hmmm

Kaj bi pisala?

Po eni strani bi mi zdajle pasalo tipkati. In v 'realnem življenju' si ob takšnih in drugačnih prigodah rečem, da si moram to in ono zapomniti, da bom napisala na blog... No, pa je danes vse izpuhtelo. A sem prepričana, da bo na koncu iz tega spet en dolg post;)

Sicer se imamo fino. Kaia smo že čisto navajeni, ujeli smo njegov ritem. Še lepše pa je, da se je on privadil nas in našega ritma. Ja, vmes sem si že rekla, da smo res ena posebna sorta žensk v tej hiši, ob katerih bi se človek lahko nasmejal do solz, pa tudi zjokat se ne bi bilo težko=)

Sara pridno hodi v vrtec in čudim se temu, da ni nič bolna. Prav vesela sem za to. Da vsak dan namenimo čas svežemu zraku, čiščenju noska in igri. Ja, telovadimo samo, ko je nuja. Na to nisem ponosna. Sploh Vojta včasih kar ne gre... Ko pridemo malo pred peto popoldan domov, ni časa, da bi se Sara lahko zmišljevala, kdaj ji paše telovadit... In zato je včasih veliko joka, ker je nuja in ne 'proste izbirne vsebine'...

Igranje pa vedno prinese nova spoznanja, nove napredke. Komaj sem verjela svojim očem, pa še fino sem se nasmejala ob tem, kako Sara kuha v svoji novi mini kuhinji. Miklavž je res dobro izbral, saj je mini ravno dovolj nizka, da v sede doseževa vse, tudi do šporgeta=) In smeha vredno dejanje? Ko Sara pride na vrsto, da poje vse skuhano: Mala dejansko odpre usta in čisto malo iztegne jezik, da se dotakne mini žličke ali vilčke. Ko ima v ustih nevidno hrano, se nasmehne. Potem pa začne z improviziranjem grizenja. Opa! Nimam pojma, kako bi jo naučila, da bi tudi pravo, čisto pravo hrano lahko grizla in mlela.
Ko pomivava posodice s suho vodo in jih briševa z nevidnimi krpicami, je smeha na tone. Še Kai se ji smeji=)

Drugo so knjigice. Ker smo že od malega nori nanje, smo sedaj še bolj nori. Ker so se ljudje tega naučili in Sara dobi za darila same kul knjige! Zdaj si na tla pogrneva najlepšo roza dekico, Sara dobi še dodaten povšterček za pod rit in bereva. Zraven imava malo večjo pručko, okoli se obloživa z idejami za kasneje (beri: legice, lesene kocke in obročke za funkcionalno učenje, barbike...), kajti meni se ponavadi po prvi prebrani knjigi ne da vstati. In tako sediva kakšno uro in se spomniva vseh mogočih iger. Ponavadi pride ven improliga domačega gledališča. Sem že pomislila, da bi šla na sprejemce na AGRFT, sigurno bi komisijo vsaj nasmejala, če ne že pripravila do tega, da bi me sprejeli;)

Jah, Sara verjetno uživa... Čeprav še vedno dosti gledamo risanke in tega časa mi je škoda. A so nujno zlo, saj moram jaz vmes kdaj pripraviti torbo, pa peljati na hitro Kaia ven, skuhati večerjo ali pa le pospraviti aktualno nastavljeno kramo, da potem spet kaj najdem...


Zadnjič mi je stara mama rekla, da sem vsak dan bolj podobna mamici. To je bil kompliment in pol. Mami mi je namreč vzor, vsaj kar se tiče materinstva in obnašanja. V 12. letih je nisem dobro spoznala kot žensko in osebo, saj sem bila otrok in kateri otrok se zanima za zgodovino in karakter staršev? Ne rata mi biti vedno ponižna, se pa velikokrat zjočem, kot se je ona. In čeprav vztrajam, da sem po zunanjosti, trmi in vzkipljivosti slika stare mame Štefke, sem ponosna na to, da me vsaj nekdo vidi podobno mamici.

Pred dnevi me je tetkica malo uredila 'v frizuro'. Kolikor se mi je najprej zdelo grozno, sem zdaj ponosna=) Ker so odzivi pozitivni. In ker mi je celo zdravnik rekel, da izgledam super, da žarim in sem srečna. No, to pa je nekaj, kajne? No, sprednji lasje bodo odslej vedno kratki, saj mi povrnejo leta, za katera so me ljudje vedno postarali.

Moja desna golenica je končno zaceljena! Juhu! Bula bo ostala, saj je to cena celjenja. A naj bo, imam vsaj posebnost: bulo sredi noge.
Zdaj me čaka le še tomografija gležnja. Če je razpoka še tam, se lahko odločim za hitrejšo, a bolj zakomplicirano pot: z operacijo. Če ne, mi lahko naredijo toaleto sklepa (očistijo vso svinjarijo okoli kosti, ki je ni malo, glede na zabuhlost, ki je vidna od daleč) in odškrtnejo tisto koščico na nartu, ki tako žulji.
In potem? Konec! Komaj čakam to finalno dejanje, slovo na travmi in mojo sprijaznjenost, da nikoli ne bom postala (ne, da sem kdaj hotela) kvazi športašica.

Naučila sem se zamenjati sprednjo luč v avtu. No, v petki sem to obvladala, saj ni bilo kaj obvladati. Tu pa je dejanje vredno dveh milih kletvic (slovenskih in ne jugoslovanskih!), saj kazalec in prstanec skoraj dobita podaljšano verzijo samega sebe. Na kratko, kratka havba ima dolgo pot do luči.

Spravljam se okranclati in zimprovizirati venček za na vhodna vrata. Tetkica je dala že jasne napotke, le še fizikalec s silikonsko pištolo v eni roki in laksom v drugi manjka.
Potem pa me čakajo voščilnice. Idej imam preveč in sploh ne vem, kje naj se lotim prve. No, najbolje bo, na najprej narežem papir, kajne?
Seveda, v ponedeljek imam še en izpit letos... In tako je volja za ustvarjanje še večja, idej je nešteto in tudi čas se bo hitro našel, čeprav vem, da je prvotno ta čas namenjen zapiskom.
A izpit je lahek, tako kot je bil prejšnji, katerega rezultat mi je polepšal včerajšnji dan=)


Še to... Zavestno odvajanje od čokolade? To obstaja? Se priporočam za nasvet, kako ne poseči po čokoladi v trenutku, ko jo vidiš v mislih. To je moj največji problem! Iz tega problema bi znala narediti dramo, veliko večjo kot kakšna prelepa afnasta najstnica, ki cvili zaradi mozoljev in dveh odvečnih kilogramov.


Kmalu bodo tu prazniki! HoHoHo!!! Vas je že zadelo? Lepe rdeče kapice z belimi obrobami in velikim, belim cofom? Že noro postavljate dreveščka, okrašujete hiške, montirate bleščeče lučke? Imate že ograjo za jaslice? (Mi je nikoli nimamao, ker se vsak poskus izjalovi in letos... Ah, letos nujno rabimo ograjo za jaslice!)
In, je že aktualno vprašanje na vsakem koraku: Kje boš za novo leto?
No, kje boš pa ti?


papa ;)