SONCE IN JEŽKI V ŠIŠKI

Prejšnji teden sem bila vsak dan bolj presenečena.
V vrtcu se je Sari res dogajalo:)

Najprej presenečenje, ko so lepili bodice iz papirja na izrezane ježke. Sara je pokazala svojo pravo navdušenje in ob pripovedovanju niti podvomila nisem, da ona tega nebi naredila. Ker tako navdušeno lepi nalepke tudi doma.

Naslednji dan še eno presenečenje, ko sva domov odnesli velik krompir z očkami, usti do ušes in zobotrebci. Še en ježek! Za tega se je Sara verjetno malo bolj potrudila, sigurno pa je rabila nekaj več pomoči.

Še en dan kasneje sem domov odnesla dve risbici, ki jih je Sara barvala.

Za piko na i je imela dvakrat spletene kitke:)


Mogoče je vsemu botrovalo to, da je bilo prisotnih manj otrok. Čeprav to nebi smelo vplivati.
Ali pa moje veselje, da se letos uspešno izogibamo vsem epidemijam viroz, bronhitisov in angin. Trkam!

To, kar sem doživljala vsako popoldne prejšnji teden, je bilo tisto, po čemer sem celo lansko leto hrepenela: da bi Sara v vrtcu kaj ustvarjala, počečkala kak list, zvedela kaj novega o kaki živalici in pač delala, kar naši mladički radi počnejo v vrtcu.
Saj vsake toliko časa je bilo kaj. A res redko. Ne bom pozabila, kako je eno popoldne s kazalcem nenehno kazala svoj nos. In od takrat prepoznava dele obraza:)
Mogoče je bil lani kriv tudi nenehni izostanek Sare, saj je do spomladi res pokasirala kar nekaj dvotedenskih bronhitisov...

Vsekakor sem s prejšnjim tednom zadovoljna.

Saro v vrtcu sedaj hrani tudi pomočnik B. in res jima gre dobro. Sara celo nekaj poje, ni še dovolj, a počasi se daleč pride.


Kot sem nekoč že napisala, da ko hrepenimo po nekem dogajanju, se vse stvarstvo obrne v to smer in nam pomaga s svojimi energijami... Mogoče je res.
Kajti to vse stvarstvo mi je tudi pokazalo, da bom res pogrešala svoje dopoldneve, če bo Sara doma... Mogoče ob priliki napišem tudi kaj več o tem...


Odločitev sicer še ni padla, še vedno ostajam tehtnica:) Ne da zahtevam nemogoče, le moja naivnost se je že dolgo nazaj izgubila. In se, preden zaropota sodno kladivce, zares prepričam. Naredim plane. Možne scenarije. Vsekakor pa pogledam na stvar z distance, kar delam sedaj.


Važno je le, da je Šiška že zjutraj sončna, ko za Bežigradom še kraljuje megla.
In lepo je, ko ježki malo pikajo:)
Najlepša pa je nasmejana Sara!

Lep dan!