LEPA LEPA JESEN

Imelo me je, da bi vse skupaj nekam poslala. Vse tiste poglede, ki ne veš, od kod in zakaj so.

Ko se človek s svojimi očmi zabubi vate, te gleda in kar ne neha... Za piko na i pa te še pozdravi in se nasmehne... Ah, ne!

No, pa se je le prižgala tista stara žarnica nad mojo glavo:) Zaradi tega pa že ne bom zaklepala bloga in se skrivala pred pogledi in tujimi mislimi. Tole je namreč moje:)



Od zdaj naprej vas lepo prosim, če me buljite zato, ker me nekje zagledate in če vam malo manjka, da bi rekli 'ŽIVJO', potem... Nič se bat, recite ta kratki 'živjo' in zraven še kratek 'ti si pa tista blogerka...' Da bom vsaj vedela, zakaj ta pogled. Ne bom ugriznila, ker mesa ne maram preveč:) V treh pikicah za blogerko se gotovo vedno nekaj skriva. Pri meni se v še večih pikicah skriva polno skrivnosti, moj pravi jaz, v bistvu celoten jaz, ki ga nikoli ne bom razkrila. Kot blogerka razkrivam le neko trapasto čustvo po imenu ljubezen (in vse sopomenke, podpomenke in asociacije nanjo) in tistega nekaj življenja sreče in smeha s cerebralčico Saro, ki bi ga tako rada razkrila vsem. Ostalo ostaja v treh pikicah. In če je v vaših treh pikicah pohvala, jo dodajte k tisti povedi. Če je graja, pa jo lahko mirne volje obdržite zase:) (In se hkrati nehate ukvarjati z menoj in mojim blogom.)



Tako, z bralci imam sedaj razčiščeno. (Upam, da za vedno.)



Sedaj se je tudi zame začela lepa lepa jesen, čeprav vem, da je koledarsko med in nad nami še poletje.



Tokratna sreda je bila prelomna: Zadnja obveznost na faxu, kar je bilo nujnih pred vpisom v drugi letnik. Zdaj imam le še ena predavanja za zadnji predmet 1. letnika in... Upam, da bom ob diplomi stala tako hitro, kot načrtujem: leta 2010. No, po tolikih letih neresnega študentovanja bo to res hitro. Važno da me sedaj čakajo še zanimivejša predavanja in da bo usmeritev na faxu končno pokazala svoj pravi obraz.



Sem pa prav vesela, da sem bila spet na predavanjih. To je zame kot terapija. Kot noro dober psihiater. Da grem ven iz tega mojega sveta, da vsaj malo zapustim okolje moje sreče in sem SAMO ŠTUDENTKA.
Tokrat je bil naš predavatelj asistent Rado Pezdir. Super človek. V torek sem ravno brala njegov intervju v Oni, nakar ga zagledam v predavalnici. Prej sem enkrat 'naletela' na njegovo kolumno v Financah. Zdaj se spomnim. No, všeč mi je njegovo mišljenje in še bolj to, da si upa misliti naglas. (Malo je tudi zaradi tega moj blog nazaj za vse:))
No, sicer jaz ne razpredam o politiki, čeprav se zadnje leto precej osveščam tudi o tej temi, sem pa v tem intervjuju ugotovila, da je dobro biti JAZ in da sploh ni pomembno, kako na ta MOJ JAZ gledajo drugi. Res zanimivo. Le še v kri si moram to vbrizgat.
In kaj je še dobrega na predavanjih? Vožnja domov. Skoraj prazna cesta. Rahlo zatemnjeno nebo. Luna nad wtcjem. Štoparji za MB. Študentsko oblečeni. Tetkina Corsica z močno mašino, da lahko 'dirkam'. In všeč mi je biti med ljudmi, ker čisto pozabim na dom. Čeprav se sedaj, po poletju, kar ne znam vklopiti v družbo. Začuda sem se lažje pogovarjala s sošolcem kot kdajkoli s sošolkami. Moja večna hiba. Dokaz, da ženske vidim kot nekaj več od mene. Kot konkurenca, kjer jaz že v naprej izpadem. Moj kompleks. A vseeno, tam izklopim vse misli. No, razen včeraj, ko me je tetkica klicala med predavanji, da Sara ne neha jokati. Malo me je skrbelo...

Potem sta šli kupit copatke in Sara je bila ok. Dva meseca je bila punca v samih štumfih v vrtcu, ker nisem kupila copat! Ko sta prišli domov pa spet jok. In ne morem verjeti, ko sem prišla jaz domov, me je bila takooo zelooo vesela! Prav fino se mi je zdelo! Tako sem vedela, da me je močno pogrešala. Da si je želela mamice. Neverjeten občutek:)
Ko sem jo vzela v naročje, se je smehljala, pojedla tri žlice čokolina (kar je bil ves vnos v celem popoldnevu) in trdno zaspala. Pa je spala v naročju še kake pol ure, da sem se še jaz pocrkljala s svojo srečo. Valda je spala do jutra, princesa ga biksa s temi dooolgimi seansami spanca. Včasih se mi zdi predolgo.



Sicer pa, moja princesa... Sara se potepa v vrtcu, vsa vesela je, saj je sedaj bolje. Odkar so se preselili nazaj v svojo matično igralnico, lepše je in celo prespi kakšne pol urice:)

Z majhnimi koraki bom kar zadovoljna. Le da sem sedaj malo bolj tečna pri svojih pričakovanjih, saj si najbolj želim, da bi se končno navadili nanjo v vseh pogledih in vsi. Sploh ko se spomnim Elerjev in kolonije, kako hitro se ujame s spremljevalkami in da tam poje tudi celo kosilo, sem odločena, da bom to dosegla tudi v vrtcu. In kaže kar dobro:)

Ta vikend bova izkoristili za kak potep. In pohajkovanje po mestu, saj se v Kamniku začenjajo Dnevi narodnih noš. Vabljeni!

V ponedeljek odhajava v Staro Goro. Tam bo še topleje, pa za vsako popoldne imava že načrte, kaj vse morava videti. Prvi je na vrsti Solkanski most, ki ga je zadnjič zmočil dež.
Tokrat odhajam brez pričakovanj. Vem, da bom Saro peljala v Šempeter na slikanje kolkov. In potem bomo videli. Vem, da bomo sprobali stojko. In potem bomo videli. In vem, da bova uživali:) Kot vedno.

Želim vam lep vikend in čudovit prihodnji teden!