SARINIH 18 MESECEV

Ja, danes je Sara dopolnila leto in pol=)

Tezka je se vedno nekih 9 kilogramov in pol, raste pa vsak dan bolj. Meri priblizno 88 centimetrov.
In danes je tak lep dezeven dan, da si privoscim napisat en dolg post za branje.

V sredo, ko so se koncali prazniki, se je koncala tudi nasa super udobno voznja z dedijevo Fiat Ideo.
Prisel je iz Tunizije, rjav kot zamorcek, malce zmatran in poln enih spominov, dozivetij in slik. Seveda ni pozabil na Saro, prinesel ji je delcek afriskega zivljenja: pravo pravcato kamelo! No, ni cisto prava, je plisasta. In poje tudi, eno izmed njihovih narodnih pesmi. Le Sari ni vsec ta pesem, ker je preglasna, tako da bomo vsaj z baterijami prisparali=)
No, in zdaj se veselo spet voziva v 'najini' petki (ne, ni BMW). Najprej sem imela sicer obcutek, da sedim samo na deki, nekaj milimetrov nad asfaltom, a je ta obcutek po drugi voznji minil.
Si bom pa zapomnila udobje, v visino nastavljive sedeze, velik prtljaznik in mehkobo sklopke.

Ko smo se s tetkico vracale iz Brnika, smo naredile krog cez Sentursko goro in Sveti Lenart. Tam je namrec doma Sarin ocka in tetkico je zanimalo, kje je to in kaksno imajo hiso.
Meni so se vso pot sibila kolena, srce sem imela nekje v hlacah in dih mi je zastal, ko smo se na enem izmed ovinkov srecali z belim Volvom. Ja, Sarin ocka se je peljal mimo in hvala temi ter tujemu avtomobilu, da nas ni spoznal. Koncno smo prisle na Lenart in nikakor mi ni sel volan, da bi se peljale cez njihovo dvorisce (ena cesta pelje cez ogromno dvorisce med stalami in ena spodaj mimo sosedove kmetije), tako si je tetkica ogledala zadevo nekaj metrov bolj dalec. Sara je v voznji uzivala kot ze dolgo ne, skoda mi je, da nismo imele s seboj fotkica, da bi posnele tisti smeh, glasno cebljanje in navdusenost. Zdi se mi, da je vedela, kam gre. Sicer je ze bila gor, kot dojencek je obiskala babico. Ampak, ali otrok cuti, kaj se dogaja? In jaz sem pomislila, toliko casa sem hodila k njim 'v vas' in samo jaz vem, kje so doma? Oni so vsi ze bili v nasi hisi, a jaz se ne morem pohvaliti, da je z moje strani sorodstva ali prijateljic ze kdo videl njihovo hiso od dalec.
Ko smo se pripeljale na domaci teren, v vasice nad Stranjami, sem se zopet lahko pomirila.

Ogledala sem si se kapelico Marije v Zupanjih njivah in se odlocila, da se enkrat sama odpeljem k njej in malo pomolim za Sarino zdravje.

Sicer pa smo praznike prezivele zelo polno. Vse je bilo v znamenju razstave v Arboretumu. Ker imamo stalno karto, je to nasa vsakdanja relacija sprehodov. Sara se je veliko gugala, vozili sva se po toboganu in nasploh uzivali. Seveda je bilo polno ljudi, a sedaj bo razstave konec in za eno leto se bo vrvez umiril...
Zelo mi je vsec njihova 'kavarnica', kjer se res v miru spije kavico, tudi ce kelnar vedno pozabi prinesti dodaten sladkor=) Super ambient za otrocke, vozicek parkiras za mizo, ce kdo zraven kadi, se skoraj ne opazi in ni nekega vrveza, kot v mestih. Je res kot v starih filmih, le kocij ni na spregled=)
Med raznorazno ponudbo na stantih sem opazila tudi gospo Kati. To je mama Jureta. In cisto jo razumem, da se je obrnila stran, ko sva se zagledali, tako sem pac rekla 'O, dober dan!' kar nekam v zrak. Pa jo vseeno razumem, tudi jaz bom jezna, ce bo mojo Saro kdaj fant pustil brez razloga, ona jokala, on pa cez eno leto zibal=)
Vceraj pa me je zacudilo, ko sva z Ines sedeli na kavi, da se je kelnar zacel pogovarjati z mano. Kar nisem navajena, da kak fant komunicira z mano. V bistvu sploh nisem navajena, da me kak fant sploh opazi. In sem se cel dan mislila na to. In le kaj je mislil povedati, ko je rekel da je Sara taka kot mami? (takih dvoumnih nikoli ne razumem)

Sicer pa zadnje dni spet luna dela svoje. In do naslednje polne lune bom ze pozabila, da Sara ob teh prilikah zivi drugace. Cisto po svoje. Ima nek urnik, kjer moram prav ciljati, da jo dam spat ob pravi uri in jo nahranim ob tocno dolocenem casu. A le kdo bi znal uganiti, kdaj je ta cas? No, zaenkrat se ji kar znam prilagoditi, upostevam njene zelje in pridno cakam, da mine.
Le to me moti, da vedno pozabim. Vedno pozabim, da ima ob polni luni epilepticne napade ob prebujanju. Pozabim, da je obcutljiva na publiko ob hranjenju. Pozabim, da je bolj zaspana. In to privede do tega, da se vedno znova navajava.

Je pa Sara spet malo napredovala. No, zame je itak vsak dan nek napredek, vedno odkrijem nekaj novega pri njej, kar me zene naprej. Sedaj je ze tako blizu samostojnemu sedenju, da vztrajno in pridno vadiva=) Na vsakem koraku se usedeva, vedno na previjalni sede preveriva, ce je Pu se tako nasmejan na steni. Na postelji se sede pogledava v ogledalo, ce sva lepi. In telovadiva skoraj samo se v sede, ker je tako zanimivo.

Kahlica naju preseneca, kako dobro nam gre. Zdaj ze razmisljam, kdaj bomo probavali brez plenice. Cez dan je prakticno suha, ponoci se kdaj uide=) Le mamico spet skrbi, kaj pa ce... Nerodno je, ker je Sara tako posebna, da ne rece 'lulat' in 'kakat' ampak to delamo ob nekih konstantnih obdobjih. Po spanju, po zajtrku, po sprehodu, pred opoldanskim spanjem, po kosilu, popoldne dvakrat, po vecerji in pred spanjem.

Kosila pa so poglavje zase. Nikakor ga ne spravimo v usta pred tretjo uro popoldan. Probala sem ze veliko variant, ampak se ne da. Ne odpre ust in pika. Ko vidi skuto, jo pohamca kot da ze tri dni ni nic dobila jesti=) In tako kosilo postaja popoldansko. Mogoce si le zeli takrat jesti kot vsi ostali? Mi namrec kosimo okoli stirih=)

To zaznamuje najine zadnje dni...
Ta vikend ob dezju pa nastane se kak post...
In nove fotografije...
Se beremo=)

papa