VZGOJA. SPLOH NI TEŽKO?

Ob Sari si marsikdaj rečem, da vzgoja drugačnega otroka ni težka.

Sara je najbolj priden otrok na svetu.

Je potrpežljiva, saj bo vedno počakala, da si bo človek vzel čas zanjo in se ne bo pritoževala, če bo zadnja na vrsti.

Je prijazna. Čeprav se zna kdaj ob pogledu na osebo močno razburiti in še močneje jokati, zna biti do vseh prijazna. Dobrovoljna. Zna se nasmehniti iz srca.

Je skromna. Igra se z vsem, kar ji daš. Če pozabiš na igračo ali knjigo, bo našla rob tvojih hlač. Ali pa daljinca. Ali mobitel. Ključe. Rjuho. Vzglavnik. Karkoli, ona vse spremeni v nadvse zanimivo stvar in z vsem se zamoti kot z najboljšo igračo na svetu. No, le da ni daljinec ali mobitel crknjen ali otroški, to je pa ne zanima. Mora biti pravi!

Sara me uboga. Razume, ko ji rečem ne. Če je moj ukaz utemeljen, potem obvelja moja. Če ima razlog, obvelja njena. Potem vem, da jo nekaj boli ali muči. A nikoli ne izvem točno, kaj bi to bilo, saj mi ne zna povedati, niti pokazati.

Nekoč je prišla iz vrtca... kot vsak dan.

Nakar opazim na hrbtu ugriz. Močan. Zgornje plasti kože ni bilo. Skoraj nisem mogla verjeti. Sredi hrbta! (nebi se čudila, če bi Sara zmogla sedeti ali stati, da bi bil lažji dostop do njenega hrbta.)

Naslednji dan sem v vrtcu povprašala. Nisem dobila točnega odgovora, le domnevo, ki smo jo z vzgojiteljico že prejšnji dan analizirale. O dogodku, ko so bili otroci na kupu in so se prešerno smejali, krohotali. Dokler ni v sekundi Sara iz smeha preklopila na grozen jok in za njo še ostali malčki.

Ta dan, ko sem prišla ponjo v vrtec, me je vzgojiteljica pričakala z besedami: 'Sara verjetno nebo hotela nikoli več v vrtec!'

Razložila mi je, kako fino sta se igrali... Da ju je pomočnica slikala... In da je ravno v trenutku slikanja prišlo do ponovnega ugriza.

Če bi mi pokazala fotografijo brez spremnega stavka, bi rekla, kako sta luštni skupaj in da res uživajo v vrtcu.

Sara še vedno hodi v vrtec. Še vedno gre rada. Punčki ni nič zamerila, saj se mala ranica na hrbtu hitro celi.

Tudi meni ni hudega, saj mora vse doživeti in preživeti. Tudi to. Dokler je tako nedolžno.

Sem pa zato toliko bolj v dilemi, kako Saro naučiti obrambe.

Ne obrambe v smislu, naj udari nazaj. Tega nisem nikoli tolerirala. In tudi če bi, Sara tega ne zmore.

In tudi ne mislim obrambe v smislu, naj se skrega. Saj tudi tega ne zmore, in ni lepo.

Rada bi jo naučila obrambe, da pokaže, da ji to ni všeč in da ne mara, da se z njo dela na določen način. Rada bi jo naučila, da bi znala otrokom pokazati, da tudi ona čuti in da tudi njo kaj boli. In da ima tudi ona kaj rajši, da česa pač enostavno ne mara. Prav tako pa bi jo rada naučila, da tudi odraslim to pokaže.

Sara nelagodja, bolečine in utrujenosti ne zna pokazati drugače kot z jokom.

Njeni vrstniki se že znajo pritožiti, pojamrati, če jih kaj boli ali pa se skregati, če so jezni. Ona lahko le joka.

Jaz že razločim večino vrst njenih jokcev, drugim je vse enako.

Zna pa Sara pokazati tudi navdušenje in veselje. Kako močno brca z nogami, ko gre k njej ljubljena oseba! In kako se nasmeji s široko odprtimi usti, ko je pred njo zanimiva knjiga. In kako skuša kar poleteti, ko zagleda svojo škatlo z legicami!

Jaz pa ne znam tega združiti. Ne znam je naučiti izražanja njene volje. Ne znam je naučiti komuniciranja z drugimi, ki je ne razumejo tako, kot jo razumem jaz.

Že sedaj nisem vedno ob njej, da bi jo branila in drugim razlagala, da ji kaj ne paše, zakaj joka, kaj ima rada in česa se boji. Tudi v prihodnje ne bom toliko z njo.

Verjetno bova vsako leto manj skupaj. In vsako leto bo več ljudi okoli nje, ki bodo igrali pomembno vlogo v njenem življenju, ki bodo oblikovali njen svet. Z njimi bo morala komunicirati sama. Jaz jo moram tega naučiti.

Nimam pojma, kako. Tako težko je.