Danes mi je dez kar pisan na kozo.
Imam namrec neke dneve, ko je moje razpolozenje vse prej kot zanimivo, normalno in dobro.
najprej me je seveda pogrel tisti otroski dodatek. Clovek takega kova, kot sem jaz, postane kar otozen. Meni vse dol pade, ce mi nekaj ne gre. Ponavadi je celo tako, da mora biti vedno za vsakim soncem dez.
Ravno, ko sem se malo postavila na noge, opustila bergle, premagala strah pred cesto, pustila za sabo vsa negativna custva, postala vsa sijoca in polna upanja... Res, vse mi je slo kot namazano, potem pa... Prekinila sem rejnistvo, bila vsa vesela, da bom imela spet svoje finance za naju s Saro... Seveda, Petri pa ze ne more it fajn v zivljenju!
In ko gre men enkrat malo navzdol, gre do dna. Tako ze dva dni skupaj nimam pojma, kaj sploh delam, kako se spravim kuhat, kako vozim in kaj sploh govorim.
Potem, ko sem popolnoma pozabila vcerajsnji pogovor z Inco, je v meglenem stanju tudi danasnji.
No, saj vem, tudi druzba sem nikakva, nimam nobene ideje, kaj sploh povedati. Pa toliko misli v glavi, toliko za sporociti, toliko za vprasati. A meni vse uide, vse izpuhti.
Najbolj bedno mi je, kako zelo sem se hvalila, da meseca maja se bom pa postavila na noge, da bom za saro popolnoma skrbela jaz, da bom dajala vec za hrano, da bom placala spet kaksno poloznico...
Potem pa se vprasam, ali me neke visje sile dobesedno zaje**vajo v glavo. Ali me Bog ne mara? Ali pa nekdo izvaja nad mano crno magijo! Pri moji vrazevernosti je mogoce celo to, da mi nekdo tako zelo privosci nesreco, da se mi res dogaja.
Pa kaj, si bo kdo rekel, kaj tako jamra zaradi stotih evrckov? Kdor me pozna, ze ve, da se podrejo vsi nacrti... Tako mi ostane le se Sarin vagoncek, moje superge in pot pod noge... Seveda, ce si zelim iti na lepse=)
Celotno razpolozenje niha. Saj sem vesela, ker sem pac vesel clovek. Znam se nasmejati tudi, ko mi je hudo... Znam tako dobro skriti, da je nekaj narobe, da ne bo nihce opazil. Tudi ce preberes ta post, te bom prepricala v nasprotno.
Kajti pridejo tisti trenutki, ko je treba enostavno zajokati, ko dusa poklekne na robu obupa, srce pa trgajo trnji, vecji in mogocnejsi od tistih, ki cuvajo najlepso in najbolj divjo vrtnico na svetu...
Po glavi se podi vse mogoce. Isces razloge, vzrok je vedno v prvi stvari, ki te je uzalostila...to je denar, seveda=) A misli so pripeljale dlje. Do prekinjenih sanj, podrtih nacrtov, najhujsih strahov. Do pogleda v tisti kot zivljenja in srca, ki zbode najbolj. In tako boli.
Naj cimprej mine!
Imam namrec neke dneve, ko je moje razpolozenje vse prej kot zanimivo, normalno in dobro.
najprej me je seveda pogrel tisti otroski dodatek. Clovek takega kova, kot sem jaz, postane kar otozen. Meni vse dol pade, ce mi nekaj ne gre. Ponavadi je celo tako, da mora biti vedno za vsakim soncem dez.
Ravno, ko sem se malo postavila na noge, opustila bergle, premagala strah pred cesto, pustila za sabo vsa negativna custva, postala vsa sijoca in polna upanja... Res, vse mi je slo kot namazano, potem pa... Prekinila sem rejnistvo, bila vsa vesela, da bom imela spet svoje finance za naju s Saro... Seveda, Petri pa ze ne more it fajn v zivljenju!
In ko gre men enkrat malo navzdol, gre do dna. Tako ze dva dni skupaj nimam pojma, kaj sploh delam, kako se spravim kuhat, kako vozim in kaj sploh govorim.
Potem, ko sem popolnoma pozabila vcerajsnji pogovor z Inco, je v meglenem stanju tudi danasnji.
No, saj vem, tudi druzba sem nikakva, nimam nobene ideje, kaj sploh povedati. Pa toliko misli v glavi, toliko za sporociti, toliko za vprasati. A meni vse uide, vse izpuhti.
Najbolj bedno mi je, kako zelo sem se hvalila, da meseca maja se bom pa postavila na noge, da bom za saro popolnoma skrbela jaz, da bom dajala vec za hrano, da bom placala spet kaksno poloznico...
Potem pa se vprasam, ali me neke visje sile dobesedno zaje**vajo v glavo. Ali me Bog ne mara? Ali pa nekdo izvaja nad mano crno magijo! Pri moji vrazevernosti je mogoce celo to, da mi nekdo tako zelo privosci nesreco, da se mi res dogaja.
Pa kaj, si bo kdo rekel, kaj tako jamra zaradi stotih evrckov? Kdor me pozna, ze ve, da se podrejo vsi nacrti... Tako mi ostane le se Sarin vagoncek, moje superge in pot pod noge... Seveda, ce si zelim iti na lepse=)
Celotno razpolozenje niha. Saj sem vesela, ker sem pac vesel clovek. Znam se nasmejati tudi, ko mi je hudo... Znam tako dobro skriti, da je nekaj narobe, da ne bo nihce opazil. Tudi ce preberes ta post, te bom prepricala v nasprotno.
Kajti pridejo tisti trenutki, ko je treba enostavno zajokati, ko dusa poklekne na robu obupa, srce pa trgajo trnji, vecji in mogocnejsi od tistih, ki cuvajo najlepso in najbolj divjo vrtnico na svetu...
Po glavi se podi vse mogoce. Isces razloge, vzrok je vedno v prvi stvari, ki te je uzalostila...to je denar, seveda=) A misli so pripeljale dlje. Do prekinjenih sanj, podrtih nacrtov, najhujsih strahov. Do pogleda v tisti kot zivljenja in srca, ki zbode najbolj. In tako boli.
Naj cimprej mine!
2 comments:
Ma ja, pridejo taki slabi dnevi, ampak dobra stran je,da tudi minejo. Verjamem, da te tole potre, ampak ne se pustit, si dala čez že marsikaj hujšega! Vem pa, kašen je tisti občutek, ko si non stop odvisen od drugih (čeprav ti z veseljem pomagajo), ko tudi v trgovino ne moreš, ne da bi nekomu rekel za denar.
Kot sem že rekla, stvari se bodo uredile, boš pa takrat toliko bolj zadovoljna.
Kar se pa pozabljivosti tiče - si bom še zate zapomnila če bova kaj pomebnega zmodrovale, sej baje imam kar dober spomin. :) Pa ti bom čez kak dan poročala ;))
Sej bo minilo...baje da moraš res pasti čisto globoko, da vidiš potem, kako fino je, ko si zgoraj, kjer je vse lepo...
Post a Comment