsakega otroka posebej nesti dol. Ker vozički in stopnice, tega pa tudi jaz nikakor ne maram!

Po prihodu domov me je pričakala Sara, vsa nasmejana:) In s tetkino pomočjo mi je naredila unikatno voščilnico! Nastala je poplava sreče. In potem še lepa lepa rožica in tiste super duper čokoladke z višnjevim likerjem od tetkice:)

Slikanje s torto. Mmmm, božanska. Prav posebna. Sedaj čisto moja:)

Potem se je oglasil še dedi... Ti šment, pa sem stavila, da bo pozabil! Njegovo darilo je v največji vazi, kar jih premoremo, pa še to je naslonjeno na steno, da se ne prevrne. Še ena lepa lepa roža. In težka!

Bil je krasen dan. In se kar nadaljuje, niz prijetnih dogodkov, malenkosti, ki sestavljajo moj mozaik sreče.

Četrt stoletja je za mano. In čaka me še toliko lepega. Na tone smeha, če povzamem večino smsov. Pa toliko čarobnih trenutkov, da moram že začet delat, da bo prostor in čas za vse.

Res se začenja, novo super duper četrtletje... Pol bo pa Ambraham:)

Srečno!

ALL NEW

Mnja...
Že od nekdaj se mi je zdelo, da so ta lepe predloge skrite za nekaj kliki...
Moja lenoba je zmagovala do sedaj, ko sem se res naveličala tiste sive.
In ker je bila edina tekmica tisti sivini roza. Oh, ne spet roza!

Tako sem se spravila klikat... Stric Google vse ve:)
Sedaj imam na varnem shranjenih kar nekaj predlog.
Še vedno mi je najljubša moja, čisto moja, ki je pa ne znam spremenit v računalniški jezik (XML ali HTML)... :(

No, tale mi definitivno ni všeč.
Prvi ne zaradi črne podlage.
Drugi ne, ker mi ne pokaže direkt delovne table.
Tretji ne, ker je tale ženskica čudno oblečena... Silhueta sicer ne pokaže prav nič, a jaz si jo predstavljam v trenirki in Allstarkah, pa še prah briše.

Ampak, trenutno je to edino, kar ni roza.
In dokler se še odločam, ali bi bilo primerno, če bi imela otroški blog.
Konec koncev spim v roza sobi, ki ima kotiček s Pujem in prijatelji, ki je do konca napolnjena s košarami in zaboji igrač...
Možnosti je veliko.
Definitivno nekaj bo.
In definitivno tole ni večno (a sploh kaj je?).



Potem sem razmišljala, ali je sploh pametno menjati predloge?
Med brskanjem sem zasledila le naslov nečesa, da kao menjajo predloge po blogih samo osebe, ki menjajo osebnosti.
Hmmm, meni se zdi, da prej menjajo predloge osebe, ki imajo rade spremembe.
Ki se z lahkoto prilagajajo.
Ki rabijo spremembe.
No, jaz sem vsekakor ena izmed njih:)
Rada imam spremembe in v mojem življenju je nuja, da vsake toliko časa doživim kako temeljito spremembo. V stilu nove barve las, nove frizure, novega senčila za veke, prestavljene krame v sobi (ni šans, da bi se držala FengŠuija!)... Ravno včeraj sva s tetkico malo preuredili naš dnevni prostor:)


Upam, da vam je vseeno za izgled tegale blogca.
Zato, da se boste lahko hitro prilagajali spremembam.
In zato, da bo z lahkoto brati.


Ljubim spremembe:)

DELOVNO PRAVO

Jah, faks je že tu:)

In vse cvetke z njim...

Tokrat imamo predavanja iz predmeta Delovno pravo.

Zna biti tudi zanimivo: Zakon delovnih razmerij...

No, jaz nisem jaz, če si ne zapomnim profesorjevih cvetk, ko le-ta zaide in se znajde v čisto tretji temi...

'Nočemo postati politiki, ker se trudimo biti strokovnjaki.'

Zanimivo mi je, da je res celotna tema predmeta uporabna.

Pogodba o zaposlitvi, kje te lahko kdo zafrkne, kako v takem primeru (ko te zafrknejo) prideš v korak z roko pravice... O javnih delih, o skrajšanem delovnem času, o pravilih, obveznostih in pravicah...

I like it!!!

Le danes sem morala na hitro domov, ker je Sara baje ful jokala.

Ko sem prišla, se je smejala, tako da dokazov ni...

No, še jutri... Cele štiri polne popoldneve predavanj.

Sledi seminarska, ki me ne zanima le iz razloga, da je precej ozka tematika in posledično ozek izbor. In seveda, izpit čez nekaj tednov.

Uživam na faksu... Le nekako še vedno ne pridem v družbo... Se ne znam vključit po takem premoru. In še nehala sem hodit s kadilci dol med odmori.

Jah, končno nisem več brucka!

5 MORE DAYS TO GO...

Zdaj se pa čisto zares bliža!
In vsako leto, bolj ko je blizu, bolj je enako: sivo.
Že konec avgusta sem veliko mislila na ta dan.
In potem cel september.
In ob vsaki misli na ta dan sem si mislila, da sem nora.
Ker tolikokrat pomislim na to.
Letos bom stara celih 25.
Nekje na sredini najlepših let.
In nekaj dni nazaj sem ugotovila, da sploh ni tak velik filing.
Res, od 24.tke naprej sem si mislila, waw, drugo leto pa bo!
A ne, spet ni.
Na hladilniku je več kot mesec dni visel pildek.
Wishlist.
Včeraj sem ga pogledala in...
Kdo si želi take stvari za BDay?
Na njem so sama draga darila.
Pa ne darila. Groza!
Kako sem mogla kaj takega pomisliti, da si lahko kdo zaželi?
Dnevno sobo? (Res si želim, da bi bila že enkrat poštimana, a ne za BDay!)
Plačane položnice? (Je kdo tako nor? Že 4 mesece nisem plačala Dela!)
Oh, da drugega sploh ne omenjam!
Zraven je napisanih nekaj želja za Saro.
A je imela vmes god in je polovico že dobila.
Danes pildek roma v smeti.

Kaj torej je BDay?
Eno leto več, ki sem ga že skoraj vsega doživela.
No, še pet dni ga lahko živim.
In potem bo teklo naslednje leto, do naslednjega BDaya.
Vmes bom sigurno spet nekajkrat na prste računala, koliko sem stara.
In koliko je star on.
In ona...
Moje sorodstvo 25.tko šteje med obletne cifre.
Uh, moja ne bo.
Bilo je v planu, kakšna pica, kosilo, torta.
Pa zdaj ne bo.
Povabila bom le kolegice.
Čeprav še ne vem, kam.
Niti ne, kdaj.
Vsekakor si želim, da bo hitro mimo.
Da ne bo dvignilo prahu.
Da ne bo več vpliva Lune.
Želim si, da bo dan prav posebno normalen.
Da bom imela čas zase.
Da bom objemala Saro.
Da me ne bo nihče okregal in spravljal v slabo voljo.
In da bom dobila kak sms, ker jih lani skorajda ni bilo.

Veliko mi pomeni voščilo.
Ne zlajnani verzi.
Tisto, kar mi nekdo res želi.
Nora sem na papirnate voščilnice, ki prispejo s poštarjem.
In letos si ne želim le zdravja, ker je že oguljeno.
In ker sem že izjemno odporna, da se ta želja ponavadi ne uresniči.

Želim si novo denarnico.
Vsaj za nekaj mesecev, ker se žepek za kovance vedno strga.
Rabim tako zelo veliko, ker imam vseh kartic po dva primerka.
In polno tistih zelenih kartončkov za terapije, zobarje in zdravnike.
Včasih me premamijo tiste kul copate.
Ogromne. Živalske.
Ampak morajo biti cute.
V večini trgovin itak nimajo lepih.
Sem brez uhanov. (Nekoč so po pomoti romali (not by me!) v smeti.)
A ker sem že pri copatih izbirčna, sem pri uhanih še bolj!
Praktično še nisem nikjer zasledila takšnih, ki bi mi bili všeč.
Nimam pojma, če sploh obstajajo.

Že nekaj dni se vidim, kako sem težavna.
Ker mi niti darila ne more nihče kupit!
Kako naj mi kdo kaj kupi, če pa mi ni nič všeč?
Kdaj sem postala tako zahtevna?
No, v bistvu nisem.
Le že od nekdaj sem naravnana tako, da mi darilo ne pomeni nič.
Vseeno mi je, če ne prineseš nič.
Ker mi ne more biti všeč, ko pa si želim čisto nekaj drugega.
Od nekdaj si za rojstni dan želim samo lepe želje.
Iz srca.
In to, da se sploh spomniš.
Ker ponavadi večina vošči vse dni po tem dnevu.
Že od nekdaj si želim le pristno družbo.
Da prideš na kavo.
Vedno dobim le darila.
Lepa, draga...
Redko pa dobim to, kar si zares želim.
Družbo, pa ne za en dan.
Večer z dekleti, brez da bi katera komplicirala, da ne more.

Pred leti sem nek petek zvečer letela v merkatorja po torto.
Da sem voščila Jurčku. Že pred vrati. Ko mi je svečka vedno znova ugašala.
Tako sem sporočala, da si jaz želim tak rojstni dan.
V srednješolskih dneh sem nekaj dni pred pomembnimi rojstnimi dnevi ustvarjala.
Razne čestitke, obeske za na steno...
Takrat sem si vedno to želela zase.
A le redko dobila.
In nisem vedela, da tako ne morem delati.
Ne morem drugim delati tega, kar si želim zase.
Zdaj, ko to vem, si tega skoraj ne želim več.
Ker nimam prazne stene, da bi lahko krancala gor.
In nimam zvečer časa, da bi sprejela torto na vratih.

Imam pa čas, da grem na dopoldansko kavo.
Ali pa na popoldnaski sprehod.
No, od torka naprej ga bom imela.
Da me razveseliš s svojim časom, z zabavno zgodbo.
In da mi mogoče namigneš, kaj naj podarim tetkici, ki praznuje čez 15 dni:)
In komaj čakam, da vse to mine...

Lep dan!

SEDIM SEDIŠ SEDIVA SEDIMO

Sarin razvoj ima obdobja, ko je napredek bolj očiten.

Ali pa malo poskoči.

Ali pa postane bolj aktiven...

Najverjetneje je to odvisno od vsega, kar se dogaja okoli nje in z njo.

Že pred časom sem spet ubrala malce drugačne aktivnosti zanjo.

En razlog za to je bil nov, izposojen zupanov stol, ki so nama ga posodili v Stari Gori.

Ta stol je sicer namenjen bolj stabilnim otrokom, ponavadi že večjim. A zdaj je namenjen Sari, prav zares ji je namenjen.

V njem mora, hoče noče, enostavno mora kontrolirati svojo glavo. In prav perfektno ji uspeva!

V tem stolu, o katerem je bilo toliko dvoma, sedi celo bolje kot v onem, ki ji nudi oporo celega telesa. V tem stolu ne more postati lena, češ, saj me stol drži, ne rabim mišic...

V tem stolu ne zleze skupaj, ne pade vstran in nasploh, v tem stolu SEDI.

Drugi razlog je verjetno Barbika.

Vsaj malo krivde je na njej, da se Sara zanima zanjo.

Barbiko namreč lahko prime.

In prime jo celo za roko, kot se spodobi:)

Obožuje svojo Barbiko, je do nje zaščitniška in jo včasih tudi našeška, če je potrebno.

No, verjetno je slednje zelo nenamerno.

Tretji razlog sem pa jaz.

Dovolj sem imela sproščanja njenih zakrčenih nog ob sedenju z iztegnjenimi nogami.

In dovolj sem imela tlačenja njenih dolgih nog pod pručko, da sva lahko dosegli igrače.

Tako sem jo na tleh začela posedati postrani.

Ne vem, če znam razložiti, a noge ji pokrčim in postavim na stran...

V tem položaju je zelo stabilna.

Držim jo le za medenico, da uravnavam ravnotežje.

Vse ostalo naredi Sara sama.

Tako se sedaj igra pred ogledalom v spalnici.

In tako se igra na tleh pred kavčem.

V tem položaju sicer še stiska pesti, a ni večjih problemov, da jih sprostim.

V tem položaju Sara postaja prava mala dama, en mali korak bližje cilju.

En mali korak bližje k prepričanju, da bo nekoč vsaj malo samostojna.

Sara torej veliko lepše sedi.

Ob opori je niti podlagati in zalagati ni treba več.

Pač sedi, le da ima naslonjalo in ravno pravšnjo sedalno površino.

Vzpodbudno.

Noro dobro.

Srečno.

DIVJI KOSTANJ IN LISTJE SREDI JESENSKIH BARV... ...BUČKASTI METULJI IN SMEH SREDI ARBORETUMA

Nekega sončnega popoldneva sva obiskali Arboretum.

Zanimalo naju je, kakšna so drevesa, ko se obarvajo rdeče...

Hoteli sva spet doživeti občutek šumenja listja pod nogami...

Hoteli sva nabrati nekaj divjega kostanja za dekoracijo in Sarino treniranje prijema...

Vse nama je uspelo.

Bil je čudovit dan, le malo mrzlo je bilo.

Smejali sva se, pogovarjali in igrali.

Predvsem slednje:)

Kar poglejte...

NA MOKREM

Enodnevne karte za 'naše' terme Snovik so čepele doma že skoraj eno leto.

Ker pa bi v nedeljo potekel rok trajanja, je bil zadnji čas, da smo se spokale namočit.

Bilo je čudovito. Sara je bila spet morska deklica za en dan. Jaz pa sem bila srečna, ko sem gledala to dete, kako uživa v vodi:)

Več naj povedo fotke:

OB SMARAGDNI SOČI

Ne, ne. Nisva bili spet tam. Le kabel se je našel v dedijevi pisarni in so fotke lahko romale na pc.

Poglejte, kako uživava midve tam, v deželi burje, Soče in prijetnih ljudi...

Tik ob Soči...

Tik ob Solkanskem mostu...

Veselje:)

Prijatelj konjiček...

Prijatelj prašiček...

Na Sveti Gori pred cerkvijo

Tu sva prižgali svečke za zdravje

Tako pa Sarči spi na Goriškem:)

Malo že komaj čakam marec, da spet greva.

In vse dogodivščine, ki naju še čakajo do takrat!

Lep dan!

SONCE IN JEŽKI V ŠIŠKI

Prejšnji teden sem bila vsak dan bolj presenečena.
V vrtcu se je Sari res dogajalo:)

Najprej presenečenje, ko so lepili bodice iz papirja na izrezane ježke. Sara je pokazala svojo pravo navdušenje in ob pripovedovanju niti podvomila nisem, da ona tega nebi naredila. Ker tako navdušeno lepi nalepke tudi doma.

Naslednji dan še eno presenečenje, ko sva domov odnesli velik krompir z očkami, usti do ušes in zobotrebci. Še en ježek! Za tega se je Sara verjetno malo bolj potrudila, sigurno pa je rabila nekaj več pomoči.

Še en dan kasneje sem domov odnesla dve risbici, ki jih je Sara barvala.

Za piko na i je imela dvakrat spletene kitke:)


Mogoče je vsemu botrovalo to, da je bilo prisotnih manj otrok. Čeprav to nebi smelo vplivati.
Ali pa moje veselje, da se letos uspešno izogibamo vsem epidemijam viroz, bronhitisov in angin. Trkam!

To, kar sem doživljala vsako popoldne prejšnji teden, je bilo tisto, po čemer sem celo lansko leto hrepenela: da bi Sara v vrtcu kaj ustvarjala, počečkala kak list, zvedela kaj novega o kaki živalici in pač delala, kar naši mladički radi počnejo v vrtcu.
Saj vsake toliko časa je bilo kaj. A res redko. Ne bom pozabila, kako je eno popoldne s kazalcem nenehno kazala svoj nos. In od takrat prepoznava dele obraza:)
Mogoče je bil lani kriv tudi nenehni izostanek Sare, saj je do spomladi res pokasirala kar nekaj dvotedenskih bronhitisov...

Vsekakor sem s prejšnjim tednom zadovoljna.

Saro v vrtcu sedaj hrani tudi pomočnik B. in res jima gre dobro. Sara celo nekaj poje, ni še dovolj, a počasi se daleč pride.


Kot sem nekoč že napisala, da ko hrepenimo po nekem dogajanju, se vse stvarstvo obrne v to smer in nam pomaga s svojimi energijami... Mogoče je res.
Kajti to vse stvarstvo mi je tudi pokazalo, da bom res pogrešala svoje dopoldneve, če bo Sara doma... Mogoče ob priliki napišem tudi kaj več o tem...


Odločitev sicer še ni padla, še vedno ostajam tehtnica:) Ne da zahtevam nemogoče, le moja naivnost se je že dolgo nazaj izgubila. In se, preden zaropota sodno kladivce, zares prepričam. Naredim plane. Možne scenarije. Vsekakor pa pogledam na stvar z distance, kar delam sedaj.


Važno je le, da je Šiška že zjutraj sončna, ko za Bežigradom še kraljuje megla.
In lepo je, ko ježki malo pikajo:)
Najlepša pa je nasmejana Sara!

Lep dan!

BESEDA NI KONJ

Končno sem našla pravi naslov za tale post:)

Vse okoli mene je v znamenju praznovanj. Rojstnodnevnih.

Skoraj 14 dni je že, kar se je začelo s prvo svečko pri sosedovih. Bilo je fino. Sploh mi je bilo všeč, ker je bilo Sari zanimivo raziskovanje igrač, s katerimi so se igrali otroci. In še bolj mi je bilo všeč, da je druga (že večja) sosedova punca pomagala Sari igrati na tistega kužka od Pampersk:)

Naslednji dan sva nesli darilo k malčici od sestrične. Sara je spoznala celo družino Nodijev in (napol) sedela v super duper mini fotelju:)

Čez dva dni sva vse najboljše voščili najini Ireni. Meni je bilo tam še najlepše, pa tudi Sara je uživala. Bilo je praznovanje po meri. Sprehod s slavljenko, kasneje za Saro prostoren kavč in super duper govoreči medvedi:)

Ta vikend sva voščili Sarinemu vrstniku z drugega konca ulice. Bilo je prijetno, toplo in bila sem zadovoljna, ko je Sara tako zelo opazovala tiste sestavljanke. Le na robu bolezni sva bili obe... (Zdaj je Sara zdrava, jaz pa sem malo preveč prehlajena.)

Vmes je bilo dogodkov ful. V smislu moje socializacije.
Najprej slaba novica tiste prijateljice, za katero sem si najbolj od vseh želela, da bi se pridružila klubu Mama. A saj bo, vse je namenjeno z razlogom. Bo vsaj zimsko potovanje čez lužo brezskrbno in potem dogajanje naprej.

Kava z mamo dveh princes...

Sprehod po jesenskem Arboretumu, razstava buč, nabiranje kostanjev, trganje listkov za dekoracijo...

Vse to mi je dalo misliti. Oziroma dogodki ob tem. In asociacije...


Spremenila sem se. Vem, na zunaj tako zelo, da me marsikdo ne spozna več:)
A moj Jaz je drugačen. Tudi ko popbrskam po starih postih na tem blogu, vidim razliko. Pišem o popolnoma istih stvareh, a v vsakem obdobju na stvar gledam drugače. Kako sem na začetku bloganja odvračala misli na fante, kako pa to počnem sedaj?
Kako sem na začetku bloganja šele sprejemala Saro in se šele učila poudariti le dobre lastnosti in kako to počnem sedaj?

Spremenila sem svoje zahteve, kakšne ljudi potrebujem ob sebi. Spremenila sem svoj pogled na življenje in svet. Pa ne spremenila v smislu, da sem se obrnila proti vetru. Dogradila sem ga do te mere, da me ne ovira na poti do sreče. Da znam izklopiti misel, kaj bo rekel tainta, kje me čaka nevarnost, da znam narediti to, kar si želim.
Ob dogodkih, ki bi mi lahko vzeli voljo, znam najti smisel. Sedaj vem, da je vse namenjeno in da so vse vzorci preteklosti. In jaz jih počasi brišem iz mojega vzorca vedenja.
vsako jutro si lahko rečem, kako lep je ta dan! Všeč mi je dež. Obožujem sonce. Sarini prehladi in hropenje me ne vržejo iz tira, raje jih zatrem v kali.

Vse spremembe pa vplivajo na... Enostavno na vse:)

Nekateri ljudje, ki so me poznali prej, pa smo ostali v stikih, me sedaj ne poznajo. Čeprav so prepričani, da me. In potem dopolnjujejo moje stavke. Mi povejo, kako se počutim. Mi povejo, kako me gledajo drugi. In to počnejo kar naprej.
Jaz sem taka, da ne bom rekla, ne, to pa ne... Ej, to pa ni res... Ti to drugač zastopiš... Poslušaj mene, ne delaj zaključkov...
Tako rada bi pa enkrat potiho povzdignila glas, preden mi sežeš v besedo in ti povedala, da jaz ne mislim tako. Tako misliš ti.
In v petek sem si rekla, zdaj pa dovolj. Povprašala bom ljudi, če je res tako, ker počasi pa me res že moti to, da mi vsakič poveš, kako se vsem smilim in da je to normalno. Torej, prosim za odziv, se res vsem smilim? Se vam smilim? Se vam smili Sara?

To mi je torej prevzelo kar precej misli. Vem, da imava obe s Saro nekaj smole v življenju. A jaz na to ne gledam tako, da bom pa zdaj obsedela, jokala in se spraševala, zakaj hudiča me je vse to doletelo?
Jaz sem na vse to ponosna, ker sem zaradi vsega, kar sem že doživela in preživela postala edinstvena. Unikatna. Ker sem zaradi tega močnejša in še bolj ponosna. Kadar se ozrem za sabo in se malo primerjam z vrstniki, ki večinoma še živijo pri starših (in večinoma tudi še na račun staršev), sem nase zelo ponosna. Ker se mi zdi, da je človek pri teh letih lahko že samostojen. To je, da sam skrbi zase in da ve, kakšni stroški so vključeni v to, da lahko živi. Ni strošek to, da si kupiš bon, da se oblečeš z žepnino. Strošek je to, da sam poravnaš svoj delež za življenje. To je servis za avto, ki ga voziš, kurjava, ki te greje, elektrika, ki ti daje svetlobo in hrana, ki postane toplo kosilo. Jaz bom samostojna, ko bom tudi dela, ki so še potrebna na hiški, uredila sama oziroma sama plačala delavce, ki jih bodo opravili namesto mene.

O čem še mislim drugače? O ženskah, ki imajo otroke in zaradi njih ne živijo več. Poznam primere, ko se ženska ujame v past in postane gospodinja in mati. In zgolj samo to. Da mi pojamraš, da je vsak dan čisto isti in da si naveličana... Prosim, ne jamraj, če ne želiš nasveta!
Ne bodo te drugi rešili tega, sama se moraš. Ti oblikuješ svoje misli, ne oni. In ti oblikuješ svoja dejanja! Če ti misliš, da moraš biti doma, da ne bo kdo kaj rekel, je to tvoj problem. Ker ni nihče nič rekel. V tvoji glavi je predsodek, ki je bilo nekoč samo sporočilo ob vzgoji. Stereotip. Če ženska ne dela, če ima majhne otroke, naj bo dobra gospodinja in naj uboga moža.

Ne. Ojoj. Kako vesela sem, da sem samska:)

In kako mi šele niso všeč pogovori, ko slišim, da zdaj, ko sta dva otroka, nikamor ne more. Zakaj ne? Samo ti se obremenjuješ s tem, če se ti bo otrok mogoče vrgel na tla v trgovini... Ali če boste pol ure stali tam, ker je pač tam nekaj zanimivega. Drugim je vseeno. Jaz Saro vzamem iz vozička, če se začne jokat. In neha. In takrat mi je vseeno, če tista super mama poleg zašepeta, glej kako razvaja otroka. Ali pa oni očka pogleda, kaj je otrok želel imeti, pa mu jaz skopuh nisem hotela kupit... Končno je tudi meni vseeno. Kako enostavno je v bistvu: popokaš se v avto in odpelješ. Greš na izlet. Greš na obisk. Dela z oblačenjem imaš ravno toliko, kot če greste na dvorišče pred hišo. Veselje otroka, ko vidi nekaj novega in nadvse zanimivega, pa je lahko nepopisna sreča.

Ne sledim trendom sodobne super mame. Me ne zanimajo. Sledim pa teoriji, da si vsak zasluži svojo srečo. In da mora človek imeti hobi. Pa naj bo to pes, ki ga pelješ na sprehod, naj bo to slikanje v ateljeju ali na travniku, naj bo to kofetkanje ali pa karkoli drugega. Le da imaš nekaj, kar imaš zares rad. Poleg moža in otrok. Nekaj, kar je samo tvoje, kar te spravi v dobro voljo, te sprosti in ti vlije nove energije. To rabiš.

Jaz sem prepričanja, da človek umre, ko doseže svojo nirvano. Stanje miru, stanje, ko razumeš svojo bit, svoj obstoj. Stanje, ko si pomirjen s svetom in s seboj. Stanje sreče.
Nekateri starejši ljudje bodo po tem mojem (in ne samo mojem) prepričanju še dolgo živeli. Ker diktiranje drugim ni prav. Niti ni prav primerjati se z drugimi. Ni prav hoteti biti tak kot on. Ni prav opravljati. Prav je biti Ti in biti srečen.
Tu je pa vprašanje moje socializiranosti. In razkritje, zakaj sem po zadnjem umiku bloga spet tu, javno...

Mogoče ni prav, da sem kar sem? Bi morala biti vsem všeč? Bi morala paziti, kako izgledam, kaj oblečem, kaj počnem le zato, da ne bom izstopala? Naj bom nekaterim čudna. A sem samosvoja, nisem v povprečju. Zato sem zadnjič bralcem rekla, naj ne berejo, če jim ni kaj všeč. Ker točno vem, kdo to bere (od tistih, ki vas poznam). In potem me buljite. In opazujete, če sem res tak čudak. Ja no, včasih sem videti še bolj čudna. Včasih me res moti, da te vrstice prebere kdo, ki mu tega res ni treba vedeti. Pa je čez trenutek že vseeno... S tem krepim svojo samozavest.

Mogoče sem v času iskanja sebe (da ne bo pomote, to se nikoli ne konča, le vedno bolj se približuješ bistvu, kaj si...) izgubila definicijo socializiranega človeka. No, pa še vedno se pogovarjam z ljudmi in se mi dogaja nekaj, kar imenujem življenje. Le da je slednje vedno lepše, bolj nasmejano, ljudje pa vedno bolj pokažejo svoj obraz. Kar mi je všeč, saj sem zagovornica tega, da snameš masko in poveš, kaj misliš.


Beseda ni konj. Res ne. A če mi skočiš v besedo in, da se ne spuščam v psihologijo, nevemzakaj meni praviš definicijo mene, nikomur ne delaš usluge. Tako izgubljaš prijateljico, ker je ne poslušaš. Tako me poznaš izpred treh let, ko je bila Petra čisto druga. In tako zanikaš sebe. Meni je vseeno, če se ti smilim. Le povej mi tako, ne opravičuj tega s tem, da se menda smilim vsem. Šele potem bom vedela, da sprejemaš sebe in mene in šele potem ti bom povedala, da ni treba, da se ti smilim. Do takrat pa ti bom pustila, da dopolnjuješ moje povedi in ti ne bom ugovarjala. Ker tega enostavno ne želim. Želim si, da bi ti sama prišla do tega spoznanja. Kajti jaz si nebi želela iti skozi življenje še enkrat brez vseh teh izkušenj, ki jih imam in sem jih dobila ravno pri gospe Smoli:)

Vesela sem, da sem jaz Jaz. In da so vsi drugi samosvoji. Le dovoli mi biti to, kar sem, le to te prosim.



Pozdrav:)

TEHTANJE, ODLOČANJE... IN SAMO NAJIN ČAS

Sara je bila nazadnje v vrtcu v petek. Takrat jo je šla iskat tetkica in menda je bila vzgojiteljica videti izčrpana. In menda naj bi celo pojamrala, da je težko in da ne zmore sama.

Ko se glede tega vrtca že razjasni nekaj, takoj pride drugo... Minilo je že dobro leto, pa še vedno vztrajam pri tem, da mogoče pa bo. Da bo mogoče prišel dan, ko bom prišla po Saro in ne bom dobila občutka, da je neprimerna za skupino. Da ne bom dobila informacije izza ovinka, da je prenaporna v smislu, da je preveč zaostala, da bi jo lahko zrihtali (nahranili, se igrali in ustvarjali tudi z njo...).

Če že dobim kakšno informacijo, vedno zveni negativno. Ona se ne more gugati, ker ne sedi. Čeprav imamo doma identično gugalnico, v kateri noro uživa! Ona ne more biti v prilagojenem stolčku, ker jo je treba nenehno popravljati. Kako le doma uspem skuhati (z obema rokama!) ob tem, ko sedi v tem istem stolu?

Kar ne morem verjeti, da se mi od tega zadnjega petka po glavi mota misel, ali naj sploh še vztrajam?

Nekako nikakor ne pridem na isto valovno dolžino, saj mi ni jasno, kaj je tako težkega. In če je že težko, zakaj odvračajo ponudbe, da bi mogoče jaz kakšen dan ostala tam in jo rihtala, hranila, nosila na wc, da vidijo, kaj vse zmore ta punca. Mogoče je le pristop napačen. Nimam pojma.

Vseeno pa me mori, da moram pretehtati, kaj bo najbolje. Vztrajanje v stanju, pri katerem ni jasno, ali se sploh lahko izboljša ali jo pač izpišem...

Z izpisom izgubim ves svoj čas. Moje dopoldneve, ko sem lahko naredila vse. Ko sem se učila, pospravila, skuhala, naklepetala, pila kavice, ko sem pač negovala svoj Ego.

Hkrati izgubim tisto Sarino veselje, ko sva se zjutraj urejali in peljali v Ljubljano.

Pridobim 200€, ki jih sedaj zmečem za bencin in položnico. Pridobim najin čas, ko bo Sara stabilna. S tem mislim, da se bodo končali popoldnevi, ko je vsa lačna v joku pojedla nekaj hrane in zaspala do zgodnjega jutra. V tem času bova lahko spet vključili potepanja, saj mi ne bo treba preračunavati, koliko časa imam, preden bo utrujena in spet ne bova utegnili narediti vojte...

Pridobim predvsem dobro izkoriščen čas z njo.

Ko pride iz vrtca, mine ura, da jo nahranim. Potem bi se jaz igrala in hkrati naredila nekaj delovne terapije. Ravno dobro začneva, pa moram misliti, kdaj bo pila. Pa je še ena ura mimo in tu je čas za večerjo. Potem pa je itak vsega konec. In taki so dnevi, v lovljenju časa. Da bi v enem popoldnevu izpolnili vse načrte, se še ni zgodilo... Zaradi časa.

Po horoskopu sem tehtnica, kar se sedaj še predobro vidi: Ne znam, ne upam, nočem se odločiti. Tehtam, iščem pluse in minuse, a me je strah sprejeti dokončno odločitev. Skušam misliti na Saro. Bo dobro, če bo do naslednjega septembra doma? Ali naj vseeno riskiram teh nekaj (vsak dan večjih) problemov zavoljo družbe v vrtcu in njenih nasmehov zjutraj?

Definitivno še ni čas za odločitve. Še nekaj noči rabim, da prespim. Še nekaj dni opazovanja, kaj bo prinesel čas, osebje in sama Sara.

Tako težko se je odločiti!