...Kar bo precej kmalu. Še ta teden.
Takrat bom imela polno vreč oblek, s katerimi ponavadi nisem vedela, kam.
Enkrat sem nekaj vrečk mojih ful luštnih cunj podarila naprej. Bila sem zelo navezana nanje. A so bile vse številke 36, nekaj 38... In tega definitivno še nekaj časa nebi spravila nase.
Potem sem nekajkrat odvečne obleke nesla moji teti, ki jih v porodnišnici hitro odda naprej.
Zdaj mi je druga teta prinesla veliiiko otroških oblek. Še od njenih dveh škratov, ki sta zdaj že skoraj moža. Kar nekaj jih bo še ponosila Sara, nekaj jih bomo prišparali za tetkico, ko bo pač čas za povijanje, ostalo pa... Hmmm, končno sem pokukala na net in našla ciljno lokacijo teh oblek:
KARITAS
HUMANA
Potem pa sem pomislila, kaj vse bi lahko še darovala!
Sarinih tisočsto pliškotov... Pa čeveljce (čeprav moje prepričanje, da dva otroka ne smeta nositi istih čevljev!)... Pa nekaj kiksov, ki smo jih kupili v upanju, da bo nevemkaj (naprimer sedež za banjo, v katerem mora biti otrok zmožen popolnma samostojnega sedenja...)...
Po drugi strani pa vse to kar nekako hranim. Za tetkico in njene bodoče škrate.
Zdaj resnično upam, da bodo kmalu, no, da bo vsaj oznanilo kmalu, ker bi rada že enkrat pospravila v piko te omare!
Aja, vmes sem že pomislila, da bi te stvari prodala prek neta ali v Smrkolinu. Pa se mi zdi... Ja, saj sem skoraj vsak dan brez denarja, a sem navajena tako. In če že imam, zakaj nebi dala naprej zastonj in si s tem celo zapolnila tisti delček srca, ki si to tako zelo želi?
S tem so omare napol že pospravljene=)
November 2, 2008
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
2 comments:
jst sem bila tudi pred kratkim v razpoložeju pucanja omar in se je nabral zajeten kupček, ki jutri roma k humani. se men tut fino zdi, če lahko komu kaj prav pride ;)
Huhu, kar veselo na delo. Praznjenje omar ni tako enostavno kot se sliši. ::)))
Post a Comment