January 2, 2008

2008

Pa je tu. Lepo, mirno in toplo...
'Najdaljša' noč v starem letu seveda ni bila tako dolga kot kakšna tistih, ki sem jih prebedela ob učenju. Bila pa je najdaljša lepa, brezskrbna in zabavna noč.

Sedaj pa je tu novo leto... Nov list, nepopisan in čist.
Brez smisla je spraševanje, kaj vse bo prineslo in kaj se nam bo dogajalo.

V redu pa je, vsaj meni, da imamo v mislih tisto rdečo nit, ki naj nas vodi.
Moja rdeča nit je... Hmmm... Vedno ob pravem trenutku zatreti negativnost v meni ali okoli mene in s tem dati prostor le pozitivnim stvarem, mislim, besedam in dejanjem.
V starem letu sem s tem šele začenjala, zato mi je včasih še ušlo. (Se vidi v zadnjem postu, a?)

Sicer pa... Kako se počutite, je kaj drugače?
Ste sprejeli tistih milijon odločitev? Si je kdo rekel, da bo ob polnoči s čim prenehal in to še vedno počne?

Pri meni bistvenih razlik ni. Je pa v meni vedno bolj prisoten občutek časa oziroma primankovanja le-tega.
V bistvu sem vseskozi vedela, da se bom šele januarja zavedala, kako hitro vse beži. In res je.
Priganja me misel, da imam le še devet dni 'časa'. Devet dni, ko še lahko hodim z obema nogama in prostima rokama. Devet dni, ko še lahko prenašam Saro. Devet dni, ko še lahko vozim avto. Devet dni, ko še lahko sploh kaj storim sama, brez pomoči.

In ko pomislim... Kaj bom zelo pogrešala?

V prvi vrsti definitivno zmožnost. Zmožnost biti mama. Pogrešala bom najine trenutke s Saro. Pogrešala bom nošenje na wc. Pogrešala bom klepetavo vožnjo v vrtec. Pogrešala bom najine plese po dnevni sobi.

Poleg nje pa bom pogrešala službo. Že zdaj mi je zelo manjkala. Na trenutke sem bila (neupravičeno) zelo jezna na vrtec.
Za januar sem še imela načrte s službo. Vsaj nekaj dni. Pa ne vem, če mi bo ratalo. Nisem si mislila, da mi bo tako fajn tam. Da me lahko ravno služba tako sprosti. Da lahko ravno med službo pridem mnogim stvarem do dna. Hkrati pa si tudi nisem predstavljala, da je tako težko imeti Saro in biti hkrati zanesljiv na delovnem mestu. Kako je lahko otrok kar naprej čist 'fertik' zaradi počutja? Kar naprej na robu bolehanja. Kar naprej nekaj... Zraven pa še šef. Takega šefa ni nikjer. Da razume. Skuša razumeti. Upam, da se bom lahko vrnila, ko bom spet na nogah.

Ne vem, ali bom uspela poleg vsega urediti stvari glede transportnega vozička za Saro. Ne vem, koliko bremena lahko prepustim tetkici. Želim si, da bi ga čimmanj. Da prej vse uredim, ker bo potem natrpano. Kar naenkrat full-time job in še otrok. Praktično biti mama nečakinji - čez noč... Pravi, da bosta uživali. Jaz pravim, da bosta obe precej zmatrani.
Najti moram še poseben stol za kopanje Sare. Pa niti ne vem, kje je Experta, kjer bi ga mogoče lahko imeli. In rada bi še vsaj začela z iskanjem primernega mizarja, ki bi naredil previjalno mizo. Moja otroška pisalna miza mi lomi hrbet in Sari je že krepko prekratka. Previjalno pa bova uporabljali še kar dolgo. Potrebna sem tudi frizerja, a imam občutek, da bo moralo to počakati...
Pripraviti moram še papirje, ker prvič ne bom mogla it s Saro na Pediatrično... (Oh, bogve kje po sobi se valjajo vsi izvidi in napotnice?) Kupiti moram malenkost za staro mamo, ki bo tačas praznovala. In iti na predčasno praznovanje k malemu A., čeprav sem bila zelo presenečena, da me je mamica povabila. Poleg vsega pa še faks, predavanja za nov predmet, ki ga celo na ekonomiji nismo imeli... Ali pač?

V bistvu pa komaj čakam jutrišnji dan, da padem spet v malo hitrejši ritem življenja. A ko pomislim na tisto gnečo na A hodniku poliklinike, na jamranje stare gospe, ki bo sedela poleg mene, na čakanje za rentgen in na ves tisti čuden strah... Nekako me je že danes strah. Kaj bo...
Potihem upam, da bo kost čudežno zaraščena. Nekajkrat sem se ujela na misli, da bi probala prestaviti operacijo... A ne smem, ker je tetkica že zmenjena v službi in v bistvu: prej ko grem, prej bo konec.
Me je pa res strah.

To odmeva v moji glavi. Prav zbrana moram biti, da lahko mislim na kaj drugega.
No, veliko je še drugih misli in dogodkov.
Zadnje dni se celo dogaja, da imam toliko zamisli za pisanje, a ničesar ne dokončam. Tako se osnutki kar kopičijo in čakajo na objavo... Nekoč...

Leto 2008 bo definitivno zanimivo. Polno. Zabavno. Srečno.
Naj bo tako tudi vaše leto 2008!

Srečno!



5 comments:

Tine said...

Tvoje leto 2008 se bo začelo z veliko preizkušnjo. Čeprav si tukaj izpostavila veliko vprašanj sem prepričan, da si na to dobro pripravljena. Naj bosta dobro pripravljeni tudi tetkica in Sara. S toliko volje in optimizma vam mora uspeti prebroditi tudi to, neizogibno stvar. Zdravje je vsekakor na prvem mestu, pa naj to velja za Saro ali zate. Saj veš, v tem pogledu sta eno. Naj ti rata opraviti še teh nekaj nalog pred operacijo in naj bo operacija en sam uspeh!

Anonymous said...

Na začetku leta ti pa res ne bo dolgčas. Naj se ti začne srečno, uspešno. Pa nič pregrešnih misli o prestavljanju operacije. Čimprej, tembolj! Tako zate, kot za Saro, za obe. Tetkica bo lepo poskrbela zanjo, vse ste si splanirale, zdaj pa pogumno proti cilju. Upam, da ti uspe uresničiti čim več, če pa kaj ostane, pa drugič, saj veš, vse počaka. Leto je še čisto "sveže", a boš pol pa križem rok sedela in čakala, da pride novo? Ha, ha, ... malo se hecam, saj vem, .... veliko skrbi imaš in upravičeno te je strah. Ampak s pozitivno energijo ti bo uspelo, če ti jo zmanjka, pa ti jo pošljemo mi. Občudujem tvojo moč, pogum, premagala si že marsikaj in tudi to "oviro" boš, verjemi! Držim pesti in sreeeeeečno!

Anonymous said...

Experta je na Pokopališki ulici 36 v Ljubljani. Telefonsko majo pa 01 5427450

Pa srečno!

Anonymous said...

hej, tudi vama eno lepo, toplo in mirno leto 08.
Boš videla...vse bo hitro minilo...kot bi mignil, boš zopet lahko plesala po sobi...
Mizarja ima pa "šef" enega :) tistega, ki je naredil trgovino. Ti posedujemo številko?

PETRUŠKA said...

Sunqueen, hvala:) Dedi mi je dal en super in poceni nasvet, ki naj se ostane skrivnost. Ce se ne izide, poklicem za stevilko, pa za tapicerja tudi.
In hvala vsem za spodbudo. Mi je kar malo lazje, a sem vseeno ze cel teden na cokoladi zaradi zivcev...
papa