PRIJATELJICA

Moje prijateljice... Ze od nekdaj locujem prijatelje, kolege in znance.
Prijatelji so zame ljudje, ki jim lahko povem vec stvari, ki me poklicejo, pa jaz poklicem njih. So ljudje, na katere se lahko zanesem, ki jih imam rada in upam, se tudi oni zanesejo name, mi zaupajo.
Nikoli v zivljenju nisem imela veliko prijateljic. V otrostvu sem se druzila s sestro, Doro in Tanjo. Onedve sta stanovali v istem nadstropju tistega bloka na kamniskih Fuzinah. Ko smo sle v solo, so se poti zacele pocasi razhajati, krog prijateljev se je ustvarjal drugje.

Kot desetletna puncka sem zacela ministrirati in postala sem skavtinja. Tudi sestra je bila med temi ljudmi. Tako sem imela prijatelje in prijateljice v tistih krogih. Vse do konca srednje sole so me spremljali, bili so odlicni kolegi. Vmes sem imela za najboljso prijateljico sestricno in sestro. Skupaj smo se druzile dan in noc, vendar se nikoli nismo pogovarjale o 'resnih' oziroma 'zivljenjskih' stvareh. Druzile so nas simpatije...

V visjih razredih osnovne sole ter v srednji soli so mi bili 'najboljsi' sestra Maja, Ana, Marta, Blaz in Darjan. To so bili, lahko recem, moji prvi pravi prijatelji. Bili so ob meni, ko je umrla mami, ko sem se prvic poljubila, ko sem prvic kadila, ko sem dozivela svoj prvic, ko sem imela popravce, ko sem zamenjala solo, ko sem vstopala v zivljenje.

Pri skavtih sem spoznala najboljsega Sandija na svetu. On je biblija prijateljstva, tudi ce se pol leta ne slisiva, si poveva vse. Jamrava, se veseliva, odkrivava, svetujeva... Poleg vedno najboljse Maje imam njega posebno rada=)
Seveda sem v skavtskih krogih navezala veliko, res veliko stikov. Najbolj se bom spominjala Komendcanov Miha in Marka, pa druzbe, s katero sem se podala na prvo potovanje, na Portugalsko. Tam zivita Marco in Filipe, s katerima sem se vedno v stiku. No, z Marcom malo bolj, to je eno posebno prijateljstvo in vecna zelja po ponovnem snidenju.

Fantov nisem nikoli stela med prijatelje. Imajo preprosto naziv 'fant' oziroma 'bivsi'. Njim sem zaupala, jih imela rada in z vecino sem se zdaj v stiku, vendar je ta vez cisto posebna=)
Prav tako med prijatelje nisem stela sosolk in sosolcev. Tudi oni imajo poseben, a preprost naziv: sosolci in sosolke. Z nekaterimi se stekas bolj, z drugimi manj, z enimi ohranjas stik, z drugimi se vidis ob obletnicah... Tako to pac je.

V cetrtem letniku gimnazije sem imela prav posebnega prijatelja: Beclna. On mi je svetoval, me tolazil, mi stal ob strani, me nasmejal, me ucil, mi pokazal vso pozitivnost sveta. Kar sem zvedela pa po dveh letih, me je tudi vedno 'cakal'...

Po maturi sem imela prijateljice 'Orhidejevke'. No, verjetno so to bolj kolegice, sploh zdaj, ko zivljenje ubira druge poti. Bile so super sodelavke, najboljse za skupna druzenja, bodisi na kavi ali na plesiscu=) To so bili super studentski casi, ki so zame minili.

Zdaj je zivljenje zavilo na drugo pot. Odkar sem mami, imam druge vrednote, druge cilje. In za namecek sem samska, tako da sem precej drugacna tudi od porocenih mamic.
Ko se je rodila Sara, sem iz mnogih ust slisala: saj ti bomo pomagali, se vedno bo isto, ipd. Ko so odkrili Sarino bolezen, se je krog zacel ozati, jaz pa sem na svet gledala se bolj drugace. Vedela sem, da bom imela tezjo nalogo, da ne bom brezskrbno hodila na sprehode in da bo obveznosti se enkrat vec. In res je. Kar dolgo je trajalo, da sva se z orhidejevko Ursko zmenile za prvi sprehod. Potem je bil se drugi in tretji in se so se vrstili. Ko zdaj pogledam nazaj, sem bila tako vesela, ce sem lahko sla z njima, da sem celo prilagajala Sarin urnik. Tako je Sara na sprehodih spala, jedla, vse kar bi drugace pocela doma, a le za druzbo deklet. Ne vem, ce sem kdaj jaz postavila uro sprehoda, vazno mi je bilo, da nisem bila tako sama.

Nakar je prisel dan nesrece, ko sem vse prepustila drugim, celo svoje zivljenje. Imela sem ogromno casa za premislek... Najvec mi je pomenilo, kdo je prisel k meni na obisk. 'Prijatelja spoznas v nesreci', pravijo.
In res je. Na en, dva, tri sem ugotovila, kdo je pravi prijatelj in kdo kolega, znanec.
Maja in Sandi sta se odrezala odlicno! Moja teorija je bila potrjena.
Zacelo se je drugo zivljenje, ko sem rabila pomoc, ko je Sara vidno zacela zaostajati, ko si zares nisem mogla privosciti iti na kavo, na sprehod, se druziti... A sprasevala sem se, zakaj sem z Majo lahko sla na kavo in sprehode? Zakaj sem sla s Sandijem na sprehod? Ugotovila sem, ne da jaz nisem mogla, drugim se je tezko prilagoditi. In vsak ima svoje zivljenje, svoje obveznosti, svoje ljubezni. Ugotovila sem, da sem imela za prijateljice napacne ljudi. Saj so prisle na obisk, enkrat, redka dvakrat, ena stirikrat. Ja, kar lahko prestejem na roke, si pac zapomnim. A to ni to.
Prijatelj je tisti, ki je tam, ko ga potrebujes. Se prilagodi, pride k tebi in v kuhinji spije kavo namesto sredi mesta, gre s teboj na sprehod, ce ne mores zvecer plesat.
Moram pohvaliti, imam odlicne kolegice. So 1A! Res bejbe, ki jih imam rada. A vedno se mi pa ne da, da moram jaz posiljati smse okoli, da spomnim nase. In ne da se mi vedno znova razlagat in opominjat, da ne zivim tako zelo povprecno. Marsikatera pozabi, da tezko hodim, da je moj otrok drugacen, da sem samska. Oprosti, to zame ni prijatelj.

Sem pa dozivela pravo prijateljstvo. Lani sem preko interneta spoznala Tino in njeno Laro. Na to vez sem bila zelo ponosna in se vedno sem. Je prva mamica, ki ima problemcke z malo, ki je samska in studentka-veliko skupnega=) Letos, pred nekaj meseci pa sem zacela spoznavati se druge mamice, vecinoma samske. Vse so zlate, odlicne sogovornice, saj se med seboj enkratno razumemo, ker smo se po spletu razlicnih okoliscin znasle v podobnih situacijah.
Tako sem spoznala tudi Tejo in njenega Maja, ki sta prav simpaticna in odlicna druzba.

Nazadnje sem spoznala Incobinco in njenega Lovra. Mislim, da je ze kar lep mesec minil, a v tem mesecu sem uvidela, kaksna naj bi bila prijateljica. Ko na zacetku sprehoda omenis, da gres na Brezje, pa se cez tri ure to spomni in ti zazeli lep izlet. Ko te vprasa, kako in kaj, kako si, kaj mislis. Ko te poslusa in uposteva, ti pove svojo plat. Ko si nekdo zacuda ne fila samozavesti na tvoji sibkosti. Ko poskusa razumeti, kaj je narobe z otrokom in te ne tolazi kartjavtridni s stavkom 'saj bo bolje'. Ko se ob nekom lahko sprostis, da ne pazis na to, kaj bos rekel.
Ne spomnim se, da bi kdaj sama to ze dozivela. V celoti sigurno nikoli.

Tako da zdaj v mojem zivljenju najvec pomenijo Maja, Inca in Sandi. Hvala vam za prijateljstvo. Rada vas imam!

Nekdo je nekoc rekel: 'Prijateljstvo je vse in se vec.'