PO PONEDELJKU... TOREK?

Včerajšnja megla me je čisto ohromila. No, naju obe.
Ko sem peljala iz Domžal proti Kamniku, bila hkrati free taxi (kar je sicer zanimivo, saj vmes zvem vse, kako je bilo, ko so bili oni mladi...in kakšna je bila takrat tista in ta hiša...) in bodrila Saro, naj še ne zaspi od velike utrujenosti po terapijah... no, takrat še ni bilo nič megle.
V trenutku, ko sem pospremila Saro do postelje (kjer je, kar je za zadnje čase zelo zelo nenavadno, v trenutku zaspala) in pogledala čez okno, je bilo vse belo... megleno.

Tako sva bili primorani ostani na toplem... Igranje, malo risank in po dolgem času Rebelde=)
Končno sva (lahko rečem, da sem tokrat goljufala in naredila vse sama?) dokončali vabila za velike in male otroke, ki bodo tu tako hitro, kot bo tu vikend. Jeeej!
Obenem pa mi je bilo že dovolj tega vremena. Spominja na mrzlo zimo, ko je od jutra do večera tu samo megla. No, pa takrat je vsaj malo vonja po snegu! In takrat se zadekaš v najbolj topel pulover! Takrat je enostavno veliko lepše, saj celo brez piškotov diši po piškotih, v zraku je pričakovanje Miklavža, pa novega leta in sankanja...
Vse to pomeni megla.
A včeraj kar ni bilo prav, ker sem želela iti ven, se vozičkat, dihat zrak... (Pa je v meni še vedno tisto pravilo, da megla in njena vlaga povzročata astmo pri malčkih...Je Sara še malček?)


Danes pa... Sara ima v vrtcu gužvo. Prijetno=) Z njimi sta dve študentki in predvidevam, da to pomeni štiri roke več. No, meni bi pasalo že, če bi to pomenilo kakšno mini crkljanje več... In kakšno risbico gratis. Čeprav sem zelo, res zelo zelo vesela, ker se sedaj v vrtcu dogaja=) In Sari se pozna tudi po prihodu domov, ko ustvarjava, pa bi ona kar nalimala kaj, čeprav riševa... In vsako prebrano zgodbo mora še bolj glasno in zavzeto pokomentirati. Všeč mi je, ker vem, da še nekje počne podobno in da tudi v vrtcu ustvarja in dela s svojimi malimi sivimi celicami.Všeč mi je, ker to spodbudi njen napredek. Všeč mi je, ker tudi tam zdaj uživa v sedenju in kot se zdi, ji je zanimivo. (Vsekakor drugače kot lani, ko je prišla domov, pa ni pokazala nobenega zanimanja za nič, kot da bi rada cele dneve le opazovala...)

Jaz pa sem bila na Soči. EMG preiskava ni tako boleča, kot je bilo slišati. Je pa neprijetno, ko ti spušča tok po nogi in ko iglo zapiči v mišico. No, na koncu je bilo kar prijetno, če pomislim, da to delajo tudi otrokom. Čeprav me je še potem malo špikalo po nogi...
Hkrati sem seveda izkoristila veliko priložnost, saj sem videla, kje je ta slavna nevrofizioterapija za otroke, pa ves otroški oddelek pač... Malo me je zmrazilo, ker imajo vse pomešano in raztreseno po celem objektu. In vse je tako hladno, hladne črno-bele slike na stenah, preširoki hodniki, ki se z očesom sploh ne končajo (pomoje slabo izkoriščen prostor, ker je vsak hodnik kar avla)... In ker tam med otroki čakajo tudi starejši bolniki, kar meni osebno ni lih... pač, ni lepo za videt, ko starčki šantajo tam okoli mamic in po treh krogih še vedno bulji v voziček... Jaz to definitivno gledam drugače in s čisto drugega zornega kota... A tako pač to vidim.

Pa sem v sprejemni povprašala še malo po informacijah, ki me že nekaj tednov tarejo. Namreč, namen imam Saro peljat tudi v Sočo, a samo za učenje nadomestne komunikacije.
Svetovali so mi že v vrtcu, najprej sem dobila željo po pripovedovanju drugih mamic, no, zdaj pa sploh, si želim, da bi bilo to učenje za Saro ornk. Ne kar nekaj... Ne pomešano s funkcionalnim učenjem... Ne, da mi da nekdo napotke in zraven reče, tako nekako, probajte... Ne, rabim točno tako in tako. In na Soči so menda dobri v tem.
Pa kaj, če sem se branila te ustanove, zdaj bo treba pač požreti tisti mali odpor in se naročiti. In čakati in biti tečna, da prideva na vrsto. Sicer bi rada preskočila tisti prvi pregled pri zdravnici, ker bo pomoje čisto nepotreben... A v redu, tudi ona mora spoznati Saro, važno je, da začnemo trdo delat tudi na tem področju.


Stvari se počasi urejajo in grejo na stare tirnice. Sara po zadnjem bolehanju dobiva urnik spanja nazaj, kar mi je zelo všeč (verjetno bi bilo vsem všeč, ko se neha avtomatsko zbujanje ob štirih zjutraj samo iz goreče želje, da bi do jutra otrok spal v veliki postelji...) . Preživela sem prvi šok, da sem brez štipendije. In kar gre, zdaj, ko gremo kdaj tudi v Lidla=)


Zdi se mi, da me čaka čudovit teden!
In Saro tudi=)
Tudi vam lep teden!