NEVIHTA STOLETJA

Sara je spala. Jaz sem vse pospravila in na verandi čakala Ireno, da pride na obisk.

Vreme se je pripravljalo na malce dežja. Kmalu je neprestano grmelo.

Opazovala sem oblake, kako so bili črni, jezni, hrupni in zamorjeni.

Sara se je začela jokati, zato sem jo vzela k sebi. Pa bova skupaj počakali Ireno na verandi.

Sari sem kazala velik gromozanski oblak, ki se je bližal s sunkovito hitrostjo. Prihajal je iz zahoda, in pošalila sem se, da je kot v filmih, ko gre oblak direktno proti tebi, kot da te hoče pomečkati.

Od sunkovitega vetra sva se s Saro raje umaknili noter. Hitro sem jo nesla na kavč, da sem zaprla vsa okna. In po cunje na balkon! Seveda je že padalo, pa kaj padalo, besnelo. Pobrala sem eno stojalo cunj, ga na silo odnesla čez tista ozka vrata. V trenutku sem bila mokra do kože, še do kosti.

No, pa ko sem ravno mokra, bom pobrala še Sarino hišico, suhe cunje (so bile že mokre in polne listja in trave, kar je pač nanosil veter) in rože.

V tistem je začelo tako zelo nositi vse, da sem odhitela na verando. Pospravila sem le še blazine iz garniture. Vrata sem komaj zaprla, saj je imel veter skoraj večjo moč in voljo, da bi jih obdržal odprte.

Samo še skozi šipo sem gledala, kako Sarin čolniček hiti čez ograjo. In trenutek zatem je bil rumeni pokrov peskovnika sredi ceste. Potem ga nisem več videla, ko je dohitel tretjo hišo od nas...

Sarine igračke (iz peskovnika zunaj in čolnička na verandi) so ležale vsepovsod. Nekaj jih je še sedaj raztresenih po sosedovih vrtovih.

Kmalu sem v hiši zaslišala kapljanje vode. Vedno glasneje. Spodaj sem ugotovila, da bo veža kmalu ena sama mini poplava. Na verandi se je nabralo toliko vode, da je tekla noter med osnovno betonsko plato in tlaki, ki jih na verandi ni, so pa notri. Potem je na robu stopnišča to kapljalo v vežo.

Kmalu je premočila še stena, kjer še zdaj ponosno zeva velik, ogromen moker flek! Zamakalo je tudi ob oknu in pod vhodnimi vrati.

Bilo je nekaj razbesnelih minut. Potem pa tišina. Kmalu še sonce.

Saro sem komaj pomirila. Nato sva šli ven. Rekla sem si, da je treba ta nered po ulici malo pospraviti, saj je vse ležalo povsod.

Sosed mi je rekel, da nimamo več dimnika.

Res je. Cel vrhnji del ga je odneslo. Na srečo imamo salonitke še na strehi, ostalim petim hišam s salonitkami v ulici je odkrilo strehe.

Tam so moški takoj splezali reševat in krpat strehe, ženske smo obujale spomine (beri: se zgražale) in pospravljale naokoli...

Kmalu je prišla tudi Irena, ki je bila vmes preusmerjena na drugo cesto, saj se nekaj minut do naše vasi sploh ni dalo priti (podrta drevesa, prometna nesreča).

V Kamniku je odkrilo kar nekaj streh, med drugim na dveh osnovnih šolah, Marije Vere na Duplici in Frana Albrehta v centru. Če ste se danes kaj vozili tod okoli, ste verjetno videli nemalo dreves s koreninami vred, kak drog ulične razsvetljave in veliko ceglov, raztreščenih naokoli.

Pri nas dveh faz elektrike še vedno ni. V kleti in spodaj pri stari mami delno gorijo luči, medtem ko tu zgoraj delata le dve vtičnici. Skrinja že pušča vodo, sneg se topi, sladoled bo zanič. Upam, da do jutra bo, da bom Sari pogrela mleko za čokolino.

In Sara? Bala se je le vsega ropota ob samem besnenju neurja. No, takrat je čutila tudi mojo paniko. Nisem vedela, naj spodaj le položim brisače in pustim vse zaenkrat, ali naj še brišem in rešujem stene, ki so že tako preveč vlažne?

Na koncu sem slednje zavrgla, saj je bilo važneje, da sem s Saro, hiša in voda bosta že počakali. Sara je pogumna punca, saj se ji je na koncu vse skupaj zdelo še zabavno. Sploh, ko sem jo crkljala:) Tudi zaspala je v popolni temi, brez tople večerje, brez tople vode. Včasih se rutina razbije in ona dobro ve, kako odreagirati v takih situacijah. Zna se prilagajati razmeram in kljub vsemu ostati dobrovoljček:)

Res hvala Ireni, da je pazila na Saro, ko sem odnašala vodo iz verande in da je ni zadela kap, ko je videla kako sem vse samo nametala po hiši. Bil je kaos. A kar razburljivo in zanimivo, danes sem se marsikaj naučila. Sploh to, kako reagirati pravilno, če sem ob takih situacijah doma čisto sama s Saro: Najprej Sara, potem svet.

Le še štrom čakam:) In rabim domačega mojstra, ki bo splezal na streho in zaflikal raufnk:)

Predvidevam, da bom oboje zelo kmalu našla.

Mirno noč vam želim, pa lep teden!