ANIMATORKA

V srednji soli sem bila tako pridna, da sem poleg vsega, kar sem pocela, vcasih se animirala v samostanu...
No, takrat mi je kar slo. Tudi volcicki in volkuljice so bili zadovoljni z mojimi idejami. Vedno je bilo polno iger, se vec smeha in srece.

Danes mi je pa preprosto zmanjkalo idej, kako in s cim animirati svojega otroka.
Naj povem, da je mala pogruntala sistem: zajokaj, ko gre, pa bo takoj nazaj! In ji celo rata. Ce ze ne grem k njej, pa podredim svoje delo tako, da sem v njenem vidnem polju in ji zraven razlagam, kako se da meso v vodo, pa por in korenje ter druga navlaka... Da na koncu rata juha, ki jo bo gospodicna lahko izpljunila.

Zjutraj sem bila jaz tako fuc, da me je morala v postelji cakat, da sem vstala. Tako sva zamudili Fifi in Marcelina. Groza. Pa je morala gledat Umka, ki sploh ni zanimiv.

Nimam vec idej, ker mi je cela soba igrac premalo. Sploh mi niso zanimive, niti toliko mi ne potegnejo, da bi navdusila njo. In zgubilo se je potrpljenje, da bi ji drzala tiste krcevite prstke, med nje stisnila barvico in bi risali. Niti plastelin me ne premami vec. Kaj sele ljubke lesene kocke.

Mala ostaja brez igre, brez animatorja. Danes se mi res ni dalo vec. In priznam, sva bile veliko pred televizijo. Grozna sem!

Povrh vsega imam spet gromozanski herpes, in vneta koza (beri: nemogoc, prevelik naval zelo bolecih mozoljev) se kar ne pocajta. In ze sesti dan mi je tako vroce, da mi po hrbtu tecejo kapljice - kot bi bila moski, ki koplje jarke. Grrr... Verjetno je malo ven udarilo razpolozenje ob Sari: bojim se namrec, kako bo vse skupaj.

Rada bi si obljubila, da bom jutri polna energije. Vsaj toliko, da bo imela Sara lep dan, pa da ne bo zmatrana samo od kasljanja, temvec tudi od vsega navdusenja.

Lep teden!