BRUHICA

...seveda spet med vikendom.

Sobotno bruhanje, ničesar pojesti, ničesar spiti, a veliko bruhati naju je peljalo v dežurno ambulanto.
Seveda ima zdravnik tudi hčerko, ki bruha. In to ni nič takega. In Sara je tam prav hinavsko popila tri požirke vode. Ok, greva domov z (njihovo) obljubo, da bo bolje. Čeprav sem vedela, da Sari ne bom mogla vsiliti toliko tekočine do večera.
Do treh ponoči bruhanje... Nakar obe omagava in spiva do jutra. Hmmm, zdravnik je rekel, da je po pol dneva mimo. Ok, bova pa zajtrk... Zbruhali! In pijeva... Po požirkih, čisto malo... Kar je preveč, gre ven. Mine nedelja, Sara vsa pasivna, rada bi spala, ležala, noče sedeti...

Ponedeljek, zajtrk, izbruhan na laminatu. Spet le pije. Moj zajtrk tudi izbruhan. Gremo k zdravniku!

Ko naju sestra končno naroči, se odpeljeva napol v spancu (Sara), napol v strahu (jaz), kaj če bom bruhala?
Napotnica. Infekcijska.

Na srečo naju je peljala tetkica. Moji krči so bili vedno hujši, a sem uvidela, da ko je bolan otrok in že tako porabiš edino razpoložljivo pomoč, zatreš sebe. Veš, da je viroza, da si dovolj obilna in da ti ne boš dehidrirala tako zlahka, kot ta že tako suhcan pamž. Pa sem zdržala in bila v redu.

Večer in polovico noči na dnevnem oddelku (ponoči je bil pač oddelek zaprt in sva tam ležali sami samcati!), kjer je, verjeli ali ne, zmanjkalo tudi mene.
Me je kar malo sram, a sestra me je predramila... In prišla nazaj čez dve minuti, jaz pa sem tačas trdno nazaj zaspala! Mislim, kot da nebi spala že nekaj let. Tudi počutim se tako. Čeprav spim.

Sredi noči je po naju prišla tetkica. Ljubljana je bila ob polnoči videti identično kot bi bila ura devet zvečer. No, pomoje, ker že dolgo nisem bila ob mraku v Ljubljani.

Sara je že bolje. Danes je že jedla, tudi pije. A še vedno mi ni jasno, kako naj spravim vanjo liter tekočine? 3 ure podnevi spi, 10 ur ponoči. Ostane 11 ur. Za 60ml v brizgi, kar gre najhitreje, porabiva cca. 5-10 minut. Torej za en liter cca.150 minut. Teorija in praksa, no go!

Mene še dajejo krči. In odvajam nenavadno. A sem po dveh dneh le nekaj spravila vase. In to je odličen začetek mojega hujšanja, saj se je precej raztegnjeni želodček med temi krči sigurno malo skrčil. In jaz sem izgubila apetit in željo po velikih porcijah. Sem kar vesela. In upam, da bo hitro mimo vse to...


Danes sva napol naredili vabila za Sarino žurko. Tako rada jo gledam, kako bi ona vse to rada sama prilepila... In po možnosti še kaj strgala in zmečkala:) Nekaj bo zmečkanih, a se vsaj vidi, da se je tudi sama trudila!

Sem pa ugotovila, da bomo vseeno praznovali tri dni. Dva dni za kolegice in njihove malčke ter en dan za sorodnike... Kolikor jih pač bo, ker posebej vabila jih ne bom.
Vabila bodo kjut. Čisto nič punčkasta, a so zelo všečna. Čisto navadna, a hkrati posebna. Že zato, ker so vsako leto handmade. To imam najraje, da lahko nekaj ustvarjam, z razlogom, po možnosti za druge.

Le še verz najdem, si ga izmislim... In pošljem.
Všeč mi je, da je tak teden. Da sva v dežju lahko doma. Da skočiva le v knjižnico, lekarno in na pošto. Da se crkljava, zabušavava in da čas mine v času, ko si izmišljujeva, kaj se bova šli.
Ravno prav je. Prav za srečo. Prav za zadovoljstvo. Prav za naju.


Lep in zdrav teden!



p.s.: ležeči tekst ni v kontekstu... Leži le po moji volji in ne po slovnični:)