Danes bom pisala o Marcu. Ker je Portugalec, bi mogoce ratalo v anglescini, da bi tudi on lahko prebral. Ampak mi nekako ne lezi danes, mogoce drugic pride kaksen prevod...
Bilo je poletje 2000. V pricakovanju necesa velikega. Seveda sem imela popravca v soli, a sem ze marca vedela, kam grem avgusta, zato me tista matematika ni niti malo zanimala.
Prisel je 1. avgust, dan odhoda. Zbiranje skavtov z vseh koncev Slovenije na Brezovici, kjer je bilo najvec clanov odprave.
Pa smo sli. Nocna voznja do Spanije, kjer smo preziveli en dan. Figueres in Barcelona, po super spancu poleg super samostana se cel dan v Spaniji. Salamanca in Zaragosa... Meni se vedno ostajajo slike v glavi, prizori in custva.
Koliko pa sem bila stara? Hmmm... Ze vem, dobrih 15 let.
Naslednje jutro pa prebujanje na Portugalskem. Najprej ogled Fatime, potem razvrscanje po druzinah. Z Davidom iz Litije sva dodeljena Sari. Tako sva tri dni prezivela v velikem mestu Leiria. Non stop na poti, na majhnih ogledih, na njenih najljubsih krajih, v njeni druzbi.
Pri njej sem dozivela utrip Portugalske. Njihovo kulturo, njihovo mladost, njihove misli.
Prehrambene navade ubitacne, a zelo zanimive. Jedla sem celo napol surov goveji zrezek (iz njega tekla kri, a iz spostovanja do njihove kulture sem ga snedla, saj bi tudi ona pri meni verjetno pojedla tisto zelje in zgance), pa ribe in vse mogoce zvarke iz rakcov. A bilo je slastno.
Sara je imela vedno se nocni obrok, tega nisem razumela. Ob enih ponoci je jedla:)
Mladi so tam kar v veliki meri prepusceni sami sebi. Podobno kot v Sloveniji, druzba malo 'tone' in v nevednosti, kam se dati, se predajajo alkoholu, drogi. Tam je tega pomoje se vec. Droga je veliko cenejsa kot tu, oziroma je lazje dostopna vsakomur. Sploh trava. Cenejsa od cigaret, ali pa samo bolj mamljiva.
Glasbeni okus, fenomenalen. Pri njej sem si spocila usesa, poslusala Bushe, Oasis in Alanis Morissette.
Potem pa je prisel tabor. Vsi na kupu. Nekako smo bili razporejeni v skupine. V moji skupini so bili sami fejst ljudje. Nuno mi je bil takrat najbolj vsec, saj sem bila nora na Tweetyja, on pa me je klical kar 'Tweety girl', menda zaradi izjemne podobnosti. (Lica pa to?) Portugalske punce se niso toliko zanimale za nas, ali pa jih jaz nisem porajtala. V glavnem, najvec casa sem prezivela kar z Nunom, Ruijem in ostalimi. Bil pa je tudi Marco. Najmanjsi od vseh, plah prav tako kot jaz in vedno je imel kitaro ob sebi.
S puncami smo ga vedno ogledovale, kako je srckan, priden in oh in sploh. Seveda mlad, sedaj jih steje okoli 21. Brenkal je na kitaro, najbolj se ga spomnim na dvodnevnem izletu, ko je vedno hodil vstric z nami, a nikoli nic rekel.
Oblecen je bil v kavbojke, ki so mu neznansko pristajale. Celo na korencka niso bile:) In modre majice. Ali pa skavtski kroj, to so pri njih kratke hlace, fuzbalerske nogavice in bez srajca.
Zadnji vecer tabora pa je tega majhnega decka k meni pripeljal Janez. S tezavo je izustil tistih nekaj angleskih v stilu, da sem mu vsec. Ojej. Meni pa nerodno, a saj v temi se pa ne vidi, da farbam.
Naslove sem pobrala vsem, Nunu, Ruiju, Filipeju in Pedru... Tako sem tudi njemu rekla, naj mi ga da. Zraven sem dobila se njegovo skavtsko rutko.
Le Bog ve, ce je potem sploh kdaj dobil novo. Nikoli mi ni hotel povedati, a sumim, da je ostal brez:)
Zadnji dan je bil temu primerno zelo dolg. Le en dan sem imela, da sem ga spoznala, da sva se pogovarjala. Fant je jokal, ko smo odhajali. Z vsemi smo se poslovili na skupnem prostoru, a on je prisel se za mano k avtobusu.
Tega ne bom nikoli pozabila. Ti spomini so tako resnicni, kot bi bilo vceraj.
Potem sva si dopisovala. Najprej po navadni posti. Tam so racunalniki kar dragi, internet se drazji. Ko je koncno prisel do neta, si je ustvaril tak email, da ga je itak takoj pozabil. Kaj pa se igra z naso slovenscino! Jaz se tistega naslova se spomnim: ljubeze@yahoo.com
(Ja, oni malo spuscajo crke, pa pride malo drugace ven:) )
In tako sem po kakem letu izgubila vsako sled.
Lani, mislim da je bilo novembra, pa me je poiskal. Preko skavtov je izbrskal moj mail in spet sva v stiku.
Ni vec tisti mali fant, je pa se vedno prav poseben in zelo plah. In ko sem ga koncno nastimala za fotko, sem dobila tole:
Na kitari ima naliman soncek, ki sem mu ga poslala:) Sedaj si piseva bolj redko, a si veliko poveva. Najbolj se ujameva v karakterjih, v dozivljanju okolice, v dojemanju sveta in v custvih.
In seveda v znanju anglescine. Pred sedmimi leti sem ga krepko prekasala, sedaj pa je on bolj priden student in me prehiteva.
Ta vez je nekaj posebnega. Ze od leta 2000 imam tiho upanje, da se bom enkrat vrnila na Portugalsko. Da si bom bolj ogledala Coimbro, Porto in Lisbono. In da bi spet videla Marca, mogoce tudi Filipeja in Saro.
Za poletje predlani sem imela nacrt peljati svojo petko na tisti konec celine. In jo tam pustiti na kakem odpadu. S Spelo. A je moj trebuscek prekrizal nacrte:)
Sedaj si zelim potovati s Saro. Da spozna njihov svet, pa ne samo njihov. Se mnogo drugih. A najprej res... njihovega:)
Marco ima Saro kar prevec rad. Razume situacijo in mu je cisto kul. Tega tu jaz osebno se nisem dozivela. Da te tip sprejme z otrokom, te ima zato se rajsi, te se bolj spostuje in ti pove, da si mocna, vredna in srecna.
Jaz pa ga imam rada ravno zato, ker je enostavno preprost. Ne mara nekega skomercializiranega zivljenja, ne zivi po nareku drugih, ni povprecen, njegov svet predstavlja on, njegovi prijatelji in njegove najljubse stvari: tezaven spanec, kitara, izleti, geografija in custva.
Tip razmislja. Z glavo. Vcasih mu na pot stopi denar, ki ga tam ni ravno veliko.
In pri nas? Takih na zalost ni. Ni cudno, da sem rajsi samska:)
To je on. Na ogled:)
Zdaj pa spat, da bom jutri lahko prebrala njegov mail.
papa
Bilo je poletje 2000. V pricakovanju necesa velikega. Seveda sem imela popravca v soli, a sem ze marca vedela, kam grem avgusta, zato me tista matematika ni niti malo zanimala.
Prisel je 1. avgust, dan odhoda. Zbiranje skavtov z vseh koncev Slovenije na Brezovici, kjer je bilo najvec clanov odprave.
Pa smo sli. Nocna voznja do Spanije, kjer smo preziveli en dan. Figueres in Barcelona, po super spancu poleg super samostana se cel dan v Spaniji. Salamanca in Zaragosa... Meni se vedno ostajajo slike v glavi, prizori in custva.
Koliko pa sem bila stara? Hmmm... Ze vem, dobrih 15 let.
Naslednje jutro pa prebujanje na Portugalskem. Najprej ogled Fatime, potem razvrscanje po druzinah. Z Davidom iz Litije sva dodeljena Sari. Tako sva tri dni prezivela v velikem mestu Leiria. Non stop na poti, na majhnih ogledih, na njenih najljubsih krajih, v njeni druzbi.
Pri njej sem dozivela utrip Portugalske. Njihovo kulturo, njihovo mladost, njihove misli.
Prehrambene navade ubitacne, a zelo zanimive. Jedla sem celo napol surov goveji zrezek (iz njega tekla kri, a iz spostovanja do njihove kulture sem ga snedla, saj bi tudi ona pri meni verjetno pojedla tisto zelje in zgance), pa ribe in vse mogoce zvarke iz rakcov. A bilo je slastno.
Sara je imela vedno se nocni obrok, tega nisem razumela. Ob enih ponoci je jedla:)
Mladi so tam kar v veliki meri prepusceni sami sebi. Podobno kot v Sloveniji, druzba malo 'tone' in v nevednosti, kam se dati, se predajajo alkoholu, drogi. Tam je tega pomoje se vec. Droga je veliko cenejsa kot tu, oziroma je lazje dostopna vsakomur. Sploh trava. Cenejsa od cigaret, ali pa samo bolj mamljiva.
Glasbeni okus, fenomenalen. Pri njej sem si spocila usesa, poslusala Bushe, Oasis in Alanis Morissette.
Potem pa je prisel tabor. Vsi na kupu. Nekako smo bili razporejeni v skupine. V moji skupini so bili sami fejst ljudje. Nuno mi je bil takrat najbolj vsec, saj sem bila nora na Tweetyja, on pa me je klical kar 'Tweety girl', menda zaradi izjemne podobnosti. (Lica pa to?) Portugalske punce se niso toliko zanimale za nas, ali pa jih jaz nisem porajtala. V glavnem, najvec casa sem prezivela kar z Nunom, Ruijem in ostalimi. Bil pa je tudi Marco. Najmanjsi od vseh, plah prav tako kot jaz in vedno je imel kitaro ob sebi.
S puncami smo ga vedno ogledovale, kako je srckan, priden in oh in sploh. Seveda mlad, sedaj jih steje okoli 21. Brenkal je na kitaro, najbolj se ga spomnim na dvodnevnem izletu, ko je vedno hodil vstric z nami, a nikoli nic rekel.
Oblecen je bil v kavbojke, ki so mu neznansko pristajale. Celo na korencka niso bile:) In modre majice. Ali pa skavtski kroj, to so pri njih kratke hlace, fuzbalerske nogavice in bez srajca.
Zadnji vecer tabora pa je tega majhnega decka k meni pripeljal Janez. S tezavo je izustil tistih nekaj angleskih v stilu, da sem mu vsec. Ojej. Meni pa nerodno, a saj v temi se pa ne vidi, da farbam.
Naslove sem pobrala vsem, Nunu, Ruiju, Filipeju in Pedru... Tako sem tudi njemu rekla, naj mi ga da. Zraven sem dobila se njegovo skavtsko rutko.
Le Bog ve, ce je potem sploh kdaj dobil novo. Nikoli mi ni hotel povedati, a sumim, da je ostal brez:)
Zadnji dan je bil temu primerno zelo dolg. Le en dan sem imela, da sem ga spoznala, da sva se pogovarjala. Fant je jokal, ko smo odhajali. Z vsemi smo se poslovili na skupnem prostoru, a on je prisel se za mano k avtobusu.
Tega ne bom nikoli pozabila. Ti spomini so tako resnicni, kot bi bilo vceraj.
Potem sva si dopisovala. Najprej po navadni posti. Tam so racunalniki kar dragi, internet se drazji. Ko je koncno prisel do neta, si je ustvaril tak email, da ga je itak takoj pozabil. Kaj pa se igra z naso slovenscino! Jaz se tistega naslova se spomnim: ljubeze@yahoo.com
(Ja, oni malo spuscajo crke, pa pride malo drugace ven:) )
In tako sem po kakem letu izgubila vsako sled.
Lani, mislim da je bilo novembra, pa me je poiskal. Preko skavtov je izbrskal moj mail in spet sva v stiku.
Ni vec tisti mali fant, je pa se vedno prav poseben in zelo plah. In ko sem ga koncno nastimala za fotko, sem dobila tole:
Na kitari ima naliman soncek, ki sem mu ga poslala:) Sedaj si piseva bolj redko, a si veliko poveva. Najbolj se ujameva v karakterjih, v dozivljanju okolice, v dojemanju sveta in v custvih.
In seveda v znanju anglescine. Pred sedmimi leti sem ga krepko prekasala, sedaj pa je on bolj priden student in me prehiteva.
Ta vez je nekaj posebnega. Ze od leta 2000 imam tiho upanje, da se bom enkrat vrnila na Portugalsko. Da si bom bolj ogledala Coimbro, Porto in Lisbono. In da bi spet videla Marca, mogoce tudi Filipeja in Saro.
Za poletje predlani sem imela nacrt peljati svojo petko na tisti konec celine. In jo tam pustiti na kakem odpadu. S Spelo. A je moj trebuscek prekrizal nacrte:)
Sedaj si zelim potovati s Saro. Da spozna njihov svet, pa ne samo njihov. Se mnogo drugih. A najprej res... njihovega:)
Marco ima Saro kar prevec rad. Razume situacijo in mu je cisto kul. Tega tu jaz osebno se nisem dozivela. Da te tip sprejme z otrokom, te ima zato se rajsi, te se bolj spostuje in ti pove, da si mocna, vredna in srecna.
Jaz pa ga imam rada ravno zato, ker je enostavno preprost. Ne mara nekega skomercializiranega zivljenja, ne zivi po nareku drugih, ni povprecen, njegov svet predstavlja on, njegovi prijatelji in njegove najljubse stvari: tezaven spanec, kitara, izleti, geografija in custva.
Tip razmislja. Z glavo. Vcasih mu na pot stopi denar, ki ga tam ni ravno veliko.
In pri nas? Takih na zalost ni. Ni cudno, da sem rajsi samska:)
To je on. Na ogled:)Zdaj pa spat, da bom jutri lahko prebrala njegov mail.
papa
In ja, to je reklama, ki me vedno znova nasmeje. Stumfki so zakon, z dokolenko na celu:) In ce koga peljejo sivat, nc bat, se ne sezuvamo:)
No comments:
Post a Comment