Cel teden je minil v znamenju hitenja, pripravljanja, urejanja in še vsega mogočega... Seveda, zaradi operacije... Ki me čaka jutri... Not!
Ja, res je. Ne grem na operacijo. Travma je polna in sem padla na čakalno listo. Kako že to gre? Nimam pojma.
Menda moram poklicati jutri. A vse bolj se mi dozdeva, da ne bom na vrsti takoj, ko se nekdo pozdravi oziroma dobi odpustnico. Saj menda ne bodo zdaj vseh planiranih prestavljali le zato, da mene in verjetno še nekaj odpadlih zbašejo notri?
Ne. Zdi se mi, da se bom kar načakala...
Ja, malo so se mi podrli načrti. Ker ni snega, res nisem pričakovala, da bo polno. In da jih bo toliko polomljenih... Pa naj jim bo, naj se pozdravijo, res jim želim zdravja.
Mene bodo poklicali en dan prej. Torej moram biti v nizkem štartu? Kako to sovražim. Da vsak dan čakaš, ali je tvoj zadnji frej dan...
Tako se niti ne morem zmenit za službo, niti za faks ne vem, kaj naj, saj se je plan podrl. Kaj šele najhuje, ko se je tetkica v službi vse zmenila, si rezervirala morebitni dopust, sedaj pa... Če bo to trajalo, res pade vse v vodo. Ahhh...
Malo sem žalostna, ker sem včeraj zvečer jokala od strahu.
V torek sem že vse sprejela, premagala strah in bila pogumna. To sem dosegla z mislijo na Saro. Rekla sem si, če je ona tako pogumna, da prenese vse zdravnike, da potrpi med vsako terapijo, da premaguje krče in je vesela ob tem, da marsičesa ne zmore, no, potem moram tudi jaz čez to z dvignjeno glavo.
Včeraj pa mi je tetkica pojasnila, da operacija ne bo potekala v splošni anasteziji. To ponavadi delajo v bloku (ohromijo te le od pasu navzdol) in pri polni zavesti. Mene bi lahko le uspavali, da nebi spremljala vsega, a tega me je še bolj strah.
Splošne mi vsekakor ne bodo dali. No, saj to sem potiho vseskozi vedela. Ker mi je prvič, pred letom in pol, tako hudo padel pritisk (imela sem ga 70/40). In navsezadnje, tudi jaz sem na vrsti, da se soočim z bolečino in neham bit cmera! Ja no, res sem samo zaradi psihe jokala, ko so mi vlekli noht dol in devali vijak ven iz kosti. Psiha pa, naj bi bila sedaj pozdravljena.
Torej, premagala sem strah. Čaka me le še premagovanje čakanja na vsak jutri.
Torej moram biti vsak večer lepo pobrita, ne najedena čokolade in z lepo frizuro. In iz torbice moram že enkrat strpati tisto pleničko, slinček, Sarino žličko in rokavičke:)
Vsem vam pa hvala za pripravljene pestke za jutri. Vam sporočim, ko jih boste lahko stiskali:)
Pa čakajmo...
Vam tačas povem, kakšen je bil moj teden?
Klik klik na spodnje povezave:)
Sara v vrtcu
Transportni (invalidski) voziček za Saro
Kopanje princese
Sara
Naš Jabooz
Sama svoja mojstrica
Nekaj tistega
Finance
Kako to gre s policijo?
Uživajte!
papa
:ZASPANKI:
- PETRUŠKA
- Sem tehtnica... to pove marsikaj o meni. Sem mamica... Princesa Sara mi je največja ljubezen v življenju, pridružila sta se nama Lepotička Ajda in Kraljevič Patrik Sem Petra...ena in edina, neponovljiva=) In Ljubezen? To je sreča!
HRANI ME S KOMENTARJI =)
6 comments:
Madonca, en teden se ne oglasiš pa nam daš domačega branja za 2 uri :)
Vidim, da kar žariš in prekipevaš od energije lepo, Sara je pa itak tak cukrčk da se tega pač povedat ne da. Lepo da se učiš, da spoznavaš sebe in da vidiš kaj usega si zmožna. Operacija je prestavljena, po eni strani res sranje, ker zdaj ne veš kdaj bo in kako bo, po drugi strani boš pa s saro in bosta uživali tko kt vedno. no vidš, sara ma že v vrtcu simpatijo, a ni to fino k vidš kako je otrok srečn in nasmejan. mogoč ma pa tut metulčke u trebuhu? hihi.
lepo se mejta papa
Verjetno bodo pri operaciji uporabili epiduralno analgezijo (ali pa spinalno). Tega se nič ne boj, ker ni noben bavbav...
Držim pa pesti za vse ostalo.
No, tudi jaz bi rada pohvalila malo princeso - prava mala zapeljivka je že! Se vidi, da ima skrbno mamico polno energije, ki se nikoli ne vda.
Glede operacije pa...
Jaz bi gotovo že popenila in obtoževala vse živo ter mrtvo, da je to zanalašč, ker me je tako zelo strah. Ti pa ne. Ti pa tudi v strahu najdeš še tisti kanček moči, ki te drži pokonci in pomisliš na druge. Na tiste, ki po tvojem mnenju bolj rabijo zdravniško oskrbo kot ti. Res te občudujem. Občuduj tudi ti samo sebe, ker si tako močna kljub vsemu strahu. Poglej snojo malo srečo, kako močna je in kaj vse prenese. Tega pa si jo naučila ti. Pa saj veš vse to...
@Mateja: Hvala! Ti me kar nasmeješ s pisanjem, in res je, energije je dovolj, le časa je malo premalo...
@DeeDee: Je podobno epiduralni, ja, ampak ni me strah same anastezije, bolj tega, da sem med posegob pri zavesti. Če bi me bilo strah, potem nebi želela splošne narkoze.
Zmrazi me ob misli, kako bom prenesla spremljanje posega. Že to, da mi bodo dobesedno zbijali ven žebelj, ki je v kosti od gležnja do kolena (po njegovi zaslugi sedaj hodim) s kladivom in... Oh, sploh si ne morem predstavljat, ker v ti travmatološki kirurgi se v operacijski prevesijo v mesarje in avtomehanike: Grozno je že bilo, ko so mi odstranili en vijak, pa žice, ki so se prirasle notr: z navadnimi kleščami! No, mene je strah predvsem tega.
@Princesa: Hvala:) Ne hvali me preveč, ker tega ne znam sprejemat in dobro veš, da nas je veliko močnih, pogumnih in občudovanja vrednih: tudi ti!
papa
Če imaš pomisleke, zahtevaj splošno narkozo...po pravici povedano, jaz bi resno razmislila v tej smeri...
DeeDee, jaz sem privolila v operacijo pod pogojem, da bom v splošni narkozi. Dohtar bi tut rad to, ker ve, da mam sedaj malo nizji prag bolecine. A se bojijo, ker mi prvic splošna a. ni naredila nic dobrega: en teden na intenzivni z zelo nizkim pritiskom, vrocino, blodnjami. Se bojijo, da bo isto, ali pa mogoce se slabse. Ker imam ze tako zelo nizek pritisk... Vseeno hvala:) Zdaj sem ze tolikokrat prespala, da sem se sprijaznila z vsem, samo da bo cimprej mimo!
papa
Post a Comment