January 10, 2008

Kopanje princese

Težava s kopanjem dobiva svetlo plat.
Na tisti poseben stolček za kopanje iz Experte sem že pozabila.
V Ameriki je isti stolček približno 300€. In še toliko drugih je... Tudi poceni. In s poštnino čez lužo še vedno cenejši.

V bistvu pa sem morala le spraviti problem iz sebe. Vprašati prave ljudi za
nasvet, izkušnje.
In tako se je začelo odpirati morje idej.

Mislim na to, da mora biti rešitev takšna, da je Sara ne bo prerasla. Vsaj ne kmalu.
In rešitev mora biti takšna, da ne bo v napoto v naši majhni kopalnici. In mora biti takšna, da se suši, ker ne maram plesni.


In teh rešitev je vsak dan več. Le nekaj letanja bo potrebnega, malo organizacije in veliko časa, da bo končen izdelek res pravi.

Torej, najprej sem pomislila na to, da lahko tak stol naredim sama. Grem v Smrkolina, kupim največji rabljen ležalnik za dojenčke, ga odrešim svojega blaga in mu nadanem novo srajčico.

Srajčica je bila problem, vse do danes, ko mi je Rajka predlagala točno tako rešitev in povedala, da so oni za sedež skrojili luknjaste zavese.

Druga rešitev, ki je tudi kar dobra in ugodna, je mrežast vrtni stol. Problem je le v tem, kje ga imeti spravljenega. In kje ga sušiti, da se odteče in nekje nakaplja tla... In problem je, kje dobiti tako ozkega, da se bo s svojim ogrodjem stlačil v našo banjo. In kje sploh ta letni čas dobiti vrtni stol?

Tretja možnost je bila luknjasta deska čez banjo in nekaj pene na njej za mehkobo. A je odpadla, ker to sva s Saro sprobali v Elerjih in da bi jo gledala, kako po moji krivdi trenira svoj ekstenzijski vzorec, še bolj krči medenico in zategne kolk navzven, to pa ne.
Pa naj kdo reče karkoli, da sem mehkužna mami ali kaj, ampak zakaj potem vse terapije in trud, da bi čimbolj odpravili ravno te probleme?


Prva rešitev se mi zdi najboljša. Vsaj do zdaj. Nekaj idej je še v glavi, a še niso povsem dodelane.

Počakala bom le toliko, da našparam mali kupček denarja in pridem do potrebnega časa, da vse skupaj spravim v tek in izvedbo.

Sara se bo vseeno kopala jutri. S tetkico, menda:)
Prejšnji teden sem jo umila kot dojenčka na previjalni. Z vato. Ni bilo težko, saj se Sara ne upira, ne vrti in ne razgraja. Le smeji se, zeha in zelo pozorno spremlja dogajanje. Težko je le nadzirati in spotoma odpravljati njeno zategovanje. Tega je v ležečem položaju največ.

papa