Razlika med Saro in njenimi vrstniki je ogromna. Tam nekje pri petih mesecih so jo drugi otroci začeli prehitevati v razvoju. Oni so čebljali, osvojili sedenje, tja do enega leta so bili pravi mali ljudje. Diplomati, cirkusanti, bonbončki in sončki. Otroci.
Kje pa je Sara?
Zame je Sara v njihovi sredini.
Verjamem, da kdor jo razume, bi mi pritrdil. Da je diplomatka, ni dvoma. Cirkusantka zna biti ob sproščujočem obisku, pa seveda ob uspavanju:) Obvlada tehniko zapeljevanja, vrtenja okoli prsta in uči se učiti. Stari mami P. se je že naučila pomahati, kar ji je uspelo celo pri zdravnici in tetkici ponoviti. Sedaj zna tudi zaploskati, tudi to jo je naučila stara mama. In zaploska kadarkoli na ukaz:) A njenega ploskanja se ne sliši, saj je malce drugačno. Zelo podobno je gesti, ki nakazuje 'batine'. Torej, eno dlan ima v pesti, drugo razpre in ju nekajkrat združi.
To je drugačnost. Sara je drugačna.
A to ne pomeni, da ni vredna družbe normalnih. In to ne pomeni, da se ne sme pokazati, da ni enakovredna.
Še manj pa to pomeni, da sem tudi jaz drugačna. No, saj sem. Razmišljam drugače.
Moje misli ne sežejo do predsodkov. Te le poslušam, slišim jih vedno pogosteje. Tudi moje misli niso usmerjene samo v eno smer... Zame ni ovir. Sploh pa ni ovira Sara.
Naj pa povem, da marsikdaj ugotovim, da je kakšni mamici ovira živahen otrok, včasih njeno mišljenje, prepričanje, skrb za govorice o njej... In celo, da sva kateri mamici ovira midve s Saro.
Tega nekako nočem razumeti, čeprav mi je kristalno jasno.
Njen karakter je tak, da se podreja. To je vzrok, da marsičesa ne naredi, ker niti ne uspe pomisliti na to, saj najprej pomisli na to, kaj bojo rekli drugi. Skrbi le za to, da bo vedno videti vse super. Njen dom, njeni otroci, njen mož in njena vloga: mama, gospodinja, žena. Nekje v prihodnosti je služba...
Jaz hodim naokoli. S Saro. Povsod gre z mano. Ponavadi še tetkica, kar mi sicer pomaga, a tudi brez nje bi šla.
Po nakupih hodimo v Celovec. Priznam, tam nam nekaj tako diši, da gremo zelo prepogosto. Vsak mesec!
Med vikendi hodimo na izlete. Če je tako piškavo vreme, kot sedaj, gremo pa na Rudnik ali v BTC... Tudi tam se lahko mimogrede sprehodiš po zraku, zluftaš malčka... In ni treba nujno zapravljati, saj lahko samo tavaš po štacunah.
Včasih gremo v Koper. K alternativcu. In takrat smo cel dan zdoma. Do večera. Zvišam mejo, kdaj je treba biti v postelji. Sara ima topel obrok samo zjutraj in zvečer. A me to ne odvrne od tega, da kaj novega vidi, da se ima lepo in da spoznava svet v različnih dimenzijah.
Zaradi Sare nisem še nikoli pomislila, da ne morem kam iti. In da česa ne morem doseči. No, v hribe ne morem z njo. Pa kdo pravi, da bi šla brez nje? In zaenkrat tudi na raziskovanje znamenitosti v tujini ne morem z njo. A kdo pravi, da nikoli ne bom šla? Sara mi še nikoli ni predstavljala ovire. Včasih mi je še bolje, da jo dam lahko v voziček, da mi ne zbezlja v trgovini, da ne nese ničesar v usta, ničesar ne zgrize, ne prime vsake stvari, ki jo vidi in da jo hranim jaz, da ni hrana vsepovsod.
A res mi včasih enostavno ni jasno... Zakaj hudiča je kateri mamici tako težko kam iti? Zakaj se ji podira svet, ker je otrok živahen? No, pa saj to še razumem. Res je težko krotiti malčke in jim v pričo drugih vse lepo dopovedati. Povedano po pravici, tega jaz ne znam. Ker mi ni treba.
In nikakor mi ni jasno, zakaj sem kateri mamici jaz tako zelo drugačna? Zakaj se ob kateri počutim ravno tako, kot da nisem ena izmed njih? Zakaj mi da katera jasno vedeti, da imam jaz drugačnega otroka in zato nimam pojma o vzgoji? Zakaj kdaj slišim očitek, da ni zanimivo, kar povem jaz o Sari, saj midve nisva normalni? In zakaj hudiča mi katera od mamic sikne, da meni je vse lahko.
Vsakič bolj me zaboli, ko slišim in doživim krivico. Naprimer, da jaz itak bi smela dobit porodniške od sociale, ker sem študentka. In včasih celo poslušam, da jaz imam ful denarja, saj sem študentka (in zato dobim več al kaj?) in celo dobim še preživnino. Oja, saj mi je že hecno. Mamica, ki od države ne dobi nič manj kot jaz, kvečjemu več, kar ji privoščim, mi zavida. Ker njen mož poleg vsega ne da denarja še za preživnino. Madonca, a ne pusti plače doma? Hej, drage mamice, ne razumet narobe. A preživnina ni nekaj, kar dobim poleg njegove plače. Ne, preživnina je vse, kar drugi del starša prispeva za otroka.
Pravijo, da se pri denarju vse konča. Res je, včasih celo dober odnos z ne več tako dobro prijateljico.
In potem katera od mamic pametno pove, da je meni lažje, ker mi ni treba kuhati in pospravljati za njim. Ker mi ni treba doma čakati na večer, ko bo prišel iz službe. Da mi je lažje.
Hej, drage mamice, nič ni lažje.
Ni lahko biti v očeh drugih zaznamovan. Ni lahko sedeti za mizo z ljudmi, pa sploh nič ne rečeš, ker samo študiraš, kaj sploh lahko rečeš. Ni lahko biti sam, ko otrok zboli. Ni lahko biti sam, ko čakaš da nekaj tednov ne boš mogel biti več starš. Ne starš, oba starša.
Sem mami in ati. Pa še dve babice in en dedek.
In ni lahko, ko včasih razočaran ugotoviš, da te je življenje povozilo. Pa si se pobral. Še več, uresničuješ svoje sanje. A potem ugotoviš, da nimaš nikogar, ki bi te razumel. Ki te ne bi obsojal. Ki bi s tabo delil solze in smeh.
Zakaj hudiča je komerciala vse kar ta svet odobrava?
Zakaj je vsako majhno odstopanje zaznamovano? Zakaj je v svetu določeno, kaj je sploh sprejemljivo? Določeni centimetri okoli pasu, določena velikost modrčka, določeni kilogrami, določena oblačila, določena lepota, določene sposobnosti, določeno znanje. Zakaj svet ne zna sprejeti drugačnosti?
Vse je v glavi. V tvoji glavi.
Zakaj jaz lahko sprejemam tebe, pa če si v ali izven mer, ko pa ti ne moreš mene?
Kje pa je Sara?
Zame je Sara v njihovi sredini.
Verjamem, da kdor jo razume, bi mi pritrdil. Da je diplomatka, ni dvoma. Cirkusantka zna biti ob sproščujočem obisku, pa seveda ob uspavanju:) Obvlada tehniko zapeljevanja, vrtenja okoli prsta in uči se učiti. Stari mami P. se je že naučila pomahati, kar ji je uspelo celo pri zdravnici in tetkici ponoviti. Sedaj zna tudi zaploskati, tudi to jo je naučila stara mama. In zaploska kadarkoli na ukaz:) A njenega ploskanja se ne sliši, saj je malce drugačno. Zelo podobno je gesti, ki nakazuje 'batine'. Torej, eno dlan ima v pesti, drugo razpre in ju nekajkrat združi.
To je drugačnost. Sara je drugačna.
A to ne pomeni, da ni vredna družbe normalnih. In to ne pomeni, da se ne sme pokazati, da ni enakovredna.
Še manj pa to pomeni, da sem tudi jaz drugačna. No, saj sem. Razmišljam drugače.
Moje misli ne sežejo do predsodkov. Te le poslušam, slišim jih vedno pogosteje. Tudi moje misli niso usmerjene samo v eno smer... Zame ni ovir. Sploh pa ni ovira Sara.
Naj pa povem, da marsikdaj ugotovim, da je kakšni mamici ovira živahen otrok, včasih njeno mišljenje, prepričanje, skrb za govorice o njej... In celo, da sva kateri mamici ovira midve s Saro.
Tega nekako nočem razumeti, čeprav mi je kristalno jasno.
Njen karakter je tak, da se podreja. To je vzrok, da marsičesa ne naredi, ker niti ne uspe pomisliti na to, saj najprej pomisli na to, kaj bojo rekli drugi. Skrbi le za to, da bo vedno videti vse super. Njen dom, njeni otroci, njen mož in njena vloga: mama, gospodinja, žena. Nekje v prihodnosti je služba...
Jaz hodim naokoli. S Saro. Povsod gre z mano. Ponavadi še tetkica, kar mi sicer pomaga, a tudi brez nje bi šla.
Po nakupih hodimo v Celovec. Priznam, tam nam nekaj tako diši, da gremo zelo prepogosto. Vsak mesec!
Med vikendi hodimo na izlete. Če je tako piškavo vreme, kot sedaj, gremo pa na Rudnik ali v BTC... Tudi tam se lahko mimogrede sprehodiš po zraku, zluftaš malčka... In ni treba nujno zapravljati, saj lahko samo tavaš po štacunah.
Včasih gremo v Koper. K alternativcu. In takrat smo cel dan zdoma. Do večera. Zvišam mejo, kdaj je treba biti v postelji. Sara ima topel obrok samo zjutraj in zvečer. A me to ne odvrne od tega, da kaj novega vidi, da se ima lepo in da spoznava svet v različnih dimenzijah.
Zaradi Sare nisem še nikoli pomislila, da ne morem kam iti. In da česa ne morem doseči. No, v hribe ne morem z njo. Pa kdo pravi, da bi šla brez nje? In zaenkrat tudi na raziskovanje znamenitosti v tujini ne morem z njo. A kdo pravi, da nikoli ne bom šla? Sara mi še nikoli ni predstavljala ovire. Včasih mi je še bolje, da jo dam lahko v voziček, da mi ne zbezlja v trgovini, da ne nese ničesar v usta, ničesar ne zgrize, ne prime vsake stvari, ki jo vidi in da jo hranim jaz, da ni hrana vsepovsod.
A res mi včasih enostavno ni jasno... Zakaj hudiča je kateri mamici tako težko kam iti? Zakaj se ji podira svet, ker je otrok živahen? No, pa saj to še razumem. Res je težko krotiti malčke in jim v pričo drugih vse lepo dopovedati. Povedano po pravici, tega jaz ne znam. Ker mi ni treba.
In nikakor mi ni jasno, zakaj sem kateri mamici jaz tako zelo drugačna? Zakaj se ob kateri počutim ravno tako, kot da nisem ena izmed njih? Zakaj mi da katera jasno vedeti, da imam jaz drugačnega otroka in zato nimam pojma o vzgoji? Zakaj kdaj slišim očitek, da ni zanimivo, kar povem jaz o Sari, saj midve nisva normalni? In zakaj hudiča mi katera od mamic sikne, da meni je vse lahko.
Vsakič bolj me zaboli, ko slišim in doživim krivico. Naprimer, da jaz itak bi smela dobit porodniške od sociale, ker sem študentka. In včasih celo poslušam, da jaz imam ful denarja, saj sem študentka (in zato dobim več al kaj?) in celo dobim še preživnino. Oja, saj mi je že hecno. Mamica, ki od države ne dobi nič manj kot jaz, kvečjemu več, kar ji privoščim, mi zavida. Ker njen mož poleg vsega ne da denarja še za preživnino. Madonca, a ne pusti plače doma? Hej, drage mamice, ne razumet narobe. A preživnina ni nekaj, kar dobim poleg njegove plače. Ne, preživnina je vse, kar drugi del starša prispeva za otroka.
Pravijo, da se pri denarju vse konča. Res je, včasih celo dober odnos z ne več tako dobro prijateljico.
In potem katera od mamic pametno pove, da je meni lažje, ker mi ni treba kuhati in pospravljati za njim. Ker mi ni treba doma čakati na večer, ko bo prišel iz službe. Da mi je lažje.
Hej, drage mamice, nič ni lažje.
Ni lahko biti v očeh drugih zaznamovan. Ni lahko sedeti za mizo z ljudmi, pa sploh nič ne rečeš, ker samo študiraš, kaj sploh lahko rečeš. Ni lahko biti sam, ko otrok zboli. Ni lahko biti sam, ko čakaš da nekaj tednov ne boš mogel biti več starš. Ne starš, oba starša.
Sem mami in ati. Pa še dve babice in en dedek.
In ni lahko, ko včasih razočaran ugotoviš, da te je življenje povozilo. Pa si se pobral. Še več, uresničuješ svoje sanje. A potem ugotoviš, da nimaš nikogar, ki bi te razumel. Ki te ne bi obsojal. Ki bi s tabo delil solze in smeh.
Zakaj hudiča je komerciala vse kar ta svet odobrava?
Zakaj je vsako majhno odstopanje zaznamovano? Zakaj je v svetu določeno, kaj je sploh sprejemljivo? Določeni centimetri okoli pasu, določena velikost modrčka, določeni kilogrami, določena oblačila, določena lepota, določene sposobnosti, določeno znanje. Zakaj svet ne zna sprejeti drugačnosti?
Vse je v glavi. V tvoji glavi.
Zakaj jaz lahko sprejemam tebe, pa če si v ali izven mer, ko pa ti ne moreš mene?
5 comments:
No sej veš, da ne morem mim da neb komentirala. Js mislm da sm že izrazla svoje mnenje o Sari in njeni ''drugačnosti''. Sem izrazila svoje mnenje o otrokih s PP, o temnopoltih. Ne razumem pa ljudi, ki tako zavidajo in naprej mečejo drugim sotrpinom, kako je njim bolje in ne vem kaj še vse. Sara je otrok, tako kot vsak, ima oči,nos,noge in vse dele telesa kot ti, jaz,on,ona,kot mi vsi. Edino kar je, ima svoje potrebe, ki so bolj natančne kot pri ostalih ''normalnih''otrocih (ne maram izrazov normalen in prizadet otrok ipd). Vsak otrok je lep, ne glede na to kak je, važno je, da ga imajo starši radi (pa ne rečem da je ti ne maraš,ker tega se pri teb žal ne da rečt,hvala bogu). Mislm, da starejši ljudje še zmer ne razumejo da je današnje življenje pač tako kot je, in na vsake toliko št.rojenih otrok pač pride en posebnež.Ampak take otroke bi mogli na drugačen način gledat. Sam poglej kok so usi ljudje veseli, če ma en neko posebno napravo al pa obleko. Zakaj takih ljudi ne obsojajo. In kaj dosežejo s tem, če se zgražajo Sari. Kaj pa če bi njih doletel tak način življenja kot ga imata vidve s Saro...Ne privoščim nobenemu nesrečo in bolnega otroka, a žal nas mati narava obdari z otrokom ki nam je namenjen.Jaz takih ljudi ne maram in preziram. Takim ljudem sploh nima smisla ničesar razlagat kako in kaj,ker ne razumejo. Jaz Sare niti tebe ne poznam,a ko te berem, se mi zdi kot da v tebi vidim sebe. In tut če bi js Saro in tebe kdajkoli spoznala,seveda bi Saro mal drgač gledala,ne bi te pa zarad tega obsojala. In to, če bi se js družla z vama še ne pomen, da bi se od vaju nalezla česarkol in bi zarad vajine družbe mela tut sama bolnega otroka. Moje mnenje je kar se tega tiče zlo ostro in bi o tem loh govorila še tri dni pa še neb končala. Pa kaj pol če je na vozičku, se pa loh pohvalš, da maš vozičk za taužnt eurou pa ga boš usaj še neki LET uporablala,ne pa obična mami k kup vozičk za 700evrčkov pa ga uporabla tri mesce,ha. Vidš, pa si proftirala(grdo rečen). Pač Sara je odvisna od tebe in posledično si ti odvisna od nje.In, kar sm ti že povedala, če ljudje ne sprejmejo Sare taka kot je, ne sprejemajo tebe in za moje pojme niso vredni tvoje družbe. Mal sm naložila ampak...
Oj, a pa to ti dejansko res kdo kar tako reče???
Ja, eni res nimajo občutka (in pameti)! Če dobro pomislim... dvakrat se mi je, odkar imam otročka, res nekaj podobnega zgodilo:
- enkrat sem v trgovini kupovala kremo, pa me vpraša prodajalka, ki je soseda, kam bom dala malo v vrtec. In povem, da ga nismo dobili in da bo šla v varstvo tja in tja. Njena reakcija: "Kaj? A tja? Jaz pa svojea otroka že ne bi zaupala tisti ženski! Sem slišala, da sta njena otroka v posebni šoli!..." Tako sem bila presenečena in jezna, da mi je zaprlo usta. Sama očitno nikoli ni pomislila, da tudi pri njenem dveletnem otroku še ni jasno, kako bister je. Jaz kvečjemu cenim, da so starši realni in sprejmejo svojega otroka, da je kot je. Vse se lahko še spremeni...
Druga zgodba pa je bila še hujša. Mi je kar nerodno. Sedimo v službi na kavi in je debata o otrocih s PP. Jaz povem primer mojega prijatelja, ki ima dvojčka s PP, sam ima le eno roko in je na eno oko slep, pa jih super spedena, poleg tega pa je velik športnik. In da ima še eno punčko. In moja BLOND sodelavka: "Ja boga punčka." Jaz jo vprašam, zakaj boga punčka, saj je ona zdrava. In odvrne: "Ja ker živi v taki familiji!" Ni imelo smisla razpravljati dalje, ker mi je nekaj tedno prej povedala, da grejo njej grozno na živce domačini na plažah, kamor gre ona na počitnice.
Skratka, nerada obsojam, ampak če koga, potem res take izjave!!!
Resda pa moram priznati tudi, da moram včasih kakšen predsodek dati iz glave zavestno. Živimo žal zares v družbi, kot si napisala, kjer se ceni lepota, ki nam jo prodajajo v reklamah...
Ampak... na srečo obstajajo tudi druge vrste ljudi! In za te (ali zaradi njih) se splača živeti življenje!
Dragi zaspančici! Kaj pa je narobe z drugačnostjo? Kaj bi se ljudje morali primerjati med seboj in strmeti k temu, da smo vsi enaki, da sledimo kakšnim namišljenim standardom? Neee.. Drugačnost je tista, ki je lepa. Je unikatna kot je unikatna vez med vama. In ta vez je najpomembnejša. Z njo bosta našli navdih za uresničitev novih ciljev, z njo bosta mimogrede kos takšnim očitkom, z njo se ne bosta spraševali "zakaj" - nikoli. Kako si sploh kdo drzne ocenjevati ljudi na tak način? A je kdo med nami idealen? A bi morali biti? Ne, jaz zagotovo nočem biti idealen. Ker potem bi vsi želeli biti takšni. Jaz zase pa želim, da sem edinstven, en in edini takšen ati svoji hčeri in srčno upam in se trudim, da me bo takšnega vzljubila in imela rada. Z napakami vred. Če se pa že kdo vpiči v kakšno mojo lastnost in jo skritizira, pa jo naj. Ima to pravico - pravico do lastnega mnenja. Naj mnenje zadrži zase ali ga prijazno deli z mano. Tako se vsaj spomnim, da sem lahko vsakič boljši. :)
no ja...... :(
Veš kaj najhujši primeri posebnih ljudi, so prav taki primerki, ki ne zastopijo da je na svetu ogormno ljudi, takih in drugačnih......ampak najhujši "pa se bom zelo grdo izrazila in s tem en mislim Ljudi s PP amapk ljudi z omejenim egom" izmečki so prav taki "bolniki", ki ne razumejo drugačnosti, ki živijo v svetu iluzije, kjer je vse navidez popolno in bog ne daj da jim prekriža pot nekdo, ki je "drugačen".
Sara je pa tak cortek(no vsaj po slikah in opisih sodeč), da jo moraš enostavno imeti rad...In včasih se tudi meni zdi, da je posebna deklica z namenom. Da je prišla na ta svet, da osreči prv posebno osebo in ji podari najlepše trenuke....
Drugalče pa o gledanju drugačnosti.......
-Doživiš nesrečo. Imaš vidne posledice. V trenutku si brez prijateljev in celo tvoji najboljši prijatelji(pred nesrečo) se ti posmehujejo.
-Ločijo se ti starši, takoj te izločijo, ker ti si pa tisti ki imaš samo mamico ali samo atija(doživela na lastni koži)
-Imam otorka s PP. No lahko se čistom mičkeno štejem zraven. In tudi jaz sem doživela hladen tuš, ko mi vzgojiteljica v vtrcu reče, da bi pa ona vseeno rajši videla če damo malčka ven iz vrtca, ker bo oviral skupino(s tem ker ga je treba opazovati, da slučajno ne bi dobil dihalne stiske)??? S čim pa???
Veš ne semeš vzeti vsako besedo čisto k srcu. Veliko ljudi reče
najhujše zlobne besede samo zaradi zavidanja. Zavidanja, ker vidi da ti je lepo, čeprav si sama in čeprav ni Sara takšna kot ostali otroci. Amapk sta srečni in to jim gre v nos. Sami gotovo nimajo vse pošlihtano doma.
In vešm kaj še naprej bodita takšni kot sta in uff kako jih boš šle takrat podražila. Požrli se bodo od zavisti.
aja pa če ti še kdo reče kaj glede denarja, mu pod nos porini račun za stolček.
Veš kaj drugačnost nas dela raznolike,zanimive, vredne pozornosti; v bistvu smo vsi drugačni.Predstavljaj si da imamo vsi iste obraze,barvo kože,spol,...,bi sploh kdo vedel koga je srečal na ulici, ali se je res dobil na kavi z njim/njo.Sara je Sara in ti si ti,kot sem jaz samo jaz,vsi smo enkratni in neponovljivi.Nekdo jeclja,sam sem dislektik , ki včasih poje pravljice ali se jih uči na pamet,nekdo pe je taka carta ,...,drugačnost nas dela ljudi in zavedanje o svoji drugačnosti nam pomaga sprejemati.Pomembna kvaliteta Življenja in ljudi s katerimi si/sta/smo.Kot vedno cenim tvoj pogum,tvojo voljo,to da daješ Sari najboljšo izdajo sebe.Sicer pa vsi drugačni, vsi enakopravni; pa smo res? Trudimo se , da bo tako.
Post a Comment