5 MORE DAYS TO GO...

Zdaj se pa čisto zares bliža!
In vsako leto, bolj ko je blizu, bolj je enako: sivo.
Že konec avgusta sem veliko mislila na ta dan.
In potem cel september.
In ob vsaki misli na ta dan sem si mislila, da sem nora.
Ker tolikokrat pomislim na to.
Letos bom stara celih 25.
Nekje na sredini najlepših let.
In nekaj dni nazaj sem ugotovila, da sploh ni tak velik filing.
Res, od 24.tke naprej sem si mislila, waw, drugo leto pa bo!
A ne, spet ni.
Na hladilniku je več kot mesec dni visel pildek.
Wishlist.
Včeraj sem ga pogledala in...
Kdo si želi take stvari za BDay?
Na njem so sama draga darila.
Pa ne darila. Groza!
Kako sem mogla kaj takega pomisliti, da si lahko kdo zaželi?
Dnevno sobo? (Res si želim, da bi bila že enkrat poštimana, a ne za BDay!)
Plačane položnice? (Je kdo tako nor? Že 4 mesece nisem plačala Dela!)
Oh, da drugega sploh ne omenjam!
Zraven je napisanih nekaj želja za Saro.
A je imela vmes god in je polovico že dobila.
Danes pildek roma v smeti.

Kaj torej je BDay?
Eno leto več, ki sem ga že skoraj vsega doživela.
No, še pet dni ga lahko živim.
In potem bo teklo naslednje leto, do naslednjega BDaya.
Vmes bom sigurno spet nekajkrat na prste računala, koliko sem stara.
In koliko je star on.
In ona...
Moje sorodstvo 25.tko šteje med obletne cifre.
Uh, moja ne bo.
Bilo je v planu, kakšna pica, kosilo, torta.
Pa zdaj ne bo.
Povabila bom le kolegice.
Čeprav še ne vem, kam.
Niti ne, kdaj.
Vsekakor si želim, da bo hitro mimo.
Da ne bo dvignilo prahu.
Da ne bo več vpliva Lune.
Želim si, da bo dan prav posebno normalen.
Da bom imela čas zase.
Da bom objemala Saro.
Da me ne bo nihče okregal in spravljal v slabo voljo.
In da bom dobila kak sms, ker jih lani skorajda ni bilo.

Veliko mi pomeni voščilo.
Ne zlajnani verzi.
Tisto, kar mi nekdo res želi.
Nora sem na papirnate voščilnice, ki prispejo s poštarjem.
In letos si ne želim le zdravja, ker je že oguljeno.
In ker sem že izjemno odporna, da se ta želja ponavadi ne uresniči.

Želim si novo denarnico.
Vsaj za nekaj mesecev, ker se žepek za kovance vedno strga.
Rabim tako zelo veliko, ker imam vseh kartic po dva primerka.
In polno tistih zelenih kartončkov za terapije, zobarje in zdravnike.
Včasih me premamijo tiste kul copate.
Ogromne. Živalske.
Ampak morajo biti cute.
V večini trgovin itak nimajo lepih.
Sem brez uhanov. (Nekoč so po pomoti romali (not by me!) v smeti.)
A ker sem že pri copatih izbirčna, sem pri uhanih še bolj!
Praktično še nisem nikjer zasledila takšnih, ki bi mi bili všeč.
Nimam pojma, če sploh obstajajo.

Že nekaj dni se vidim, kako sem težavna.
Ker mi niti darila ne more nihče kupit!
Kako naj mi kdo kaj kupi, če pa mi ni nič všeč?
Kdaj sem postala tako zahtevna?
No, v bistvu nisem.
Le že od nekdaj sem naravnana tako, da mi darilo ne pomeni nič.
Vseeno mi je, če ne prineseš nič.
Ker mi ne more biti všeč, ko pa si želim čisto nekaj drugega.
Od nekdaj si za rojstni dan želim samo lepe želje.
Iz srca.
In to, da se sploh spomniš.
Ker ponavadi večina vošči vse dni po tem dnevu.
Že od nekdaj si želim le pristno družbo.
Da prideš na kavo.
Vedno dobim le darila.
Lepa, draga...
Redko pa dobim to, kar si zares želim.
Družbo, pa ne za en dan.
Večer z dekleti, brez da bi katera komplicirala, da ne more.

Pred leti sem nek petek zvečer letela v merkatorja po torto.
Da sem voščila Jurčku. Že pred vrati. Ko mi je svečka vedno znova ugašala.
Tako sem sporočala, da si jaz želim tak rojstni dan.
V srednješolskih dneh sem nekaj dni pred pomembnimi rojstnimi dnevi ustvarjala.
Razne čestitke, obeske za na steno...
Takrat sem si vedno to želela zase.
A le redko dobila.
In nisem vedela, da tako ne morem delati.
Ne morem drugim delati tega, kar si želim zase.
Zdaj, ko to vem, si tega skoraj ne želim več.
Ker nimam prazne stene, da bi lahko krancala gor.
In nimam zvečer časa, da bi sprejela torto na vratih.

Imam pa čas, da grem na dopoldansko kavo.
Ali pa na popoldnaski sprehod.
No, od torka naprej ga bom imela.
Da me razveseliš s svojim časom, z zabavno zgodbo.
In da mi mogoče namigneš, kaj naj podarim tetkici, ki praznuje čez 15 dni:)
In komaj čakam, da vse to mine...

Lep dan!