OBČUTEK

Že lani se me je prijel nek čuden občutek.
Pa se še kar drži, že dva tedna, čeprav je že novo leto in čeprav sem vsaj nekako že pomirjena.

Občutek? Kot šesti čut. Teh imam jaz včasih vrh glave.

Imela sem ga v nosečnosti, ko sem sanjala, da bom v rokah nosila bolnega, nepokretnega otroka, a lepo punčko. Pa takrat nisem vedela niti, da bo punčka, kaj šele, da ne bo vse ok z njo.

Naslednji je bil pred kakim letom in pol. Da me lovi usoda, ker so se nenormalno pogosto dogajale nesreče pred našo ulico. V času teh nesreč sva bile s Saro na sprehodu, nekaj minut stran. Dokler usoda ni našla pravega trenutka...

Sedaj se mi dogaja tretjič. In tako zelo me je strah, da včasih zaadi živcev nevede, nehote in v podzavesti pohrustam celo čokolado. In imam diarejo na obisku.
Tokrat moram povedati naglas, povedala sem že tetkici, a ni nič odgovorila. Bila je prav čudna reakcija.

Torej, preganja me občutek, da se moram v tem tednu posloviti od ljudi. Kot da ne bom nikogar več videla. Kot da moram presoditi, s kom bi šla še na kavo, ker za vse ne bo časa.
Zraven je občutek, da moram storiti vse, kar me čaka. Vse tisto, kar sem si zadala sama in za kar vem, da drugi ne bodo poskrbeli.
Najhujši pa je občutek, da moram v tem tednu izkoristiti čas s Saro in pripraviti vse, kar bo potrebovala v prihodnje, da ji bo vsaj malo lažje in bolje.


Misli odganjam s prepričevanjem, da postajam totalen čudak in da je vse skupaj trapasto.
Upam, da je res. Trapasto.
A vseeno se sprašujem, zakaj hudiča me je vsak dan bolj strah? Zakaj me stiska pri srcu?

Ojoj...