PREBRALA BI MI DUŠO

Nisem vam še povedala, da mi je nekdo pred mesecem dni šlogal.

Ja, čisto zares, iz kart.

Odkar je bila moja sestra alias tetkica pred davnimi leti pri vedeževalki, me to ni niti najmanj zanimalo.

No, malo vraževerna pa sem bila vedno.

Potiho sem verjela starim mamam o vseh vražah glede otrok... Naprimer, da če v nosečnosti ne pojem tiste čokolade, ki tako zelo diši, potem otrok dobi piko. Kakšno piko, nihče ne ve. A čokolado sem vseeno pojedla. In ne samo ene:)

Ko je Sara kot dojenček spala, sem jo gledala, če ima rokice ob glavi. To naj bi namreč pomenilo, da bo zdrava. Pa takrat nisem imela pojma, da bo karkoli narobe. Res pa je, da je redko spala z rokicami v višini glave...

Vedno sem bila prva v vrsti za razne vražje zadeve...

Horoskopa pa že nekaj let ne berem več. Mislim, da sem ga v srednji šoli zadnjič prebrala.

Verjamem, da je človek samosvoj. Seveda se nekateri zgledujejo po drugih, drugi jih dobesedno oponašajo, no nekaj pa nas je le še ostalo, ki smo prvovrstni, čisto svoji in živimo po svoje: včasih se pošalim, da smo taki čudaki:)

Torej, moja vraževernost nima nekih meja: nisem obsedenka, se pa včasih res oklenem dejstev o šestem čutu, o magiji ali pa le o 'tistem, kar pravijo' zgolj zato, da si stvar lažje razložim in grem lahko naprej.

Khhmmm, odkar pa poznam Ireno, mi misel na vedeževalko malo večkrat zapolni glavo.

Ko je prvič prišla k meni, sta bili s sestro (btw dvojčičo, pa si nista res čisto nič podobni! Pomoje tudi stari nista enako:)) namenjeni k vedeževalki.

Od takrat sem verjetno vsaj desetkrat pomislila, da bi šla tudi jaz popast firbca.

Kaj bi me zanimalo?

Povedala ji nebi nič. Ne da sem mama, ne, kaj vse se mi je že zgodilo v življenju. Rada bi sprobala, če bi gospa vsevedna sama uganila. To je tisto, kar me najbolj privlači. Če bi ugotovila... Hmmm...

No, pa se je kar na lepem odprla priložnost. Ne pri pravi vedeževalki, ampak pri kolegici, ki je vešča vedeževanja iz kart.

Pa dajmo probat, sem si rekla. Izgubit nimam kaj, kajne?

Nisem želela neke konkretne napovedi... Pa sem dobila splošno. Šok.

No, nebi rekla, da je čisto falila. Res močno upam, da ni zadela!

Ženska me ne pozna. Skupaj sva preživeli dvakrat po en teden življenja in to je to.

Kaj mi je povedala? Ah ne, ne bom vam vsega povedala. Le tisto, kar me je takrat dva dni morilo in česar se sedaj spomnim... Ker mi še vedno ne da miru.

V bližnji prihodnosti naj bi spoznala moškega, visokega in črnega (le kako to lahko vidi v kartah, kjer so vsi moški visoki in črni?), s katerim naj bi imela celo otroka. In to kmalu.

Dejstvo je še, da ta zveza ne bo trdna, ampak polna prepirov in nesoglasij.

Zakaj se torej obremenjujem s tem?

Enostavno zato, ker res rada pogledam za črnolasci. Ali so visoki ali ne, me ne zanima, saj so mi všeč tudi manjši (da je le večji od mene:)). A ne, zaljubiti na hitro se nočem. In otroka tudi še nočem. Ne brez trdne zveze, ne brez zaupanja, ne brez zagotovila, da sem za nekoga edina in kraljica.

Tako se zdaj vsakič, ko se peljem v vrtec mimo Gorjupa v vasi in nekaj kilometrov zatem še mimo Carja, spomnim tega. Ta dva moška sta mi edino všeč. Na videz, seveda, ker ju sicer ne poznam. Oba črna. Eden celo visok.

Vem, da sem sedaj pametnejša. Zrelejša. Odrasla.

Strah ostaja. Strah, da se bom zmožna spet brezglavo zaljubiti in da bo na plano prišla moja naivnost. Strah, da bom ponovila napako. Strah me je, da se bom zaljubila in spet rabila tri leta, da bom prebolela. Ja, čez slab mesec dni bo minilo tri leta, odkar sem sama. Odkar se nisem držala za roke. Odkar se nisem objela. Odkar si želim dobrega, najboljšega očeta za mojo Saro.

Prejšnji teden sem dvakrat obiskala strica v bolnišnici. Ne morem verjeti, obakrat sem srečala žensko z juga našega Balkana, ki mi je želela prebrati dušo.

Kar šla je za mano in mi govorila, da imam razburkano in ranjeno dušo in naj ji dovolim, da me 'prosvetli'.

Japajade! Dovolj imam pogledov v prihodnost. Že enkrat samkrat me je gola radovednost pripeljala do strahu. Včasih se mi zazdi, da se bojim življenja, da me je strah ponovnih napak.

Nihče ne bo gledal moje duše.

Lep dan!