MAILI

Čakam, da se speče kruh. Nisem tako pridna, da bi ga gnetla in vzgajala vse do stanja: spečeno. Ne, delo prepustim aparatu, da se vsaj malo počutim v koraku s časom. Če že pač zaostajam za vsemi tehnološkimi znanostmi na področju telefonije in računalništva... In še marsičesa, pač:)

No, pa sem se odločila, da bom šla pisat maile. Toliko ljudem že dolgujem besedo, pozdrav... Res se opravičujem, iskreno povedano, se vsak dan spomnim na mnoge, ki čakajo moj odgovor.
Najbolj pogosto je v mojih mislih Majci od Lana, pa Irena, Teja od Maja ter starši iz kolonije v Elerjih. Barbka, Angela in Simona. In Sandi. Pa Marco. Ter Rajka. To so pa kar vsi na spisku, ker če bom upoštevala še mnoge druge, se pa res ne bom spravila!

Pa se vseeno kar ne spravim... Ahhh... To je nekaj najtežjega, napisat mail. Pa ne da bi bilo težko, sploh ne... Ampak kaj napisati, da bo sploh zanimivo... Da ne bo samo tri vrstice, ala 'živjo, kako si in lep pozdrav...' Po drugi strani pa, da ne bo cel roman...


No, čakajoči so vsekakor že obupali. Pomoje. Ker med dvema zaporednima sporočilcema, ki jih pošljem jaz, mine vsaj en mesec časa.

No, če bi bila jaz na vašem mestu, bi obupala nad mano. Poslala bi se nekam... In bila hladna, dokler se vam ne prikupim nazaj.
Ampak, saj razumete, ne? Kolikor sem sploh za ekranom, zapišem nekaj vrstic (ponavadi so kar številčne:)) ravno zato, da lahko vsi hkrati preberete, kaj se dogaja... In vem, to ni osebno, kot bi bil mail... Kolikor je sploh mail lahko oseben. Je lahko?

No, grem v svoj Inbox. Wish me luck!
papa