PARTNER?

Zadnje dni vedno naletim na to temo. Predvsem na varanje.
O slednjem si lahko preberete na Katarini ali monu, pa se kje drugje... Linki veste, kje so:)

Sem pa vceraj spet malo pokukala na strani ona-on.
Ja, priznam. Ze lani sem tam spoznala super kolega, Miha... Nic tko, bilo je prijateljstvo, sicer v zraku se neko tisto vprasanje, ampak jaz ze v osnovi nisem iz takega testa.
Torej, pa me je spet pognalo misliti.

Tolikokrat sem ze razmisljala o moskih. Pa o tem, kaj hocem, kaj pricakujem. O tem, kaksen naj bi bil, kako bi ga spoznala, kako bi ga osvojila, kako bi ga zmesala.
Casa za taka razmisljanja imam vec kot dovolj. Ponavadi v avtu, pa tkole za ekranom:)

A vedno pristanem na istih zakljuckih.
Po moji definiciji nekega razmerja med zensko in moskim, zame trenutno razmerje ni mogoce.

In moja definicija? Vse prej kot neka mladostniska zaljubljenost, ki sem jo prakticirala do dokodka izpred dobrih dveh let.
Takrat je bilo vse enostavno, bila sem individum, a imela nekoga ob sebi, da sem se razdajala.
Kolikor se spomnim 'mojih moskih', je bilo vedno zanimivo. Ze samo iti na kavico je bilo super. Pa kdaj v kino, uf, dozivetje! Najlepse je pa bilo, ko si nepricakovano in nenacrtovano 'izginil'. V neznano, kjer so sledila razna filozofiranja, pa smeh na tone, vcasih celo zelo zelo resen pogovor.
Ob resni zvezi se je sicer vse spremenilo, bilo je delo, pa faks, prosti trenutki pa vecinoma v njihovi dnevni sobi... Potem to postane monotono, partnerja postaneta zelo navajena tega in odnos gre naprej svojo pot, brez nekega usmerjanja in negovanja... kar pa zacudeno ugotovis sele cez dve leti. A vseeno, bilo je in, bilo je lepo.
Potem odides. In najvecja napaka? Novo razmerje zacnes tam, kjer si koncal starega.

Ja no, tako sem zanosila. O tem sem ze pisala, kako sem trapasto upostevala dobronamerne nasvete njegovih prijateljev... In kako dobro se zavedam te napake. Skocila sem v novo zvezo, sploh ni bilo tistega dolgega zacetnega spoznavanja, nic neskoncnih zmenkov, nic pricakovanj, ker se je itak vse zgodilo, vse je bilo ze poznano...

Tako zdaj razmisljam, kako hudica bi se sploh lahko spustila v kaj novega?
Sedaj imam Saro, moji mozgani delujejo popolnoma drugace kot takrat, srce je prerojeno.
Imam pa pricakovanja, meje, zahteve in sanje. Ko pomislim na to, ugotovim, da je to kar visoko in da tem mojim merilom malokdo ustreza. Ne, bolje receno, da tudi iz moje strani ni prav lahko izvedljivo vse skupaj.

Torej... Najprej mora biti nekaj tistega, kar te pritegne. Kaj pritegne mene? Niti ne vem, vedno nekaj drugega, vsak ima v sebi tisto nekaj, kar mora izkoristiti in nekomu bo tisto spodneslo tla pod nogami.
No, to je torej ze prva stvar. Takega ne poznam, ceprav ob Inchy dostikrat ugotovim, da je mogoce nekaj primerkov blizu (a so vseeno dalec).

Druga stvar je kontakt. Kako se sploh pride v kontakt z moskim? Nimam pojma. Vcasih je bilo to enostavno, ko me je bilo povsod polno. Si sel na kavo, plesat, je bil od tistegaintistega kolega in tako se je zacelo.
Sedaj ne zivim vec tako, niti mi tako zivljenje ne disi. Vcasih se celo vprasam, kako sem bila lahko nekoc taksna? Ampak pustimo to... Edine mozne variante, kako ga spoznati, so internetni 'zenitni' oglasi, poznanstvo prek vez ali... Mogoce se kje skriva se kaksna moznost, ki je se ne vem?

Tretja stvar je spoznavanje. Tu je potreben cas, veliko casa in spet kontakt.
Najprej, kako hudica naj ob vseh obveznostih s Saro namenim kaj casa njemu? Vsak dan imava obvezen sprehod, ali z Inchy ali katerim drugim vozickarjem... Potem pol dneva odpade. Kuhanje vzame svoj cas in posvecanje tetkici in dediju. No, pa smo pri veceru, ko nastopi spanje, malo pospravljanja, pocitek in ucenje. Torej? Po mojem izracunu ima dan se vedno 24 ur, za njega bi jih moral imeti vsaj 30.

Ko se le nekako uskladis...ja, vem, namesto prijateljic bi se lahko sprehajala z njim. A po drugi strani bi bil to ze prehiter skok v nekaj resnega, kjer bi sodeloval ze s Saro in to... pomoje to ubija razmerja? Saj niti nebi imel casa da bi ugotovil, ce sem mu vsec kot idividum in ce mu pase da sem mami. Prednost je pa ta, da je ze takoj na zacetku prisiljen spoznati cel paket... A smo spet pri tem, da moski pred tem bezijo...

No, ce le nekako rata, je tu okolica. Vse okoli mene tako zelo skrbi zame, da se ze ob obisku prijatelja usedemo za mizo in poslusam vse od A do Ž. Naprimer, da ne bom spet naivna, da ne smem kar skocit v vezo, da moram pocasi, da ne sme kar hoditi k meni domov, saj, kaj si bodo pa sosedje mislili (pri belem dnevu?) in se bi lahko nastevala... Seveda, ko pridem koncno do besede, lahko objasnim, da je bil to le Sandi:) In ima svojo drago punco, k meni pa ja lahko pride na kavo?
Torej, tu jaz ponavadi koncam. Za vse bi bilo najbolje, da se preselim nekam na eno jaso sredi sirnega gozda (une na bavarskem bi bile kar dovolj odrocne), da nebi nihce videl, da imam novega in da celo pride kaksno popoldne k meni na kavo.

In da bi jaz hodila na zmenke? Ze tako sem vedno prakticirala neke cudne zmenke. Pobege v neznano, male izletke ali kaj podobnega. Iti na kavo, to zame ni zmenek.
No, in sedaj, tudi ce stejem kavico za zmenek, kako hudica se to izvede? Saj nimam moza, ki bi mi tacas doma cuval zlato sonce? In tu smo pri tem, ce bi imela moza, nebi sla na zmenek:)
Kar ostane ostalih kandidatov za varusko, imajo vecere ponavadi prepolne za kaj takega. Tetkica jo rade volje pomerka, da spat in vse, a so stranski ucinki. Naprimer neskoncno zaslisevanje, s kom gres, kam pa gresta, kaj bosta pocela, pa pazi to in pazi ono, da te ne bo posilil in kdaj tocno prides?
Tudi tu se konca. Laganje mi ne gre vec od rok kot vcasih, pa tudi grozno mi je lagati. Tako jo prosim le za kavico s kolegicami, nekajkrat na leto, kjer ji lahko odgovorim na vsa ta vprasanja.

In ce bi ze nekoc prisla skozi vse te nadlezne ovire, nekoga spoznala, sla celo na kaksen zmenek ali dva in bi mi bil tip celo vsec, po moznosti bi bilo idealno, da tudi jaz njemu (to pomeni da ne precekira vsake za sosednjo mizo in tudi tiste ki je 100m stran z odprtimi usti in jezikom do tal---ja, tudi to je bilo pri zadnjem)... No, ce bi bilo to vse za mano, potem lahko govorim o neki zvezi.

A tu se sele zacne. Potem bi bil na vrsti on, da spozna, kako zivim jaz in tu se zacnejo moja pricakovanja. Naprimer, da sprejme mojo Saro tocno tako, kot je. Da ga ne odbija njena 'invalidnost' (ful grd izraz, a trenutno ni drugega) in da je celo kdaj ocaran nad njenim bitom. In ta ocaranost naj bi se potem stopnjevala do tiste meje, ko jo ima ze nekako rad in jo sprejme kot del mene. To bi bila potem ze resna zveza.

In Midva? Ko zacne obstajati ta pojem, mora biti pa tako kot v pravljici:) Neee, hecam se. Po mojih merilih sta dva lahko skupaj, ce sta vsak zase se vedno vsak svoja oseba, ampak se znata dopolnjevati, znata se usklajevati, znata ziveti skupaj kot dva in eno.
Eh, filozofija, raje po domace: On ima svoje najljubse reci (ki pa niso gostilne vsak vecer, pivo na deset minut, polezavanje ipd...), mogoce kak sport (pa ne lih vrhunski), modelarstvo (kje sem pa to zdaj najdla?), obsedenost z avioncki, filmi, fotografiranje, umetnost,... Pac nekaj, itak ima vsak svoje:)
In jaz imam svoje najljubse reci: Saro, risanje, malo umetnosti, pa zenske fore:)
In to morata usklajevati, vsak zase negovati, a se skupaj veseliti. Ob vsem tem pa sta en drugemu tisto, kar jima manjka. Da se dopolnjujeta.

In kar je najvaznejse, da vse to uspe: Medsebojno spostovanje in zaupanje. Ce se nekaj rece, se rece, ko nekaj obljubis, to izpolnis, ko sanjas, sanjas v dvoje.
In kar je znak, da ne bo nikoli ratalo, kljub trudu? To, da ti drugi doloci dan, kdaj sta lahko skupaj; da zeli imeti tebe vzgojeno tako, kot ima najboljsi kolega svojo; da te samo enkrat samkrat poniza, pa naj bo na samem, kajs ele pred drugimi; to, da te stalno opominja, da je bila prejsnja boljsa; to, da od tebe zahteva nekaj, kar ti na celu pise, da ne maras; to, da ti vsak petek pove, da so prijatelji na prvem mestu in ko ga v nedeljo vidis, ti pove da te ni pogresal, da ima macka in zato ne bo s teboj; da je super plesal z njo, ker so se nakljucno srecali (vsak vikend?)...

Te negativne stvari so bile v moji zadnji zvezi prisotne ob vsakem stiku. In kako se nadaljujejo zadnje tri pikice?
...cez eno leto ti pa celo upa priznati, da je bil ves cas z njo, ceprav si prej zmeraj dobivala udarce, kaj si pa tako tecna ko jo omenim, si smotana in ljubosumna (le zakaj?)


In te negativne stvari so razlog stevilka ena pri meni, zakaj se tako otepam moznosti, da bom pa jaz kdaj spoznala Njega. Po devetih mesecih podcenjevanja mi je prislo pod kozo, se vklesalo v srce in pustilo vecno rano. Kot bi mi nekdo opral mozgane in me preprical, da sem res tako zelo nevredna.

Nimam pojma, kako bi me nekdo sploh lahko znal prepricati, da sem vredna ponovno biti ljubljena tako, kot znam ljubiti jaz.

A upanje umre zadnje, pravijo:)