SIVO IN SONČNO

Končno je nedelja. Današnja me spominja na moje otroštvo... Ker Sara gleda ŽivŽav kot pribita.
Nasploh so ji zanimive risanke. Še vedno je sicer nora na Fifi, ki jo prepozna že po prvem tonu uvodne glasbe. Moram kupit še dva dvdja, ki nam manjkata=)


Cel teden sva bile bolj kot ne na bolniški. Jah, bolniška pa taka. V bistvu po tisti nori bruhici ni bilo kakega katastrofalnega zapleta. Je pa bila moja VELIKA skrb. Namreč, cel teden ni pojedla neke konkretne hrane. Vsako kosilo je zbruhala po drugi ali tretji žlici. Dol so šle le skutke, mlečni gres, polenta, nekaj čokolinota... Malo mi je žal, da je nisem že prej peljala nazaj k zdravniku. Ker bo šla verjetno jutri, pa me je kar strah, če bom okregana. No, ali pa navsezadnje ne bo nič.
Delam slona iz muhe? Ne vem, le želim si, da bi Sara spet normalno jedla. Da nebi jokala, dokler ji ne začnem masirati trebuščka. In skrbi me, kako bo potem v vrtcu. No, mogoče bo tam vse v redu. Lahko pa, da bo tudi tam bruhala... In potem bo morala biti spet doma...


Prazniki so (skoraj) mimo. Petek mi niti ni bil praznik. Se mi zdi, da so ga vsi izkoristili za šoping. Tudi mi. Res nismo mele nič več doma za jest... Zdaj pa poln hladilnik=)
Prvonovembrska sobota pa... Ponavadi mi je bil ta dan muka. Ker mi ni všeč, da se vsi prikradejo na grobove. Potem pa celo leto gledaš, da nihče več ne prižge svečke, da šele decembra pospravijo vse te ovenele rože. Meni to ne potegne. Da mi zapovejo en dan, ko naj bi se spominjala umrlih... Ne, spomnim se jih sproti, ko mi asociacije prikličejo spomin...
Sploh pa, bi morala le prvega novembra stati ob grobu matere?
Smotane so mi te stare mame, ki samo čekirajo, kako si spucal. Pa kakšne rože maš. Pa, oh, groza, kako si oblečen. Vedno je bilo treba bit lepo oblečen. Jaz tega ne zastopim. Tetkica je podedovala njihovo miselnost, jaz sem si najbolj želela natakniti moje kavbojke.
No, pa jih nisem. tudi tetkine rjave hlače so bile v redu. In moja odločitev, da sprejmem nekaj njenih oblek, ki so ji premajhne. Meni pa ravno prav=)

Valda sem vsako leto na grobu opazovala folk. In letos so bile moje misli... Ah, Erika je še vedno mala afna. Grašič še vedno nosi tiste hlače z žepi... Moj bivši sošolec pripelje staro mamo celo na Homec! Vaška mladina se še vedno zbira zgoraj pri vodi... Un 'mekinjčan' je sin od Nives... Oh, kakšno spoznanje, no, saj je bil vedno videti bolj priden... pa saj oni so bili vsi pridni... in vedno 'na sladoledu'... Burnik je še vedno isti. Valda tetkica ne more brez zbadanja=) lahko bi prižgala svečko pri Maji... Saj nekajkrat sem jo pa videla, a mi je bolj hudo za njene... Proti koncu pa je le prišel tudi on... Tisti simpatični sovaščan, zdaj vem kako mu je ime, še vedno pa ne razumem sorodstvenih vezi pri njih... So otroci njegovi in lepa blondinka, ali od brata... Madonca, me je kar malo mučila ta radovednost včeraj=)

Zvečer vsa romantičnost lučk v Nevljah. Vprašala sem se, zakaj prižigam svečko atu, ki ga nikoli nisem poznala? Niti nič posebnega ne vem o njem... Pač, navada, prinesena po vzgoji. Nekoč jo bom opustila.


Še današnji dan... Komaj čakam, da pride Irena. Družba mi bo pasala. Sploh njena=) Ja, ful pogrešam ljudi. A včasih se mi zdi, da se tu kuje zarota. Vsakič, ko se menim za kavo, za obisk, se kaj zgodi. Ponavadi res Sara zboli. Ali pa nama prekriža načrte kaka stara obljuba, ki se jo spomnim v zadnjem hipu. Groza!


Ta teden bom samo pohajkovala. Čaka me polno letanja okoli zdravnikov (zaradi ene napotnice!), načrtovanje v vrtcu (samo da podpišem...) in oh, pritožba na socialo! Nimam štipendije. Groza! No, saj sem prej preživela brez nje. A v enem letu sem se navadila na misel, da jo bom imela še eno leto. Pa ne, zaradi petih evrov v celem letu je nimam. Zdaj bi se celo pridružila tistim, ki imajo polno rit vsega, pa zatajijo vse, da dobijo še kaj od države. Ker opažam, da so letos izviseli študentje, ki imajo najmanj. Tisti, ki imajo vse, valda dobijo še več... Pa saj se ni vredno sekirat. Itak čekiram vse ponudbe za službe, a zdaj bolj gledam na to, kaj mi bo res v veselje delat. Čeprav bo mogoče zaradi tega spet trpel faks.


PC je glup. Neumen. Kar blokira! Ne maram ga, že od samega začetka ne... Lenovo sux. Vista sux. Office sux. In most of all, E-misija suxx! Kaki bedniki, ti zrihtajo pc... Pol moraš pa ob vsakem vklopu najprej naredit backup. Pomoje je to nekaj narobe, po njihovo ne. In pomoje ne bo zdržal niti pol leta (kar bo kmalu!). No, sem vsaj samo vsake tri dni tu=) Odlično odvajanje.


Vabila so narejena. V kuvertah. A stop! Ojoj, vse bova morali še enkrat, ker bo žur leta kasneje=) Odkar stric Tomi hiti z zidanjem, se načrti lahko podrejo čez noč. In ravno naslednji vikend bojo delal streho. No, saj sem vesela. Če bi meni kaj pogorelo do tal, kot je njemu, tudi ne bi mislila na druge in njihove želje ter načrte. Važno, da bo živina še letos pod streho. Jaz pa imam še en teden časa, da se naučim spečt super duper sladko in najboljšo torto. Čeprav bi jo najraje samo okrasila=)

Vseeno, itak grem v petek ven! Zvečer! Ok, saj sem bila 9.oktobra na garage žurki, ampak to ni isto. Zdaj gremo dejansko ven. Sem vedla, da smo samo jesenske orhidejke tiste, ki držimo klapo skupaj. Komaj čakam. No, pa tudi trkam, da ne bo spet kaj... Upam, da se bomo mele lepo. Da ne bo kakih pogledov. Kajti sovražim, če mi da kdo občutek, ki v meni nastane po stavku: 'O, kok si se pa ti spedenala...' Vse, kar sledi, sploh ni vredno. Vredno je samo dejstvo, da me ta oseba nikakor ne sprejema, me negira in meni je to celo všeč. Všeč zato, ker bom imela nekoč dober razlog, da bom tudi jaz lahko kaj rekla. Zdaj ne rečem nič, ker enostavno še nisem taka. Ne, da si kdaj želim biti taka, a želim si povedati, kar mislim. In ko bom povedala, bom nehote postala taka. Spustila bom nivo, a vsaj povedala bom. Nekoč...


Razmišljam, kaj naj Sari podarim za BDay.
Malo si mislim, saj ji vsak dan podarim sebe. Pa smehce in solzice... Pa itak ji pogosto kaj kupujem. Samo fačkarijo. Ko je kaj velikega, je tetkica tista, ki odpre denarnico=)
Zdaj je Sara dovolj velika in stabilna v trupu, da lahko jaha tistega prikupnega konjička. Razmišljam še, če se spodobi, da dediju naprtim to kot njeno največjo željo? Bo dedi to zmogel? Mu bo všeč? Dedi namreč rad prinese igračke, ki glasno pojejo in plešejo. Ne vem, zakaj. Samo vem, da potem to hitim ugašat, preden se vklopi še glasba Sarin jok. In zadnjič sem mu povedala, da se Sara tega boji. Počutila sem se tako nizko. Kot da ne znam cenit darila. Kot da nisem hvaležna. Seveda sem hvaležna! Pa tudi Hipota kljub joku prižgem v banji, da zapoje (tam še bolj odmeva!). Vseeno pa pomislim na to, da ima Sara le enega dedija. Zakaj nebi poskrbela, da bi jo vsaj on poznal in vedel, kaj je primerno zanjo in česa ne mara?
No, pa saj je vseeno... Jaz ji bom kupila nekaj zimske garderobe. Kombinezon hlače, še kak pulover in štumfe=)
Vem, da tudi drugim postaja problem, kaj ji prinesti. Nekdo, ki nanjo gleda kot na Saro, ki nekaj zmore in v nečem uživa, ne bo imel problemov. Ta bo definitivno prinesel super darilo=) (Kot vedno=))
Velik problem pa imajo ljudje... pa smo spet točno tam... ki je ne sprejmejo in jo vidijo skozi črno bela očala. Zanje ni sposobna ničesar, ker rabi pomoč. Kaj ji bo torej knjiga? In kaj Barbika? Pa Legice? Ne, to vse že ima. In to še vedno obožuje! A kaj naj se trudim in nekomu razlagam... Ko pa že sam ugotovi, da se Sara ne igra tako kot drugi... In, da ima vse prilagojeno...



Vsekakor komaj čakam, da mineta ta dva tedna. Saj bosta lepa, zelo lepa. Predvsem pa polna. In verjetno se bo v teh dveh tednih že nabralo polno novih stvari, ki bodo čakale na naslednje tedne... In bom spet komaj čakala, da mine. In tako naprej...
Ker čas res hitro beži. Znati pa se moramo ustaviti, užiti dan, zadihati zrak sreče in se nasmejati=)
To imam najraje v natrpanih dneh. Zdaj bo še bolje, ker bom nase nataknila pončo, Sari oblekla tisto luštno volneno kapico in novo bundo, pa bova šle lovit sonce. Čakali bova, kdaj bodo vrhovi pobeljeni. Ugibali, ali veter prinaša sneg. Bili veseli, ko bova prišli domov, na toplo... Šli bova v Domžale na marone. In še kdaj po mestu, ko se spušča mrak... Takrat je tako lepo=)