NOVA SPOZNANJA

Ugotovila sem, da sem se odlicno naucila gledati samo na pozitivne plati vsega.

Vcasih me res se zanese, da me kaj potre, ponavadi je to kak zdravniski izvid za Saro ali nestrpno cakanje nekega mnenja nekega zdravnika zame. Vendar se hitro poberem. Kako? Ob takih in drugacnih dogodkih vedno posljem sms, vsaj eni osebi. Ponavadi povem tetkici, ki potem razglablja o zadevi. A ko potozim Tini ali Sandiju, mi data oba vedno vedeti, da je cisto malo stran tista pozitivnost, upanje in volja.

Pred nekaj tedni sem prisla v stik (po mailu) z mamico, ki ima tudi hcerko s PP. Njeni hcerki gre malo slabse kot Sari. Zakaj sem to napisala? Ker je tako rekla ona. Res je. Jaz sem Saro namrec opisala v najboljsi mozni luci. To vedno delam. Poudarjam, kako bo kmalu sama obsedela, ceprav to trdim ze dobro leto. Pohvalim se za vsak najmanjsi podvig, pa ceprav je to le obrat iz hrbta na bok. Omenjam, kaj vse je naredila, ceprav drugi otroci to delajo ze pri stirih mesecih. Ne poudarjam, da, ce pogledamo 'otroka po knjigi', Sara zaostaja ze vec kot eno leto v razvoju. Ne poudarjam, da pri 18m ne izusti nobene crke razen aaaaa. Ne poudarjam, da vcasih skoraj cel dan ni zmozna drzati glave pokonci. Ne poudarjam, da tudi ob opori sedi kot pijancek. Ne poudarjam, da je tako grajena, da je nihce ne zna tako lepo drzati kot jaz. Ne poudarjam, da njena bolezen ni zacasna. Ne poudarjam, da bo celo zivljenje zaznamovana, da bo vedno drugacna, za mnoge 'slabsa'.

Jaz to sprejmem. To je Sara. V njej vidim mojo sreco, mojo ljubezen, ja, vcasih tudi njenega atija=)
Vidim potencial. Vidim, da jo radovednost vedno znova pripelje do necesa novega. Vidim, da ne stoji na mestu, da se razvija, ceprav pocasneje kot mali polzek.
Poudarjam pa samo njene najboljse vrline, ki jih osvaja. Na to sem izredno ponosna in to mi daje nov zagon, vsak trenutek.

Danes sem jo zjutraj pustila na moji 'taveliki' postelji, da se je sama prebudila. In glej ga zlomka, obracala se je na vse strani, se nekako kotalila od enega povstra do drugega. Meni je to privabilo sirok nasmeh na usta=)

Vedno znova pa mi misli uhajajo k zgoraj omenjeni mamici. Ona mi je svojo hcerko predstavila kot objekt. Je zelo grdo receno, vem. Ampak njen mail je bil poln nekega pesimizma, obremenjevanja z diagnozami, ki jih ne morejo odkriti, tarnanja, da zaradi stanja deklice ni zmozna imeti pet minut zase, kot neko razlaganje, da se je zivljenje zato takorekoc skoraj koncalo, da ni vredno, da ni mozno v tem najti srece.

Nimam pojma, kaj naj ji odpisem. Dolgo je ze tega, verjetno si o meni misli:' se ena, ki jamra, ko pa vidi nase stanje, se umakne'. Pa tako rada bi stopila v stik z njo. Rada bi ji povedala, da je res v nezavidljivi situaciji. A hkrati bi ji rada povedala, da je sreca tudi zanjo, za njeno malo in njeno druzino. Rada bi ji pokazala, da lahko uzivajo, a drugace. Ni treba iti na potovanje, da vidis cuda sveta. Lepe rozice rastejo tudi pred vrati, pa jih ponavadi ne opazimo.

Jaz tudi vcasih razmisljam: 'Kako uzivajo moje kolegice, ki so se samske, pa brez otrok, so svobodne, nimajo prakticno nic skrbi (ceprav se jim od problemov vcasih podira svet)...' ali pa:
'Kako je njej fino, ima svoj dom, moza ki jo ljubi bolj kot vse, otroka, ki mu lahko nudi vse, tasco, ki ji veliko pomaga, vsi so zdravi...' a na koncu vedno pridem do zakljucka:

'Jaz imam sreco. Sem srecna, zavedam se, kako je zdravje dragoceno, kako so prijatelji redki, kako so mnogi zakoni idealni le na zunaj. Cenim drobne stvari, posebne trenutke, majhne podvige. Cenim sebe in svojo Saro. Ne stremim vsak dan k necemu vec. Opazati sem zacela, da je nasa trava prav tako zelena kot sosedova, da rozice rastejo naglas, da me ptice prebudijo v dan, da me zvezde ponoci pazijo, da imam v zivljenju vse, dokler znam ceniti majhno.'

A tega ne znam razloziti njej, ker me je strah. Strah tega, da bom izpadla brihtna in pametna, ker sem toliko mlajsa. Strah, da ne bo razumela bistva, da bo mislila, da je ne razumem v njeni stiski.

Vem pa, da je grdo od mene, ce se umaknem in ji ne ponudim rame.