PO POLETJU...

Heeej:)

Midve sva že zdavnaj nazaj in vsa potepanja sploh niso bila tako zelo 'velika', kot sem načrtovala...

No, tam okoli 15.7. je Sara začela s počitnicami... Pa sva še istega dne zvečer pristali na infekcijski kliniki. Približno en dan, da smo malo spravili iz dehidriranosti. Tokrat me je vsaj en zdravnik razumel, da res težko spravim vanjo ful tekočine, ker gre polovica ven takoj, druga polovica pa z bruhanjem, če jo silim z večjo količino kot deci naenkrat. Da pa bi po vsakem deci pol ure počakala in spet... potem se lahko usidram doma na zofo in cele dneve le pitam svoje dete.

Našli smo sporazum, da počasi dohitiva en liter zaužitih tekočin dnevno, čaj moram še malo sladkati in najverjetneje otroka odvaditi od njenih gromozanskih količin sadja in jogurtov, ki ji samo odpirajo pot skozi telo ven in nič ne zadrži.

No, sedaj sva na minimalnem vnosu približno 8 deci dnevno, če je vsaj malo žejna, pa prideva do zelene veje. In jaz potem zelo vesela, ko zvečer postavim števec na nulo in zjutraj spet z novimi načrti, kje vse bova kaj pili:)

Konec tistega tedna smo šle na morje. V Njivice. Na agenciji je bil obljubljen apartma s teraso, klimo in nevemšečem. In pritličje. No, slednje sem zahtevala, ostalo naj bi bilo samoumevno.

Dobile smo kletne prostore, brez terase. Brez klime. Vroče sicer ni bilo, ker smo praktično lovili sončne žarke...

Ampak - tedenski izkupiček je bil v redu. Imele smo se fajn in Sara je dobila naziv morska deklica.

Sara je na plaži 'strašila' z deko. Tistega malo vetra je naredilo svoje, pa še sonce se je kar naprej skrivalo za oblaki. In mala se je komaj segrela od ledenega morja. A se je, in vsak trenutek je komaj čakala, da gremo spet plavat:)

S tetkico sta se tunkali. Prvič sicer po nesreči, a je Sari tako pasalo, da jo je užitek gledati z glavo pod vodo. In njeno krohotanje, ko je pokukala ven:)

Jaz pa sem z njo plavala do tistega lepega fancy črnega čolna, ki ga je tudi ona oboževala. Komaj sem jo dohitevala, tako je brcala v svojem obroču:)

Ob večerih smo šle v 'mesto', meni je bilo pa najlepše, ko smo se zapeljale do Baške. Tetkica je sicer cvikala, če bo dež in kasneje še, če sem ju peljala predaleč in se bomo izgubile. No, na koncu je bilo vse ok, saj sem dokazala, da sem lani ob večernih sprehodih Baško spoznala tudi ob popolni temi.

Po Njivicah je sledil teden relaksacije. Igranja. Arboretuma. Sprehodov. Obiskov. In požar pri mojem bodočem svaku. Ob tem sem se počutila nemočno, saj nisem mogla z ničemer pomagati. Tetkica je še zdaj v dogajanju sanacije in zidanja, skrbi za delavce in hišo.

Nato pa še en teden kolonije s Sončkom v Elerjih. Bilo je super!

Priznam, da sem malo pogrešala najino Ireno, ki Saro že pozna. Pa le zato, ker sem včasih preveč površna ob uvajanju druge osebe v Sarino 'delovanje'. Teden je bil krasen, jaz sem odnesla polno novih informacij, ter nekaj odločitev, ki so že pretehtane in z načrti, pomagale pa bodo obema. Res, tokrat sem veliko odnesla tudi zase in toliko sem se poglobila v to, da sem znala pretvoriti v mojo situacijo. Mislim, da stopam korak naprej, za kar je bil že čas, saj imam vrh glave obremenjevanja s tem, kaj bo rekel nekdo drug in kaj mi govorijo vsi dragi. Tega je sedaj konec in jaz lažje diham.

S tem tednom pa se bodo končale tudi Sarine enomesečne počitnice v vrtcu. V ponedeljek odhaja pogledat svoje prijatelje, jaz pa na misijo učenje.

Včeraj sva spoznali malega Tristana. Fant je tako lep in radoveden, da niti spati ne more v miru. Sara je spet zganjala njeno ljubosumje, a s tem le pove, da je ona moja in jaz njena. Zaenkrat mi je prepovedala crkljanje dojenčkov. Čeprav tu vztrajava vsaka na svojem bregu. In tako je najbolje, saj jaz ne smem popustiti, zanjo pa mi je v tem primeru tudi v redu, če tako kaže svoja čustva.

Jutri odhajava na celodnevno turo. Dobila sem neko enodnevno službo oziroma nalogo potnika. Ker nimam varstva, gre Sara z mano. Res bova hodili cel dan namesto 5 ur, ker se bova vmes hranili in iskali stranišča, a vseeno. Dediju po vseh teh letih lahko tudi jaz naredim uslugo in za to kaj žrtvujem. Konec koncev pa je najin cilj za Črnomljom Ptuj in tam se bova verjetno malo namočili, da vidim njihove terme...

Prihodnji teden pa sledijo fotke. Zadnje čase sem precej lena za take stvari. Urejanje fotk in to... No, v Elerje niti fotoaparata nisem vzela, ker se mi ni dalo nič slikat... A fotke obljubim:)

Lep dan!