NA TAKŠEN DAN

Sem pa lahko brezveze jezna.

(Tistim, ki ne prenesejo jamranja, branje odsvetujem!)

Ne vem, zakaj, čemu in kako. Zjutraj sem se enostavno zbudila z velikim kupom jeze v sebi.

Tega najprej nisem pogruntala. Šele potem... Po toku dogodkov... Ah... GRRR!

Najprej sem šla v laboratorij. Da bi dala tiste nekaj krvi.

Gužva do stopnic. Vsi neučakani. Nekam živčni. In laborantka, nadvse slabe volje, polna visokega tona s pridihom jeze. Pa sem kar šla. In si rekla, pridem v torek, pa bom že ob šestih zjutraj tam čakala! Čisto očitno je postalo, da ne maram gužve in čakanja v nedogled, niti tega, da ni tam nobenega sistema, nobenega reda, samo kaos. GRRR!

Sarin zajtrk. Madonca, kako dolgo se hladi ena navadna polenta! Pa sem obupala, ker sva bili na poti temu, da bo zajtrk šele ob osmih. In je pohamcala slastno skuto. Vsaj malo sem se nasmehnila, ker skuto tako z užitkom poje=) A že med doziranjem zdravil spet tisto njeno nepožiranje. Kar pljunila je ven, me pogledala v oči in se zarežala. Če to ni nagajanje! Pa kaj naj, porabili sva en prašek več. In malo B-complexa je v njenih laseh. GRRR!

Vožnja v vrtec. Ker je danes na koledarju sv. Lenart, bo tako vreme menda do božiča. In voznikom se seveda to najbolj pozna. Do Ljubljane se kar znajo nagužvat, koliko jih je za cesto, koliko se jih zaleti in kako hudiča nekateri ne pustijo drugim, da bi lahko prišli hitreje mimo po hitrem pasu. Pa same rdeče na semaforjih. Valda, na tisti ozki uličici pred vrtcem sem spet butnila neko ogledalo. Dobro, da svojega sploh ne menjam, samo zbiram praske na njem=) Po dolgem času sva parkirali 'spodaj' na Celovški in šli v dežju, brez kape ali kapuce gor. Jezna na avto, ki se meni nič tebi nič lagano ustavi na sredini in prižge vse štiri. In potem bi rad še z vrati butnil vame. Ne vame, v Saro. GRRR!

Na poti domov, moje misli: Moram naredit nekaj za to jezo. Že od jutra kar jočem. Brez veze. In z mislijo na Irenino pripoved o sestri, ki jo Tony očiščuje jeze v njej. Pomislila sem, kako bi bilo fajn it za tri mesece tja k Tonyju, da bi bruhala non stop in se rešila te jeze. Najbolj grozno pa je, ker vem, od kje izvira in zakaj je izbruhnila. GRRR!

Šla sem v Vele zamenjat modrčke. In jih peljala k stari mami. Ona je tista, 'po kateri sem se vrgla'. Res, ogledalo, tudi karakterno. In že od nekdaj mi je kul. In danes sva bili obe jezni. Zakon! Ona, ker čaka prosto mesto v domu. Čakam z njo, ker si zasluži počitek. Da bo še zanjo kdo kuhal, pospravljal in jo pedenal. In da bo s svojo sestro. In da se bojo odrasli otroci, ki še živijo tam zavedeli, da je treba tudi kaj narediti. In da mama ne zmore več kuhati za 'tamlade', da ne zmore sama pometati in pomivati. GRRR!

Šla sem na Homec. K mamici. Odkar sem sama mami, jo tako zelo pogrešam. Nimam nikogar, ki bi mi pravil zgodbe, kako je bilo, ko sem bila jaz majhna. Nimam pojma, kakšen otrok sem bila. Kdaj sem spregovorila, kdaj shodila, koliko sem nagajala, kako trmasta sem bila... Ne vem, kako je bilo njej v mojih letih... Nimam nobene 'modre' ženske za pogovor... In tako zelo jo pogrešam! GRRR!

No, in zakaj vse to?

Po dveh dneh obiskov 's hribov' mi to pripada. Toliko jeze, namreč.

Sarina babica in ena od tet sta bili še ok. Saj gor so mi bili vedno vsi ok. A vedno bo v zraku tisto nekaj... Z moje strani je v zraku tista mala zamera, da mi niso povedali, ko so vedeli, kaj se dogaja. Saj vem, verjetno so mislili, da sem ena tistih žensk, ki bi se borila s tekmicami za enega moškega. No, pa nisem nikoli bila in nikoli ne bom. Sem le preveč naivna, to je vse. Niti na misel mi nebi prišlo, da bi imela moškega, ki je všeč drugi. A vseeno, saj Sara se jih ob tako redkih snidenjih ne bo zapomnila. Ostale ji bojo slike nekje v spominu, ki ne bodo razložene. Vedela bo le, da je to mama J. in teta S. Dovolj, saj drugih (ni jih malo) pa itak očitno ne bo nikoli spoznala.

Včeraj pa se je le oglasil tudi njen ati. Na srečo sem sedela nasproti ure. Po sedmih minutah je že rekel, da sploh ne ve, kaj naj. V smislu s Saro. Pa se je le trudil in mu je ratala ura in pol trpljenja. In ne, ne delam drame iz tega, ampak človeku se prebere na čelu, da nima pojma, kaj naj s tem otrokom, kako naj in sploh, zakaj neki naj? Saj ga razumem, jaz tako zmrznem ob normalnih otrocih. Pa sem v vrtcu uživala med njimi, sedaj pa se ne znam niti pogovarjati z govorečim triletnikom, kaj šele da bi razumela njihovo domišljijo ob igri. Jaz se znajdem ob Sari in njej enakimi. Verjetno pa sem pričakovala preveč s tem, da se pomoje Sara zna igrati normalno in tudi pripovedovanja o čemerkoli ima rada. Pa sem mislila, da bi to odrasel človek zmogel.

Ja, zmogel bi, če bi bila želja in volja... Ah, pa saj je vse skupaj brezveze. Vesela sem le, da je za eno leto mimo. Če ne bo leto predolgo in se bomo vmes lepo pozabili (vem, vem, grdo od mene, a jim tega ne bom zamerila, kar ne pomeni, da ne bom srečno vesela, če se to ne bo zgodilo).

Kaj je tu tako jeze vzbujajočega?

Pa nič... Najprej mi je bilo vse skupaj smešno. Prvič, vprašanje, če doma pa spi v postelji? Dobro, da obvladam mojo nrav, da se nisem začela režat in začela z mojim groznim humorjem ala a ti pa spiš na seniku? Mirno sem rekla ja. GRRR!

Drugič, vprašanje, zakaj bi jo rada zavarovala prek mene? Dddd! Da ne govorim o pisemcu, ki bo romalo na sodišče, ker si želim polno skrbništvo. Jah, strah ostaja. Strah pred tem, da ima z deljenim skrbništvom enake pravice kot jaz. Tako jo lahko z njegovim podpisom kdorkoli odpelje iz države. Tako ima pravico, da jo vzame k sebi. Vem, da tega nebi storil, ker se je pomoje boji. A vseeno, lahko bi bil kdo drug tako nor. Saj veste, da sociali ni treba dvakrat rečt, pa prideš po otroka v vrtec, a ga ni, ker so ga odpeljali socialni delavci? Jah no, v meni je ta strah precej velik in ja, zato si želim imeti vse črno na belem, da sem edini Starš (z veliko). GRRR!

Tretjič, ponudba, če boš kaj rabila, mi povej. Dddd! Koliko rabim... Raje ne pomislim. In ko kaj rabim, se on ne uvrsti niti na zadnje mesto, ki bi ga prosila za pomoč. Sploh ga ni na seznamu. Ker mu je težko že to, da ima odgovornost baje prevelike preživnine. Ah, kot pravijo, če lahko menja avtomobile, ima drage cunje, hodi ven, potem lahko tudi plača... Saj ne, da s tistim denarjem niti mesečnih stroškov za vrtec ne pokrijem...

Res me zanima, ker se mi je zdelo smešno, s čim bi on pomagal... S tem, da moram Sari narediti dve previjalni mizi? (Ja, priznam, material od lanskih načrtov že imam, pa se je zataknilo pri prostoru, ki ga ni.) Eno za sobo in eno za kopalnico... Mogoče pri tem, da moram že razmišljati o novem avtosedežu, ki ne obstaja, odkar so zaprli trgovino Bob in Čenča? Zdaj namreč vem, zakaj eni rabijo prilagojene sedeže. Sara bi v navadnem za triletnike, pripeta z navadnim pasom, zlezla dol. Rabi pettočkovni pas, da jo bremza med nogami. In prostor, da jo zbašemo noter z bundo vred. Vesela sem za tako vreme, da ji lahko oblečem le flis. In koliko je še stvari, ki jih moram prilagajati, pa enostavno ni pravih rok, ni prave denarnice in ni pravega časa... Sara pa je vedno večja in vedno več stvari rabi, ki pa niso identične opremi, ki jih prodajajo v navadnih trgovinah...

Hmmm, mogoče pa bi pomagal pri varstvu, ki ga tako težko najdem? Ne, ni ga človeka, ki mu manj zaupam kot njemu. GRRR!

Zdaj sem vsaj ven iz jeze. Dobro jo je nekam stresti, samo da gre ven. In ne, tokrat ne bom brisala objave, niti ne bom zaklepala bloga, ker nekomu ne bo všeč napisano. Na srečo sem dala to stopničko samosprejemanja že čez in vem, da je to zgolj problem drugih in ne moj. (V zahvalo Ireni in ge.Mariji! Mal pa gre naprej=))

Jeza je tu, v meni pa je več ni. Kako paše! Je kar lažje dihat!