BELE BREZE

Zjutraj me je poklical dedi. Tako zdaj vedno rečem svojemu očetu. Prav paše mu.

Pred tem klicem sem še oklevala, ali je pametno iti s Saro na pot. Verjetno me je prepričalo nekaj, česar ne poznam. Ali pa poznam predobro. Moja lastnost, dragim ljudem reči ne, sploh ni moja (lastnost). Ali pa to, da je ta dedi pravi frajer in ker sta moja starša meni za vzor... potem pa greva!

Odločitev je torej padla v trenutku. Sara je pojedla svojo dozo jutranjega čokolina, popila nekaj čaja, jaz pa sem pripravila vse potrebno za na pot. V tem sem že pravi mojster, v moji torbi je vedno vse: suhi in vlažni robčki, plenička, rezervne cote, rutka, hrana, žlica, sok, flaška s čajem, moja flaša, denarnica, mobi, amzs kartice (čemu?), index (spet, čemu ga nosim s seboj?), nekaj igračk, deostick, slinčki, gumice, špangice, slušalke za mobi, Sarin pulover, kuli in moj planer, ki je hkrati zvezek za vse. No, pa še kaka navlaka bi se našla. Vse v eni torbi:)

Zunaj je tako močno deževalo, da sem bila premočena od trenutka, ko sem Saro namestila v avtosedež. Iz prtljažnika sem vzela voziček ter v avto nametala torbo in nekaj igrač. Pod stekleno streho, končno na suhem, sem pripravila Saro za dolgo vožnjo. Pod ramena sem ji namestila lunico, da je z rokami v višjem in sproščenem položaju lažje dosegla igrače. Njen sedež sem namestila bolj naprej, da je dosegla mizico, ki se iztegne iz naslonjala mojega sedeža. Na strop sem ji pripela 'kačo', igračo, ki je namenjena ovijanju okoli vozička, a tudi viseča s stropa avtomobila deluje super fino. Za varnostni pas sem pripela še njeno fancy žogo z zvončkom in narisanimi živalicami, na mizico pa sem posedela kužka.

Tako sva bili pripravljeni za odhod. Le kužku nekaj ni pasalo in je že po prvem ovinku raje odšel na tla:)

Vožnja do Črnomlja je minila zelo hitro. Sara je celo pot čebljala, jaz sem si izmislila tisoč in eno igrico... Naštevali sva vozila, ki sva jih puščali za seboj... Ugotavljali sva barve hiš... Šteli dežne kaplje, čeprav je lilo kot iz škafa... Ugotavljali, ali je ovinek levi ali desni...

Hkrati pa sva gledali naravo. Nisem presenečena, da so skavtski časi v meni pustili odlično orientacijo in iznajdljivost, saj sva na račun tega prišli v Črnomelj precej prej, kot bi po poti, vrisani na zemljevidu.

Sama sebi pa le ne morem verjeti, da sem danes pozabila na zaljubljenost v kraje vipavske doline in sem se zaljubila tudi v Belo krajino. Takoj za Gorjanci sem opazila tiste lepe bele breze, mir pokrajine in dejstvo, da vse niti ni tako Bogu za hrbtom.

V Črnomlju se je vse le še potrdilo, saj je mestece čudovito. Utrip zjutraj je bil kot na dopustu, kot bi prišla na morje... Ljudje prijazni, domači. Sama arhitektura lepa. Skoraj kot naš Kamnik:) Tisti mini Mercator mi je bil še posebej lep. In ugotovitev, da imajo pri roki prav vse: servise in salone za večino znamk avtomobilov, ful lep stadion, simpatičen vrtec, naselje hišk kot pri Sandiju v Grosuplju (ah, saj so v Kamniku tudi taka naselja, a ne delujejo tako čarobno), na poti nazaj pa sem ugotovila, da imajo precej veliko gigantskih trgovin. Shopping center (Hmmm, Spar ali Mercator? ...verjetno oba:)), v katerem je tudi Baby center, Hofer in še nekaj velikega je bilo, pa se nočem zmotiti, ker si res nisem zapomnila, ali je bil Tuš ali Lidl...

Nazaj sva pot ubrali za tablami, torej naokoli. V Metliki sem se spomnila na Maria in celo pot do Novega Mesta obujala spomine na rehabilitacijo v Laškem in to, da bi lahko že poklicala nazaj Rudija... Pred NM je bil čas za oddih, da je Sara lahko zamenjala položaj. Malico je pojedla kot za stavo, kmalu zatem pa zaspala.

Vožnja ob Savi do Zidanega Mostu je bila grozna. Samo gradbišče, luknje, luže namesto makadama, dež in kombi pred menoj (da nisem nič videla naprej). Na srečo sem poslušala RBD, čeprav se je CD vrtel že tretjič. Po koncu zrite ceste, bagerjev in rdečo-belih trakov so kilometri prihajali kar naproti. Že je bilo Celje zadaj in kmalu izvoz za Poljčane.

Hmmm, kolikokrat pa sem v tistem koncu obrnila, ne vem. Neštetokrat.

Vmes se je zbudila tudi Sara, saj sem stalno klicala dedija, da me je usmerjal. No, ugotovila sem, da je za nekoga lahko ozka in stara, čudna cesta, zame čisto navadna glavna cesta. In v iskanju tiste ozke cestice sem se vozila po hribih nad Poljčanami, ogledovala zidanice in se čudila, da ljudje dejansko živijo tam gori, in the middle of nowhere... No, dežela je tudi tam pravljična, a zame imajo preveč zamotane ceste in premalo tabel. Ali pa so le-te celo zamešane.

Tudi tu sva hitro, no, po kaki uri kroženja v premeru dveh kilometrov, našli pravo hišo, kjer naju je že čakal gospod, ki je prevzel tovor. Sara je pošteno jokala in hitro sva se spustili v 'dolino', kjer sva našli mesto za oddih.

Seveda, Sara je čakala, da snamem pleničko! Pravo olajšanje je bilo, s tem pa se je na njen obraz narisal tudi nasmeh. Pojedla je še eno malico in medtem sem jaz ugotovila, da sem že lačna.

Mala princesa mi je še malo ponagajala na prvem sedežu, spila nekaj požirkov čaja (malo več ga je popil slinček:)), potem pa spet nazaj v prestol - avtosedež.

Nazaj sva mislili iti po drugi poti, za tablami za Slovensko Bistrico, a sva prišli v Slovensko Bistrico, ki pa ni bila prava. Torej, še 20 kilometrov za prazen nič. Obrnili sva in šli po isti poti nazaj, do 'najine prave' Slovenske Bistrice (tega še vedno ne rezumem), kjer se je našla tudi tabla za Celje. Samo ena. In kmalu ni bilo nobene več, torej sva se kar peljali... Za nosom... In se znašli pred Slovenskimi Konjicami. No, pa sva tam tankali in jaz sem si privoščila čips, ki mi prav nič ni pasal. Postala sem le še bolj lačna in zaželela sem si enega konkretnega sendviča.

Med tistim tuhtanjem o sendviču sem že zavila proti Vranskem in ko sva zavijali v domačo ulico, je Sara že poskakovala:)

Ura pa je bila ravno prav, da nama je ostalo celo popoldne za igro, knjigo, kratek film in posedanje na verandi. Sari sem skuhala pozno kosilo, za večerjo pa je pojedla še pašteto, jaz pa še vedno nisem videla sanjskega sendviča:( Le čips sem snedla skoraj do konca.

Izkupiček dneva je super. Kmalu bo zora nedelje, ki že čaka na nove dogodivščine. In ponovno misel na tiste lepe bele breze:)

Čas je za spanje. Za skladiščenje sreče, ki jo s Saro nabirava čez dan:)

Lahko noč, dragi moji!