FALIRANKA

Danes mi je spet frizer padel v vodo. Joooj, toook dolg že hodim, da najbolje, da si kar mašinco nabavim pa je...

Ah ne, hecam se:)
Zjutraj mi je stara mama rekla, če bom lahko prišla domov, da bi šla ona na neka testiranja. Valda da bom. Sej me res cele dneve ni več. Ok, popoldne sem bila na predavanjih. Odložila sem Saro doma in letela nazaj v Ljubljano do večera... V ponedeljek se spet začne, pa še dva tedna. Ampak mi paše. Ker vmes nimamo dolgih tednov pavze med različnimi predmeti in se ne morem odvadit občutka študiranja.

No ja, pa sem bila doma. Čuvala sem hišo, čeprav so delavci videti pošteni. Ampak nikoli ne veš. Sploh ne po izkušnji prijateljice, ko jim je delavec, celo znanec pokazal, da se ne sme zaupati odklenjene prazne hiše. In itak, fasada se dela 'menda' pretežno zaradi mene (prvotni namen se pozablja?), čuva, kavo kuha in piškotke nosi pa mama.

In sem prebrskala Delovo borzo dela (ob torkih). Ulala, bom počakala do jutri. Sicer spet pošljem kakšno prošnjo. Tri super na vidiku. Ampak spet nudijo le redno zaposlitev, jaz pa bi rada delala prek študenta. Zaradi pokojnine. In štipendije.
Čeprav bi blo redno tut super, da mi začne doba tečt. Ampak pol bi si mogla plačevat dodatno zavarovanje. In ko bo januarja operacija, terapije ne bodo 'zastonj'... Mah ne, hočem bit še mal študentka. Ker sem se lih navadila na oznako 'faliran študent'.

Po drugi strani pa sem razmišljala... In potem tudi debatirala s Š in M... Ravno sem 'padla not' v učenje, v faks, dobila en nov zagon za študij. Pa tut denarja mi praktično nič ne manjka. Če bi bila pri volji, bi lahko še našparala. In potem debate o plačah delavcev. Na mesec imam precej večje dohodke kot marsikdo, ki gara za drobiž. Celo malo večje od minimalne plače (če štejem še ne zagotovljeno štipendijo zraven).
In ne vem, kako bi name vplivala služba.
V bistvu sem se po treh letih sedaj res, čisto zares postavila na noge. V pravem pomenu besede.

Sprašujem se pa zato, ker vedno hočem biti dobra v tistem, česar se lotim (ok, razen faks...). Oziroma imam prirojeno to, da sem zelo zanesljiva in ne znam reči NE.
In potem pogosto postavim svoj lastni uspeh in želje na stranski tir, da ugodim drugim.

Tega sem se zavedala, ko sem razmišljala o prejšnjih službah. Ko sem začela delati v O. sem pustila faks. Ker sem raje delala. Ker sem bila rada na razpolago. Ker sem hotela biti dobra v delu.
Ko sem delala v vrtcu, sem bila ista. Včasih menjala katero med izpitom ali predavanji. In včasih požrla bolečino in v sedmem mesecu nosečnosti dvignila tudi po 10 otrok na dan.

Danes bom zadevo prespala. Nekaj ljudi mi je dalo misliti. Mogoče sem faliran karakter. Ker si želim zagotoviti del prihodnosti.
Hkrati pa se ne zavedam tega, da me nekatere stvari čakajo in me zahtevajo celo. Naprimer operacija. Se kar tolažim, da se bo zgodil nek čudež in bo vse v redu. Ampak ne bo. Tu je v 'igri' moja noga. Če tudi tokrat ne ubogam zdravnika, se grem to lahko for ever.
In naprimer Sara. Bila sem že odločena glede popoldanskega dela in dela ob vikendih. Ampak bila je le teorija. Sedaj pa ne vem več. Ali bi... Se splača? Da delam le zato, da s prisluženim denarjem plačam varuško?

Ko sem na faksu, jo pogrešam, ker je cel dan ne vidim. Ker ji niti enega obroka ne dam jaz. Ker takrat nisem mami.

Prošnje za delo imam v wordu že od septembra. Sem in tja kakšno pošljem z velikim navdušenjem, ala 'to bi pa res delala!' Včasih ni niti sledu, da sem kaj poslala. Trikrat je bil odgovor, da imajo prednost študentje s poklicno izobrazbo. Jah, gimnazijcev je takointako preveč. Sploh nas, ki potem nekako zelo zelo dolgo študiramo. In si vmes še premislimo.

No, jaz imam vsaj dober izgovor za dve leti, ki sem jih zapravila. Čeprav marsikdo reče, da bi bila Sara lahko kvečjemu motivacija. Ja, samo ne, če zamudiš predavanja računovodstva, ker rojevaš. In zamudiš predavanja statstike na ekonomiji, ker si v bolnici. In ko se končno naučiš, da bi poravnal stare grehe, je bum - in spet obležiš za eno leto. Enostavno padeš ven. Za dve leti pa nimam izgovora. Sem pač zaJ*.

Mah, sama sebi se opravičujem.
Ker mlajši od mene že pišejo diplome.
In ker moji so-maturantje iz gimnazije niso faliranci.
Sem edina od njih, ki nekaj mečka.
In ki ne dela.
In ima otroka.
Sem edina, ki bi rada delala, ker imam pač čas in ne ker rabim denar.
Sem edina, ki se šele pri 24. spomni, da bi bila pa tri leta še lahko 'samo študentka'.
In edina, ki ne more k frizerju, ker pramena vzamejo preveč časa.
Zakaj me ne more namalat, spustit na zrak in pridem ko bom imela spet luknjo v času, da nadaljuje? Hmmm...

Večni faliranec? Ali le faliran karakter?

Hmmm... Zvem jutri.

Lahko noč!