Sama svoja mojstrica

Že kot majhna deklica sem rada opazovala atija, ko je kaj delal.
Vsakič bolj sem si želela, da bi lahko tudi jaz kdaj probala sestaviti omaro, kaj zašraufati ali pa zvrtati luknjo.

Odkar živimo v Šmarci, mi je nekajkrat ratalo. Kaj storiti sama, brez pomoči. Kakšno stvar, ki se je ne spravi naredit ravno vsaka ženska.


Sedaj pa sem se podala v pravi projekt.

Ker me Sara ne more vreči iz sobe (potem bom brezdomka!), nama kronično primanjkuje prostora. Predvsem igrače se počutijo utesnjene, saj jih bašem že res v vsako luknjo, ki jo najdem.

Omara pa je standardna, kar mi gre precej na jetra. Police tako zelo narazen, da se kupi cunj kar podirajo. In seveda, večina prostora namenjena obešalnikom, česar ne rabim tako zelo.

Tako grem jutri iskat naročene police, da preuredim omaro. In tako pridobim malo prostora, predvsem pa funkcionalnosti.
Naslednji teden bodo izdelane tudi police za steno. Naročila sem take mini, a jih bo malo več. Da končno spravim knjige in neuporabno, a lepo kramo tja gor.

Največji projekt pa je nova previjalna miza.
Sedaj Saro previjam na svoji otroški mizi, ki je precej nizka. Na njej je le kupljena previjalna pena, a Sara že krepko gleda čez. Precej neudobno.
Odkar delava terapijo po Vojti, je še malo težje, zame seveda. Hrbet se kar lomi v neudobnih položajih.

Tako imam doma že noge, čakam še na nekaj delov... Neko podrobnost bo naredil mizar, ker s predali se res ne mislim ubadat, čeprav mogoče niti ni težko narediti predala.
Na koncu kupim le še blago v imitaciji usnja, veliko veliko debele pene in se grem tapicerja.

Sama svoj mojster, ni kaj. Se mi vidi, da nimam desca, da se mi ne da ubadat z raznimi ljudmi v hiši in da se je dedi praktično res odselil.

Upam, da bom na svoj izdelek ponosna. Pri tehniki v OŠ sem imela vedno zu:) A tu ni primerjave, kajne?