Sara je bila nazadnje v vrtcu v petek. Takrat jo je šla iskat tetkica in menda je bila vzgojiteljica videti izčrpana. In menda naj bi celo pojamrala, da je težko in da ne zmore sama.
Ko se glede tega vrtca že razjasni nekaj, takoj pride drugo... Minilo je že dobro leto, pa še vedno vztrajam pri tem, da mogoče pa bo. Da bo mogoče prišel dan, ko bom prišla po Saro in ne bom dobila občutka, da je neprimerna za skupino. Da ne bom dobila informacije izza ovinka, da je prenaporna v smislu, da je preveč zaostala, da bi jo lahko zrihtali (nahranili, se igrali in ustvarjali tudi z njo...).
Če že dobim kakšno informacijo, vedno zveni negativno. Ona se ne more gugati, ker ne sedi. Čeprav imamo doma identično gugalnico, v kateri noro uživa! Ona ne more biti v prilagojenem stolčku, ker jo je treba nenehno popravljati. Kako le doma uspem skuhati (z obema rokama!) ob tem, ko sedi v tem istem stolu?
Kar ne morem verjeti, da se mi od tega zadnjega petka po glavi mota misel, ali naj sploh še vztrajam?
Nekako nikakor ne pridem na isto valovno dolžino, saj mi ni jasno, kaj je tako težkega. In če je že težko, zakaj odvračajo ponudbe, da bi mogoče jaz kakšen dan ostala tam in jo rihtala, hranila, nosila na wc, da vidijo, kaj vse zmore ta punca. Mogoče je le pristop napačen. Nimam pojma.
Vseeno pa me mori, da moram pretehtati, kaj bo najbolje. Vztrajanje v stanju, pri katerem ni jasno, ali se sploh lahko izboljša ali jo pač izpišem...
Z izpisom izgubim ves svoj čas. Moje dopoldneve, ko sem lahko naredila vse. Ko sem se učila, pospravila, skuhala, naklepetala, pila kavice, ko sem pač negovala svoj Ego.
Hkrati izgubim tisto Sarino veselje, ko sva se zjutraj urejali in peljali v Ljubljano.
Pridobim 200€, ki jih sedaj zmečem za bencin in položnico. Pridobim najin čas, ko bo Sara stabilna. S tem mislim, da se bodo končali popoldnevi, ko je vsa lačna v joku pojedla nekaj hrane in zaspala do zgodnjega jutra. V tem času bova lahko spet vključili potepanja, saj mi ne bo treba preračunavati, koliko časa imam, preden bo utrujena in spet ne bova utegnili narediti vojte...
Pridobim predvsem dobro izkoriščen čas z njo.
Ko pride iz vrtca, mine ura, da jo nahranim. Potem bi se jaz igrala in hkrati naredila nekaj delovne terapije. Ravno dobro začneva, pa moram misliti, kdaj bo pila. Pa je še ena ura mimo in tu je čas za večerjo. Potem pa je itak vsega konec. In taki so dnevi, v lovljenju časa. Da bi v enem popoldnevu izpolnili vse načrte, se še ni zgodilo... Zaradi časa.
Po horoskopu sem tehtnica, kar se sedaj še predobro vidi: Ne znam, ne upam, nočem se odločiti. Tehtam, iščem pluse in minuse, a me je strah sprejeti dokončno odločitev. Skušam misliti na Saro. Bo dobro, če bo do naslednjega septembra doma? Ali naj vseeno riskiram teh nekaj (vsak dan večjih) problemov zavoljo družbe v vrtcu in njenih nasmehov zjutraj?
Definitivno še ni čas za odločitve. Še nekaj noči rabim, da prespim. Še nekaj dni opazovanja, kaj bo prinesel čas, osebje in sama Sara.
Tako težko se je odločiti!
15 comments:
Hm, samo predlog: Naredi si dve razpredelnici - prva naj se imenuje Za/proti vrtcu in druga Za/proti crkljanju doma (je mogoče razvidno za kaj navijam jaz? =)). Potem preštej "za-je" obeh razpredelnic in voila, odgovor bo na dlani. Najbolje pa bo takole: vključi svoj materinski posluh in prisluhni svoji malčici. Mislim, da ti bo sama najbolje povedala kje je srečnejša. Pa dobro odločitev vama želim (predvsem pa mnogo poguma pri udejstvovanju ene ali druge)!
Pozdravi malo lepotičko (sem si končno ogledala vajine slikice - tam s špangicami je prava frajerka - res dober 'fotosešn'; vse pohvale 'monterju' =))! 'mejta se!
ne morem verjeti, da se ti dogaja prav enako kot meni pred enim letom. Točno tako sem zaradi bolezni premišljevala ali naj ga vzamam iz vrtca ali ne in ker se enako kot it tehtnica sem prav tako razmišljala ja, ne, ja , ne ;) in imela sem enake občutke kot ti, da jim je otrok s PP enostavno odveč v skupini in da včasih še kaj nalašč pozabijo ali "ne zmorejo" da se otroka znebijo.
Tudi jaz sem se težko odločila in še danes mi je žal ko vidim kako mali pogreša sovrstnike, amapk je pa zdrav in veliko bolj zadovoljen. To mi je najlepši odgovor da sem ravnala prav. In jaz bi na tvojem mestu tudi vzela Saro iz vrtca in si rajši omilila kakšno starejšo gospo ali študentko za pomoč. Vem da boš rabila čas da jim vse pokažeš, razložiš, predvsem pa da boš dobila zaupanje v pomočnico amapk vse se da s trdno voljo.
mami3, če usposobljene vzgojiteljice ne zmorejo, zakaj misliš, da bi študentka ali starejša gospa znala ravnati ''prav''? Ne vem, samo vprašam...
Plusi in minusi se mi zdi pa, se opravičujem, malo otročja metoda. Potem se lahko čez en mesec spomni še kakšnega +/-, pa bo odločitev spet drugačna?
Jaz svetujem, da ravnaj po občutku in da se ne oziraj na nasvete drugih (pa naj bodo še tako odobronamerni).
Ti najbolje veš, kaj je dobro za tvojo lepotičko.
Vse dobro vama želim!
K.
En lep pozdravček iz Bele krajine.
Jaz mislim, da jim v vrtcu ne sme biti nič prenaporno in da morajo s Saro delati tako, da vama bo ustrezalo. Sara in ti imata pravico, da je Sara v vrcu. Zelo pomembno je, da je Sara z drugimi otroci... Pa tudi ti, imaš pravico do mirnega študija, opravljanja gospodinjskih opravkov, do hranjenja svojega ega. Samo obsrečni, zadovoljni mamici bo srečna Sara. Zato obvezno se pogovori z vodstvom vrtca ali pa vrtec zamenjaJ. Če potrebuješ kakšno koli pomoč, mi pošlji mail.
Lep dan, veliko cartanja, objemov ib sreče. Janja
Hvala za mnenja...
Princeska, plusi in minusi se nabirajo že celo leto v glavi, ne rabim jih pisat. Glavni so zajeti v tem postu. Predvidevam pa, da sem uganila prav, za kaj navijaš ti...
Mami3, ob vsem tem sem pomislila tudi nate. A Sara je v razvojnem oddelku, kjer je le 6 otrok in naj bi bil program individualen! Tu se meni vsa logika sveta konča, saj naj bi ravno tu Sara dobila pozornost in prilagajanje, ki ga rabi. In ne to, da se ona prilagaja na račun svoje pridnosti in potrpežljivosti (da je vedno zadnja, ker ne trmari).
Neznanka K., pusti drugim do komentiranja, vsak lahko pove svoje mnenje. Če lahko koga komentiraš, lahko le mene, ne mojih komentatorjev:)
Hvala pa tudi za tvoje mnenje!
Janja, točno tako jaz mislim, a tega tu enostavno ne dobim. Spomladi sem ob pogovoru z vodstvom dosegla vse-na papirju. Pomočnik se je res poboljšal za 80%, a vseeno sem deležna neke obrambe vsakič, ko se prikažem tam. In samo da odprem usta, spet obramba, napad. Sploh ne pridem do besede, da bi še kaj predlagala, da bi rešila situacijo, v kateri trpim samo jaz, a pomagajo mi lahko le oni.
Še vedno premišljujem... Kadar imam čas za to, saj so zadnji dnevi prijetno natrpani... Razen tale večer, ko čakam, če bo Sarči slučajno zakuhala nad 37°C...
Pozdravčke!
Aja, jaz sem imela isto v mislih, ne ravno starejše gospe, ker jim nikakor ni za zaupat Sare (generacija 45+ pomoje ne razume zakaj nekateri otroci ne hodijo...in meni se tega ne da več razlagat...). Študentka tut no go, saj to sem jaz, raje plačam sama sebi, haha:):) V mislih sem imela super duper deklico, delovno terapevtko, trenutno brez službe, ki zna odlično z mojo Saro... Hm, kaj še čakam, najbolje da natipkam nekaj še njej in jo povpšrašam, a?
In še to, izpisala bi jo samo do septembra, ko bo šla v drug razvojni oddelek (bližji) ali v redni vrtec s spremljevalko.
Torej, kritičnih je le teh 11 mesecev do takrat...
Ah, ta odločanja... :)
No in potlej je vseeno če tej deklici nameniš 200€ na mesec in se res samo Sari posveti nekaj ur na dan je to velik +. Tako da ja veš vprašati ni greh parvijo. In vasih ej najtežji tisti prvi korak, ki pa na koncu sploh ni tako zelo hud.
In 11 mesecev niti ni tako dolga doba. Če vama ne bo odgovarjalo se bosta žal morali znajti teh 11 mesecev, če pa bo super pa seveda še toliko boljše.
Aja pa še nekaj. Ni nujno da se vsaka vzgojiteljica posveti 100% otroku, čeprav bi se morala ker je to njena služba. In kot je bilo v našem primeru "da je pozabila da otrok ne sme mleka" ni noben izgovor. Potlej pa naj gre drugam delati. Pa si prepričana, da ta vzgojiteljica ne bo odšla v višji razvojni oddelek naprej s Saro?
Tukaj na mestu bi prav pasalo napisati, sramota za Kamnik, da ima zavod za otroke s PP nima pa vtca zanje. Mislim da je skrajni čas da se tudi tukaj kaj obrne :(, žal pa je temu tako in tako bilo že veliko tem namenjenih na tem blogu.
No držim pesti da vama bo najbolje odgovarjalo kakor koli se bosta odločili.
Hvala mami:)
ja za Kamnik je res sramota, sploh ker je sedaj res veliko otrok ravno tu, ki rabijo RO!
No, mene je župan potolažil s tem, da bo čez eno leto v ZUIMU v planu... A do takrat se bojo plani definitivno spremenili...Če ne pri njih, pa pri nas starših, ki vrtec rabimo sedaj in ne potem...Sploh ne tam, kjer je vse pod vprašajem, kajti obćina še sedaj težko plača nujne prispevke (za zaposlene) za otroke s PP v drugih občinah, kaj šele da bodo investirali v celoten projekt...
Hmmm, koliko bi se še dalo razpredati o tej temi... Pa vedno prideš do istih zaključkov:)
Pozdravčke!
Nisem želela nikogar užaliti, se opravičujem, v prihodnje pa se bom vzdržala komentiranja.
Pozdrav s Štajerske.
K.
Jaz bi ti pa rekla, da se vsedi z vzgojiteljicami in odkrito zahtevaj odgovore, dogovore. Naj ti povejo direkt, pa tudi da ti njim direkt poveš kaj pričakuješ, kako vidiš situacijo, tako kot si jasno napisala tu.
Vsekakor je vredno, za Saro, da je v družbi vrstnikov. Saj sama praviš da je zjutraj nasmejana! Kaj ni to največ, da vidiš da gre z veseljem v vrtec?
Čisto za primer povem kaj sem doživela ta teden sama: v ponedeljek je bila moja malčica prvič na telovadbi. V skupini je tudi fantek s posebnimi potrebami (kaj je, ne vem) ampak veš kako je on užival?! Sreča v njegovih očeh, vriski veselja!!
Ne vem, zato se mi zdi da je vredno vztrajati, pa tudi zate, da imaš ti še vedno čas zase, brez tega bo težje.
Najdi malo bika (horoskop) v sebi in si z rogovi mame, ki ve kaj tvoj otrok zmore, zahtevaj to v vrtcu.
Pa srečno!
Hmmm, sem najprej prebrala tvoj post in potem komentarje. Vsekakor je odločitev tvoja, ampak jaz navijam za to, da si vzameš tudi kaj časa zase. :) Vsekakor so ti dopoldnevi potrebni tudi zate, da si nabereš novih moči in se potem popolnoma posvetiš Sari. Jap, nagibam se k temu, da se pogovoriš v vrtcu in poskušate najti rešitev. Če pa ne, je pa seveda Sara na prvem mestu.
Vsekakor težka odločitev. Upam (in vem), da se boš odločila prav. :)
Po mojem mnenju preveč kompliciraš, zanimivo bi bilo videti rekacijo zaposelnih v vrtcu, če bi tale tvoj zapis oz. vse zapise, ki si jih napisala o njih tudi oni prebrali in slišati njihov komentar na napisano.
Jaz iz napisanega razberem samo to, da vam vsekakor primanjkuje dobre komunikacije.
OK.
Prebrala sem vse in se odločila, da še jaz nekaj napišem. Moja hči hodi s Saro v vrtec, tako da lahko rečem, da poznam situacijo.
Res so v vrtcu bolj "levoručni" če razumete to besedo.
Za vse, za kar jih prosiš ali pa namigneš, da bi bilo fino da neredijo oz. delajo imajo izgovor v tem, da jih je 6 v skupini in da je treba vse nahranit, previt...bullshit!
Če se hoče, se da vse! Če bi vse naučil kakat v kahlo jih nebi bilo teba previjat, če zmore Sara, ki je od vseh teh otrok (žal) najbolj prizadeta, bi s pomočjo vrtca zmogli tudi ostali. Moja doma vedno kaka v kahlo- v vrtcu nikoli... ker je kao zaradi pomanjkanja časa ne dajo... in še je cvetk.
Sej se trudijo, ampak da moram jaz kot nestrokovna oseba govoriti specialni pedagoginji ki je usposobljena za delo s takimi malčki kaj naj naredijo, in da morajo biti zelo vztrajni, da kaj dosežejo... nej me kokla brcne ampak mislim da bi moralo biti ravno obratno.
Vsi trije al pa štirje če računamo še gospo M. ki pride občasno pomagat so res super osebe, vse kar jim manjka je malo več samozavesti in domišlije.
Če slučajno kdo od vas bere- kar me sploh ne moti oz. bi bilo v nekaterih primerih celo dobrodošlo- tudi moja zelo uživa v vrtcu, je nimam namena izpisat ampak včasih me pa razkurte da bi najrajši... vse nekam poslala
LP
A.
A., tole mnenje je bilo pa zelo dobrodošlo! Če bi jaz znala vsa dejstva napisat tako na kratko, nebi rabila celega bloga... Bom drugič tebi rekla, da ne bom tako komplicirala:)Lepo pa je slišati, da nisem samo jaz tista mama, ki se tako počuti. Res sem dobila kar nasmeh na usta:)
Ja no, tudi odgovor na komentar metke, katje in sabine: Komunikacija je res slaba, a le zato, ker moram vsako jutro skoraj vse povedati znova. Če zjutraj ne omenim česa, kar sem pač že povedala, da to Sari VEDNO dajem/delam, potem radi pozabijo oziroma za večino stvari ni časa.
Tudi vsedli smo se že, kot sem že napisala, so bile rešitve večinoma samo na papirju...
Vseeno Sara hodi v vrtec, kot sem že povedala, rabim nekaj časa, da vse prespim in si ogledam situacijo z distance.
Potem pa naprej... Seveda vse v pozitivnem smislu in optimistično:)
lp
Petra, mislim, da pišeš blog tudi v imenu vseh nas ki imamo otroke s pp in se blogarstva nismo (še) lotile, saj je notri dosti tvojih razmišljanj, ki so se večkrat pojavile tudi v moji glavi (najbrž zaradi nekaterih podobnih življenskih situaciv.
Zato HVALA TI...
ker si jih napisala " out in the open"
Ker si ti ti, mislim, da kaj drugega kot napisat v blog ne bo šlo ;))))
LP
A.
LP
A.
Post a Comment